Vprašanje: Odnos s partnerjem je že nekaj časa turbolenten. Partner veliko dela, ko pa pride domov pa gre za računalnik in več ur igra igrice.  Otrok partnerja prosi naj se igrata, tudi v joku, ampak ga ne gane. Za vse sem sama. Partnerjevo otroštvo je bilo grdo in vem da je to partnerjev vzorec, ampak zakaj potem partner dela enako? Resnično razmišljam, da greva narazen, ker na to ne želim pristati. Terapije sem mu omenila, a partner za njih noče niti slišati. Prosim za kakšno besedo, nasvet… Hvala

 

Spoštovani, pišete o stiski ob odsotnem partnerju, ki tudi ne zmore čustvene povezave v vlogi očeta. Po prebranem sodeč je ujet v krog odvisnosti, katere bo moral sam ozavestiti ter poiskati pomoč. Ob abstinenci bi verjetno prišla na plan vsa boleča čutenja, ki jih je potlačil, da je preživel v težavnem otroštvu, zato svetujem terapijo.

 

Verjamem, da čutite ob partnerjevi neaktivnosti ,pri vlogi očeta ogromno nemoči in obupa.

Tako zelo si želite, da bi vaša hči uživala v povezanosti z očetom, pa žal tega ne zmore. Kaj ga zadržuje ve globoko v sebi sam. Morda celo ne pozna odgovora na razumski ravni in dokler se ne bo umiril, stopil v stik s sabo, tudi ne bo prišel do odgovora, ki se lahko skriva na nezavedni ravni. Ravno pretirano bežanje v delo in večurni odklopi popoldan za računalnikom kaže, da ga vleče v odvisnost. Odvisnost pa po navadi prekriva kakšne boleče rane, ki niso razrešene. Kadar gre za hujše travme, zlorabe in zanemarjanje, predvsem v čustvenem smislu v otroštvu, lahko vsa podoživljanja in potlačena čustva v obliki nemira, tesnobe, boleča žalosti ipd. izbruhnejo na plan, ko se človek umiri ter sprosti. Zato pridejo na nek način ‘odvisnosti’ prav, saj jemljejo človeku fokus, ga okupirajo in zaposlijo, da pokrovka pod katero je ogromna bolečina ostane pokrita.

Seveda so pa dvorezni meč, saj posameznika utrujajo, lahko vodijo v izgorelost, slabša se zdravstveno stanje, lahko se zadolžijo in kar je najbolj boleče, izgubljajo stik s svojimi najbližnjimi. To zadnje zelo dobro čutite vi in vaša hči, saj imate ob sebi fizično prisotnega moškega, ki pa ni čustveno dostopen.

 

Deluje otopelo in brezbrižno navzven. Pišete, da je to vzorec, ki ga pozna iz svojega otroštva, saj je odraščal brez očeta in zakaj to ponavlja. Razumsko pozna, ni pa ozavestil in prečutil vse bolečine, zato tudi ne zmore koraka v drugo smer. Me žalosti, da zavrača terapijo, saj bi tam dobil varen prostor, da gre skozi proces čičenja in ozaveščanja svoje preteklosti ter seveda soočanja s svojimi potlačenimi čutenji, ki ga vodijo v zdajšnji način življenja. Kaj lahko storite sprašujete? Namesto njega čisto nič. Lahko poskusite z mirnim pogovorom, brez obtoževanja kako se počutite ob tem, ko ni prisoten.

Verjamem pa, da ste že poskusili vse možne načine, da bi bili videni, slišani in upoštevani.

Morda se tukaj navežete na vaše doživljanje. Katera rana se tukaj ob partnerju odpira? Ob kakšnem očetu ste vi odraščala? Kako vaša notranja punčka hrepeni po varnosti, opaženosti in globoki čustveni povezanosti? Pri tem raziskovanju pa imate veliko prostora, da skušate zaceliti lastne primankljaje v preteklosti. Morda samo opazujete nekaj časa odnos partnerja, ter se posvetite sebi. Kaj ob tem doživljate in kam vas čustveno pelje ta brezbrižnost ter nedostopnost. Možno je, da ga bo to ‘zbudilo’ in bo ozavestil težave ter si skušal poiskati pomoč. Nihče ne ve razpleta in tudi za možno ločitev ne more nihče sprejeti odločitve namesto vas. Se boste pa lažje odločili, če si podarite nekaj časa za delo na sebi in raziskovanju vprašanja kaj si resnično želite. Vse dobro vam želim.

Odgovor je napisala terapevtka Saša Golob.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.