Starševstvo ni enostavna stvar, sploh če smo sami. A ne glede na status starša/staršev, vsak otrok tam po 2.letu močno, močno začne izražati svojo voljo, ki ji mi grdo rečemo trma. In vas bom še popravila: v tem času otrok se ne izsiljuje, preprosto zato, ker tovrstnih manipulativnih mehanizmov še nima razvitih. Seveda pa na vse možne načine instinktivno išče ugodje in način, kako biti viden, slišan. Tega razvoja se terapevti izjemno razveselimo, saj otrok prvič začne močneje doživljati sebe. Starši pa se moramo naučiti kako zdržati.

Glede trme lahko več najdete v tem videu: TUKAJ.

Naše impulze moramo reševati tako, da jih prestrežemo. Če opazimo, da smo vznemirjeni (berite tudi zaspani/utrujeni/lačni/…), moramo vedno najprej poskrbeti zase. Kot na letalu v primeru nesreče, z masko. Vedno jo moramo dati sebi najprej, pred otrokom. Ta del zahteva veliko samoopazovanja, samorefleksije, prepoznavanja naše napetosti, jeze in podobno. Jaz na terapijah zelo pogosto z mamicami narišem semafor jeze. Kaj nas spravi iz zelene v rumeno in iz rumene v oranžno ali rdečo je pomembno.

Če ga to spravi še v večjo stisko, mu poskušamo dati prej neko igračko, ali karkoli, da se zamoti, morda kakšno pesem ipd. To je v takih primerih manjše zlo – ker moramo vedno najprej pomiriti sebe.

Kako pa pomirjamo sebe?

Zelo različno… nekateri grejo v drugo sobo štet do 10, ali pa odštevat od 500 po 7, drugi dihajo tri minute in to zavestno, tretji grejo kričat in boksat blazine, četrti najdejo svoj top komad in plešejo.

Kaj vas pomiri? Najdite nekaj, s čimer presekate občutke pri sebi.

Občutke ob otrocih lahko v globini rešimo samo tako, da ugotovimo, na kater del smo občutljivi. Kaj nas rani, na kater del naših ran nam otroci nezavedno pritiskajo… precej pogost je npr občutek nemoči, ali pa občutek neslišanosti, nerazumljenosti, neupoštevanja… kaj je vaš nepredelan občutek, ki ste ga v otroštvu doživljali ob vaših starših? Kaj vas je tam najbolj bolelo? Ali pa pri kakšni drugi globlji nepredelani izkušnji?

Otroci nam vedno nehote in nezavedno pritisnejo ravno tja, kamor najbolj boli in kjer rabimo sami največ pomoči. Če ne veste, kaj vse bi to lahko bilo, morda razmislite o terapevtski pomoči…

Ste mamica samohranilka in to ni enostavno. Mamice samohranilke ste hkrati mučenke (za vami je težek odnos, ampak ste preživeli) in hkrati največje bojevnice. Pri tem je se bolj logično, da se lahko izčrpate. Zato morate razmišljati vnaprej, se bolj kot sicer, kako najti pomoč, si vzeti čas za počitek, zase ipd. In – če je drug starš funkcionalen – ne prenehati vztrajati na stikih z otrokom. Ker otroku in vam to pripada.

Na koncu pa: niste slaba mami, le rabite pomoč in trening poslušanja sebe. Uspelo vam bo!

Če ne, pa smo vam tukaj vedno na voljo