HČI ZAVRAČA HRANO. KAJ NAJ STORIM?

VPRAŠANJE: Nasa devetnajstmesečna deklica je razigrana in pridna deklica. Razen hrane z njo nimamo posebnih težav (z izjemo rahle trme, ki se pojavlja). Kar se tiče hrane je pa posebna zgodba. Zdi se mi, da njenemu prehranjevanju posvečam svoje življenje. Deklica je bila rojena prezgodaj, a ni nedonošena. Že v porodnišnici ni jedla in so jo hranili po brizgi. Doma smo ji hrano dobesedno potiskali v usta. Naj povem, da je imela grozen refluks in smo en obrok včasih ponavljali tudi 3x. Gosto hrano je sprejela, čeprav nerada. Tu pa nastane težava. Ne želi jesti nič, kar ni spasirano v neko “juho”. Nič netekočega. Zaradi najinega truda sicer pridobiva na teži. Ker sem vmes zanosila, sem sedaj na porodniški. Z obema deklicama se lahko ukvarjam, imam čas hoditi in ponujati koščke hrane. A jeseni gresta obe dekleti v vrtec. Kaj pa tedaj? Torej kako otroka prepričati, da je koščke. Prežveči že, a izpljune. Zdaj pljuva tudi že pasirano hrano. Imate kakšno idejo?

Draga mamica, hvala za vaše vprašanje.

Hranjenje je tema, ki marsikateremu staršu lahko povzroča skrbi in napetosti in v tem zagotovo niste sami. Opisujete, da se tudi pri vas doma veliko vrti okoli omenjene težave in da se tudi vi konkretno precej ukvarjate s prehranjevanjem. Čutiti je, da vam je mestoma kar preveč naporno in stresno.

Bi me zanimalo še kaj več, kaj je bilo v tistem ranljivem obdobju prvega pol leta, ko še nismo pri hrani – ko gre še za dojenje ali pa adoptivno mleko…

Kako je bilo vam ob dojenčici? In kdaj in na kakšen način ste začeli z uvajanjem goste hrane?

Nikakor ne gre sicer za to, da bi iskali, kaj ste morda storili narobe, so pa pomembna vprašanja. Sprašujem vas bolj po občutjih, ki so se morda v vas nabirala že kar zgodaj, če ste morda doživljali nemoč, nesposobnost ali strah že pri njenem pitju mleka.

Gotovo veste, da je v obdobju uvajanja hrane vse to, kar opisujete, povsem normalno: eni otroci sprejmejo gosto hrano takoj, pri drugih pa se je potrebno še posebej potruditi . Večina strokovnjakov vam bo na temo hranjenja namreč vedno dala dva ključna nasveta, in sicer: ne silite in počasi vztrajajte. Marsikateri strokovnjak bi vam pravzaprav tudi odpriporočal pasirano hrano, ker je za otroke zdravo, da grizejo. Ponujajte otroku čim bolj različne opcije prehranjevanja, naj izbira sam in naredite ta proces hranjenja zanimiv zanjo.

To ustreza tudi načelom sočutnega starševstva. Pri tem pa je pomembno res prisluhniti vaši hčerki in jo poskušati razumeti.

Krivulje rasti in rasti teže pa so načeloma lahko še večji stres za starše. Kako bi bilo za začetek za en teden prisluhniti deklici, ne dajati prevelika poudarka časovnim in drugim smernicam in videti, kakšno željo oziroma potrebo vam bo ona pokazala?

Obstaja več načinov, kako otrokom približati hrano, a sem prepričana, da ste marsikatere že preizkusili. Čeprav se mi zdi predlog, da zdržite s tem, kar vam hčerka pokaže, zaenkrat še najboljši, vam vseeno pišem nekaj načinov, kako lahko pomagate.

Za telo je ob majhnem zaužitju hrane najpomembnejša hidracija in morda ste lahko na začetek pozorni na to, da ima vedno ob sebi pripravljen kozarec vode. Tudi med obroki ji lahko ponujate “finger food”, po metodi BLW (baby led weaning), ampak na način, da sama izbira. Dopustite ji možnost, da ne izbere, ali pa da iz hrane naredi popoln nered. Če boste hrano še vedno pasirali, ji dodajte zdrave maščobe, npr. (laneno) olje in hrano, ki je bolj kalorična (avokado, banana, tofu, jogurt, jajca, korenček ipd.), če vas skrbi za njeno težo. Poskusite, da sedi v naročju, ali pa jo hranite kje drugje kot sicer, tako bo imela večji občutek povezanosti. Obrok količinsko zmanjšate, čas hranjenja pa povečajte. Poskušajte vedno jesti skupaj. V hranjenje lahko tudi vključite igro, da vzdušje malo bolj sprostite. Pomembno pa je, da ste mirni tudi vi.

Ne vem, kako zelo nemočni se ob tem počutite…

Kaj naredite vi z vsem tem strahom, ko spet zapre usta ali pa izpljune vse, kar je v njih?

Ali pa vas to bolj razjezi in spravi v bes? Doživljate ob tem lastno nesposobnost, ali pa strah ob tem, kaj bo, če izgubi kak kilogram?

Čutiti je namreč, da vas ta tema tako zelo bremeni, da si predstavljam, da ste napeti prav ob vsakem obroku.

Kako bi le ne bili, ob teh krivičnih občutjih?

Hrana je namreč za mamico res pomemben dejavnik: včasih nam pomeni kar nekako takole: kolikor te nahranim = toliko ljubezni ti lahko dam. Kako kruto!

Tako da bi vam res rada rekla: mamica, niste vi krivi! Delate že tako zelo veliko in že sami opažate, da temu posvečate prevelik del vašega življenja.

Ste se kdaj vprašali, iz kje je privrela vsa ta groza, ki jo morebiti doživljate celo ob vsakem obroku?

Otroci čutijo in zelo močno doživljajo vse spremembe, ki se zgodijo v družinskem sistemu. Omenjate, da ste dobili še enega dojenčka. Za prvega otroka je to vedno velika sprememba, ne glede na to, kako majhen je še. Vem, da omenjate, da takšno stanje traja dlje časa, a možno je, da malčica še bolj pogreša stik z vami in tako preko želje po pasirani hrani (ali pa celo mleku) išče ponoven stik z mami in se sprašuje, če vam je enako pomembna kot dojenčica. Teh občutij vmes niste omenili, a morda je dobro, da jih vseeno preverite. In hčerki vedno znova potrdite, kako vam je blizu. S temi občutji ali brez vaša hči vas zelo močno čuti in je očitno zelo ekspresivna. Zato se zdi res pomembno, da se pred vsakim obrokom skušate umiriti, dati kontrolo njej in si reči stavek: ni mi tega treba. Ker res ne potrebujete taksnega stresa, le preprosto biti s hčerko, se nanjo uglasiti, ji ponuditi različne opcije in v njeni izbiri tudi zdržati.

Verjamem, da vas skrbi za vrtec, a kaj ko bi to skrb prepustili njim?

Kako bi se bilo srečati s tem, občutjem nekontrole in ga dati tja, kamor ustreza? Konec koncev se hči tudi bliža obdobju, ko bo želela vzpostaviti lastno kontrolo, občutek za lastne odločitve, za samostojnost.

Za konec bi vam priporočila še knjigo Moj otrok noče jesti (Carlos Gonzales je avtor) in upam, da boste v njej našla še več odgovorov zase.

Upam, da se boste preko vseh omenjenih idej srečali s sabo in da bodo hranjenja hčerke vsaj malo lažja!

Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.