Je zaljubljenost minila? Kaj narediti sedaj? Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerskih odnosih zato, da rastemo, da skupaj odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko predelujemo. Temelji na tem, da zmoremo najti stik s sabo in s partnerjem, ter se zavedati tako obrambnih mehanizmov, kot naših osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se tako učimo, da moramo konflikte prepoznati kot vir možnih sprememb, ne pa vir trpljenja.

Kaj se zgodi, ko se zaljubimo?  

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni in doživeti. Trenutki, ko nam razbija srce, ki jih marsikdo opiše kot “metuljčki v želodcu“, nepopisno privlačnost in željo po zbližanju z drugim. Na začetku spoznavanja se čutimo zelo ljubljene, hotene, zaželene in opažene. Vse to spremlja koktajl hormonov, ki povzroči, da ne vidimo naših razlik, le skupne točke. Pari dostikrat rečejo, da so si enaki, ker prihaja do tako močnih občutkov simbioze. Teorija relacijske družinske terapije gradi na tem, da se zaljubimo na podlagi t.i. somatskega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti, ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na podlagi valentnosti, skladnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.

Ko prvotno stanje mine, se vse obrne in začnejo se spremembe, ki pa so normalne – če želimo preiti v odnos, ki je varen. Te spremembe se morda zdijo strašljive, ampak so nujne, da se odnos sploh začne. Da lahko ljubimo, moramo prenehati »biti zaljubljeni« in to je naravna sprememba in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Narava poskrbi, da srečamo osebo, ob kateri lahko čustveno rastemo

Zaljubljenost je obdobje, ko se nam zdi, kot da smo zaradi partnerja v oblakih, a v resnici se zaljubimo v najmanj kompatibilno osebo – osebo, ki nam lahko povzroči največ bolečine in je najmanj zmožna odgovoriti na naše osnovne človeške potrebe. To se zgodi zato, ker samo v takšnih odnosih lahko zares rastemo. Narava nas prisili, da se srečamo z osebo, ki nam prebudi vsa skrita, najtežja nezavedna občutja iz naše lastne preteklosti. Z osebo, ki spodbudi naše najhujše nočne more. Le ob takšnih ljudeh lahko predelamo vse nezavedne pretekle težke občutke in samo tako lahko zares rastemo. Zato hčerka odsotnega podjetniškega očeta dobi partnerja, ki bo npr. športnik in zaradi svojega zasedenega urnika podobno odsoten, kot je bil njen oče. Ravno ob tem moškem, ki je izjemno podoben njeni primarni ranjenosti lahko predela svoje otroške nezaceljene rane. Gre za rane, ki jih je doživela ob očetu, pa si tega sploh ni nikoli priznala. Partnerski odnos je zanjo priložnost, da se sreča s svojim notranjim otrokom in zaceli svoje stare rane – ali pa kriči ob partnerju dvojno bolečino, ki se je sploh ne zaveda. V resnici je prav njen partner zanjo najbolj popoln, ker le z njim predela svojo bolečino. Sin posesivne mame pa se bo zaljubil v partnerko, ki bo podobno omejevala njegovo svobodo in mu težko zaupala, tako kot mu ni zmogla mama. Vsa zapletenost s partnerko se mu ponovno dogaja zato, da bo nezavedno spodbudila razrešitev njegovih preteklih ran. Če bi oba vedela vnaprej, da se bosta srečala – osebo, ki bo ponovila njune najhujše, a v resnici že preživete groze, bi se najbrž na daleč izognila drug drugega. Toda narava želi drugače in poskrbi za to, da v odnosih res lahko rastemo, če se za to zavestno in sočutno odločimo. Odnos je odločitev, ki ni enkratna in zahteva veliko vsakodnevnega odločanja in sočutja do sebe in drugega.

Zasvojenost s hormoni oz. odnosi

Narava, oziroma naše telo v fazi zaljubljenosti poskrbi za to, da razlik ne opazimo. V našem telesu se zbudijo tako močni hormoni (npr. oksitocin in dopamin), kot da bi bili pod močnim vplivom substanc. In res smo, čeprav slednje niso zunanje, pač pa jih proizvede kar telo samo. Zato opazimo le dobre lastnosti partnerja in ker smo »predozirani« svoje moči usmerimo v to, da smo partnerju všeč.

Če smo v otroštvu doživljali čustvene, fizične in spolne zlorabe (kjer se zaradi aktivacije možganske strukture, imenovane amigdala in zaradi aktivacije močnega občutka strahu prav tako zbujajo močni hormoni, kot sta npr. kortizol in dopamin), lahko s hormonskimi stanji postanemo prav zasvojeni. Zato se pogosto ob nepredelanih travmah dogaja, da se odrasli hitro zaljubljajo, prav tako pa hitro zbežijo iz odnosa. To je tudi razlog, zakaj se znajdejo kot odrasli v nasilnih, za družbo povsem nesprejemljivih odnosih in v njih vztrajajo, tudi ko zaljubljenost mine – ker povečani hormoni zahtevajo svoj dolg, ker lahko govorimo o močnih zasvojenostih z odnosi (v resnici pa s hormoni, ki se ob zlorabljajočih odnosih sprožajo).

Ko zaljubljenost mine …

Vsaka zaljubljenost se enkrat konča. Takrat se srečamo z upadom hormonov in opazimo, kakšna je realna podoba partnerja. Spoznamo ga takšnega, kot res je, in “začnemo” videti njegove napake. Opazimo pa tudi svoj del “krivde”: kako smo morda spregledali naše različnosti, šli čez sebe, ali pa se celo preveč žrtvovali za odnos. Če nam je bila na začetku všeč partnerjeva stabilnost in mirnost, nas kar naenkrat moti, zdi se nam dolgočasen in si želimo živahnejšega partnerja. Če nam je bila všeč partnerkina intenzivnost in je bil v zaljubljenosti intenziven občutek, da le ob njej lahko zaživimo, se nam kar naenkrat zdi, da je preveč živahna in nas to začne motiti. Lastnosti, ki smo jih na začetku oboževali, nas potem spravijo v stisko in tesnobo. Ker sprevidimo, da smo zelo spregledali sebe in se znašli ob osebi, ki ni več ista (čeprav v resnici je, le hormoni so nam onemogočili tak pogled), se začne naslednja faza, boj za obstoj. Podobno kot faza pri otroku, ki ji radi rečemo trma (ki se navadno burno pojavi pri otrokovem drugem, tretjem letu, ko se zave svoje ločenosti od mame), ko otrok začne postavljati svoje razmejitve. Ker se s tem, ko spregledamo, povečajo naše razlike, se povečajo tudi prepiri.

S padcem hormonov se moški in ženske soočamo različno

Ko hormoni upadejo, se ustrašimo in pademo v naše lastne obrambe. V dinamiki umika in približevanja ženske pogosto začnejo pritiskati (preko kritike, zahtev, omejevanj …), moški pa se pogosto umaknejo: ker jih sprememba isto prestraši, tako da izgleda, kot da se jim ne da več. V kolikor pa so v igri še otroci, pa se dinamika popolnoma spremeni. Beg moškega se zgodi tudi zato, ker je zanje strašljiva ideja, da bo zdaj partnerka končno spoznala, kakšni so zares, v njihovi lastni samopodobi: nesposobni, dolgočasneži, nevredni, ipd. Odvisno glede na to, kar je njihov izbrani način samozaničevanja. Ženske, ki do teh čutenj nimajo vpogleda, pa se ob begu še bolj prestrašijo in začnejo pritiskati na različne, lahko celo ponižujoče načine. Tako se prej močno zaljubljen par čez noč znajde v dinamiki izogibanja drug drugemu, ki jo spodbuja strah pred intimo.

(Google, FB, Bruce Muzik)

Faza boja za prevlado

Ker se količina prepirov poveča, si navadno partnerji želijo pomiritve. V želji, da bi se spet povezala, hkrati pa ohranila svojo različnost, oba zmotno mislita, da se mora partner spremeniti, da nam postane podoben (ali spet podoben, čeprav nam v resnici nikoli ni bil). Fazi boja, ali prevzema kontrole bi lahko tudi rekli boj za to, da smo spet slišani in sprejeti. Del nas je prepričan, da je najlažja pot, da spremenimo partnerja – tako kot smo kot majhni otroci verjeli, da če trdno izrazimo svojo voljo, bo mama znižala mejo in nam omogočila svobodo. Ko začnemo s poskusi spreminjanja partnerja (ki se kažejo v obliki pojasnjevanj, kritik, razlag, odhodov,…), upamo, da bomo sprejeti takšni kot smo. Odnos, ki je bil varen, postane odnos nesigurnosti, kjer nismo sprejeti in povezani. V tej nepovezano fazi se srečamo z dvema načinoma soočanj: ali poskušamo partnerja zelo spremeniti (izražamo potrebe), ali pa se od njega umakniti, ker je preveč. In vse to je normalno, če si želimo zares varnega odnosa.

Ko se povečajo prepiri, navadno po upadu hormonov, se zgodi tudi veliko število razhodov. To je hkrati tudi čas, še preden se na drugega zares navežemo – že otrokova osnovna navezanost naj bi se namreč gradila nekje do 3. leta, podobno pa se odraža v partnerskih odnosih. Ko se hormoni nehajo sprožati in se zavemo, koliko smo se predali drugemu, se želimo ponovno najti, svoje meje in svojo avtonomijo. To je čas, ko želimo biti ob partnerju, ampak ostati samostojni. Začne se boj za prevlado in ker ne znamo komunicirati, se lahko zgodi razhod ali prevara (odvisni odnos), lahko pa se naučimo komunicirati in živeti drugače.

Poleg razhoda ali razdajanja obstaja tretja možnost – ljubiti zavestno, čemur rečemo sočutno partnerstvo.

To pomeni, da namesto, da ob sebi opazimo partnerja, ki nam gre najbolj na živce, ga začenjamo sprejemati kot tistega, ki je najbolj usposobljen, da omogoči našo osebno rast. Namesto da vidimo odnos zgolj kot nekaj varnega, pozitivnega in srečnega, si dopustimo, da je lahko tudi vihrav, da lahko znotraj njega sploh zrastemo. To pa je navadno težko in zahteva daljši proces:  da se skupaj naučimo videti svoje lastne nepredelane rane, svoje obrambe, se zavestno odpovemo napadom in kritikam, ter krutim prepirom – ko se naučimo tega, lahko vstopimo v stabilno fazo. Takrat lahko dojamemo, da ne moremo spremeniti partnerja in ne partner nas – gre za proces, ko počasi začenjamo sprejemati partnerjevo drugačnost. Če uspemo pretrgati nespoštljive načine komuniciranja, šele lahko vstopimo v odnos, kjer pripadamo, v odnos, kjer je povezanost in zavezanost. Če to ne gre, lahko pomaga partnerska terapija, ki razišče vzroke nepovezanosti in pripelje v fazo zavestnega, sočutnega partnerstva. Šele v tej fazi smo pripravljeni na resen odnos in se lahko zares predamo, zavežemo in poročimo.

Katja Knez Steinbuch,

zakonska družinska terapevtka

Več zanimivih info na:
https://www.facebook.com/groups/1710831152467956/?ref=br_rs
http://www.loveatfirstfight.com/

The post Zaljubljenost je minila? Kako ohraniti dober odnos? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

UCLA nevroznanstvenik Alex Korb poseduje nekaj idej, ki lahko pripomorejo k občutka sreče.

1. Najpomembnejše vprašanje je… Za kaj sem hvaležen?

Včasih se zdi, kot da vaši možgani ne bi želeli, da bi bili srečni. Lahko občutite občutja krivde ali sramu.  Kljub temu, da se čutenja ponosa, sramu in krivde med seboj razlikujejo, namrec aktivirajo podobne nevronske povezave: vključno z dorsomedialnim prefrontalnim korteksom, amigdalo, insulo in centrom za ugodje. Zanimivo je, da je ponos med temi čustvi najmočnejši pri aktiviranju naštetih predelov možganov, razen pri centru za ugodje, kjer krivda in sram zmagata. To razloži, zakaj je lahko tako zelo privlačno naložiti si občutke krivde in sramu – aktivirajo namreč center v možganih zadolžen za nagrajevanje.

Veliko ljudi je anksioznih. Na kratek rok anksioznost povzroči, da se možgani počutijo malo bolje – ker se vsaj nekaj dogaja z reševanjem problemov.  Skrb lahko pomaga pri umirjanju limbičnega sistema, tako da poveča aktivnost v srednjem prefrontalnem korteksu in jo zmanjša v amigdali. To se zdi v nasprotju z intuicijo, toda možgane prepriačmo, da je boljše skrbeti, kot ne delati nič.

Toda krivda, sram in skrb so grozne dolgotrajne rešitve. In kaj nevroznanstveniki pravijo, da bi morali narediti? Zastavite si naslednje vprašanje: za kaj sem lahko hvalezen… ?

Antidepresiv Wellbutrin vpliva na nevroprenašalec dopamin. Prav tako naj bi enak učinek povzročil občutek hvaležnosti.  Koristi hvaležnosti se začnejo pri dopaminskem sistemu. Občutek hvaležnosti aktivira predel možganskega stebla, ki proizvaja dopamin. Hvaležnost, ki je usmerjena proti drugim, poveča aktivnost v socialnem dopaminskem vezju, kar naredi družabne stike bolj prijetne.

Prozac med drugim spodbudi nevrotransmitor serotonin. Ena izmed močnih posledic hvaležnosti je, da lahko spodbudi serotonin. Ko se skušate spomniti stvari, za katere ste hvaležni, se morate fokusirati na pozitivne aspekte lastnega življenja. To preprosto dejanje poveča proizvodnjo serotonina v sprednjem delu cingularnega korteksa.

Najti hvaležnost ni tisto, kar najbolj šteje; spomniti se poiskati pomeni največ. Spomniti se na to, da smo hvaležni je oblika čustvene inteligence. Ena študija je ugotovila, da hvaleznost dejansko vpliva na gostoto nevronov v ventromedialnem in lateralnem prefrontalnem korteksu. Te spremembe v gostoti nakazujejo, da s povečanjem čustvene inteligence postanejo tudi nevroni v tem predelu bolj učinkoviti. Z višjo stopnjo čustvene inteligence je preprosto lažje biti hvaležen z manj truda.

2. Poimenujte negativna čustva.

Kaj se zgodi, ko vas slabi občutki popolnoma preplavijo? Ko ste resnično na tleh in niti ne veste, kako se s tem spopasti? Obstaja lahka rešitev. Počutite se obupno. Poimenujte to obupanost. Žalostni? Anksiozni? Jezni? Tako preprosto je, poimenujte.

V fMRI študiji, prikladno poimenovani „Poimenovanje čustev v besede“, so si udeleženci ogledovali ljudi z čustvenimi izrazi na obrazu. Amigdala vsakogar se je aktivirala ob čustvih na sliki. Toda ko so jih prosili, naj čustva poimenujejo, se je aktiviral ventrolateralni prefrontalni korteks in zmanjšal čustveno odzivnost amigdale. Z drugimi besedami: zavestno prepoznavanje čustev je zmanjšalo njihov vpliv.

Potlačevanje čustev ne deluje in se lahko vrne.

Gross je ugotovil, da ljudjem, ki so želeli zatreti negativno čustveno izkušnjo, to ni uspelo. Medtem ko so mislili, da navzven izgledajo v redu, je bil navznoter njihov limbični sistem prav enako vzburjen, kot brez potlačevanja. V nekaterih primerih celo bolj vzburjen. Kevin Ochsner je na Columbiji ponovil te ugotovitve z uporabo fMRI. Poskušati nekaj ne občutiti ne deluje in v nekaterih primerih se celo še slabše vrne.

Poimenovanje/označevanje, po drugi strani, naredi veliko razliko. Da bi zmanjšali vzburjenje, morate uporabiti le nekaj besed, da opišete čustvo. Idealno je, da uporabite simbolni jezik, kar pomeni, da uporabite indirektne metafore, meritve in poenostavitve tega kar doživljate. To zahteva, da aktivirate prefrontalni korteks, kar zmanjša vzburjenje v limbičnem sistemu. Tole je bistvo: opišite čustvo z le eno ali dvema besedama in le to se bo zmanjšalo.

Starodavne metode so bile veliko bolj napredne glede tega. Meditacija se je te ugotovitve posluževala že stoletja. Poimenovanje je osnovno orodje zavestnosti. Označevanje pravzaprav tako močno vpliva na možgane, da to deluje v povezavi z drugimi ljudmi.

3. Sprejmite odločitev

Ste kdaj sprejeli odločitev in končno so se vaši možgani počutili umirjeno? To ni zgolj naključje.

Znanost o možganih nam kaže, da sprejemanje odločitev zmanjša zaskrbljenost in anksioznost – pa tudi pomaga vam rešiti težave. Sprejemanje odločitev vključuje ustvarjanje namenov in zastavljanje ciljev – vse troje je del istega nevronskega vezja in angažira prefrontalni korteks na pozitiven način, tako pa zmanjša zaskrbljenost in anksioznost. Sprejemanje odločitev tudi pomaga premagati aktivnost striatuma, ki vas običajno vleče k negativnim impulzom in rutinam. Končno, sprejemanje odločitev tudi spreminja vaše dojemanje sveta – najdete rešitve za svoje probleme in umirite limbični sistem.

Sprejmite „dovolj dobro“ odločitev. Ne obremenjujte se s sprejemanjem 100% najboljše odločitve. Vsi vemo, da je lahko zelo stresno biti perfekcionist. Raziskave o možganih to podpirajo. Ko skušate biti popolni, to preplavi vaše možgane s čustvi in povzroči, da se počutite brez nadzora. Ko se trudite za najboljše, namesto za dovolj dobro, to prinese preveč čustvene ventromedialne prefrontalne aktivnosti v proces sprejemanja odločitev. Nasprotno pa prepoznavanje dejstva, da je dovolj dobro – dovolj dobro, aktivira več dorsolateralnih prefrontalnih predelov, kar pripomore k temu, da imate občutek več nedzora.

Kot je dejal profesor Barry Schwarz v intervjuju: „Dovolj dobro je skoraj vedno dovolj dobro.“ Torej, ko sprejmete odločitev, vaši možgani čutijo, da imate stvari pod nadzorom. Ta občutek pa zmanjša stres. Tu pa je še nekaj zelo fascinantnega: Odločanje spodbudi tudi občutek ugodja. Aktivno izbiranje je povzročilo spremembe v nevronskem vezju za pozornost in v tem, kako se udeleženci počutijo glede aktivnosti same, je pa tudi povečalo nagrajevanje z aktivnostjo dopamina.

Omenimo kokain.

Dvem podganam date injekcijo kokaina. Podgana A je najprej morala pritisniti na gumb. Podgani B ni bilo treba ničesar storiti. Je kje razlika? Ja je: Podgana A dobi večjo dopaminsko spodbudo. Obe sta torej dobili enaki injekciji kokaina istočasno, ampak podgana A je morala aktivno pritisniti na gumb, podgani B pa ni bilo treba ničesar. Pogana A je sprostila več dopamina v centru za ugodje. Bistvo je, da ko se odločite za nek cilj in ga nato dosežete, se počutite boljše, kot tedaj, ko se dobre stvari zgodijo zgolj po naključju.

In to razreši večno skrivnost tega, zakaj se je tako težko spraviti v telovadnico. Če greste, ker čutite da morate ali bi morali, no to ni ravno prostovoljna odločitev. Vaši možgani ne dobijo spodbude z okrepitvijo užitka. Občutite le stres. In to ni način kako ustvariti dobre rekreacijske navade.

Zanimivo je, da če jih prisilimo telovaditi, ne dobijo enakih koristi, saj je brez odločitve vadba le vir stresa. Zato sprejemajte več odločitev. Raziskovalec nevroznanosti Alex Korb to lepo povzame: Ne izberemo le stvari, ki so nam všeč. Tudi všeč so nam stvari, ki jih izberemo.

4. Bližina in dotik ljudi

Vsi ljudje potrebujemo občutek ljubljenosti in sprejetosti s strani drugih. Ko tega ne čutimo, postane boleče. In s tem ne mislimo „čudno“ ali „razočarajoče“ ampak zares boleče. Nevroznanstveniki so izvedli študijo, kjer so ljudje igrali video igro podajanja z žogo. Ostali igralci vam vržejo žogo in vi jo vržete njim nazaj. V bistvu ni bilo drugih igralcev, vse je naredil računalniški program. Ampak udeležencem poskusa je bilo povedano, da so igralci resnični ljudje. In kaj se je zgodilo, ko so „ostali igralci“ nehali igrati lepo in niso več delili žoge? Možgani udeležencev so se odzvali enako, kot če bi izkusili fizično bolečino. Zavrnitev ne boli le kot zlomljeno srce, vaši možgani to občutijo kot zlomljeno nogo. Kot je bilo dokazano v eksperimentu z fMRI, socialna izključenost aktivira isto vezje kot fizična bolečina. V nekem trenutku so prenehali deliti in se podajali z žogo le medsebojno, ignorirali so udeleženca. Ta majhna sprememba je bila dovolj, da vzbudi občutke socialne izključenosti in aktivirala je sprednji del cingularnega korteksa in insulo, enako kot bi to naredila tudi fizična bolečina.

Razmerja so pomembna vašim možganom za občutek sreče. Želite to popeljati na naslednji nivo? Dotikajte se ljudi. Eden izmed primarnih načinov sproščanja oksitocina je skozi dotikanje. Jasno je, da se vedno ni ravno primerno dotikati večine ljudi. Z ljudmi s katerimi ste si blizu, se pa le bolj potrudite, da bi se jih pogosteje dotikali. Dotikanje je neverjetno močno. Le ne pripisujemo mu zadostnih zaslug. Naredi vas bolj prepričljive, poveča storilnost skupine in celo okrepi matematične spretnosti.

Dotikanje nekoga, ki ga imate radi, dejansko zmanjša bolečino. Ko so izvajali študije na poročenih parih se je izkazalo, da bolj kot je zakonska zveza močna, močnejši je tudi ta efekt.

Dodatno, držanje za roke z nekom vas lahko potolaži in vodi vas in vaše možgane skozi boleče izkušnje. Neka fMRI študija je skenirala poročene ženske, ko so jim povedali, da bodo kmalu dobile majhen elektrošok. V pričakovanju bolečega šoka so možgani pokazali predvidljiv vzorec reakcij v vezju povezanem z bolečino in skrbjo, z aktivacijo v insuli, sprednjem cingularnem korteksu in dorsolateralnem prefrontalnem korteksu. Med ločenim skeniranjem so žene držale za roko bodisi moža, bodisi izvajalca eksperimenta. Ko so za roko držale moža, je grožnja imela manjši učinek. Možgani so pokazali manj aktivnosti v sprednjem cingularnem korteksu in dorsolateralnem prefrontalnem korteksu – to pomeni manj aktivnosti v centrih za bolečino in skrb. Dodatno je pa še aktivnost v insuli povezana z neugodjem manjša, močnejši kot je zakon.

Objem, še posebej dolg objem, izloča nevroprenašalec in hormon oksitocin, ki zmanjša odzivnost amigdale. Raziskave kažejo, da prejemanje petih objemov na dan v obdobju štirih tednov bistveno poveča srečo.

Nimate nikogar, ki bi ga lahko zdaj objeli? Nevroznanost pravi, da bi si morali privoščiti masažo.

Rezultati so zelo jasni – masaža okrepi vaš serotonin za 30%. Masaža tudi zmanjša stresne hormone in dvigne nivo dopamina, kar vam pomaga ustvariti nove dobre navade.  Masaža zmanjša bolečino, ker oksitocinski sistem aktivira endorfine, ki so ubijalci bolečine. Masaža tudi izboljša spanec in zmanjša utrujenost preko povečanja serotonina in dopamina in zmanjšanja hormona stresa kortizola.

Preživite torej čas z drugimi ljudmi in objemajte. Žal zgolj dopisovanje ni dovolj. Ko postavite ljudi v bolečo situacijo in jim nato dovolite obiskati ljubljene ali pa govoriti z njimi po telefonu, se počutijo bolje. Kaj pa če se zgolj dopisujejo? Njihova telesa se odzovejo enako, kot če ne bi imeli nobene podpore. Skupina s sms-i je imala vsebnost kortizola in oksitocina na enakem nivoju, kot skupina brez kontaktov.

Povzetek

Kar naj bi vas osrečilo, glede na nevroznanost, je sledeče:

– Vprašajte „Za kaj sem hvaležen?“ Ni odgovora? Ni važno. Iskanje samo pomaga.

– Označite tista negativna čustva. Poimenujte in vašim možganom ni več mar za to.

– Odločite se. Izberite „dovolj dobro“ namesto „najboljše odločitve kadarkoli sprejete na Zemlji“

– Objemi, objemi, objemi. Ne sms – dotik.

UCLA raziskovalec nevroznanosti Alex Korb razloži:

Vse je medsebojno povezano. Hvaležnost izboljša spanec. Spanec zmanjša bolečino. Manj bolečine izboljša vaše razpoloženje. Boljše razpoloženje zmanjša anksioznost, kar izboljša zbranost in načrtovanje. Zbranost in načrtovanje pomagata pri sprejemanju odločitev. Sprejemanje odločitev še dodatno zmanjša anksioznost in poveča zadovoljstvo. Zadovoljstvo vam da več stvari za katere ste lahko hvaležni. Vse to ohranja zanko navzgor usmerjene spirale v teku. Užitek tudi poveča možnosti, da boste telovadili in bili družabni, kar vas bo osrečilo.

Članek je prevedla: Ana Prtain

Uredila: Katja Knez Steinbuch, družinski terapevt

Originalen članek je objavljen na spletni strani: http://www.businessinsider.com/a-neuroscience-researcher-reveals-4-rituals-that-will-make-you-a-happier-person-2015-9

The post Kako najti srečo? Uporabite znanost! appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.