<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss version="2.0"
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
	xmlns:wfw="http://wellformedweb.org/CommentAPI/"
	xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"
	xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom"
	xmlns:sy="http://purl.org/rss/1.0/modules/syndication/"
	xmlns:slash="http://purl.org/rss/1.0/modules/slash/"
	>

<channel>
	<title>družinsko nasilje Archives &#8211; Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</title>
	<atom:link href="https://druzinska-terapija.com/tag/druzinsko-nasilje/feed/" rel="self" type="application/rss+xml" />
	<link>https://druzinska-terapija.com/tag/druzinsko-nasilje/</link>
	<description>Terapevtka družinske terapije Katja Knez Steinbuch</description>
	<lastBuildDate>Tue, 11 Jan 2022 08:39:26 +0000</lastBuildDate>
	<language>sl-SI</language>
	<sy:updatePeriod>
	hourly	</sy:updatePeriod>
	<sy:updateFrequency>
	1	</sy:updateFrequency>
	

<image>
	<url>https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2022/08/favicon-VB-100x100.png</url>
	<title>družinsko nasilje Archives &#8211; Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</title>
	<link>https://druzinska-terapija.com/tag/druzinsko-nasilje/</link>
	<width>32</width>
	<height>32</height>
</image> 
	<item>
		<title>Kako ustaviti nasilje?</title>
		<link>https://druzinska-terapija.com/kako-ustaviti-nasilje/?utm_source=rss&#038;utm_medium=rss&#038;utm_campaign=kako-ustaviti-nasilje</link>
					<comments>https://druzinska-terapija.com/kako-ustaviti-nasilje/#comments</comments>
		
		<dc:creator><![CDATA[Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)]]></dc:creator>
		<pubDate>Sat, 03 Nov 2018 00:12:07 +0000</pubDate>
				<category><![CDATA[Strokovne objave]]></category>
		<category><![CDATA[Vprašanja in odgovori]]></category>
		<category><![CDATA[agresija]]></category>
		<category><![CDATA[csd]]></category>
		<category><![CDATA[društvo za nenasilno komunikacijo]]></category>
		<category><![CDATA[družinsko nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[grožnje]]></category>
		<category><![CDATA[krivica]]></category>
		<category><![CDATA[meje]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[nasilnež]]></category>
		<category><![CDATA[partnersko nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[partnerstvo]]></category>
		<category><![CDATA[policija]]></category>
		<category><![CDATA[pomoč]]></category>
		<category><![CDATA[psiholog]]></category>
		<category><![CDATA[razmejitve]]></category>
		<category><![CDATA[samokontrola]]></category>
		<category><![CDATA[soodvisni odnos]]></category>
		<category><![CDATA[sos telefon]]></category>
		<category><![CDATA[strokovna pomoč]]></category>
		<category><![CDATA[terapija]]></category>
		<category><![CDATA[varna hiša]]></category>
		<category><![CDATA[varnostni načrt]]></category>
		<category><![CDATA[žrtev]]></category>
		<guid isPermaLink="false">http://druzinska-terapija.com/?p=773</guid>

					<description><![CDATA[<img width="456" height="365" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2017/09/Kriza-v-partnerstvu-prepiri-e1506654083472.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="nasilje, fizično nasilje" decoding="async" fetchpriority="high" /><p>Vprašanje: Prijateljica in prijatelj sta zelo hitro začela in odnos se ni obrnil v pravo smer. Zdaj je prišlo tako daleč da jo vsak dan zmerja, ponižuje, govori grozne stvari, kriva je za vse. Prijateljica mu želi pomagati. Zaveda se, da najverjetneje ne bosta ostala skupaj, ne želi ga pa zapustiti zaradi groženj, da ji [&#8230;]</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/kako-ustaviti-nasilje/">Kako ustaviti nasilje?</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></description>
										<content:encoded><![CDATA[<img width="456" height="365" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2017/09/Kriza-v-partnerstvu-prepiri-e1506654083472.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="nasilje, fizično nasilje" decoding="async" /><p>Vprašanje: Prijateljica in prijatelj sta zelo hitro začela in odnos se ni obrnil v pravo smer. Zdaj je prišlo tako daleč da jo vsak dan zmerja, ponižuje, govori grozne stvari, kriva je za vse. Prijateljica mu želi pomagati. Zaveda se, da najverjetneje ne bosta ostala skupaj, ne želi ga pa zapustiti zaradi <strong>groženj, da ji bo vzel otroka</strong>. Kaj lahko naredi?</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Odgovarjata: Saša Petrovič, ZDT  in Katja Knez Steinbuch, ZDT</strong></p>
<p>&#8220;Spoštovani, prijateljici lahko stojite ob strani in jo skušate začutiti v vseh njenih strahovih in bolečini. Ubesedite ji, da gre v njenem primeru za <strong>resno nasilje</strong> in ji svetujete, da poišče pomoč na <strong>CSD, društvu za nenasilno komunikacijo</strong>, ter razmisli <strong>o varni hiši</strong>. Vaši prijateljici mora biti zelo težko in boleče v odnosu, še posebej, ker je v vse skupaj vpet majhen otrok. Znašla se je v slepi ulici, ko ne želi več biti v odnosu, vendar jo drži na mestu <strong>strah, pred grožnjami</strong>, da ji bo partner vzel otroka. Prav tako želi pomagati partnerju. Žal bo partner poiskal pomoč, ko bo spoznal kako zelo s svojimi <strong>pretiranimi čustvenimi izbruhi</strong> rani svoje najbližje in vedno znova rani tudi sebe. Kdaj in če sploh bo prišel do tega uvida je odvisno le od njega. Prijateljica pa lahko poskrbi, da bo začutila, da ne zasluži nikakršne oblike <strong>nasilja</strong>, da ji ni treba prenašati vseh žalitev in poniževanj. Ko bo prišla v stik z <strong>zdravo jezo</strong>, bo lahko začutila svojo moč, da zaščiti sebe in otroka. Partnerjeve <strong>grožnje za odvzem otroka nimajo pravne osnove</strong>, saj je zaradi posredovanja policije uradno zavedeno, da je prišlo do nasilja. Torej, lahko ji svetujete, da zbere čim več informacij kakšne so njene pravice, kontaktira csd, društvo za nenasilno komunikacijo in varno hišo. Te ustanove <strong>nudijo varnost in zaščito</strong> na začetku nove poti. Povejte ji, da ima vso pravico, da se zaščiti in ji stojte ob strani, kot opora v težkih trenutkih. Hkrati pa toplo priporočam delo na sebi, da se zgodba ne ponovi. Vprašanja, ki bi jih zastavila prijateljici anonimne, so v kakšni družini je odraščala? Je doživljala nasilje že v prejšnjih odnosih? Kako je z njeno samopodobo? Zakaj ne zmore začutiti jeze in postaviti meje ko pride do nasilja? Če se ji bo zdelo preveč, je vedno dobrodošla <strong>na terapiji</strong>. Želim vam vse dobro, vaši prijateljici pa veliko poguma, da zaščiti sebe in otroka&#8221;.</p>
<p>Sašo Petrovič lahko spremljate tudi na njeni FB strani: <strong>Saša &#8211; zakonska in družinska terapija </strong></p>
<p><a href="http://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2018/05/soodvisni-odnosi-vita-bona.jpeg"><img decoding="async" class="alignnone size-full wp-image-701" src="http://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2018/05/soodvisni-odnosi-vita-bona.jpeg" alt="" width="199" height="235" /></a></p>
<p>Grožnja z odvzemom otroka je <strong>resno čustveno nasilje</strong>. Grožnje so način <strong>ustrahovanja</strong>. Vztrajanje v odnosu, ki vsebuje takšne oblike nasilja za nikogar ni varno. Otroku je nujno čimprej omogočiti <strong>varen prostor</strong> in edini, ki ga lahko zavaruje, je oseba, ki ni nasilna. Partner, ki trpi nasilje, zaradu svojega lastnega strahu pozabi, da lahko začasno ali permanentno tudi zapusti odnos. Včasih žrtve potrebujejo tudi od okolice potrditev, da je v redu, če zapustijo nasilen odnos &#8211; zato je pomembno, da se o tem piše in govori.</p>
<p>V prvi fazi je najpomembnejše, da se otroka in v tem primeru tudi mamo <strong>zavaruje</strong> &#8211; če ne zmore tega sama, rabi takojšnjo pomoč, preko katere sestavi detajlen <strong>varnostni načr</strong>t, sploh v primeru selitve. Ta se odvija vedno le, kadar je varno. Kasneje je nujna vključitev v individualno obliko <strong>strokovne pomoči</strong>. Za žrtve nasilje se priporočajo <strong>individualne in skupinske terapije,</strong> ki so namenjene <strong>soodvisnim odnosom</strong>. Za predelave takšnih &#8220;situacij&#8221; navadno NI dovolj le en ali nekajkratni pogovor s <strong>psihologom ali socialnim delavcem</strong>, potrebna je vključitev v daljše procese. Včasih je v ozadju namreč <strong>nekemična zasvojenost</strong>, soodvisnost od odnosov, ki zahteva daljše zdravljenje. Navzven morda izgleda, kot da bi žrtve nehote iskale nasilje. Pa ga ne. nihče ga ne želi, samo ne zmorejo stran.</p>
<p>Navadno v takšnih odnosih vztrajajo posamezniki, ki so<strong> že v otroštvu doživeli eno od oblik nasilja</strong> in je niso nikoli predelali. Ker je izkušnja ostala čustveno nepredelana, posamezniki ne čutijo, da so vredni drugačnih odnosov, včasih pa je to edino, kar poznajo. Na smrt se bojijo, da bodo ostali sami in da tega ne bodo zmogli. Zato ne zmorejo postaviti <strong>razmejitev</strong>, okolica pa se namesto njih jezi (na partnerja). Zanje je odrešujoč občutek, ko prvič začutijo, da se jim dogaja <strong>krivica</strong>, da so vredni več, da zmorejo biti sami in da žeijo drugačne odnose. To spoznanje posledično v drugačno pozicijo postavi tudi njihove bivše partnerje. V opisani situaciji žrtve nujno potrebujejo osebno podporo najbližjih.</p>
<p>Vsakogar, ki ima težave z nasiljem, se usmeri na <strong>strokovne inštitucije</strong>, ki nudijo programe za obvladovanje jeze in predlaga vključitev v <strong>daljši terapevtski proces</strong>. Vsak mora namreč ugotoviti, kaj se dogaja z njegovim telesom, zakaj se ga ne da obvladati in od kje je prišlo toliko <strong>agresije</strong>. Nemalokrat ugotovimo, da gre za občutke nemoči in besa, ki so močno zaznamovali posameznike že kdaj prej. Včasih pa so izkšnje z primarnih družin žrtev in nasilnikov podobne. In pogosto si tudi ž<strong>rtev in nasilnež</strong> izmenjata vlogi &#8211; le na drugačnih nivojih nasilja. Takšne izmenjave so značilne tudi za <strong>soodvisne odnose</strong>.</p>
<p>Če sta nasilna oba partnerja, oba potrebujeta čimhitrejšo pomoč. Če se ne zmoreta obvladati, naj pokličeta Policijo, CSD, SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo. Včasih lahko pomaga že to, da se za nekaj časa ločita in razčistita vsak svoje rane: nasilnež mora najti načine <strong>samokontrole</strong>, žrtev pa načine <strong>postavljanja meja</strong>. To so navadno teme, s katerimi imata tudi sicer težave na ostalih področjih življenja, npr. pri delu. Življenje z nasiljem ni lahko in navadno najbolj nastradajo otroci. Zato je čimprejšnja pomoč izrednega pomena. Če sumite, da vaš bližnji doživlja zlorabe in nasilje, mu ponudite pomoč.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/kako-ustaviti-nasilje/">Kako ustaviti nasilje?</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></content:encoded>
					
					<wfw:commentRss>https://druzinska-terapija.com/kako-ustaviti-nasilje/feed/</wfw:commentRss>
			<slash:comments>1</slash:comments>
		
		
			</item>
		<item>
		<title>Fizično nasilje: ena po riti je za Slovence nekaj sprejemljivega</title>
		<link>https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/?utm_source=rss&#038;utm_medium=rss&#038;utm_campaign=fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega</link>
					<comments>https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/#respond</comments>
		
		<dc:creator><![CDATA[Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)]]></dc:creator>
		<pubDate>Thu, 07 Jul 2016 20:11:59 +0000</pubDate>
				<category><![CDATA[Ostalo]]></category>
		<category><![CDATA[družinska terapija]]></category>
		<category><![CDATA[družinski terapevt]]></category>
		<category><![CDATA[družinsko nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje nad otroki]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje v družini]]></category>
		<guid isPermaLink="false">http://druzinska-terapija.com/?p=422</guid>

					<description><![CDATA[<img width="660" height="326" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="nasilje v družini, nasilje, spolno nasilje, fizično nasilje, nasilje otrok, nasilje nad otroci" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321.jpg 660w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321-600x296.jpg 600w" sizes="(max-width: 660px) 100vw, 660px" /><p>Policija je lani uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti. Slovenijo pretresa kruta smrt dveletne deklice. Novice, socialna [&#8230;]</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/">Fizično nasilje: ena po riti je za Slovence nekaj sprejemljivega</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></description>
										<content:encoded><![CDATA[<img width="660" height="326" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="nasilje v družini, nasilje, spolno nasilje, fizično nasilje, nasilje otrok, nasilje nad otroci" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321.jpg 660w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321-600x296.jpg 600w" sizes="(max-width: 660px) 100vw, 660px" /><p>Policija je lani uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je <strong>fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev</strong>. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali <strong>širše družinske skupnosti</strong>.</p>
<p><strong>Slovenijo</strong> pretresa kruta smrt dveletne deklice. Novice, socialna omrežja in vsakdanje pogovore spremljajo žalovanje, groza in obup, pa tudi bes, sovraštvo, prezir in obtožbe. Teh čustev ne moremo nikomur zameriti, saj gre za brutalen, tragičen dogodek, ki v vsakem človeku najmočneje zbudi sočutje do majhnega otroka. Ob tem lahko vsak ostane brez besed. Če se boste pogovarjali z nekom, ki je bil v otroštvu pretepan, vam bo pripomnil, da je <em>&#8220;ona vsaj umrla in ne bo več trpela&#8221;</em>. Kako zelo zareže ta direktnost, da marsikdaj šele smrt pomeni pomiritev nasilja!</p>
<p>Javno bomo pokritizirali vse institucije, z resorno ministrico na čelu, in nekaj dni bo Slovenija polna komentarjev in solz. Seveda drži, da marsikaj pri obravnavi <strong>družinskega nasilja</strong> pri nas ne deluje in da so v zakonodaji kot tudi v praksi potrebne konkretne spremembe. Redno so sicer tarča kritik <strong>CSD</strong> in ministrica, pogosto tudi policija. Vsem bi hkrati radi pripisali krivdo in hkrati odkrili, kje zares se zatika oziroma kdo ne opravlja svojega dela. Zakonodaja <strong>družinskega nasilja</strong> se žal le počasi spreminja. Predlog novele <strong>Zakona o preprečevanju nasilja v družini</strong> je še vedno v medresorskem usklajevanju, februarja je bila mesec dni o tem odprta tudi javna razprava. Kot vse kaže, lahko obravnavo tega zakona pričakujemo šele jeseni. Največji sistemski in družbeni napaki in pravzaprav nasi bolecini sta naša razdrobljenost in nepovezanost. Vsi pristojni so proti nasilju, še posebej veliko nevladnih organizacij, a med njimi pravega sodelovanja ni. S primeri se ukvarjajo vsak po svoje: terapevti na eni strani, policisti na drugi, socialni delavci na tretji in ministrstva na četrti. Tudi na individualni ravni je ljudem težko dvigniti slušalko in oddati anonimno prijavo sosedskega nasilja, ker se bojimo, da bomo nekomu naredili krivico, ali pa se celo sprašujemo, v kakšni luči bo to prikazalo nas. Strah in sram sta tista, ki nam vsem preprečujeta, da bi se srečali s kruto resnico.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Vrh ledene gore&#8230;</strong></p>
<p>Policija naj bi v lanskem letu uradno obravnavala <strong>400 primerov</strong> <strong>nasilja nad otroci</strong>. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je <strong>fizično nasilje</strong> doživelo približno <strong>80% Slovencev</strong>. <strong>Spolno zlorabljen</strong> naj bi bil vsak peti <strong>Slovenec</strong> in že vsaka četrta do tretja <strong>Slovenka</strong>. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti. Kaj se torej zgodi z vsemi ostalimi primeri, o katerih ne govorimo, ali pa jih celo zagovarjamo?</p>
<p>Če so vsi sumi realni, se je v teh dneh in žal tudi že v preteklosti nad jeseniško deklico izvajalo nasilje brez meja. Grozljivka v živo. Izživljanje nad nebogljenim otrokom. Brutalna zgodba, ki presega izraz nasilje. Pravzaprav ni dovolj besed, ki bi opisale tragedijo te družine. In kot da nista dovolj že izguba in občutek nezaščitenosti, zdaj sledi še medijska izpostavljenost. Ta je v tem primeru pokazala tudi dobro plat in tako očetovi prijatelji skušajo pomagati vsaj finančno. Družina si v tem obdobju zasluži sočutje, spoštovanje in mir.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Toleranca do nasilja nad otroki</strong></p>
<p>Nasilje ni le kruto izživljanje, ki se konča s smrtjo. Znano je, da je toleranca do družinskega nasilja pri nas visoka. Presenetljivo med domačimi zagovorniki tepežkanja najdemo tudi kakšnega predstavnika stroke (pa naj bo to <strong>psihoterapevtska</strong> ali <strong>pedagoška</strong>), ki očitno še ni seznanjen z najnovejšimi nevroznanstvenimi dognanji. Neznanje, nerazumevanje možganov, lastne predispozicije trde vzgoje in vsesplošna razširjenost nasilja omogočajo visoko toleranco nasilja nad otroki. Slovenci smo nestrpni do marsičesa, do nasilja pa ravno ne. O njem odkrito – in ironično, večinoma na precej nasilen in ekstremen način – spregovorimo le ob takšnih ekscesih.</p>
<p>Stanje se sicer spreminja in vse več ljudi spremlja raziskave in sledi svojim instinktom. Toda še vedno ni jasnega razumevanja, da pri nasilju ni srednje poti! Ali ga uporabljamo (pa čeprav le občasno), ali pa se zavzemamo za ničelno toleranco. Nasilje se začne že zelo zgodaj. Začne se pri besedah, poniževanju, lažeh, kričanju in pri za marsikoga malih dejanjih tepežkanja. Pri svojem delu opažam, da tepežkanja večina ne dojema kot problematičnega. <em>&#8220;Ena po riti&#8221;</em> je pri nas nekaj sprejemljivega in normalnega, starši jo uporabljajo impulzivno, ali pa iz prepričanja, da je tepež učinkovit, vzgojen in dober. Toda slednje v <strong>terapevtski stroki</strong> spada pod <strong>nasilje</strong> in ga mnogi avtorji, kot je denimo svetovno priznani psihoterapevt dr. <strong>Daniel Siegel</strong>, izrecno odsvetujejo, in sicer iz treh razlogov: prvi razlog je ta, da otrok ni več pozoren na posledice svojih dejanj – obnaša se tako, da bo &#8220;mir v hiši&#8221;, zavoljo staršev – in ne začuti obžalovanja. Druga težava je psihološka in nevrološka: vsi bolečino doživljamo negativno, tudi otroci. In če so starši hkrati vir veselja in negativnega strahu, so otrokovi možgani dezorganizirani, v nekaterih primerih lahko govorimo tudi o dezorganizirani navezanosti in povečanih količinah hormona <strong>kortizola</strong>. Tretji razlog pa je ta, da tepežkanje otroku sporoči, da starš ne zna drugače, da nima strategije. Siegel opozarja, da že s temi dejanji učimo otroka, da se spore rešuje s povzročanjem telesne bolečine, in to nekomu, ki se ne more braniti. In ravno to se je dogajalo na Jesenicah: povzročanje bolečine dveletni hčerki, ki se ne zmore braniti. Skoraj lahko sklepamo, da sta storilca sama podoživela podobne krute izkušnje v svojem otroštvu, le da se z njimi nista nikoli soočila.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Transgeneracijski prenos travme</strong></p>
<p>Naša dodatna osebna in sistemska težava je, da žrtev nasilja ne znamo prepoznati. Za ta namen naš sistem ne izobražuje dovolj. Otroke hitro označimo za težavne, za takšne, ki nujno potrebujejo meje, osredotočimo se le na njihovo vedenje, ne pa na vzroke. To se dogaja na ravni starševstva (ko jokajočemu otroku zabrusimo, naj bo že tiho, ne da bi preverili, zakaj sploh joka) in na sistemski ravni, ko v vrtcu ali šolah ne zmoremo opaziti znakov nasilja. Otroci, ki se osamijo ali izzovejo veliko občutkov besa, jeze in agresije, so tisti, ki sprožajo naše alarme. Izjemno pomembni so zato čuti in izobraževanja vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev, ki so indirektno veliko časa v stiku z žrtvami. Težko pa prepoznamo tudi odrasle žrtve ali storilce nasilja. Zdi se, da bi poleg večje povezanosti vseh pristojnih, poleg strožje zakonodaje glede <strong>družinskega nasilja</strong> potrebovali tudi boljša izobraževanja na področju prepoznavanja žrtev in storilcev. Predvsem pa bi morali na vse načine podpreti starše, ki se kljub svoji teżki doti trudijo po najboljših močeh, da nasilnih dejanj ne ponovijo. Starši namreč potrebujejo podporo in če se znajdejo v stiski, tudi konkretno pomoč.</p>
<p>Vsaka oseba nosi v sebi vzorce iz otroštva, tudi mama in očim pretepene deklice. Toda to nikoli ni in ne more biti opravičilo za nasilje! Brutalnega zanemarjanja otrok si pač ne moremo zares razložiti. Gre za močno <strong>psihopatologijo</strong> in možne pretekle travme, ki vplivajo na možgane do te mere, da se zgodijo tudi takšna grozodejstva. Močan manjko empatije je čisto zares možen le pri psihopatskih osebnostih. Otroci, ki preživijo takšna zanemarjanja in mučenja, nosijo močne posledice, kar se lahko pozna tudi v številnih nadaljnjih generacijah, kar imenujemo <strong>transgeneracijski prenos travme</strong>. Raziskave o tem so delali predvsem med žrtvami otrok holokavsta in veteranov vietnamske vojne. Dr. <strong>Robert Cvetek</strong> v knjigi <em><strong>Bolečina preteklosti</strong></em> podrobneje opiše posledice travm, ki jih nosijo kasnejše generacije:</p>
<p>&#8211; <strong>prva generacija preživelih</strong> ima v sebi značilne visoke stopnje čustvenih motenj, psihosocialnih in posttravmatskih simptomov. Zaradi visokih stopenj napetosti in depresije ti ljudje kot starši svojim otrokom ne zmorejo dati veliko varnosti.</p>
<p>&#8211; <strong>druga generacija</strong> so otroci žrtev zlorab in imajo veliko težav: 1. s samopodobo in lastno identiteto; 2. afektivne težave, kot npr. nočne more o preganjanju (čutijo, kot da so travmo izkusili sami, navzven pa se vedejo problematično, saj so polni občutkov strahu in nezaupanja); 3. kognitivne težave, občutek grozeče katastrofe; 4. težave pri medosebnem delovanju: pretirano močna družinska navezanost, odvisnost od družine, strah pred ločitvijo  in individualizacijo. Pri otrocih se lahko pojavi tudi pretirana neodvisnost, težave v odnosih in slabe veščine reševanja konfliktov. Ko so starši tako obremenjeni z izkušnjo, nimajo posluha za težave otrok, otroci pa imajo posledično težave z empatijo. Ti starši otroke redko pohvalijo (le drugim), raje kritizirajo kot pohvalijo. Uspeh vidijo le v vedenju, na primer v šoli. Ranljivi so za občutja nemoči in odgovornosti, hkrati pa čutijo krivdo zaradi jeznih občutij do njih. Zato imajo težave pri navezovanju intimnih, trdnejših odnosov s partnerji in otroki. Mnogi so čustveno odvisni od staršev. Otroci, ki so živeli v družinah, kjer so o travmi ni govorilo, so veliko bolj senzitivni za medgeneracijski prenos travme.</p>
<p>&#8211; za <strong>tretjo generacijo</strong>, generacijo vnukov je narejenih manj raziskav, rezultati pa niso tako konsistentni. Iz izkušenj klinične prakse pa velja, da tretja generacija zaradi pomanjkanja avtonomnosti staršev ne uživa v mirnih medosebnih odnosih, ampak je prežeta s strahom in napetostjo. Procesi ločitve in individualizacije so konfliktni, za nekatere celo nemogoči.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Slovenska sram in strah</strong></p>
<p>Tudi Slovenci smo generacijsko prepojeni z občutki sramu in strahu in z nasiljem. Kot potomci udeležencev vojne še vedno v sebi nezavedno nosimo marsikaj. Tudi naše pretekle vzgojne metode so bile povečini mešanica <strong>avtoritarnosti</strong> in <strong>permisivnosti</strong>. Oba stila pa prinašata zelo negativne vplive. Zato je pomembno, da vsak posameznik išče stik  s sabo. Če bomo mir našli v sebi in ga ne prenašali na <strong>otroke</strong> in jih jasno postavljali zamejitve brez <strong>nasilja</strong>, bo Slovenija drugačna, tudi brez rigoroznih zakonov (ki jih sicer še nimamo). Zato so taki ekscesi poziv vsakemu posamezniku, da pogleda vase in v svoje korenine.</p>
<p>Opisane <strong>posledice travme</strong> se nanašajo na raziskave posledic zunanjih dejavnikov, ne pa na posledice, ko travmo povzročijo starši. Kako hude posledice bi imela mala deklica, ki je pravzaprav odraščala kot sirota, lahko samo ugibamo. Ta žalosten, krut in brutalen dogodek spremlja vsa Slovenija in marsikdo se ne zmore odzvati drugače kot s sovraštvom. Nasilje pa vedno rodi nasilje, dokler se ne odločimo drugače. Odločiti se je lažje, ko se zavemo, da vsako nasilje prekriva bolečino. In zavedanje, da se za našimi  trenutnimi občutji jeze, obsojanja in sovraštva skrivata naša lastna bolečina in občutek nemoči, pomeni že odločitev za čuječnost. Slednja je ključ za rešitev naših zakopanih prepričanj in močnih impulzov, ki jih vsi nosimo v sebi. Če ne prej, se pokažejo ravno ob kriznih situacijah, ko nam je lažje biti kritični, kot pa v stiku s sabo. Odločitev za spremembe je vedno mogoča. Sprejme jo lahko vsak, predvsem sam pri sebi.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p>Članek je bil objavljen na Portalu Plus.<br />
http://www.portalplus.si/1603/jeseniska-deklica/</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/">Fizično nasilje: ena po riti je za Slovence nekaj sprejemljivega</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></content:encoded>
					
					<wfw:commentRss>https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/feed/</wfw:commentRss>
			<slash:comments>0</slash:comments>
		
		
			</item>
		<item>
		<title>Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!</title>
		<link>https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/?utm_source=rss&#038;utm_medium=rss&#038;utm_campaign=draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju</link>
					<comments>https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/#respond</comments>
		
		<dc:creator><![CDATA[Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)]]></dc:creator>
		<pubDate>Fri, 01 Apr 2016 21:22:46 +0000</pubDate>
				<category><![CDATA[Ostalo]]></category>
		<category><![CDATA[Strokovne objave]]></category>
		<category><![CDATA[družinska terapija]]></category>
		<category><![CDATA[družinski terapevt]]></category>
		<category><![CDATA[družinsko nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[fizično nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[kazen]]></category>
		<category><![CDATA[meje]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje v družini]]></category>
		<category><![CDATA[odnosi]]></category>
		<category><![CDATA[otroci]]></category>
		<category><![CDATA[razmejitve]]></category>
		<category><![CDATA[samozaupanje]]></category>
		<category><![CDATA[sočutje]]></category>
		<category><![CDATA[sočutno starševstvo]]></category>
		<category><![CDATA[starši]]></category>
		<category><![CDATA[vzgoja]]></category>
		<category><![CDATA[vzgojna]]></category>
		<category><![CDATA[zaupanje]]></category>
		<category><![CDATA[zlorabe]]></category>
		<guid isPermaLink="false">http://druzinska-terapija.com/?p=402</guid>

					<description><![CDATA[<img width="1030" height="221" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4.jpg 1400w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4-600x129.jpg 600w" sizes="(max-width: 1030px) 100vw, 1030px" /><p>Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati [&#8230;]</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/">Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></description>
										<content:encoded><![CDATA[<img width="1030" height="221" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4.jpg 1400w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4-600x129.jpg 600w" sizes="(max-width: 1030px) 100vw, 1030px" /><div id="primary" class="content-area">
<article id="post-8831" class="post-8831 post type-post status-publish format-standard has-post-thumbnail hentry category-vzgoja">
<div class="entry-content">
<p>Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati drugače.</p>
<p>Če uporabljate kaznovanje kot pogosto metodo, ste kaj takega zelo verjetno doživeli tudi sami. Morda se vam je zdela ta metoda celo upravičena – in je še zdaj, ko pomislite na situacijo. Vseeno pa želim, da se osredotočite na vse tiste dogodke in postanete pozorni na svoje telo.<strong> Kaj ste ob kaznovanju začutili, kaj se je zgodilo z vašim telesom?</strong> Če je prvi odgovor krivda, vas spodbujam, da iščete dlje. Krivda se namreč precej pogosto pojavlja kot pokrivalo za globlja, bolj ranljiva občutja.</p>
<p><strong>Kazen pogosto pusti v otroku strah.</strong> Zato je izjemno efektivna! Bolj kot je zlorabljajoča, bolj deluje. Torej več agresije in terorja damo otroku v telo, bolj ga bo strah. In vam bo seveda ustregel. V vsem! Pogosteje kot boste to ponavljali, bolj bo otrok ustrežljiv in se bo odzival v skladu z vašimi željami. Otrok pa vam bo ustregel zgolj zaradi omenjenega strahu. Nikakor pa ne iz lastnega občutka, da bi nekaj moral narediti. <strong>Torej s kaznovanjem pravzaprav otroku ne damo možnosti, da bi razumel, zakaj je nekaj zanj pomembno ali dobro.</strong> Če poenostavimo, s kaznovanjem otroku povemo, da ne sme razmišljati z lastno glavo, pač pa le z našo.</p>
<p>V telesu kaznovanega otroka bodo za vedno ostali sram, morda celo gnus, teror in žalost ter jeza. Zelo verjetno so tudi vam ta občutja poznana, morda se vam zdijo povsem normalna in del vsakdana. Toda ta občutja se ne da kar izbrisati. Lahko imajo <strong>resne posledice</strong>, ki se kažejo v vseh nadaljnjih odnosih. To je lahko eden izmed izvorov, zakaj se v zakonu prepirate, ali pa zakaj ste se z mamo vaših otrok ravnokar ločili. Pa morda vsega tega sploh niste nikoli povezali med sabo.</p>
<p>A bolj kot izpraševati našo vest, nam želim sporočiti, da obstajajo tudi drugačne poti, ki pa <strong>niso permisivne.</strong> In starši zmoremo tudi to! Zmoremo dati <strong>jasne meje in ostati trdni</strong>,<strong> a tudi razumeti otroka.</strong> Poti, kjer ni kaznovanje edina zveličavna metoda. Gre za načine, da se odzovemo na otrokova prebujanja, jih razumemo, ovrednotimo in iščemo kako drugače. V tem procesu je starš tisti, ki otroka umiri, ga razume in mu daje nove načine soočanja s težavami; <strong>starš je še vedno vodja in avtoriteta.</strong> A ker ne kaznuje, šele zares dobi spoštovanje. Seveda to ne pomeni, da otrokova dejanja nimajo posledic. Pomembno pa je, da starši otrokova dejanja sploh opazimo in dojamemo kot njihovo stisko. Velikokrat je to težko in se kot starši počutimo, da nismo dovolj dobri.</p>
<p>Meje otroci sicer nujno potrebujejo, a te se lahko podajo na več načinov, ne le s kaznijo. Zavedati se morajo posledic svojih dejanj. Takim “posledicam” rečemo<strong> dogovori</strong> in ne kazen – gre za to, da starš lahko vodi otroka do razmišljanja, kakšne posledice sledijo. In gre za to, da ima starš vedno moč, da z otrokom sklepa nove dogovore. To je normalno in logično za vse odnose. Zelo hitro pa namesto pogovora, ki mu sledi jasen dogovor, starši izberemo kazen. Še bolj problematično je, če ta vsebuje psihološko, fizično ali spolno nasilje. V Sloveniji so namreč statistike omenjenih zlorab precej visoke: vec kot 70% Slovencev se naj bi v otroštvu namreč že srečalo s fizičnim kaznovanjem.</p>
<p>V tem trenutku bi vam rada zapisala še to, da <strong>otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje le dovolj dobre starše.</strong> In jaz verjamem v vas. Verjamem, da imate moč. Vso moč, da postavite meje drugače. Moč, da vedno slišite otroka. Da ste dovolj dobri starši, ki ne potrebujejo kaznovanja, lahko pa dajo jasno vodenje. Da se. Možno je.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><em>Za Mamino mazo napisala <strong><a href="http://druzinska-terapija.com/" target="_blank">Katja Knez Steinbuch<br />
</a></strong></em><br />
<em>Katja vas vse lepo vabi tudi, da se udeležite izobraževanja iz sočutnega varstva otrok, kjer se učimo novih, efektivnih načinov, ki pomagajo staršem in otrokom. Srečanja potekajo ob torkih, ob 20. uri na Rakovniku. Vse informacije dobite na <strong><a href="http://druzinska-terapija.com/" target="_blank">www.druzinska-terapija.com</a>,</strong> prijave pa še vedno sprejemamo na <strong><a href="mailto:&#115;&#111;c&#117;&#116;n&#111;.v&#97;&#114;st&#118;o&#64;gmail.&#99;&#111;m">s&#111;c&#117;&#116;&#110;&#111;.v&#97;r&#115;&#116;vo&#64;g&#109;ai&#108;&#46;&#99;o&#109;</a>.</strong> Nazadnje nas je bilo okoli 100, a smo vsakega novega udeleženca, ki se skupaj z nami uči, zelo veseli.</em></p>
</div>
</article>
</div>
<div id="secondary" class="widget-area"></div>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/">Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></content:encoded>
					
					<wfw:commentRss>https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/feed/</wfw:commentRss>
			<slash:comments>0</slash:comments>
		
		
			</item>
	</channel>
</rss>
