Če ste v partnerski stiski in bi na momente najraje odšli in se sprašujete, ali je vse sploh smiselno…. je!

Vredno je, če sta oba za in zares pripravljena na delo. Samo vi si lahko pomagate in delate nove stvari v svojem življenju, drugače.

Če je pretežko, poiščite pomoč izkušenega terapevta.  Če si to želita oba je pred vami čudovita izkušnja.  Vredno je.

The post TERAPEVTSKA IZKUŠNJA appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Imam velike težave z ljubosumjem. Partner mi ni nikoli dal prav nobenega razloga za nezaupanje ali skrb, vseeno pa je ljubosumje in globok strah pred tem, da mi zapustil, zasidran globoko v meni in močno vpliva name in najino zvezo. Vsa ta občutja se trudim brzdati, o njih razmišljati razumno, pa kar ne gre. Vse to sem mu že povedala; da imam občutek, kot da imam v mislih nek šepet, ki mi ves čas govori, da se bo zgodilo nekaj slabega, čeprav v realnosti nimam nobene podlage za to. Te misli se trudim utišati, ker ne želim svojega partnerja omejevati in mu neprestano dajati občutek, da mu ne zaupam.

On je zelo razumevajoč, tudi sam me spodbuja, da se o tem pogovarjava, vendar pa tudi s pogovorom te misli kar ne izginejo.

Včasih sem jezna brez razloga ali otožna, potem me skrbi, da ga bo to porinilo stran od mene in se vrtim v začaranem krogu. Mislim, da nimam iz preteklosti nobenih kakšnih hudih izkušenj s tem, da bi me kdo zapustil, razen enega bivšega fanta, ki mi je veliko pomenil. Ampak težave s patološkim ljubosumjem sem imela tudi že s tem bivšim. Ne vem, kako naj se tega lotim. Zdaj s partnerjem pričakujeva dojenčka in strah me je, da partnerju ne bom dajala dovolj pozornosti. Pred kratkim je dobil službo, v kateri večino časa preživi s sodelavko, pogosto sta sama in vse to je moje strahove še poglobilo in me je pogosto tako strah, da mi postane fizično slabo.

Vsakič, ko ostane malo dlje v službi, se mi po glavi vrtijo vsi možni scenariji, kaj počne s to sodelavko.

Zelo pogosto se mi sanja, da me zapusti in mu je povsem vseeno. Partner je do mene v resnici zelo zelo ljubeč, zelo me ima rad, zagotavlja mi, da ne bi nikoli storil ničesar, kar bi ogrozilo najino zvezo. Vem, da govori resnico in me ima resnično rad, pa mi te misli v glavi vseeno govorijo, da se bo zgodilo nekaj slabega in me bo zapustil. Sam je do mene zelo zaupljiv, in to mu želim vračati, ker vem, kako dobro je čutiti, da ti partner zaupa in te spoštuje. Bojim se, da je ljubosumje del mene in se ga nikoli ne bom mogla znebiti ter bom s svojim obnašanjem počasi uničila nekaj zelo lepega.

Lepo prosim za kakšne nasvete, kako se tega znebiti.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, ljubosumje ima pogostokrat korenine v zgodnjem otroštvu, kjer je nastal občutek manjvrednosti. Dobro bi bilo, da se poglobite v iskanje vzroka in nato zdravljenje čustvene rane. Ko boste predelali izvorno rano, bodo tudi simptomi sumničenja v sedanjosti izgubili svojo intenziteto.

Borite se proti vsiljivim mislim, ki vas spravljajo v skrbi in povzročajo občutek nemoči. Zavedate se, da vam partner ne daje povoda za dvom v zvestobo, zato poleg vsega čutite verjetno še krivdo.
Morda bo malo teže odvzela razlaga zakaj se pretirano ljubosumje pojavi. Za ljubosumjem se skriva ogromen strah pred izgubo ljubljene osebe.

Če gremo še globlje, pridemo do slabe samopodobe in prepričanja, da nismo dovolj dobri in da bo partner odšel z lepšim, mlajšim, boljšim itd. kandidatom. Torej pod vso kontrolo, posesivnostjo in lažnimi očitki se skriva prestrašena, nesamozavestna in ranjena oseba. Čustvene rane, so nastale nekje v vaši preteklosti. Morda ste z opazovanjem dinamike med očetom in mamo prišli do prepričanja, da se moškim ne da zaupat? Prejšnji partner je s svojim odhodom potrdil prepričanje, ki je zapisano globoko v vas.

Čeprav razumsko veste, da vse kaže na to, da lahko zaupate, govori vaše telo drugače, ko vas zaradi strahu popade fizična slabost.

Vsak novi dokaz in prigovarjanje partnerja vam ne pomaga, ker se morate dokopati do izvora vaše rane in jo pozdraviti. Partner le sproži premike v vas in telo se spomni, da ljubljeni osebi ne smeš popolnoma zaupati, ker te prizadane in zapusti. Razmislite o svojem otroštvu in občutkih, ki so vam jih dajali starši. Raziščete lahko tudi širšo družino in vaše prednike, saj je možen prenos težkih čutenj tudi medgeneracijsko. Če ne zmorete sami, poiščite pomoč terapevta.

Prav tako pa bi bilo dobro, da preverite pri psihiatru ali gre za kakšno duševno motnjo. S partnerjem se čim več pogovarjajta. Povejte mu, da boste odgovorno poskrbeli za svoje težave in če ne bo šlo drugače, poiskali pomoč. Glede na to, da je zelo razumevajoč in ljubeč, vam lahko stoji ob strani, ko boste šli skozi proces osebne rasti. Ko se pojavijo vsiljive misli imejete pripravljen načrt kako jih lahko preprečite. Morda greste na sprehod, vzamete v roke knjigo, naredite nekaj zase. Ko mine vse skupaj, lahko zapišete kako ste se počutili in kdaj ste doživljali podobno nemoč.

Bodite nežni s sabo.

Nobena velika sprememba se ne zgodi čez noč. Nosečnost lahko pripomore k čustveni občutljivosti zaradi nihanja hormonov, zato imate lahko v tem obdobju večje strahove. Priporočam vam knjigo Sanjsko rojstvo, kjer boste našli vodene meditacije, ki pomagajo pri zdravljenju preteklih bolečih odnosov.
Želim vam čim bolj mirno nosečnost in vse dobro na nadaljni poti osebne rasti.

Komentar je napisala Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Težave z ljubosumjem: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Umiki: zid med partnerjema

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Pozdrav vsem. Par kratkih alinej, da vidim kako gledate na vse te zadeve, da mi razširite obzorja in razmišljanje. Par alinej/dejstev:

– spanje ločeno (kljub prošnjam da naj spi v postelji, vsak večer raje izbere kavč, mene to blazno moti in s tem ga čustveno izgubljam),

– ne želi spolnosti,

– ne vem kako delujejo moški možgani, če točno povem 10x kaj želim od njega, (objem, poljub,…), ne vem zakaj ne dojame tega točno tako kot povem, pravijo da moški rabijo tako točno slišati, se motim?

– pretirano igra igrice, pomembna mu je tv,

– ne zmore pogovorov več kot kaj se je dogajalo v službi, otroci,… to je vse, jaz si pa želim globine ne samo površine,

– čutim da ga izgubljam, povem mu kaj si želim za najino zvezo ampak on vedno reče da mu je to tako kot je čisto ok, da ne misli kakorkoli spreminjati oz nadgraditi odnosa, da sem vedela 12let nazaj kakšen je ko sva se spoznala, kaj težim,…… poskušam ga razumeti, mu dam čas in počitek zase, ampak ne vem kako naprej, kaj naj, v katero smer naj še poskusim? vedno postavi zid med nama in počasi mi bo zmanjkalo moči, da ga vedno preplezam.

Pozdravljeni. Je čutiti, da vam je težko in naporno in da ne veste, katero karto se potegniti, da bi sploh bili opaženi in slišani, predvsem pa videni v svoji ženskosti. Živeti v odnosu »na – pol« je hudo in hujši je občutek osamljenosti medtem ko si v odnosu, kot pa takrat, ko si sam. Ne vem, koga ste morali že kdaj prej toliko prebujati, ampak je prav čutiti žalost ob vsem tem trudu, ki najbrž ni niti opazen, temveč občasno vzet skoraj kot napad.

Dinamika, ki ste jo opisali zgoraj, je kar precej pogosta dinamika velikega števila parov. Par, ki se znajde v dinamiki približevanja in umika, je navadno zelo živahen, povezan in zvezan. Na začetku se neverjetno privlačita, ko mine zaljubljenost, pa odnos postane precej boleč. Navzven izgleda kot lov mačke in miši, a v resnici gre za skupno zgodbo, strahu pred intimo. Tisti, ki se umika, v tem primeru vaš partner, navadno v otroštvu ni doživel veliko intime in čustvenega stika, ali pa so starši invazivno rušili njegove osebne razmejitve. Naučil se je, da je varno zaupati le sebi in zato ima, še posebej v času stiske, veliko potrebo po individualnosti, svobodi in svojem času. Poznani so kot samotarji, ali pa navzven samozadostni indivdualisti, ki nujno potrebujejo ta čas zase. Partner, ki se vedno približuje, je doma navadno imel drugačno vzdušje in več stika, ampak je to vzdušje vseeno privedlo do osamljenosti in močne želje po bližini. Ker je ta rana globoka, se niso naučili vzpostavljati bližine na varen način, ampak to počnejo prek napadov, pritiskov, kontrole, celo začasnih umikov, kritike ipd. – vse to so obrambni  mehanizmi, ki partnerja le še bolj odbijejo, pa hkrati tudi nezavedno privlačijo. Tisti, ki se umika, je namreč senzibilen na občutek krivde (ki ga dobi preko teh mehanizmov), na občutek, da ni dovolj dober, da ni vreden in to jih navadno pripelje nazaj v to zapleteno dinamiko – kjer pa kmalu spet čutijo, da jim je ukraden čas, ki jim pripada. Težko se namreč prepustijo in delijo svojo intimo, kot da ne bi smeli pripadati – ker tega  doma nikoli ni bilo.

Tisti, ki se vedno približujejo, pa ob umikajočem partnerju močno hrepenijo po stiku, povezanosti, sočutju, bližini in pripadnosti. Ker vsa ta pričakovanja nosijo ranjenost že iz otroštva, jih ne zmorejo odraslo izraziti in so zato v svojem hrepenenju hladno spregledani, sledi lahko obdobje dejanske ignorance in prekinitve stika (cut off). Ker je pogrešanje domačega vzdušja neverjetno močno, eden ali drugi od partnerjev slej kot prej pride nazaj, a se kmalu zavrtita v istem krogu  podajanja bolečine.  Problem je ravno ta začaran krog, v katerega se zapleteta vsak s svojim obrambnim delovanjem (umik – približevanje), ki sta se ga naučila v primarnih družinah. Nihče od partnerjev ni kriv, saj gre za nezavedno preigravanje skritih vzorcev – vendar to dinamiko lahko prekine le močna zavestna odločitev in obojestransko delo obeh.

Kaj bi bilo v tem primeru vaše delo? Glede na to, da ste partner, ki se približuje, bi v partnerski terapiji preverili, kje ste se že prej tako zgubljali in koga ste že prej morali iskati, da ste dobili osnovni stik. Ste sicer morda že poskusili s tem, da poskrbite najprej zase? Da tale fokus, ki je povsem na partnerju (celotno vpr.) prenesete nase? Ne vem, koliko bi bilo ta za vas nevarno, ampak vam res predlagam. Kako bi bilo spustiti kontrolo in poskrbeti zase? A bi bilo to tudi za vas nekaj novega? To, ko morate zavihati rokave in zaupati sebi, poskrbeti za svoje občutke, se potolažiti in iti na pot odkrivanja, zakaj je ta situacija za vas tako boleča… in odkrivanja, na katere Vaše gumbe zavrženosti, neopaženosti, nepomembnosti vam partner pritiska.

Pomembno bi bilo odkriti tudi, iz kje ste se vi naučili, da s kontrolo lažje preživite…? Kje je bilo že prej toliko nepredvidljivo, da ste se tako naučili zavarovati?

Noben moški (pravzaprav tudi ženska ne?) ne deluje dobro pod pritiskom in v terapevtskem delu opažam, da se zelo spremenijo tudi partnerji, če jim le partnerke dajo možnost in jih ne spreminjajo one. Dejstvo namreč je, da smo moški in ženske različni. Da ženske bolj zanima psihologija, podlaga te različnosti pa naj bi bila pa celo v možganih! Zato naj bi me imele večjo željo po poglobljenih pogovorih, oni pa ne toliko, tega se bolj navadijo z nami. Oziroma eni bolj, drugi manj. Predvsem je bistveno, da so vajini pogovori pestri in da se najdeta v njih oba…

Tudi ignoranca bližine, stika in spolnosti, kot navajate po alinejah, vse kaže na resen umik. Moški se temu ne odrečejo “brez razloga”. Ne vemo, ali je zanj preveč ta pritisk, ali sta se znašla sredi rutine, ali gre za strah, ali globlje razloge (primarna družina), ipd, ampak tole je slišati kot resen umik (cut off). Umik je sicer nekaj, kar moški organsko precej potrebujejo, bolj kot ženske, ampak je v vašem primeru bolj v igri zgoraj omenjena dinamika. Si predstavljam, da če čuti, npr. da ni nič dovolj dobro (kar je pogost stavek v terapijah in je značilen za moškega, ki je v tej dinamiki umika) ipd, težko funkcionira.. Tudi veliko TV in igric kaze na odklapljanje od občutkov in beg od vas in pa tudi od sebe. Ne vem, iz kje je tega navajen, ali se to tako močno pojavlja zdaj v imenu dinamike, ampak si predstavljam, da se ob ne počutite v redu. Vas najbrž spravi v pozicijo, da se dvojno jezite, še namesto njega, on pa se odklopi… ta del bo najbrž moral spremeniti on sam, predvsem zaradi sebe in svojega telesa (ker je tako odklapljanje na dolgi rok tudi telesno škodljivo). Tudi ločeno spanje pokaže na del vajine dinamike: približevanje – umik, ki je kar nevarna, za partnerske zveze. Predvsem pa je dobro se zavedati, da služi obema partnerjema, ker prekriva njun skupni strah pred intimo. Ste kdaj že raziskovali v to smer?

Realnost je takšna, da imate glede partnerja žal v marsičem zvezane roke, tako je čutiti. V resnici imamo vedno zvezane roke, ko gre za druge, ampak pri sebi pa ne. Kaj če bi si drznili, vzeli pogum v svoje roke in poskrbeli za svoj del? Odkrivanja svojih ranjenosti? V praksi vidim, da kadar klientke začnejo intenzivno s fokusom nase, se tudi partner spremeni. Ker je del sistema, ker ni več pritiska, ker je bolj vse ubesedeno, ker sploh lahko začnejo pogrešat partnerko… dajte možnost najprej sebi, morda si najdete celo strokovno pomoč, kamor pa kasneje prideta oba. Vse dobro vama želim in verjamem, da vam bo uspelo! Ce boste potrebovali pomoč, se lahko vedno obrnete name.

Katja Knez Steinbuch,

zakonska družinska terapevtka

The post Umik – pritisk: zid med partnerjema appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.