Na žalost sem prišel do trenutka, ko ne vem več kako naj komu zaupam. Kako naj sploh najdem nekoga, ki mu lahko zaupam. Povsem sem obupan.

Živim v tujini. Tisoče kilometrov stran od moje družine, staršev. Živim sam. Skupaj z domačim ljubljenckom, ki je edino živo bitje tukaj, ki mu še zaupam. Bil sem uspešem.
Uspešen v karieri, poročen. Danes sem potrt, razočaran in ločen. Ne po moji krivdi. Vse skupaj je pustilo ogromno posledic na meni. Ne morem si predstavljati, kako bom še kdaj srečen.

Ne verjamem več v sanje, kaj šele v prihodnost. Vse je šlo navzdol in zadnjih nekaj let, z izjemo nekaj mesecev, se borim sam s seboj. Z depresijo, ki je vsak dan hujša.

Zdravim se z zdravili, poskušam biti pozitiven, poskušam iti na zrak, ampak vedno znova padem nazaj v luknjo. Bil sem v razmerju. Po ločitvi, več kot eno leto, pa se ni izlšo. Ponovno poražen. Nisem več med mladinci. Nekaj čez 40 jim imam. Nobenih otrok. Nažalost. Želel sem jih, pa je bila ena od laži bivše žene, da je na skrivaj jemala kontracepcijo. Nisem narcist.

Daleč od tega. Za svojo partnerko bi naredil vse. Vedno. Od tega sem dobil samo razočaranje. In ‘nož v hrbet’. Ampak to je bilo. Kaj sedaj. Kako naj se spravim k sebi? Terapija ni pomagala. In bila je zelo draga. Poskušam sam zlesti iz te luknja. Ampak vsak dan razmišljam, kako bi si dal pištolo v usta in vse skupaj končal. Pa si ne želim, ampak vsak dan vsaj nekajkrat pomislim, kako bi bilo lepo ne več misliti na vse to.
Spim slabo. Silim se v hrano pa čeprav mi ne paše. Da bi se družil, se res ne.

Komu naj se zaupam? Kako naj bom jutri?

Zbudim se in komaj čakam, da zaspim ker to je še en dan, ki sem ga preživel. Ljudje težko razumejo. Res sem obupan.

Ne krivim drugih. Vsak ima svoje težave.

Vsak jih čuti drugače. Rad bi nazaj postal tisto kar sem bil. Vesel, optimističen, poln načrtov. Danes nimam nič. Prazno življenje. Nikogar, ki bi mu lahko zaupal.

Nikogar s katerim bi skupaj pogledal film. Nič. Kuham sam zase. Na sprehod grem sam. Ko pride vikend, ne govorim z nikomer cel vikend. Je to življenje?

Težko je navzven igrati nekega ‘veselega’ fanta, ki pa v realnosti komaj preživi dan. Vsak dan težje…

______________________________________________________________________________

Dragi gospod, vaša pripoved zareze globoko v srce 💔žal mi je, da tako zelo trpite.

Malo me spominja na možnost tiste depresije, ki je po razhodih in osamljenem življenju v tujini precej pogosta.

Ste razmišljali, da bi ponovno obiskali psihiatra, da vidite glede tega kje dejansko ste?

Včasih trenutna zdravila niso dovolj in če razmišljate o smrti, ne delujejo dovolj dobro. Možno je, da bi povečali dozo, ali pa dali druga…

Če mi ne bi omenili razmišljanja o smrti, morda o tem ne bi napisala takoj, toda zdi se mi nujen ćimprejsen obisk.
Poleg tega bi vam priporočila, da se čimprej podprete tudi naravno – v FB skupinah (naravno otroštvo in “za vsako bolezen rožca raste) lahko najdete ideje za podporo telesu.

Ko boste podprti celostno, pa je čas za terapijo.

Najdite ugodnejšo, poskusite z drugim terapevtom. Včasih se ne ujamemo z vsakim terapevtom in s tem ni popolnoma nič narobe-je pa kruto, da ste zdaj v takem stanju brez terapij.

Nujno morate odkriti, zakaj se vam pojavlja ta osamljenost…

Tujina – morate tam ostati?

Kako ste z druženjem, s sodelavci, s pridobivanjem novih prijateljstev, z druženjem z nasprotnim spolom?

V stanju depresije to seveda ne gre, toda ko se boste postavili na noge psihično, bo morda tudi druženje lažje steklo.

Sicer pa je morda vseeno vredno razmisliti in narediti kakšno pavzo za daljši obisk doma, ali pa celo bolniško doma, ali pa v končni fazi tudi selitev?

To sta prvi dve misli, ki prideta na pamet. Prosim, takoj poskrbite zase.

Niste sami, tukaj smo za vas. Pogumno naprej! 🙏

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.