Kako premagati stres?

Če se na začetku morda še ni vedelo točno, kaj se dogaja v svetu in koliko je različnih propagand, je danes jasno: v Ukrajini divja vojna.

Po tv in socialnih omrežjih kroži mnogo krutih slik, ki lahko v nas zbujajo različne občutke. Gre namreč za ene najbolj stresnih situacij na svetu, ki lahko v nas zbuja tiste najbolj primarne občutke eksistencialnega strahu. Strah je v takšni situaciji zelo na mestu in normalen in skoraj pričakovan občutek. Dejstvo vojne zbuja strahove v vseh ljudeh, saj gre za eksistencialno in nenadzorovano situacijo. Težava nastane takrat, ko naši viri moči klonejo, mi pa razvijamo strahove, fobije, panične napade.  Vse to pa ne pomeni, da se s temi občutki ne zmoremo spopasti – nasprotno, naša telesa so narejena za soočanje s stresnimi situacijami. Če pa bi v teh dneh vseeno čutili, da v telesu nimamo nadzora, občutki pa so močnejši od nas in močno vplivajo in zaznamujejo naš vsakdan ter so vsak dan samo še večji, potem je zdaj ČAS za KlIC po strokovno pomoč. Če sami še ne zmorete pomiriti vašega telesa, ni nič sramotnega, da za ta del pokličete pomoč. Ni vam namreč treba tako trpeti!  

V izogib omenjenemu pa bomo danes pogledali STRATEGIJE soočanja s težavami. Pred tem pa se ustavimo ob znakih stresa:

Kognitivni znaki stresa  

• Težave s koncentracijo 
• Težave v pomnjenju (imen, stvari) 
• Težave pri določanju pomembnosti
• Težave pri učenju (računanju) 
• Težave pri odločanju 
• Dezorientiranost 
• Prisotnost negativnih misli 
• Podoživljanje dogodka, vznemirjujoče sanje

 Fizični znaki stresa  

• Glavoboli 
• Slabost, omotičnost, vrtoglavica 
• Bolečine v prsih ali pri srcu 
• Bolečine v spodnjem delu hrbta 
• Povečano znojenje 
• Hitro bitje srca 
• Zadihanost 
• Bolečine v želodcu 
• Slabotnost 
• Pospešena presnova 
• Prebavne motnje 
• Povečan krvni pritisk 

 Čustveni znaki stresa  

• Občutek nemoči 
• Živčnost 
• Občutek krivde ali sramu 
• Preplavljenost s čustvi 
• Vznemirjenost, razdraženost 
• Pomanjkanje energije 
• Depresivnost 
• Občutje ujetosti, prizadetosti 
• Jeza 
• Žalost, otožnost 
• Neprestan strah 
• Znižano samospoštovanje 
• Občutki manjvrednosti 
• Sumničavost 
• Brezupnost Vedenjski znaki stresa 
• Spremembe v običajnih vzorcih vedenja 
• Spremembe pri spanju 
• Zmanjšana skrb za osebno higieno 
• Zmanjšana spolna sla 
• Težave z govorjenjem 
• Pomanjkanje interesa 
• Spremembe pri jedi in pitju 
• Izogibanje družbi 
• Zloraba alkohola 
• Pretirano kritiziranje drugih 

 STRATEGIJE KAKO SI STAREJŠI POMAGAMO ->

1. Čuječnost, prizemljitev, dihanje: direktno soočanje z občutki in raziskovanje, kaj je tisto, kar povzroča strah (namig: pri vojni gre za boj za obstanek, strah pred smrtjo, strah pred izgubo bližnjih in doma, strah pred spremembo ekonomskega položaja, strah pred spremembo gospodarstva države, strah pred nepričakovanim, neznanim, orožjem, večjim, strah pred občutkom nemoči ipd.)

Konkreten nasvet: bodite pozorni na vaše telo in vsa občutja. Ko se srečate s strahom, strah predihajte (npr vdihnete mir, izdihnete nemir, ponovite 10x, kontrolirate misli in fokus usmerite na dihanje). Če je strah še vedno povečan, se z njim srečajte tako, da ga skušajte vizualizirati, si ga predstavljati. Ko ga imate, formo, barvo, površino etc, se skušajte počasi mu bližati in ga sproti predihati/regulirati.
 

2. Odklop od socialnih omrežij: morda bi bila še boljša varianta to, da regulirate to, kaj spremljate. Če omrežja odklopite, ne morete spremljati nas šalo na stran, res je pomembno koga in koliko časa spremljate. Dobro je s previdnostjo izbirati kanale, ki jim sledite in tudi to, da jih ni preveč, da vas ne prezasedejo.

Konkreten namig: vzemite si tri dni (ali pa samo en dan) za opazovanje sebe, svojega časa na socialnih omrežjih in internetu. Zapišite, kolikokrat na dan ste se vznemirili (lahko se tudi ocenite kako močno, od 1-10, in kdaj, ter kater kanal ste spremljali. Vse to zapišite med vaše zapiske, ki jih na koncu analizirajte. Tako boste opazili, če vas kaj preveč vznemirja. In če vas, brez slabe vesti stisnite “mute”.

3. Omenjate Regulacija afekta, manj sekiranja & dodajam manj debatiranja – opazovanje svojih občutkov sproti in potegniti črto, ko bo česa preveč. Potegniti črto lahko pomeni prekiniti neko razmišljanje (lot je opisano že zgoraj), ali pa zadržati občutke, se z njimi srečati, centimeter po centimeter…

Konkreten namig: če vam je tema tuja, preberite kaj na temo regulacije afekta (o tem piše kaj Christian Gostečnik npr). Če se regulirate pogosto, prosite za pomoč tudi vaše bližnje. Naj bodo oni vaš indikator in vam pomagajo tako, da vam zaupajo, če ste vznemirjeni, ali pa napadalni na socialnih omrežjih. Vzemite jih resno, oni so vaša čustvena ogledala. Če ljudje težko zdržijo v debatah z vami, potem je čas, da se vprašate, katere občutke dajete ljudem okoli sebe. Limitirajte čas pogovora o vojni. 

4. Pozitivno razmišljanje, humor. V časih, ko je vse preplavljeno s težo – prej dve leti korone in strahu ali pred virusom ali pred vladajočimi, zdaj vojna in veliko ekonomskih in drugačnih vprašanj – nujno potrebujemo pozitivno držo, še posebej humor. Ker stresni hormon narašča, nujno potrebujemo protiutež!

Konkreten namig: v teh časih si namesto težkih filmov privoščite ogled komedij in humorističnih serij. Namesto v opero zavijte v stand up. Karikiram, seveda. Tudi gledališče in opera lahko prineseta mnogo pozitivnih vibracij.
 

Tole je bilo nekaj strategij in konkretnih nasvetov. Rada pa bi nujno dopisala še naslednje.  

* govorite, govorite, govorite: več ko ubesedite, bolj se zmanjša stiska. Sploh če ste ženska (malo za šalo, malo zares – saj veste, moške pomirja tudi npr šraufanje avta in odmik).  

* Travme se zmanjšujejo tako, da jih velikokrat ubesedimo, odigramo – govorite, ustvarjajte, športajte, plešite: dajte ven iz telesa, najdite način, da vaši občutki ne ostanejo samo zaprti pri vas  

* Poskrbite zase: klasika (dovolj počitka, zdrave hrane, športa, humorja, self-care momentov). 

Ne pozabite: v vsem tem niste sami in ni vam treba trpeti. Tukaj smo za vas, da skupaj z vami naredimo vse, da bo vaše življenje lepše in lažje. 

Članek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch. 

Morda bi vas zanimalo tudi:

Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? 

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

The post Strategije premagovanja stresa ob vojni appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Nadaljujemo z opisi strategij in vaj, ki nam lahko lažje pomagajo prebroditi trenutni stres glede Koronavirusa.

1. Verjemite, da ljubezen močnejša od strahu

Težave z zdravjem pogosto zbudijo strah, ki je nad vsemi strahovi: strah pred smrtjo. Kadar smo soočeni z opomniki našega kratkega življenja, se ljudje premočno fokusirajo na vsak najmanjši znak bolezni. Tako se lahko vznemirimo že, če vidimo nekoga od daleč kihniti – oglasi se namreč naš notranji globinski strah, pred tem da bi se okužili in potencialno umrli. Zato je naše telo v nekem stanju hiper-opazovanja, pretirane senzorne pozornosti, ki je v resnici zelo izčrpujoča za vse, predvsem vse tiste, ki so hipersenzitivni.

V VAJI si vzemite čas za dihanja in se fokusirajte na to, kaj je vaš življenjski namen, smisel in pozitivni vir vašega bivanja – naj bo to duhovno ali v smislu odnosov. Dihajte občutek, da ima vaše življenje lep smisel tudi v teh časih. Osredotočite se na nekaj pomembnega, morda na nekaj, s čimer ste odlašali dlje časa in prevzemite odgovornost za to, kako živite svoje življenje. Fokusirajte se na to, kako vse težke stvari odlagate in se pomirjate sami s sabo. Dihajte in mislite na stavek, da ne glede na to, kaj prinese prihodnost, lahko čutite vse občutke, tudi mir. Osredotočite se na občutja svetovne povezanosti z vsemi ljudmi, ki jih je ta trenutek strah. Poleg svojega lastnega smisla začutite tudi skupnost, ki vas podpira in čuti isto.

2. Ne padite v povečevanje grožnje

Koronavirus je nevaren, s 3,5% smrtnostjo. To pomeni, da moramo vsi resno jemati navodila glede samoizolacije in razkuževanja. Dobro pa se je tudi zavedati, da ljudje radi pretiravamo, ko gre za grožnje, ki so nam nepoznane (v primerjavi s tistimi, ki so nam že domače), kot na primer gripa ali kakšne nesreče. Nenehno soočanje z mediji nam lahko poveča občutke nevarnosti, kar posledično pomeni več strahu.

V tej VAJI zavestno napišite načrt, koliko časa imate namen slediti novicam o virusu. Če zmorete, poskušajte omejiti spremljanje informaciji na pol ure na dan. Določite si urnik, kdaj točno boste spremljali novice. Če še niste, si na telefonih izklopite sprotna obvestila, ki jih prejemate s strani socialnih omrežij in drugih platform. Vi prevzemite kontrolo nad tem, kdaj in koliko časa namenite novicam in spletu.

3. Okrepite skrb zase

Med tem časom, ko vlada korona-strah, je dobro slediti strategijam za zmanjšanje anksioznosti. Spite dovolj časa, redno se ukvarjajte s športom (vadbo), jejte zdravo hrano, prakticirajte čuječnost, pojdite sami v naravo in raziskujte različne tehnike sproščanja. Poskrbite tudi za vsakodnevno sproščenost in humor. Poskrbite za to, da se vaše telo počuti dobro, ustvarjajte z njim, plešite, naredite si kopeli in podobno. Ohranite internetne stike z ljudmi.

Z doslednim rednim prakticiranjem vsega omenjenega boste izboljšali vaš imunski sistem in vaše sprotno počutje. Če vam vse to še vedno ne bi pomagalo, vam svetujemo, da pokličete strokovno pomoč.

The post Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 2.del appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Z višanjem števila obolelih za Koronavirusom se večajo občutki strahu, tesnobe, morda nekje tudi panike in paničnih napadov. Kljub temu, da je strah povsem normalen odgovor na ogroženost, daljši občutki povišanega strahu zmanjšajo možnost pozitivnih odzivov. Najhuje je za ljudi, ki že od prej trpijo zaradi anksioznosti ali drugih motenj. Naslednji predlogi, ki temeljijo na znanstveni podlagi, vam lahko pomagajo pri soočenju s strahovi.

V naslednjih točkah bodo opisani pripomočki, kako si lahko postopoma, skozi redno prakticiranje čustvenih vaj pomagate k umirjenost. Omenjene vaje ne nadomeščajo strokovne pomoči, zato v primeru tesnobe ali paničnih napadov poiščite pomoč družinskega terapevta.

1. Priznajte si vaše občutke – spoznajte paradoks anksioznosti

Anksioznost narašča proporcionalno z željo po tem, da se je znebimo: bolj kot jo hočemo ukiniti in ignorirati, bolj jo čutimo. Proti čemur se bojujemo in upiramo, vztraja, tako naj bi rekel ze Carl Gustav Jung. Paradoks anksioznosti je v tem, da več kot je zmoremo prepoznati, ubesediti in prečutiti, bolj jo zmanjšamo. Boj proti anksioznosti se kaže na najrazličnejše načine. Ljudje se znajdejo sredi zanikanja, posploševanja, minimaliziranja in izogibanja in ostalimi obrambnimi mehanizmi. Skušajo se zamotiti s (prekomernim) pitjem, hranjenjem (prenajedanjem) ali povečanim spremljanjem TV, interneta, oz predvsem socialnih omrežij. Menijo, da na ta način uspešno pomirjajo svoje strahove, ampak jih po raziskavah sodeč v resnici povečujejo. Vsako izogibanje ima namreč negativne posledice.

Namesto takšnega izogibajočega vedenja naredite raje takšno VAJO samoregulacije: pustite svojim anksioznim mislim, občutkom in fizičnim senzacijam, da pridejo na plano, da so, da vas prelijejo. Poskusite sprejeti, da je anksioznost del trenutne človeške izkušnje. Ko se pojavi nov val Koronavirus anksioznosti, ga samo opazujte in ga izkušajte. Zapišite si vse, kar vam pride na misel, vsa občutja, ki vas prežemajo, vse fizične reakcije. Ne obsojajte se, ker čutite strah. Strah je v takšnih situacijah normalen. Samo pustite si ga čutiti. Če delate to vajo s partnerjem, drug drugemu povejte kaj čutite in se pri tem ne obsojajte in ne svetujte. Uprite se želji, da bi pobegnili, ali pomirjali strahove prehitro, predvsem pa ne z obsesivno kompulzivnim spremljanjem novic. Ravno direktno soočenje z anksioznostjo, vam bo paradoksalno prineslo zmanjšanje strahu.

2. Prakticirajte toleranco do sprememb

Nepredvidvljivost in nižja toleranca do sprememb, dela ljudi bolj anksiozne. Študija narejena med pandemijo virusa H1N1, virusa prašičje gripe, leta 2009, je pokazala, da so anksioznost močneje doživljali tisti, ki so težje sprejemali spremembe. Višjo stopnjo anksioznosti med pandemijo imajo torej tisti, ki težko spustijo kontrolo, imajo pretirano kontrolo sebe ali drugih in se težje soočajo z občutki nemoči. V takšnem primeru je dobro narediti plan, kako biti pozoren na občutke nemoči in nekontrole, ter jih zavestno počasi spuščati. Navadno imajo takšni občutki globlje vzroke v nezavednem, v naših dosedanjih težkih izkušnjah. Povečano senzibilnost na občutja nemoči imajo še posebej tisti, ki so v življenju doživeli veliko ne planiranih situacij, ki so bile zanje (življenjsko) ogrožujoče. Nekateri razvijejo takšno vedenje zaradi zunanjih zgledov primarne družine (Kar Janezek vidi, to Janezek zna). Če teh občutkov niso nikoli predelovali, se lahko znajdejo v kompulzivnem ponavljanju naučenega. Možgani v obeh primerih skušajo prelisičiti telo, da če bodo prevzemali veliko (preveč) kontrole, da bodo varni. Toda pretirana skrb lahko povzroči nasprotne učinke. Zato je za tovrstne težje predelave dobro poiskati strokovno pomoč.

V vsakdanu pa bi bilo smiselno učenje, kako se počasi in zavestno fokusirati na to, da posameznik spušča te načine vedenja. Namen VAJE je v tem, da se poskušate postopoma, počasi srečati z nepredvidljivostjo vsakega dne. To naredite tako, da sprostite določena vedenja. Začnite počasi: na primer, ne pokličite prijatelja takoj, ko nekaj preberete. Pojdite sami na zrak, brez dežnika, ne da bi prej preverili vreme. Če boste počasi gradili »mišico nepredvidljivosti«, boste sčasoma bolj pogumno reducirali število obiskov interneta in socialnih omrežij.

3. Ne podcenjujte človeške odpornosti

Mnogo ljudi se vnaprej sprašuje, kako bodo reagirali, če virus pride v njihovo mesto, kraj, šolo, na delovno mesto… Skrbi jih, kako se bodo soočali z občutki, ki bodo nastali v samoizolaciji, kako bodo zdržali v karanteni in kaj se bo zgodilo z njihovim finančnim stanjem. Vse to so pravzaprav razumljiva spraševanja. Ampak človeški um je sposoben predstavljati si res najhujši možni scenarij.
Ljudje imajo pogosto veliko vsiljivih misli, kjer raziskujejo možne slabe scenarije.Raziskave so dokazale, da so ljudje težijo k pretiravanju v katastrofalnih pričakvanj in k podcenjevanju dobrih načinov soočanja. Slovenci smo v tem dobri, ker smo še iz vojne naučeni, da moramo vedno pričakovati najhujše in nikomur zaupati, le poskrbeti zase. Zato so nam katastrofalna pričakovanja zelo blizu, sploh v takšnih situacijah. Ampak raziskave so pokazale, da ljudje težijo k temu, da vnaprej pretiravajo o tem, kako močno jih bo nek negativni dogodek zaznamoval in da pogosto podcenjujejo odpornost ljudi na težke situacije.

V VAJI si lahko vzamete čas, da se spomnite vaših prejšnjih preizkušenj v življenju, ko ste se spraševali, ali zmorete. Za zgled lahko vzamete na primer diplomski zagovor, testna vožnja za izpit za avto, porod in podobne situacije. Spomnite se svojih občutkov pred težko situacijo in vaš današnji pogled na to. Priznajte si, da ste zmogli več, kot ste tisti hip pričakovali od sebe. Bodite pozorni tudi na vse male dogodke, kjer v vsakdanu zmorete več, kot mislite. Vsa občutja in primere si prav zapišite na list in ga obesite na vidno mesto, vam v opomin, da zmorete več, kot trenutno mislite.

The post Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 1.del appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerstva vpeti zato, da osebnostno rastemo, da odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko boljše predelujemo. Temelji na prepričanju, da zmoremo najti stik s sabo in zato tudi s partnerjem. Osnova za to je, da vemo, zakaj nas partner spravlja v določene občutke (da razumemo, da je to naša osebna rana, ki se lahko zmanjša šele takrat, ko jo prepoznamo v celoti) in obratno. Ko to ugotovita oba, se lažje povezujeta v svojih bolečinah. Pomembno je, da se partnerji zavedajo svojih obrambnih mehanizmov in osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se učimo razlike prepoznati kot vir osebnostne rasti, ne pa vir trpljenja.

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni. Marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, kot močno privlačnost. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari pogosto rečejo, da so si enaki, kot da bi se poznali celo življenje in čutijo, da čas ne obstaja – to pa se zgodi, ker se sprožijo tako močni občutki. Relacijska terapija pravi, da se zaljubimo na podlagi telesnega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti (zato ob zaljubljenosti želja po nenehnem druženju), ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na osnovi podobnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se začnejo spremembe, ki so nujne, da partnerji preidejo v dejanski odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Odnos je odločitev: sprejemam tvojo (in svojo) prtljago.

Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Ne gre torej le za romantiko in toplino in le lepe stvari. Gre za čuječnost: stalno ozaveščanje počutja obeh, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje o drugem (o tem, da nam drugi ne želi slabega, da nas ne želi namensko ranit, da je drugi tudi prav tako ranjen kot mi) nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Ko poznamo sebe in svoje meje, jih lahko postavljamo tudi v odnosu, ne več agresivno, ampak sočutno in še vedno jasno. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot varen prostor pod soncem.

Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali nam bo partner pripravljen pomagati razpakirat to umazano prtljago (bo zdržal, ko se bo ravno ob njem odprla kakšna stara rana spregledanosti). In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti (in priznati, da je tudi on ranjen v isti rani).  Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Ko je težko, najprej ugotavljamo, kaj se dogaja in zakaj je tako (razen izjemo ekstremnih situacij ponavljajočih se prevar, nasilja, prevar, zlorab in zasvojenosti). Sočutno partnerstvo predpostavlja, da vztrajamo in v varnem, zavezujočem odnosu odkrivamo naše rane. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih samo prebuja. Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju.

Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle):
– osebnostno rastemo
– spoznavamo sami sebe in partnerja
– se soočamo z našo zgodovino
– vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem
– lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini
– zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost
– krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni
– se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom
– sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše
– dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom

Značilnosti sočutnega partnerstva so:
– čuječnost (stik s sabo in z drugim: vem, kaj čutim in zakaj tako doživljam),
– ranljivost (drzniti si raziskovati sebe, biti iskren in globok in pomagati drugemu pri tem),
– čustvena odgovornost do sebe (sprejemanje svojih individualnih ran: ne imeti fokus samo na partnerju, ampak se najprej vprašati, zakaj me je tak partner privlačil, zakaj potrebujem takšno izkušnjo, zakaj me točno to njegovo vedenje najbolj boli)
– »jaz« govorica: izražanje svojih občutkov (»nisi ti kriva, ampak jaz se čutim spregledanega«), ne kritiziranje dejanj drugih, ampak samo sporočanje mojih lastnih občutkov
– zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh čustvene zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher), čeprav navzven pogosto ne izgleda tako
– povezanost (bližina je znak varne navezanosti)
– varnost zaupanja: ko sem v stiski, se lahko obrnem nate (in obratno). Gre za to, da zaupam partnerju, da je tam zame, da bo zdržal z mano, da sem najbolj varen ob drugem. Gre za zavedanje osnovne varnosti, kjer lahko oba partnerja prejmeta podporo, razumevanje, sočutje.. (zaupanje je znak varne navezanosti)
– zavezanost obeh partnerjev k prevzemanju odgovornosti in poskusom popravila v odnosu (”Oprosti, žal mi je. Kako lahko naredim drugače?”). Konflikti in zapleti so del vseh partnerstev. Razlika med pari, ki so pri svojem partnerstvu bolj uspešni od drugih je ta, da v takih parih velja naravnanost obeh, da zmoreta izreči drug drugemu oprosti. Da ne prihaja od umikov, ignorance in besnih izbruhov.
– prijazna komunikacija (izražanje hvaležnosti, prošenj: dnevne zahvale (hvala, ker si odnesel smeti), ovrednotenja (vidim, da ti je težko…)
– pozitiva, humor, veselje

Sočutno partnerstvo predpostavlja, da se pari povežejo na osnovi zgoraj omenjene čustvene podobnosti zato, da drug drugemu spodbujajo predelavo težjih, nezavednih občutij. Samo ob partnerju se lahko v posamezniku zbudi določen spomin in samo partner ga lahko sproži s tako močjo, da bo odziv posameznika res močno organski. Manj kot je ob organskih reakcijah (npr strahu, žalosti, ali pa pravega tresenja telesa ipd.) spomina in kontrole, bolj nezavedna in zgodnejša otroška izkušnja je skrita za njim. Partnerji si tako prebujajo skrite rane, z namenom, da se slednje ponovno doživijo, prečutijo in zakrpajo ob partnerju. Sočutno partnerstvo predpostavlja, da partnerstvo na tak način omogoča napredek in čustveno rast posameznika in celotnega partnerstva.

V sočutnem partnerstvu ne spodbujamo skupnih terapevtskih reševanj odnosa v primerih ponavljajočih se opisanih točk:
– neustavljivega nasilja
– zlorabe alkohola, drog, zasvojenosti s sexom, igrami na srečo, ipd.
– kontinuiranih afer (ali afer, ki se ne prekinejo)
V opisanih primerih parom svetujemo, da najdejo takojšnjo, strokovno, individualno pomoč. V vseh ostalih primerih (odtujenosti, oddaljenosti, nesporazumov, nekomunikacije, pogrešanja, ipd.) ne spodbujamo hitrih razhodov, ker verjamemo, da svoje “napake” ponovimo ob vsaki nadaljni osebi – v vsakem odnosu se namreč zbudijo tista naša vzdušja, ki jih še nismo predelali. Vsakič, ko razhoda ne predelamo, čustveno vsebino nesemo naprej do naslednjega partnerja. Zapleteni čustveni vzorci se tako pogosto ponavljajo,predvsem pri pogstih menjava odnosov (kar je eden od pokazateljev soodvisnosti od odnosov). Zato pogosto svetujemo individualno ali partnersko terapijo, ki lahko služi kot glavna opora pri predelavi težkih vzorcev iz preteklosti.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Kaj je sočutno partnerstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.