csd Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Kako naj odidem od nasilnega moža: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 12 Dec 2024 09:59:40 +0000

Strah me je, kako naj odidem od nasilnega moža z NOM?
Prosim vas za pomoč, izkušnje, usmeritev.. Ker sem popolnoma na začetku svoje odločitve in popolnoma zmedena z informacijami.

Želim sem ločiti od svojega moža, s katerim imava skoraj 3 leta staro hčerko.

Pri možu sumim, da ima NOM, je agresiven, psihično in tudi fizično nasilen, vse vpričo hčerke.

Problem je, ker mi je mož že večkrat grozil, da če bom šla bo poskrbel, da ne bom več videla otroka. Da bo vsem rekel, da sem nora, neprisebna, psihično motena in nesposobna skrbet za hčerko. Rekla sem mu, da s tem bo najbolj škodoval hčerki (zanjo že sedaj v celoti skrbim izključno jaz, on ni nič prisoten ne pri negi ne pri vzgoji). Rekel je, da ve na katero točko mora pritisnit, da bo mene najbolj bolelo (na otroka). Da bo poskrbel da bo hči trpela, saj ve, da bom le na ta način najbolj trpela tudi jaz.

Vseh teh groženj se nebi tako zelo bala, če ne bi njihova družina bila izredno vplivna in premožna. Na našem koncu Slovenije so zelo poznani, imajo visok ugled, in veze z mnogimi vplivnimi ljudmi, tudi odvetniki, direktorji,…

Denarja imajo dovolj, da si lahko privoščijo marsikaj.

Njegovi starši bodo seveda na moževi strani. Jaz sem trenutno brezposelna in z ogromnim kreditom. Noben od naju nima v lasti nobene nepremičnine (živiva pri njegovih), niti avta, ničesar. Mi je pa mož pomagal pri plačevanju mojega kredita, ki je bil moja napačna odločitev (posojilo prijatelju, ki denarja ne vrača).

Zanima me, kje naj začnem? Ne bi se rada obrnila na naš lokalni CSD, ker imajo dober odnos z mojim možem.

Kolikšna je verjetnost, da bi otroka res lahko on obdržal? Glede na moje finančno stanje, in njegove veze. Tudi deljeno skrbništvo mi ni ok.

Kakšna je možnost, da pride do deljenega skrbništva?

Ali je kakšen CSD še posebno razumevajoč do žrtev partnerjev z NOM? Torej, da poznajo NOM, namreč ti ljudje so karizmatični in se znajo podkupit drugim.

Na kateri CSD se naj obrnem? Kako naj odidem varno (zame in za hči)?

Tudi same naznanitve odhoda me je strah. Verjetno bo fizično nasilen do mene.
___________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa,
mi je žal, da ste pretrpeli tako grozo ob partnerju. Samo predstavljam si, koliko groze, strahu, obupa in razočaranja se je zazrlo v vaše telo.

Vsakič ko utrpimo nasilje, se žrtev počuti prestrašeno, krivo in osramočeno. Čeprav je to strah, sram, agresija in polna odgovornost storilca!

V terapiji se učimo, kako dobiti jezo in se zavarovati v takšnih primerih.
Ker ste se znašli ob nevarni osebi, ki ni zmožna kontrole svojih občutkov, ste v resni nevarnosti. Zato vas zares spodbujam, da NAJPREJ od vsega pokličete na pomoč institucije, ki vas bodo podpirale in vam stale ob strani. In z njim naredite VARNOSTNI NAČRT vašega izhoda. Ločitev brez tega bi bila za vas ogrožujoča, zato je ta aspekt ključen.

Nujno morate vnaprej pripraviti plan varnega odhoda – zato čimprej pokličite Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK) in SOS telefon. Svetovali vam bodo nadaljne korake, morda vas tudi povezali s CSD-ji, ki jim oni bolj zaupajo, ter pokazali kako lahko pridete v stik z Varno hišo.
Šele ko boste na varnem, velja razmisliti tudi o oddaji prijave nasilja (ta ni nepomembna, da boste lahko dokazovali vaše stanje).

Poskušajte vse dosedanje grožnje zbrati na kup, pisno.

Če ste imeli modrice, jih slikajte ipd in vse te stvari zakodirajte. menjavajte gesla, račune in uporabljajte le varno komunikacijo.
Vse to sicer ne pomeni, da nimate moči – čeprav imate na drugi strani nekoga, ki jo zlorablja. Ko boste na varnem, boste lahko spet začutili jezo in bes, ter od daleč trezno razmišljali in ga dali na pravo mesto…in dobili nazaj kontrolo in tudi vašo moč.

Glede starševstva vas žal moram opozoriti (zato da ne bi bili presenečeni nad morebitnim worst-case-scenario potekom), da ima v Sloveniji gospod ob stikih pod nadzorom tretje osebe se vedno pravico do rednih stikov s hčerko (kar pa ne pomeni deljenega skrbnistva!), razen če je bil nasilen tudi nad njo.

Ta del naj bi bil zanjo dober, saj jo bo zavarovala tretja oseba, hkrati pa bo hčerka se vedno imela očeta (koliko je ob NOM lahko sploh navzoč).

Če je bil nasilen tudi do nje, boste žal tudi to morali dokazovati. Vsekakor pa je na prvem mestu to, da vaju ČIMPREJ zavarujete.

Upam, da se v tej situaciji korone vseeno lahko nekako zavarujete tudi doma. Vedno imejte možnost, da se zaklenete na varen prostor in vzamete s sabo telefon, dokumente in hčerko. Čimprej pokličite DNK in SOS telefon, online pa smo vam na voljo tudi na naših chatih. Zaslutite si varnega in mirnega življenja.

Ko bo vse to mimo, pa čimprej poiščite tudi strokovno pomoč!

Vse dobro,
Katja Druzinska terapija – Vita Bona

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako naj odidem od nasilnega moža: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Prijateljica ima razmerje z odvisnim moškim: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 30 Sep 2024 14:14:17 +0000

Kako pomagati prijateljici, ki je v razmerju z moškim, ki je odvisen od trave, kokaina. Je tudi brez zaposlitve, preživlja se s krajami.

Imata 2 otroka, sedaj je pa spet noseča in jo ne pusti na splav.
Tudi ona živi od DSP.
Ko poplača vse položnice ji zelo malo ostane za preživetje.
Smilijo se mi otroci, ker vem da gre iz glavo skozi zid.
On se spremenil ne bo, delat ne želi.
___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
Grozna situacija, a več, kot da:

1.) Iskreno poveste prijateljici, kako je to škodljivo za otroke, da živijo v takem okolju in jo usmerite z informacijami, kako stran (varna hiša, CSD, terapija zase)

2.) Če nič ne zaleze, anonimno prijavite sum zanemarjanja/zlorabe otrok na policijo in CSD.

Vaša prijateljica je odrasla oseba, ne le nemočna žrtev takega odnosa, saj je odgovorna za otroke. Je v razmerju, kjer odnosa sploh ni – saj odvisniki niso sposobni odnosov. In če vas ne sliši v ničemer, če ni sposobna oditi ven iz takega odnosa, pomeni da ima tudi sama velike težave, saj ni priklenjena v odnos razen če je prisotno tudi nasilje v odnosu. Lahko je odvisna od odnosov…

Rešiti je ne morete – rešiti se bo morala sama. Lahko ji le poveste in ponavljate eno in isto.

Pri tem pa zaščitite sebe, svoj notranji mir.

Vem, da je težko, še posebej, ker so vpleteni otroci. Zato je se bolj pomembno, da nekdo – vi v tem primeru – ne pogledate stran, ampak ste tisti nevidni ‘advokat’ za otroke, ki bo ukrepal tudi po točki 2. če je treba. Ker morda ste edina zrela oseba, ki razume škodljivost cele situacije za otroke.

Če vam bo z vsem težko, si lahko tudi zase poiščete terapevtsko podporo, saj morda sami posrkate ogromno te škodljive dinamike in stiske nase.

Prav zato je pomembno, da imate dobre razmejitve: kaj je v vaši moči in kaj ni, kot sem opisala v točki 1.) in 2.).
Vse dobro,
Špela Adamič Malik, Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prijateljica ima razmerje z odvisnim moškim: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Maltretiranje v partnerstvu: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sat, 05 Aug 2023 10:52:34 +0000

Pozdravljeni vsi skupaj.

Kolegica, 2 punčki ima (10 in 5.5let) s partnerjem živita že 15let. Vse sijajno in super, idilično življenje do rojstva druge punčke. Takrat se je začelo psihično maltretiranje dobesedno 24ur na dan.

Fizično je tudi bilo do te mere da ji je zob zbil. Normalno se nista pogovarjala O NIČEMER od rojstva druge male.

Skoz je kaj ti veš,ti tiho bodi, p**ti materina, kurvo, stoko, stegni jezik te ubijem… Teror! Če dobijo obisk izgleda vse super na prvo žogo, če si pri njih 3,4 ure vidiš tudi sam da neki ne stigma.

Ljubosumje, zmerjanje, grožnje, poniževanje, psihiranje itn 24ur dobesedno. Kar je še huje je to da se vse odraža na punckah, vidi se, zapirajo se vase, ne smejo niti jokat pred njemu kaj šele kaj drugega.

Tudi starejšo skoz zmerja da je debela, glupa, da nič ne zna… Ma nimam besed. S kratka nočna mora za vsakega vsaj malo normalnega človeka.

Jaz sem ji svetovala naj gre na CSD prvo, varno hišo, policijo… Ampak tle je problem da se ga boji nenormalno. Je rekla da tudi če bi šla, bi jo v službi našel in ubil 100%.

Moj ga tudi pozna in pravi da je zmožen tega sigurno ker če je zmožen brata pretepst pa zastihat zakaj nebi potem njo?!

Skratka živi ker mora. Sama mi govori da ga bo ona sama v spanju ubila. Vedno ji rečem naj pomisli na male…

Jaz ne vem kako ji pomagati, razen pogovorom in z nasveti ampak ne morem več, ker mi je hudo. Žal mi je in nje in punc. On je psihopat v pravem smislu besede. Ampak res!

Ali obstaja kak zakon pri nas da bi jo dali pod zaščito prič al kako se temu reče? Da bi jo oblast skrila al preimenovala, preselila, druga identiteta… A je to sploh možno pri nas v Slo? Kam naj se obrne? Na koga? Kako?

________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena, to kar doživljajo vaša prijateljica in njeni hčerki je psihično in fizično nasilje. To vi veste, zato ste ji tudi svetovali naj se umakne.

Verjamem, da ste v veliki stiski, saj je težko gledati človeka, za katerega nam ni vseeno, kako trpi. Še posebej pa je to težko, ko so zraven otroci.

Strah in grozo, ki jo čutite vi je pri vaši prijateljici še mnogokrat večji in jo zato hromi. Tako ji lahko pomagate najprej tako, da ji poveste, da jo razumete, da je tudi vas strah, pa se o njenih izkušnjah samo pogovarjata. Povejte ji, da nikakor ni kriva, da se ji nasilje dogaja, da tega nikakor in z ničemer ni izzvala, saj je za nasilje VEDNO odgovoren tisti, ki nasilje povzroča.

Povejte ji kako močna je, da to prenaša že vsaj 5,5 let. Da je sposobna skrbeti zase in svoji dve punčki vsakodnevno navkljub ustrahovanju, grožnjam, psihičnim bolečinam, grozi, fizičnim bolečinam, poniževanju, obupu, sramu, da se ji to dogaja. Občutkom krivde, da njeni otroci to gledajo in doživljajo, nenehni skrbi, da na zunaj zgleda vse ok. V vse to in še več vaša prijateljica vloži ogromno truda in energije.

Ta trud, energijo in moč naj sedaj obrne vase, da bo pomagala sebi in svojima hčerkama.

Hčerki sta žrtvi nasilja že samo zaradi tega, ker sta priči takšnemu nasilju očeta nad mamo. Povrh vsega sta nasilju, vsaj psihičnemu, podvrženi tudi sami. Otroci, ki so žrtve nasilja imajo veliko težav saj imajo popolnoma porušene občutke za kaj je prav in kaj narobe, v sebi nosijo globoke občutke sramu in krivde, ki jih potem prenašajo naprej in so pogosto tudi sami žrtve nasilja v odrasli dobi.

Povejte vaši prijateljici, naj zbere pogum in moč za svoji hčerki, ker si vse tri zaslužijo miren dom.

Niste napisali ali je vaša prijateljica že kdaj podala kakšno ovadbo proti svojemu možu, ali na policijo ali na CSD. Morda je kdaj poklicala na kakšen telefon katere od nevladnih organizacij, ki se z nasiljem v družini ukvarja (Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma).

Je kdaj povedala kaj svojemu zdravniku, zobozdravniku, pediatru svojih hčerk?

Vse takšne morebitne prijave štejejo, ko se žrtev odloči oditi iz nasilnega razmerja in v ločitvenih postopkih, ter postopkih na CSD. Tudi če ni podala nobene prijave, a ima shranjene kakšne slike svojih poškodb, kakšne druge dokaze?

Napisali ste, da vaša prijateljica nima socialne mreže. A še kdo razen vas pozna njeno zgodbo? a še kdo ve kaj se ji dogaja? se je zaupala še komu?

In zelo pomembno, na koga se lahko obrne za pomoč v primeru, da jo mož napade.

Zavedati se mora(mo), da je žrtev nasilja najbolj ranljiva in v največji nevarnosti v trenutku, ko se odloči zapustiti nasilneža. Zato je IZJEMNO POMEMBNO, da pred odhodom v varno hišo izdela varnostni načrt še z nekom.

V primeru, da ji mož pregleduje telefone, zgodovino na internetu, pošto, je morda pametno, da ji kontakte za pristojne inštitucije in nevladne organizacije poiščete vi. Če se odloči za odhod v varno hišo se bo morala dogovoriti z njimi (ali imajo prostor, kakšni so pogoji, kdaj bi lahko šla).

Vaša prijateljica se je znašla v peklenskem krogu nasilja iz katerega je tako zelo težko izstopiti.

V njem sta tudi njeni dve hčerki. Da bo lahko izstopila iz tega pekla v katerem živi bo potrebovala veliko razumevanja, sočutja in nekoga, ki jo posluša in je ne obsoja.

Hvala, da ste tam za njo, da vam ni vseeno in da ji vlivate pogum in dajete vedeti, da je drugačno življenje mogoče in da si ga zasluži!

Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Maltretiranje v partnerstvu: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spolna zloraba mojega otroka: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 10 Apr 2023 10:44:27 +0000

SPOLNA ZLORABA

Prosim, preberite si izkušnjo mamice, ki je naravnost grozljiva …

Ni vse nedolžna igra, kot velikokrat zgleda …

K pisanju me je spodbudila anonimna mamica, ki je pred kratkim odprla temo /razlika med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in neprimernim spolnim vedenjem pri otrocih/ (v njenem primeru med bratranci in sestrično – tema spolnost in raziskovanje). Hvala mamici za iskreno delitev svoje izkušnje.

Zelo težka tema, pa vendarle, globok vdih in v nadaljevanju podelim z vami še našo izkušnjo:

Do pred nekaj leti je v kraju, kjer živijo naši starši h katerim hodimo velikokrat tudi na daljše obiske, v sosednji hiši in v najemu živela družina: mama, oče, sin (okrog9l) in hčerkica (okrog4l). Moj sin (takrat je imel 6let) se je od majhnega zelo rad igral s sosedovim fantkom. Imel ga je za najboljšega prijatelja. Vedno se mi je pa zdelo, da mu je malo preveč podrejen, da mu preveč sledi in mu je fantek prevelik vzor, ampak ok… vedela sem, da je to običajno, da mlajši imajo starejše prijatelje za vzor in nisem komplicirala. Nisem komplicirala niti takrat, ko mi je postajalo vse bolj jasno, da sosedova otroka ne živita v zdravih družinskih razmerah, da sta mama in oče doma velikokrat zakajena, zagrenjena, agresivna in prestroga. Živela sta v glavnem od socialne pomoči, ker oče ni hotel delati, materina plača pa ni zadostovala niti za najnujnejše.

Vse to njihovo stanje doma je bilo prikrito za zaveso dobrih medsoseskih odnosov, njihove prijaznosti, komunikativnosti in simpatičnosti navzven.

Kasneje sem celo izvedela, da so starši tudi v prisotnosti otrok gledali pornografijo na računalniku, a zdelo se mi je, da otroci ne morejo biti zlobni in velikokrat sem jima stopila v bran, ko sta tudi za kakšno malenkost bila kaznovana, morda doma tudi tepena, ne vem,,, zdaj ko razmišljam za nazaj, je to zelo verjetno.

V glavnem… nekoč, ko smo se vrnili z vikend obiska pri starih starših, se je obnašanje mojega sina spremenilo. Postal je zamišljen, zaprt vase, nekomunikativen, zaskrbljen, žalosten, razdražljiv, prestrašen. To je bilo zelo očitno, ker je bil sin drugače zelo vesel, zgovoren, živahen in dobrosrčen fantek, z iskricami v očeh. Nikakor nisem mogla dognati kaj za vraga se je zgodilo, morda odrašča sem si mislila in pustila času čas. Naslednji vikend smo bili ponovno pri mojih starših na obisku in takoj, ko smo prišli se je moj sin stisnil k babici v naročje in ji začel nekaj šepetati. Z mamo sva se spogledali in ga je ona prosila, če lahko to, kar je njej, pove še meni. Ko mi je začel razlagati, sem se samo sesedla.

V trenutku sem klečala pred sinom, ga objemala in sva oba jokala.

Povedal mi je, da ga je prejšnji vikend sosedov fantek zvabil za hišo pod pretvezo, da gresta lovit kobilice. Prisilil ga je, da se je prepognil in mu je poskušal vstavit penis v zadnjično odprtino. Mojemu sinu to seveda ni bilo všeč, predvsem zato, ker ga je bolelo. A mu je starejši fant zagrozil, da ne bo več njegov prijatelj in ga prepričeval, da to ni nič kaj takega, da to vsi počnejo… Da je na njihovi šoli nek fantek, ki vsem pusti, da mu na stranišču to počnejo.

Sosedov fant je mojega sina prijemal za lulčka in moda, z namenom, da ga spravi v erekcijo, da lahko tudi on njemu vstavi lulčka v rito.

Bil je tudi seznanjanja z izrazi, ki jih je sin prvič slišal, kot so drkanje in podobno, ampak, da skrajšam. Groza s katero se je moj sin srečal je bila veliko hujša, kot samo dejanje. V strahu, da bo srečal sosedovega fantka, se je tresel, kot šiba na vodi (čeprav sta se poznala in skupaj igrala že od majhnega). V šoku in paniki z možem nisva vedela, kaj narediti.

Sama sem bila v otroštvu zlorabljena in sem zaradi lastne bolečine želela ohraniti trezno glavo, a je bilo izredno težko.

Mož je poklical sosedo in ji povedal, kaj nam je sin zaupal. Ona je odreagirala burno, jezno in je zahtevala soočenje našega in njenega sina z obtožbo, da se naš sin laže, ker je njen sin doma zanikal, da je to naredil in mu ona verjame. Nikakor nisem dovolila tega predlaganega raščiščevanja, ker vem, da bi to soočenje mojega sina še bolj uničilo. Pobrali smo stvari in se takoj vrnili nazaj domov. Ker smo bili v stiski v katero smo bili brez izhoda ujeti, sem najprej poklicala na center za soc.delo.

Tam so mi razložili, da v našem pr. ne gre za nedolžno otroško raziskovanje, ampak za medvrstniško nasilje, predvsem zato, ker je je starejši fant star 9 let in je med njim in našim sinom velika razlika v letih.

Povedali so nam, da jih imamo možnost prijaviti in razložili postopek obravnave, ki se mi je zdel izredno težek za otroka, v primeru, da bi se vanj spustili. Obrnili se tudi na našo pediatrinjo in jo prosili za nasvet. Takoj nas je napotila na pediatrično kliniko k psihijatru za otroke z napotnico pod nujno. Na pediatrični smo šli najprej skozi postopek pregledovanja telesa in anusa. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo ponižujoče in travmatično je bilo za sina, ko so ga slekli in pregledovali. Ugotovili so, da znakov nasilja ni. A kako naj bi tudi bilo, če sta od dogodka minila že skoraj dva tedna.

Neglede na vse, telesne poškodbe v tistem trenutku niti ne bi bile tako grozne v primerjavi s tistim, kar je otrok doživljal.

Na obisk k psihijatru smo morali počakati še nekaj dni. V tem času smo se odločili, da imamo vsega dovolj, da potrebujemo veliko miru, sestavljanja, celjenja ran in vzpostavljanja normalnega življenja. K pedopsihijatru sva se šla pogovoriti sama z možem, v strahu, da bo otrok še enkrat moral iti skozi neprijetne medicinske postopke in psihijatrinja nama je pritrdila, da sva ravnala prav, a z njene strani nisva dobila nobene pomoči, podpore, nasveta, povratne informacije, čeprav sva jo prosila. Žal mi je bilo samo zaradi tega, da sva ji bila pripravljena odgovoriti na vsa njena vprašanja in da sva ji zaupala v pričakovanju vsaj malo strokovne pomoči kako ravnati naprej. In po tej izkušnji je bila zadeva z zdravniki z naše strani zaključena za vedno.

V nadaljevanju smo se pobirali sami. Tudi sosedje so se kmalu po dogodku odselili in je bilo predelovanje traume nekoliko lažje. S sinom smo se veliko pogovarjali in mu odkrito in neposredno odgovarjali na vsa vprašanja. Zaupanje v telesno bližino med nami (objeme, crkljanje..) smo ponovno morali vzpostavljati. Delali smo tudi na dvigovanju samozavesti, poguma reči NE, opolnomočenja, da se otrok brani in nikoli, nikomur ne dovoli, da počne z njim nekaj, kar mu ni všeč, tudi če gre za prijatelje. Izredno sem bila hvaležna sinu, da nam je (odraslim) navsezadnje zaupal in sprejel našo pomoč.

Dragi starši, vedno sem bila skrbna, ljubeča mama in med igro otrok vedno v bližini, zares prisotna fizično in psihično. Včasih se mi zdi, da sem poleg tega, da sem bila skrbna in ljubeča, bila tudi preveč naivna.

Povabila sosedovega fanta k lovljenju kobilic za hišo sem slišala in videla, ker sem sedela na dvorišču in opazovala otroke, a v tistem trenutku, si nisem niti v sanjah mogla predstavljati, kaj se nekaj metrov stran, za hišo dogaja in kaj to “lovljenje kobilic” zares pomeni.

Dragi starši, ne zatiskajmo si oči. Velika razlika je med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in spolnim nasiljem, ki pri otrocih pušča negativne posledice za celo življenje. Zaščitimo otroke pred pornografijo in bodimo pozorni s kom in kako se igrajo.

Pogumno prevzemimo odgovornost in naučimo otroke kaj je prav in kaj ne.

Navsezadnje.. kdo jih bo tega naučil, če jih ne bomo mi, njihovi starši?

Nekatere družine navzven izgledajo urejene in vredne zaupanja (kar nas lahko zavede), znotraj-za fasado pa je lahko veliko skritega nasilja, ali čustvenega zanemarjanja otrok, včasih pa je dovolj le en pogled v stran, da se nam življenje obrne na glavo.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena, hvala za deljenje vaše zgodbe.

Na terapijah jih slišim žal nešteto, ampak vsaka pretrese

Draga mamica, moje sočutje in pa vam spoštovanje. Meni se zdite izjemni. Spolno zlorabo prepozna izredno nizko število starsšv, vi pa ste jo.

Mislim, da ste naredili veliko že samo s tem. In način kako opisujete, vse kar ste storili, je ganljiv. Si želim, da bi bilo pri nas več taksnih staršev.

Grozljivka v Sloveniji je to, da vsakič ko se poda uradne prijave, zlorabljenega človeka se vsaj 3x zlorabijo z izprasečanji in pregledi.

Grozljivka, res. Tako da vas povsem razumem, da ste dali na pavzo…….

Morda se podatek, da so delali raziskave & odkrili,

da imajo zlorabe lahko skoraj nične posledice, ce jih opazijo starši, če otroci dobijo podporo.

Tako da še enkrat bravo, če se lahko tako sploh izrazim in upam, da bo vse v redu za naprej.

Še nekaj bistvenega v vašem opisu… ne vem, če se vsi zavedamo, zato želim prav dopisat v branje vsem. Pa brez kakšne odvečne krivde, ampak želim sporočiti, ker marsikdo ne ve.

Zapisali ste, da ste bili sami spolno zlorabljeni. Vsaka mamica in vsak očka, ki je doživel to grozno nasilje, ali pa če so kaj podobnega doživeli stari starši in nikoli zares dolgotrajno prečutili, prejokali, se prejezili, začutili sram, gnus ipd (za spolne zlorabe skoraj ne verjamem da se da telesno prečutiti brez terapij!!)…. torej, vsi ki niso prečutili, imajo večjo možnost, da zlorabo nehote prenesejo naprej. Temu se reče transgeneracijski prenos travme. Preskoči lahko več kot 3generacije…. zato je NUJNO, da vsak starš predela svojo preteklost, da se ne vleče naprej.

Veliko nerazrešenih vzorcev staršev se prenaša naprej na otroke…v to verjamemo v sočutnem starševstvu, zato toliko poudarjamo pomen dela na sebi in to, da so spremembe možne.

Mogoče pa nismo omenili, da se lahko prenašajo travme (kadar so nepredelane) direktno na otroke v obliki istih vzdušij ali čustev.

Bolj direktno to pomeni, da bo otrok starša, ki nosi nepredelano travmo nezavedno nosil v sebi občutke te travme (lahko sram, lahko gnus, ipd. – včasih celo, kot da bi se mu kaj zgodilo) in s tem tudi nezavedno privlačil travmo.

Z namenom, da se slednja prekine oz. razreši drugače. K temu tezi vsak sistem in v to verjame relacijska družinska terapija in marsikatere duhovnosti (v končni fazi se tudi zato moli za prednike ipd).

Omenila bi se to, da se tudi otroška travma, ki ni bila opažena/naslovljena/izražena ipd, ponavlja kasneje. Torej konkretno pomeni, da če je en otrok v zgodnjih letih doživel spolno zlorabo, pa morda niti ne ve zanjo, je velika verjetnost, da se bodo kasneje v zivljenju znasel v situacijah, kjer se bo čutil zlorabljen, ali pa bo celo sam zlorabljal (nosil bo ta čutenja v sebi tako močno) – spet samo zato, da bi se stvar prekinila, postala drugačna.

En neverjeten dokaz so zaupali kriminalisti… to zgodbo velikokrat pove Gostečnik, začetnik nase terapije… ko so preiskovali Tivoli, zaradi množicnih posilstev, so tja zanalašč nastavili pomanjkljivo oblečene kriminalistke, da bi ujeli storilca. Ta se jih seveda ni dotaknil – razlaga pa tiči v tem, ker ni catch “zgolj” v obleki, pac pa v vzdušjih, ki jih potencialne žrtve nosijo po svetu…

Vem, da tole zveni kar creepy, ampak v terapijah vidim, da ta teorija kar drzi. In vidim tudi zgodbe, ki se razresijo, presekajo in postanejo drugacne.

Tudi zgodba te mamice je taksna. Zgodba se je ponovila, ampak verjamem, da drugače.

Da je gospa lahko dala tak odziv, je gotovo že veliko predelala pri sebi, hkrati pa ravno s to zgodbo še dodatno prišla v stik s sabo.

In kakorkoli so stvari grozljive, v tem primeru ne vidim boljšega možnega odziva, kot je ravno ta. In takšnega lahko daš, ko si vsaj malo v stiku z zlorabo.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Spolna zloraba mojega otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Znašla sem se v odnosu z nasilnim partnerjem in brez denarja: Svetovanje za partnerstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Fri, 24 Feb 2023 13:10:04 +0000

Pozdravljeni,

Znašla sem se v taki situaciji, ko več ne vem kaj narediti. S partnerjem sva skupaj 7 leto. Imava dva skupna otroka in vsak otroke iz prejšnje zveze. Težava je v tem da sem se ohladila do njega zaradi stalnega metanja iz stanovanja, razbijanja stvari v pričo otrok, njegovega bežanje od doma, Oz. umikanja stran od nas. Na začetku je bilo vse ok, zdaj pa vsak dan z težavo preživljam. On je na antidepresivih katere redno menja. Zdaj pa se ta podražitev vsega skupaj, položnice… Obupana sem, priznam tudi jaz že malo depresivna. Pred kratkim sem izgubila tudi mamo in se borim tudi s tem in ne morem preboleti njene smrti. Na socialni sem povedala kaj se dogaja doma in jih prosila za anonimno prijavo, ampak odgovor je bil, da brez partnerja ne morem tega narediti. Naj povem da stran ne morem ker ves denar dam za položnice. Kako se spopasti s tem?

______________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,

hvala za vaše zaupanje in potrpežljivost za odgovor.

Čuti se, da ste na robu z močmi.

Ko človek bere vaše besede, se lahko poučiti zelo nemočno, tako kot vi, hkrati pa nas lahko postane tudi strah, ko omenjate, da vaš partner razbija po hiši v pričo vaših otrok.

Tudi za otroke je lahko ta situacija neznosna, saj doživljajo nasilje in tesnobo. Če je vaš partner nasilen do vas in do otrok, je vsekakor to treba prijaviti na CSD, policijo …

Če se počutite čisto fizično in psihično nemočni oziroma depresivni, bi tudi vam svetoval psihiatrično farmakološko pomoč. Veliko je predsodkov glede tega, ampak seveda lahko človeka v stiski stabilizira in mu da dodatno moč, da premaga težje ovire v življenju.

Izreči vam moram tudi sožalje za vašo mater! Ob vseh stiskah vas je doletelo še to, kar je lahko zelo hudo.

Če si želite oditi od partnerja, ker se ne počutite več varno, so na voljo tudi varne hiše in drugi krizni centri. Svetoval bi vam, da pokličete tudi tja, če čutite to potrebo.

Svetoval bi vam tudi vključitev v individualno terapijo (morda skupaj s starejšimi otroki …). Obstajajo tudi cenejše terapije (Frančiškanski družinski inštitut, ŠRCD, ZPM Moste …).

Na terapiji običajno delamo le na tem, kako se lahko človek prebije skozi stisko in težke čase ter ohrani tisto notranjo moč, za katero je treba verjeti, da jo ima. Na terapiji terapevti nikoli ne obupamo nad osebo in ji nenehno poskušamo stati ob strani! Vabljeni ste seveda tudi k nam!

Vse dobro vam želim,

Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

Podoben članek najdete tudi TUKAJ.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Znašla sem se v odnosu z nasilnim partnerjem in brez denarja: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ali je dovolj ljubezen enega starša: Svetovanje za starše

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 05 Sep 2022 09:12:54 +0000

Vprašanje:

Z bivšim partnerjem imam 2 otroka. Starejšega dečka (9 let) oče prav vidno ves čas zaničuje, vidi se, da ga ne mara. Fant je v šoli zelo priden, uspešen v športu, skratka fant na katerega bi bil lahko vsak starš zelo ponosen. Vendar očetove ljubezni ne dobi. Danes mi je rekel, da je sin navadna pi*kica, ker lahko joka za vsako stvar. Fant je zelo čustven in ljubeč otrok. Prihajajoči vikend sta pri njem in otrok ima v nedeljo neko šolsko zadevo na katero si želi iti. Oče mu je včeraj rekel, da ne bo šel, ker ima za vikend že druge plane. Po koncu pogovora mi je jokal, da si želi, da ga ne bi bilo na svetu, ker se je oče nanj jezil in mu rekel s posmehljivim glasom, da mu njegove želje niso pomembne. Žalostna sem in v stiski, skrbi me v kakšnega fanta se bo deček razvil. Ali je otroku lahko dovolj ljubezen enega starša?

Naj povem, da je oče ločen že drugič in ima tudi iz prejšnjega zakona 2 otroka, da je človek z narcisistično motnjo in da žal tudi sam ni bil deležen ljubezni svojih staršev, ki so ves čas preferirali samo njegove sorejence. Še vedno je tako. Njegovih vnukov ne marajo niti njegovi starši. Ne razumem zakaj dela isto, kot so z njim počeli njegovi starši?

Kako naj otroku na najbolj primeren način pomagam, da bo vedel, da je ljubljen? Da nas je veliko drugih, ki ga obožujemo. Sama mu to povem vsak dan pa ne vem, če je to dovolj. Deček hrepeni po očetovi ljubezni.

__________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena, mamica v stiski. Vaša zgodba je res žalostna in do otrok kruta. Že meni je hudo prebrat, da ima otrok očeta, ki ga pred vami zasmehuje in ponižuje ter ne upošteva njegovih želja, kako se morajo šele počutiti vi in vaša otroka prav krivično je to do vseh.

Dejstvo je, da imate prav, da glede stikov ne morete preprečiti in ne bi bilo prav, lahko pa opolnomočite otroka, do te mere, da bo zmogel se postaviti zase, ko vas ne bo zraven.

Otroci sicer čustveno ne zmorejo biti nikoli kos staršem, lahko pa v sebi vedo, zaradi naših besed in dejanj, da niso krivi za vedenja odraslih in da se jim dogaja krivica. Če gre za šolske stvari, mislim, da lahko tukaj mirno vključite svetovalno delavko in csd s tisoč pozivi, da se oni vztrajajo glede upoštevanja otroka. Po moji vednosti lahko tudi šola da prijavo na csd, če bi otroku onemogočal obiske obšolske dejavnosti.

Narcisa žal ne morete rešiti – gre za osebnostno motnjo in potrebuje strokovno pomoč, a je sami skoraj nikoli ne poiščejo. Tukaj bi vam v teoriji se najbolj lahko pomagala morebitna aktualna partnerka, ki je statistično gledano največkrat razlog prihoda na družinsko terapijo. A pri ločenih je to torej težje in v praksi redkokdaj možno.

Povsem logično zveni, da je odnose od doma (zanemarjenost in ponižanje, ki jih je prejel doma), prenesel tudi v partnerski in starševski odnos.

Pravzaprav to naredimo vsi, v večji ali manjši meri. Vsi v odnose prinesemo vzorce iz primarne družine. Temu se lahko izognemo le z ozaveščanjem, delom na sebi in s psihoterapijo. Da se, ampak to žal ni vaše delo, ne glede na to, kako bi si to želeli. Mene ob napisanem pomirja le to, da se grdo izraza o otroku vam, ne pa njim. Če bi zaznali kaj taksnega, bi slo za čustveno nasilje in v tem primeru je nujno ukrepati, prav tako pa so dolžni ukrepati vsi, ki bi za to vedeli, tudi šola in csd. Vaša naloga v tej situacijo je to, kar pravzaprav že počnete: ljubeče in sočutno spodbujate in izkazujete ljubezen. Otrok pa bo od vsakega vzel najboljše.

Vse dobro.

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Druzinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ali je dovolj ljubezen enega starša: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako ustaviti nasilje?

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sat, 03 Nov 2018 00:12:07 +0000

Vprašanje: Prijateljica in prijatelj sta zelo hitro začela in odnos se ni obrnil v pravo smer. Zdaj je prišlo tako daleč da jo vsak dan zmerja, ponižuje, govori grozne stvari, kriva je za vse. Prijateljica mu želi pomagati. Zaveda se, da najverjetneje ne bosta ostala skupaj, ne želi ga pa zapustiti zaradi groženj, da ji bo vzel otroka. Kaj lahko naredi?

Odgovarjata: Saša Petrovič, ZDT in Katja Knez Steinbuch, ZDT

“Spoštovani, prijateljici lahko stojite ob strani in jo skušate začutiti v vseh njenih strahovih in bolečini. Ubesedite ji, da gre v njenem primeru za resno nasilje in ji svetujete, da poišče pomoč na CSD, društvu za nenasilno komunikacijo, ter razmisli o varni hiši. Vaši prijateljici mora biti zelo težko in boleče v odnosu, še posebej, ker je v vse skupaj vpet majhen otrok. Znašla se je v slepi ulici, ko ne želi več biti v odnosu, vendar jo drži na mestu strah, pred grožnjami, da ji bo partner vzel otroka. Prav tako želi pomagati partnerju. Žal bo partner poiskal pomoč, ko bo spoznal kako zelo s svojimi pretiranimi čustvenimi izbruhi rani svoje najbližje in vedno znova rani tudi sebe. Kdaj in če sploh bo prišel do tega uvida je odvisno le od njega. Prijateljica pa lahko poskrbi, da bo začutila, da ne zasluži nikakršne oblike nasilja, da ji ni treba prenašati vseh žalitev in poniževanj. Ko bo prišla v stik z zdravo jezo, bo lahko začutila svojo moč, da zaščiti sebe in otroka. Partnerjeve grožnje za odvzem otroka nimajo pravne osnove, saj je zaradi posredovanja policije uradno zavedeno, da je prišlo do nasilja. Torej, lahko ji svetujete, da zbere čim več informacij kakšne so njene pravice, kontaktira csd, društvo za nenasilno komunikacijo in varno hišo. Te ustanove nudijo varnost in zaščito na začetku nove poti. Povejte ji, da ima vso pravico, da se zaščiti in ji stojte ob strani, kot opora v težkih trenutkih. Hkrati pa toplo priporočam delo na sebi, da se zgodba ne ponovi. Vprašanja, ki bi jih zastavila prijateljici anonimne, so v kakšni družini je odraščala? Je doživljala nasilje že v prejšnjih odnosih? Kako je z njeno samopodobo? Zakaj ne zmore začutiti jeze in postaviti meje ko pride do nasilja? Če se ji bo zdelo preveč, je vedno dobrodošla na terapiji. Želim vam vse dobro, vaši prijateljici pa veliko poguma, da zaščiti sebe in otroka”.

Sašo Petrovič lahko spremljate tudi na njeni FB strani: Saša – zakonska in družinska terapija

Grožnja z odvzemom otroka je resno čustveno nasilje. Grožnje so način ustrahovanja. Vztrajanje v odnosu, ki vsebuje takšne oblike nasilja za nikogar ni varno. Otroku je nujno čimprej omogočiti varen prostor in edini, ki ga lahko zavaruje, je oseba, ki ni nasilna. Partner, ki trpi nasilje, zaradu svojega lastnega strahu pozabi, da lahko začasno ali permanentno tudi zapusti odnos. Včasih žrtve potrebujejo tudi od okolice potrditev, da je v redu, če zapustijo nasilen odnos – zato je pomembno, da se o tem piše in govori.

V prvi fazi je najpomembnejše, da se otroka in v tem primeru tudi mamo zavaruje – če ne zmore tega sama, rabi takojšnjo pomoč, preko katere sestavi detajlen varnostni načrt, sploh v primeru selitve. Ta se odvija vedno le, kadar je varno. Kasneje je nujna vključitev v individualno obliko strokovne pomoči. Za žrtve nasilje se priporočajo individualne in skupinske terapije, ki so namenjene soodvisnim odnosom. Za predelave takšnih “situacij” navadno NI dovolj le en ali nekajkratni pogovor s psihologom ali socialnim delavcem, potrebna je vključitev v daljše procese. Včasih je v ozadju namreč nekemična zasvojenost, soodvisnost od odnosov, ki zahteva daljše zdravljenje. Navzven morda izgleda, kot da bi žrtve nehote iskale nasilje. Pa ga ne. nihče ga ne želi, samo ne zmorejo stran.

Navadno v takšnih odnosih vztrajajo posamezniki, ki so že v otroštvu doživeli eno od oblik nasilja in je niso nikoli predelali. Ker je izkušnja ostala čustveno nepredelana, posamezniki ne čutijo, da so vredni drugačnih odnosov, včasih pa je to edino, kar poznajo. Na smrt se bojijo, da bodo ostali sami in da tega ne bodo zmogli. Zato ne zmorejo postaviti razmejitev, okolica pa se namesto njih jezi (na partnerja). Zanje je odrešujoč občutek, ko prvič začutijo, da se jim dogaja krivica, da so vredni več, da zmorejo biti sami in da žeijo drugačne odnose. To spoznanje posledično v drugačno pozicijo postavi tudi njihove bivše partnerje. V opisani situaciji žrtve nujno potrebujejo osebno podporo najbližjih.

Vsakogar, ki ima težave z nasiljem, se usmeri na strokovne inštitucije, ki nudijo programe za obvladovanje jeze in predlaga vključitev v daljši terapevtski proces. Vsak mora namreč ugotoviti, kaj se dogaja z njegovim telesom, zakaj se ga ne da obvladati in od kje je prišlo toliko agresije. Nemalokrat ugotovimo, da gre za občutke nemoči in besa, ki so močno zaznamovali posameznike že kdaj prej. Včasih pa so izkšnje z primarnih družin žrtev in nasilnikov podobne. In pogosto si tudi žrtev in nasilnež izmenjata vlogi – le na drugačnih nivojih nasilja. Takšne izmenjave so značilne tudi za soodvisne odnose.

Če sta nasilna oba partnerja, oba potrebujeta čimhitrejšo pomoč. Če se ne zmoreta obvladati, naj pokličeta Policijo, CSD, SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo. Včasih lahko pomaga že to, da se za nekaj časa ločita in razčistita vsak svoje rane: nasilnež mora najti načine samokontrole, žrtev pa načine postavljanja meja. To so navadno teme, s katerimi imata tudi sicer težave na ostalih področjih življenja, npr. pri delu. Življenje z nasiljem ni lahko in navadno najbolj nastradajo otroci. Zato je čimprejšnja pomoč izrednega pomena. Če sumite, da vaš bližnji doživlja zlorabe in nasilje, mu ponudite pomoč.

The post Kako ustaviti nasilje? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.