Vprašanje: Pozdravljeni. Pišem vam iz obupa. Trenutno sem samski. S sodelavko sva flirtala, po 14 dneh pa je prvič prespala pri meni. Takrat je ona bila v zvezi, z njim ima tudi dva otroka. Njen partner ni vedel zame dokler ni zanosila. Zelo sva bila vesela, on pa je pritiskal nanjo in naredila je splav. Kar ji zamerim za vedno. Od takrat ji več ne zaupam, sem tudi noro ljubosumen, tudi ostale stvari so se kopičile, z njim ni vedela nehati biti v stiku.. Junija smo se vselili skupaj, takrat sem znorel, jo poniževal in udaril. Zdaj sva ločena, jaz imam prepoved približevanja, a jaz bi stvari rad popravil, da lahko ponovno začnema. Enostavno vidim, da tudi ona marsikaj čuti do mene, enako tudi jaz do nje. Naj povem, da je to moja druga veza.. prva je trajala 2 meseva, sedaj pa tale, ostalo sem bil samski.. Prosim za nasvete kako ozdraviti ljubosumje, ker nimam izkušenj in ne želim več biti samski.

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
opisujete izredno težke stvari, ki niso rešljive čez noč.
Govorimo o fizičnem nasilju, ki je celo sankcionirano – kar pomeni, da so bile meje ne le malo prestopane, ampak tako močno, da se je vaša bivša/zdajšnja(?) morala zavarovati pred vami. Tak odnos ne bo nikoli več čisto enak, ker je ranjen globinsko. In tudi ona bo težko zaupala vam. Kar ne pomeni, da to ni razrešljivo, ampak…
Moj odgovor vam ne bo všeč. Ampak vseeno.

Najprej morate preboleti ta odnos. Se posloviti in nato delati na sebi.

Če nista narazen, ne mislim končati – ampak delati na samostojnosti – ker je čutiti, da ste trenutno se v fazi “prilepljenosti nanjo”.
Ta odnos Ni BIL (še?) ljubezen, ampak močan močan adrenalin in strast, ki pride z njim. To je zaljubljenost in zagledanost.

Seveda to ni samoumevno, ampak je pa v vsakem odnosu zelo zelo kratkotrajno. Mine v roku 3m do cca 2h let, če je pa zraven se ljubosumje in nasilje pa se tak adrenalin lahko vzdržuje še dlje.
Ampak taksni odnosi NISO ok. Niso varni, niti niso zares odnosi.
Odnos je odločitev, je mir, je zaupanje. Seveda bi bilo potencialno možno tudi iz prevare narediti nov odnos in to ni redko – toda tisti, ki prevara nujno rabi terapijo, da to razreši. Če so tam še otroci in kot omenjate nerazrešene stvari, potem je logično, da ni moglo biti drugače, kot da vas je strah.

Moje vprašanje vam je: zakaj vam je bila privlačna le nedostopna ženska? Ste sicer kdaj bili v nekem zavezujočem in strastnem odnosu?
Zakaj toliko strahu pred prevaro? (Malo je logično, ker sta tako začela in pri vseh parih, ki tako začnejo, je tam mnogo strahu…).

Kje je vaša zdrava jeza – ne agresija, ampak jeza ki bi si rekla, ok če gre z drugim, je črta?

Kaj vam je tako odvzelo lastno dostojanstvo in ponos, da se raje spravljate v nasilje in bolestno ljubosumje?
In se ključno: ste sami doživljali kdaj nasilje, da ste bili sposobni dvigniti roko nad žensko?

Kdo je vam odvzel vašo vrednost in občutek, da ste zelo ok?

Svetujem vam, da čimprej pokličete DNK- društvo za nenasilno komunikacijo in se prijavite na posvete pri njih.

Pri nas pa ste vedno dobrodošli na terapijo – Družinska terapija – Vita Bona, če pa ne izberete nas, pa vsekakor nekoga izkušenega, kot je npr Christian Gostecnik ai Tomaz Erzar, npr.
Ampak vas moram vnaprej razočarati: terapija vam bo še bolj natočila “čistega vina” in vas soočala s samim sabo. Kar je sicer nujno, ker sicer se vam lahko nasilje in bolesten strah kaj hitro ponovijo, če ne tukaj, pa v drugi zvezi.

Dodajam se to, da je iz razpisa res čutiti, da vam je hudo – a me skrbi, da se oglaša vas strah pred osamljenostjo – zato je bistveno, da najprej razrešite tega. Potem pa naprej, če ste z gospo še skupaj, nujno po individualni terapiji(ki jo toplo svetujem njej nič manj kot vam!), morda pride prostor za partnersko terapijo. Srečno.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Obupan samski moški: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Varanje

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Pozdravljeni. Danes sem zvedla da me je partner prevaral, po več letih skupne veze; imava otroka, skoraj idilično življenje. Pokličem ga na telefon, da vidim, če bo kmalu doma,….šok, oglasi se ona…pove da sta noro seksala….skoraj me je kap zadela! In mislim, da sem mela 250 pulza v tistem trenutku! Nisva se še pogovarjala o temu s partnerjem, ker ga še čakam. Nekoč davno nazaj sem to že preživela, dala skozi prebolela. Kako za vraga pa naj sedaj? Boli me, ne zmorem…zakaj se vrtim v začaranem krogu? Kako naj dam to skozi, ko pa me moj otrok sedaj najbolj potrebuje, tako zelo sta navezana. Iščem v sebi: kaj delam jaz narobe? Ne sprašujem se kaj delajo partnerji narobe…to mi je jasno….prevarajo…ampak zakaj? In še to izvem preko telefona? A smo ljudje tako bedni, da ne moremo ljudem resnice povedat v oči? Najraje bi kričala, besnela,…ampak nimam druge izbire kot to kričanje in bes zaenkrat zatlačit v sebe,…bo že prišel moj čas, ko bom lahko kričala. Kako pa lahko človek prevaro, izdajo pozabi in gre najprej?? Je to sploh možno? Hvala vam že vnaprej! Nisem obupana, ker vem da se moram se veliko iz vsega tega naučit…in prej ali slej se bom.

Spoštovana gospa, mi je žal, da ste se znašli v takem šoku in to na tak način. Izvedeti za  prevaro nikoli ni lahko in ni načina, ki bi sploh bil primeren. Težko ugibamo prek interneta, kaj se je v realnosti zgodilo in težko napovemo karkoli, ker še niste partnerja srečali v živo – da ne bi komu delali krivice. Boste tudi sami več realnih informacij morda dobili od njega potem. Vsekakor pa je tole – pa naj bo res ali ne -zelo boleče, kruto in normalno je, da si postavljat kup vprašanj. In normalno je, da si ne predstavljate, kako bi sploh šli naprej in normalno je, če čutite, da ne zmorete. Ste namreč v stanju šoka in telo potrebuje nekaj časa, da sploh vse procesira.

Če je vse kar ste izvedeli res, pokaže to na gnus in sram partnerja, poleg tega pa še dodatno na zasmehovanje in ponižanje. In prav en boleč prezir, kot da bi vas namensko želel prizadeti. Kot da bi v sebi nosil tono prezira do žensk, oziroma celo do vas. Ne vem, s čim se je on že kdaj čutil toliko spregledanega in ponižanega, da je zdaj to projiciral v vas. Ampak je in bolečino nosite zdaj vi. Kam vas to vrže? Razbrati je, da bi želeli razumeti zakaj (kar je normalno, da se v stanju šoka sprašujete), ampak lahkega odgovora na to ni. Ni namreč razloga, zakaj bi nekdo, ki ni v sebi nekje močno ranjen, sploh varal. In ne vemo, zakaj je o tem tako težko spregovoriti, najbrž pa sta sram in strah čutenji, ki onemogočata iskrenost.

Iz psihoterapevtske prakse močno opažam, da je zelo drugače, če vara ženska ali moški. Žensko varanje je navadno nezavedno izražen zadnji krik poskusa reševanja prvotne zveze, s čimer prebuja v resnici partnerja, da bi jo končno opazil. Ali pa celo išče izhod v sili, ker prvotna zveza zanjo ni funkcionalna in odnosa ne zmore končati sama. Zelo je pogosto pri t.i. »odvisnih odnosih«, ali pa pri ženskah z nepredelano izkušnjo spolne zlorabe. Pri varanju se soodvisna ženska zaljubi in na tak način lažje zapusti predhodni odnos. Moški pa preko varanja poleg čisto organske zadovoljitve drugje išče dodatno potrditev, nekaj kar mu manjka, občutek, da je oboževan, opažen, sprejet… Vsi pa z varanjem v drugih iščejo dodatno vznemirjenje, adrenalin, prebujanje, del sebe, ki ga brez drugega ne zmorejo najti. Varanje vedno izhaja iz lastne praznine in adrenalin, ki se ob temu sproža, je kot anestetik, ki zgolj iluzorno trenutno reši težka občutja. Dodatni hormoni, npr. dopamin, na dolgi rok zahtevajo čedalje večje doze in zato se lahko v kontinuiranih procesih varanja srečamo s pojmom zasvojenosti s spolnostjo, ali pa odvisnosti od odnosov, kjer je pomoč psihoterapevta nujna. Ta organska potreba po hormonih, ki je prava skrita zasvojenost, ki lahko nastane kot posledica travmatičnih izkušenj, pojasni zakaj se prevara zgodi tudi v primerih, ko ljudje čutijo, da so navzven srečni.

Težko rečemo, kaj konkretno je bil razlog vašega partnerja in ta odgovor nosi le on. Bi se zmogli z njim soočiti? Če čutite, da zmorete slišati, ali pa da to celo potrebujete, boste to lahko izvedeli le preko direktnega pogovora. Si predstavljam, da bi lahko postavili na tisoče vprašanj, da bi le kakšen odgovor omilil to bolečino zamenjanosti, zavrženosti in nepomembnosti. Še hujše je to, da so vam ti občutki dobro poznani in domači.

S čim pa vi to omogočate? Za prevaro je vedno odgovoren tisti, ki jo naredi in te odgovornosti nikakor ne more nositi prevarani. Torej: niste krivi. Je pa zaskrbljujoče, da se že takoj sprašujete, kako oprostiti, ne pa toliko, kako poskrbeti zase. Ker spominja na vzdušje odvisnih odnosov, vam v branje priporočam tovrstno literaturo (npr. Sanja Rozman). Prevare se v dolgotrajnih procesih da odpustiti, nikoli pa pozabiti. Odpuščanje pa vedno pomeni od-pustiti: pustiti vsem občutkom prosto pot, pustiti jih od sebe, dati jih iz sebe. Naslednja stopnja je, da začnete odkrivati vse občutke, ki jih prevara v resnici prekriva. Prevara je vedno zgolj zunanji pokazatelj večjih, globljih težav, ki jih eden, ali pa celo oba od partnerjev ne zmoreta med sabo skomunicirati. Je zadnji – v veliko primerov pa prepozni – alarmantni znak, da je potrebno nekaj drastično spremeniti. A se najbrž tudi vi sprašujete, zakaj niste tega izvedeli prej in na drugačen način. Ne vemo, iz kje so gospodu poznani tabuji, prikrivanja, izdajstva in krivice. V relacijski družinski terapiji pri prevarah vedno preverimo tudi družinsko ozadje, iz kje so ljudem poznana ta težka, boleča vzdušja prikrivanja in precej pogosto odkrijemo, npr., da se jim je kot otrokom veliko prikrivalo.

Ker omenjate, da ste prevaro že doživeli, čustveno pa ne povsem predelali, imate s tem avtomatično v sebi možnost, da se spet ponovi. Vsako telo namreč hrepeni po razrešitvi težkih čutenj in si nezavedno prikliče težke vzorce, kar samo od sebe. Z namenom, da bi se končno razrešili, preden bi bilo prepozno. Nosite morda izkušnjo prevare že od doma, je varal kdo od staršev? Se je kaj skrivalo? Je bil kdo od staršev zasvojen? Vse to so vprašanja, ki so za vas relevantna, da pridete v stik s svojo preteklostjo in možnimi »nastavki« za prevaro. Ampak za prevaro nikakor nikoli ne morate biti odgovorni vi. To je odgovornost tistega, ki jo stori. Izključna odgovornost tistega, ki prevara – pa če bi bili vi še tako “slaba” zena, če se lahko tako izrazim. In tudi osnova za nadaljevanje odnosa po prevari je to, da tisti, ki vara 100% sprejme odgovornost za svoje dejanje in ne išče opravičil drugje. Ko se varajoči sooči s svojim dejanjem in sprejme odgovornost zase, potem šele lahko spregovorita o vzrokih za prevaro. To pomeni da se mora tisti, ki vara soočiti s svojim sramom, gnusom, ponižanjem, praznino ipd, prevarani pa prečutiti strah, jezo, gnus, izdajstvo in nezaupanje. Ko bosta zdržala vsak s svojimi občutki, bosta šele lahko prišla do vzrokov in morda začela reševati odnos; ki pa ga tudi pred prevaro očitno nista zmogla. Zato toplo priporočam obisk dobrega zakonskega družinskega terapevta, oz partnersko terapijo. V terapiji, vidim, da se da – če NE gre za kontinuirane prevare, če se varajoči odloči da si najde resno pomoč in razišče svoje lastne vzorce in če sta pripravljena oba zelo garati, dolgotrajno garati in veliko težkega prečutiti. Marsikdo tudi ne zmore, ker so procesi dolgi, naporni in krivični. To ni znak poraza, je le znak, da je prehudo.

Trenutno ste v stanju soka. Jutri boste vedeli več. Telo bo prišlo k sebi. In počasi počasi bo prišla še večja jeza, morda celo močan bes, pa sram, prezir, gnus in mogoče celo sovraštvo. Pustite si čutiti, karkoli bo že prišlo. Najdite varne prostore in ljudi, kjer lahko čutite, karkoli želite. Takšne, ki vas bodo razumeli in ne spodbujali k ničemur (ne k temu da ostanete, ne k temu, da greste!), le slišali in bili z vami. In bili z vami razumevajoči in sočutni. Vsekakor je zdaj čas za vas. Da zadihate in prečutite in zdržite z občutki tesnobe, ki jo prinaša ta duševna stiska prevare. Potem pa boste videli kako naprej. Pogumni ste in tega poguma vam želim pri soočenju z vašimi občutki še naprej.

The post Varanje. Kako naj pozabim? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.