Korona je ogromno družin postavila v brezizhoden položaj, o čemer smo govorili in objavili na socialnih omrežjih in na Portalu Plus, v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Objavljene so bile predvsem stiske ljudi, ki so se znašli v finančni stiski. Pandemija ni s sabo prinesla »le« zdravstvenih težav, pač pa je vplivala na gospodarski, ekonomski in čustven položaj ljudi. Izolacija zaradi korona virusa povzroča, da so žrtve nasilja še pod večjim nadzorom, kateremu ne morejo uiti. Zato moramo nujno najti nove načine, s katerimi jim lahko pomagamo. Strokovno svetovanje anonimnim nudimo v Facebook skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose).

Stiske ljudi so v teh trenutkih postale še bolj opazne in bolj intenzivne. Družinski terapevti opažamo tiste stiske, ki so navzven morda skrite, ampak zato nič manjše. Ker so te stiske skrite, ponujamo pomoč anonimnim tudi preko socialnega omrežja Facebook v skupini sočutno partnerstvo  (več spodaj). Osebno sem v teh tednih pri svojem delu žal zaznala:

– Porast samodestruktivnega vedenja in poskusa samomorov
– Porast družinskega nasilja (tako čustvenega, kot fizičnega)
– Preobremenjenost staršev, ki delajo od doma in hkrati učijo otroke
– Porast zlorabe otrok, ko gre za izvajanje stikov pri deljenjem skrbništvu ločenih staršev

Zakaj v Sloveniji inštitucije ne zaznajo večjega števila prijav nasilja?

Vse zgoraj naštete situacije so grozne, toda najbolj nas skrbi za vse tiste, katerih življenja in dostojanstva so trenutno ogrožena še bolj kot običajno. V tujini zaznavajo ogromen porast nasilja, nekateri mediji poročajo tudi o 30% dvigu družinskega nasilja. Pri nas še ne. Nasilni svojo partnerko ali svojega partnerja postopoma ločujejo od okolice in stikov z najbližjimi, v izolaciji to pomeni, da žrtvi začnejo omejevati dostop do telefona, čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Vse to bi pojasnilo, zakaj v Sloveniji uradne oblasti naj ne bi še zaznavale porasta nasilja, kljub temu, da ga strokovnjaki v praksi že vidimo. Poleg tega ima veliko ljudi porušeno zaupanje v državne institucije in težko zaupa avtoriteti, kar je lahko dodaten razlog, zakaj se žrtve ne obračajo nanje.

Toda veliko je novih telefonskih linij, kjer lahko žrtve pokličejo na pomoč, vendar je klicev relativno »malo« tudi zato, ker žrtve nasilja težko govorijo, če so pod nadzorom nasilnega. Zato je morda v teh trenutkih smiselno razmišljati o rešitvah, ki so zdaj lažje, torej ponuditi možnost podpore na internetu in na socialnih omrežjih. Skupaj z ekipo terapevtov, ki vodimo sočutne SOS Facebook skupine že prejemamo nove anonimne prošnje za pomoč, vezane na tematiko korone. Toda vse to je le kapljica v morje, saj je nasilje tako kruta in široka tema, ki bi v izolaciji potrebovala še konkretnejše in globlje intervencije.

V Sloveniji še nimamo hitrih intervencij, prilagojenih situaciji.

Spodaj je zapisanih le nekaj nujnih idej, kako bi lahko vlada hitro ukrepala glede nasilja v času izolacije zaradi korona virusa. Nekatere od idej so povsem brezplačne in vredne razmisleka.

1. Povabiti vse organizacije in posameznike, ki v praksi delajo z nasiljem k iskanju idej. Le skupno, neizključujoče delovanje različnih profilov, ki delajo z nasiljem, bi lahko prineslo nove in inovativne rešitve

2. Organizirati nacionalno kampanjo boja proti nasilju:
javna/medijska promocija, online dogodki, objava intervjujev na to temo – mediji in podjetja vabljeni kot sponzorji, znane osebnosti – promotorji kampanje, dodatne organizacije…

3. Uporabiti že obstoječe kanale – aplikacije, kot so VIBER in mobilne operaterje – pošlji sporočilo: spodbudo k prijavi in končanju nasilja (podobno kot je vlada že naredila za “ostani doma”).

4. Uvesti šifrirane kode in krizne točke, kjer lahko žrtve prijavijo nasilje, zaposleni pa ga preko šifre prepoznajo; predvsem bi preko šifre lahko reševali stanje v lekarni, trgovini, ali pekarni. Ta sistem v tujini že uporabljajo. Torej ko žrtev pride v lekarno, izreče šifro, npr “maska19” in zaposleni prijavijo nasilje policiji, ali pa to stori žrtev sama. V izolaciji bi bila takšna intervencija nujna zato, ker je žrtev redkokdaj sama.

5. Angažirati se na socialnih omrežjih, le nekaj influencerjev je potrebnih, da podprejo idejo boja proti nasilju. Uporabiti že uveljavljene večje skupine za strokovno pomoč.

Nasilje poteka prikrito.

Težava nasilja v trenutnih časih je torej v tem, da žrtve težje zaupajo komu, kaj se dogaja. Izolacija jih lahko pripelje še v večjo izoliranost, če jim storilec omejuje izhode. Ker je žrtve nasilja izredno težko prepoznati, sosedi pa še vedno iz sramu prej pogledajo stran, kot pa dajo prijavo, je nujno razmišljati o novih pristopih trenutne situacije. To, kar je sicer morda vsaj malo delovalo, v teh trenutkih ni dovolj.

Nasilneži namreč sčasoma prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in prepričajo žrtve, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo
žrtvin strah pred virusom. Žrtve poskušajo prepričati morda celo v to, da so namestitve v varnih hišah ali materinskih domovih že prepolne, kar nikakor ne drži. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov z okolico, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa vsaj nesejo smeti in skušajo opozoriti nase, zaposlene, ali pa sosede doma. V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas, kot omenjamo že zgoraj.

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poudarjajo, da namestitveni programi (materinski domovi, varne hiše, bivalne skupnosti, stanovanjske skupnosti, zavetišča) delujejo nespremenjeno, vendar ob doslednem upoštevanju navodil NIJZ in drugih inštitucij. Pri prvem sprejemu stranke v namestitveni program strokovni delavci in delavke v individualnem razgovoru opravijo razgovor o zdravstvenem stanju in njihovem počutju ter v primeru podanega suma postopajo skladno z navodili NIJZ in MZ. Na ministrstvu poudarjajo, da so nasilje v družini in vse neodložljive naloge po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini v navodilih za izvajalce socialno varstvenih dejavnosti opredelili kot nujen primer. To pomeni, da tudi sredi pandemije Centri za socialno delo delajo nemoteno in ko je to potrebno, še vedno tudi preko osebnih obiskov s strankami opravljajo javna pooblastila in druge naloge, kjer je potrebno zaščititi posameznika.

Čustvene težave so se ob ukrepih povečale, kar se zelo odraža pri deljenih skrbništvih.

Slednje pomeni, da je ministrstvo ohranilo posluh za najnujnejše primere. Večje težave pa imamo v Sloveniji zaradi odloka o začasni prepovedi gibanja izven svoje občine. Slednje povzroča kar nekaj skrbi, pogrešanja, osamljenosti in težav naslednjim skupinam:
– sestavljenim družinam,
– partnerjem, ki ne živijo skupaj
– otrokom, katerih starši niso v partnerski zvezi in si delijo skrbništvo

Najbolj ranljiva skupina so zagotovo otroci, ki so zavoljo odloka prikrajšani za stike z obema staršema. Zdravje je vsekakor največja dobrobit otroka, prav tako pa je dobrobit otroka dostopnost do obeh staršev. V tem oziru naj bi se oba starša potrudila za omogočene nemotene stike preko interneta, čimvečkrat, lahko celo večkrat kot sicer. Starši, kjer sta oba zares v izolaciji zaradi korona virusa, lahko izvajajo stike tudi v živo, tako kot so jih prej. Težava nastane, ko naletimo na starše, kjer eden ni v izolaciji, ali pa če otrok predstavlja ranljivo skupino. Veliko staršev se je uspelo dogovoriti, a vendar se pojavlja vse več pritožb, ki kažejo, da povsod žal ni konsenza. Pričakovati konsenz v starševstvu je težko že v primerih poročenih, v primeru razvezanih, ki pa tega že prej niso zmogli, pa to lahko vodi v še mnogo večje težave. S tovrstnmi težavami se morajo zdaj krivično srečevati ljudje, ki so že tako šli skozi veliko stisk, težkega odnosa in ponekje tudi težkega razhoda, zdaj pa se od njih pričakuje veliko sodelovanja.

Pri otrocih ločenih staršev lahko prihaja do zlorab, ministrstva pa zgolj pozivajo k razumu.

Toda po poročanju ministrstva za pravosodje lahko sklepamo, da prejemajo vse več prijav zlorab. Takole so zapisali že prejšnji mesec: V tem težkem obdobju smo seznanjeni tudi s problemi izvajanja stikov, kot so določeni v sodni odločbi, pri čemer se že sprožajo postopki pred sodišči s predlogi za izdajo začasnih odredb, s katerimi eden od staršev zahteva prepoved izvajanja stikov z otrokom zaradi nevarnosti okužbe, ali pa zahteva izdajo začasne odredbe o stikih, ker mu drugi starš ne dovoli stika iz tega istega razloga. Apeliramo na starše, da so v svojih postopanjih razumni in odgovorni, da ne ogrožajo koristi svojih otrok iz takšnih in drugačnih razlogov. V kolikor ni mogoče zagotavljati oziroma izvajati stikov zaradi nevarnosti širjenja korona virusa predlagamo, da se za zagotovitev stika, ki je namenjen ohranjanju odnosa z drugim staršem, poslužujejo tehnologije, telefonov, morebitnih videokonferenc. Na Ministrstvu za pravosodje smo bili v preteklih dneh seznanjeni tudi z odzivom Vrhovnega sodišča, s katerim Višja in Okrožna sodišča seznanja, da je pri odločanju o stikih v teh težkih časih treba pretehtati, kar je otroku najbolj v korist, pri čemer se upošteva tudi trenutno stanje. Pozivamo torej k razumnosti, saj ste starši tisti, ki ste prvi zadolženi za zaščito koristi vaših otrok.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se strinja in dodaja: Tudi v izrednih okoliščinah velja, da je potrebno spoštovati pravnomočne sodne in upravne odločitve. Pri izvrševanju pravnomočnih sodnih odločb, ki urejajo stike otroka s tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, pa apeliramo na starše, da se v tem izjemno kriznem obdobju obnašajo razumsko, upoštevajo odrejene in priporočene ukrepe za preprečevanje širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in imajo pri tem pred očmi prvenstveno varstvo koristi svojih otrok.

Starši z deljenim skrbništvom so pred odgovornostjo, da se odločajo kar sami.

Obe ministrstvi pravzaprav pozivata starše, ki so se razšli, najverjetneje zato, ker že v zvezi niso zmogli poiskati konsenza k temu, naj ga najdejo zdaj in razmišljajo razumsko. Priporočila torej dovoljujejo veliko različnih interpretacij, slednje pa lahko vodijo do zlorab. Tudi v tokratnem primeru se lahko najslabše konča za otroke, ki ostanejo v boju med staršema, ki se zaradi lastnih stisk ne zmoreta dogovoriti kako naprej. Tovrstno pričakovanje je za marsikoga precenjeno in zelo krivično. Ravno ločeni starši so že šli skozi ves pekel neslišanosti, birokracije in različnih pogledov na starševstvo, se naj bi zdaj poenotili v mnenjih in postali razumni. Toda v realnosti je to precej težko, če srečamo mamo, ki se boji korona virusa, že ko odpre vrata, ali pa če srečamo očeta, ki se ne drži pravil karantene in se veliko druži ne le v službi, pač pa tudi po njej. Oba sta v sebi polna strahu, prva se boji zdravstvenih težav, drugi pa gospodarske krize. Tretji pa morda teorij zarot. In če se srečajo starši s tako različnimi pogledi, težko sami od sebe ohranjajo trezno in razumno presojo. Obstajajo pa tudi starši, ki še niso zmogli predelati razhoda in bodo stike onemogočali zaradi preteklih nerazrešenih stisk, ki jih bodo vračali bivšem partnerjem. Toda tudi to najbolj zaznamuje otroke.

Težko je pričakovati razumevanje tam, kjer ga marsikje v osnovi ni bilo. Ločeni starši so že tako naredili velik korak v življenju s tem, da so odšli iz odnosa, kjer je bilo nasilje, zasvojenost, prehuda odtujenost, ali nepripravljenost za delo. Če imajo na drugi strani partnerja, za katerega sumijo, da je še vedno zasvojen ali nasilen, stiki pa še vedno potekajo nemoteno, jih bodo v času izolacije poskušali prekiniti. Ker verjamejo, da je tako najboljše za otroke. Najboljše bi v teh primerih bilo, da so stiki vodeni izključno pod nadzorom, a če tega do zdaj niso dosegli, bodo zelo verjetno iz upravičenega strahu stike poskušali omejevati. V resnici pa bi bilo nujno svoje sume zaupati pravosodju in CSD, kjer bi lahko prišlo do konkretnih sprememb.

Težava pri stikih zahteva dodatno pozornost

Obstajata torej najmanj tri logične razlage, zakaj imajo starši z deljenim skrbništvom v teh časih lahko povečane težave. Na ministrstvih  bi se morali zavedati, da je ravno ta situacija lahko dodatno jabolko spora, saj lahko prinaša nove zlorabe in občutke krivice. Sploh v primeru, če otrok več časa preživi s staršem, ki ni v izolaciji, pa ga vseeno ne želi peljat na stik k bivšem partnerju, ki je v izolaciji. Če en starš omejuje stike otrokoma z drugim, sam pa ne živi v izolaciji, gre za nekaj drugega kot izključno dobrobit otroka. Možne so zlorabe otroka za preprečevanje stika, ali pa to, da se eden od staršev ne boji korona virusa, pač pa boji bivšega partnerja. V takem primeru spodbujamo starše, da najdejo strokovno pomoč, tretjo osebo, ki bi lahko prepoznala strahove in stiske partnerja, ki preprečuje stike.

Ministrstvo za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti dodaja: če do dogovora med starši ne pride in se stik določen s pravnomočno sodno odločbo ne izvede, ima upravičenec do stikov možnost pri pristojnem sodišču predlagati izvršbo. V kolikor drugi starš ocenjuje, da stiki trenutno niso v korist otroku, pa lahko na pristojnem sodišču vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se stiki začasno ne bi izvrševali. Ampak ravno odredbe in izvršbe so tiste, ki še povečujejo jezo in oddaljenost med bivšima partnerjema, ki se že v osnovi ne moreta dogovoriti. V takšnih primerih zato raje kot poseg v odredbe in kaznovanje predlagamo najprej pogovor in dogovor – tam, kjer je to možno. Kjer pogovor ni možen, pa svetovanje – mediacijo tretje osebe, ki bi lahko določila takšno pot, ki bi bila najboljša za otroka in starša. Šele če tudi to ne bi bilo uspešno, se naj odločajo za izvršbe ali začasne odredbe.

Nekaj smiselnih razmislekov lahko starši z deljenim skrbništvom najdete tudi na tej strani.

Kje je rešitev za otroke v času korona virusa?

Če se starši odločijo za prekinitev stikov v živo, naj omogočijo elektronske stike še bolj pogosto, kot jih je bil otrok vajen. V trenutkih izolacije zagotovo potrebuje še več podpore obeh staršev. Starša se naj dogovorita, kako bodo stike v živo lahko nadomestili – in naredita konkreten terminski plan. Jasno je, da nič ne more nadomestiti objema v živo, od obeh staršev in nekateri otroci so v času izolacije zaradi korona virusa poleg manjka vrstnikov prikrajšani še za manjko enega od staršev. Smiselno je zato razmišljati o tem, kako jim vseeno ponuditi čim več topline, prijaznosti, navzočnosti in stika, čeprav na drugačne načine.

Če ste v stiski, ne oklevajte in pokličite brezplačno pomoč tukaj: ZDAJ
Brezplačna telefonska pomoč je možna tudi na Inštitutu Vita bona in pri naših sodelavcih.

Če ne morete poklicati na pomoč, se včlanite v naše sočutne SOS Facebook skupine, kjer lahko vprašanje oddate anonimno:

SOS Korona – svetovalnica (strah, tesnoba, panika)

Sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose)

Sočutno varstvo in starševstvo (SOS za starše in strokovne delavce).

Prispevek napisala: družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch

The post Korona: pandemija nasilja, napetosti in stisk otrok appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Prijateljica in prijatelj sta zelo hitro začela in odnos se ni obrnil v pravo smer. Zdaj je prišlo tako daleč da jo vsak dan zmerja, ponižuje, govori grozne stvari, kriva je za vse. Prijateljica mu želi pomagati. Zaveda se, da najverjetneje ne bosta ostala skupaj, ne želi ga pa zapustiti zaradi groženj, da ji bo vzel otroka. Kaj lahko naredi?

Odgovarjata: Saša Petrovič, ZDT  in Katja Knez Steinbuch, ZDT

“Spoštovani, prijateljici lahko stojite ob strani in jo skušate začutiti v vseh njenih strahovih in bolečini. Ubesedite ji, da gre v njenem primeru za resno nasilje in ji svetujete, da poišče pomoč na CSD, društvu za nenasilno komunikacijo, ter razmisli o varni hiši. Vaši prijateljici mora biti zelo težko in boleče v odnosu, še posebej, ker je v vse skupaj vpet majhen otrok. Znašla se je v slepi ulici, ko ne želi več biti v odnosu, vendar jo drži na mestu strah, pred grožnjami, da ji bo partner vzel otroka. Prav tako želi pomagati partnerju. Žal bo partner poiskal pomoč, ko bo spoznal kako zelo s svojimi pretiranimi čustvenimi izbruhi rani svoje najbližje in vedno znova rani tudi sebe. Kdaj in če sploh bo prišel do tega uvida je odvisno le od njega. Prijateljica pa lahko poskrbi, da bo začutila, da ne zasluži nikakršne oblike nasilja, da ji ni treba prenašati vseh žalitev in poniževanj. Ko bo prišla v stik z zdravo jezo, bo lahko začutila svojo moč, da zaščiti sebe in otroka. Partnerjeve grožnje za odvzem otroka nimajo pravne osnove, saj je zaradi posredovanja policije uradno zavedeno, da je prišlo do nasilja. Torej, lahko ji svetujete, da zbere čim več informacij kakšne so njene pravice, kontaktira csd, društvo za nenasilno komunikacijo in varno hišo. Te ustanove nudijo varnost in zaščito na začetku nove poti. Povejte ji, da ima vso pravico, da se zaščiti in ji stojte ob strani, kot opora v težkih trenutkih. Hkrati pa toplo priporočam delo na sebi, da se zgodba ne ponovi. Vprašanja, ki bi jih zastavila prijateljici anonimne, so v kakšni družini je odraščala? Je doživljala nasilje že v prejšnjih odnosih? Kako je z njeno samopodobo? Zakaj ne zmore začutiti jeze in postaviti meje ko pride do nasilja? Če se ji bo zdelo preveč, je vedno dobrodošla na terapiji. Želim vam vse dobro, vaši prijateljici pa veliko poguma, da zaščiti sebe in otroka”.

Sašo Petrovič lahko spremljate tudi na njeni FB strani: Saša – zakonska in družinska terapija

Grožnja z odvzemom otroka je resno čustveno nasilje. Grožnje so način ustrahovanja. Vztrajanje v odnosu, ki vsebuje takšne oblike nasilja za nikogar ni varno. Otroku je nujno čimprej omogočiti varen prostor in edini, ki ga lahko zavaruje, je oseba, ki ni nasilna. Partner, ki trpi nasilje, zaradu svojega lastnega strahu pozabi, da lahko začasno ali permanentno tudi zapusti odnos. Včasih žrtve potrebujejo tudi od okolice potrditev, da je v redu, če zapustijo nasilen odnos – zato je pomembno, da se o tem piše in govori.

V prvi fazi je najpomembnejše, da se otroka in v tem primeru tudi mamo zavaruje – če ne zmore tega sama, rabi takojšnjo pomoč, preko katere sestavi detajlen varnostni načrt, sploh v primeru selitve. Ta se odvija vedno le, kadar je varno. Kasneje je nujna vključitev v individualno obliko strokovne pomoči. Za žrtve nasilje se priporočajo individualne in skupinske terapije, ki so namenjene soodvisnim odnosom. Za predelave takšnih “situacij” navadno NI dovolj le en ali nekajkratni pogovor s psihologom ali socialnim delavcem, potrebna je vključitev v daljše procese. Včasih je v ozadju namreč nekemična zasvojenost, soodvisnost od odnosov, ki zahteva daljše zdravljenje. Navzven morda izgleda, kot da bi žrtve nehote iskale nasilje. Pa ga ne. nihče ga ne želi, samo ne zmorejo stran.

Navadno v takšnih odnosih vztrajajo posamezniki, ki so že v otroštvu doživeli eno od oblik nasilja in je niso nikoli predelali. Ker je izkušnja ostala čustveno nepredelana, posamezniki ne čutijo, da so vredni drugačnih odnosov, včasih pa je to edino, kar poznajo. Na smrt se bojijo, da bodo ostali sami in da tega ne bodo zmogli. Zato ne zmorejo postaviti razmejitev, okolica pa se namesto njih jezi (na partnerja). Zanje je odrešujoč občutek, ko prvič začutijo, da se jim dogaja krivica, da so vredni več, da zmorejo biti sami in da žeijo drugačne odnose. To spoznanje posledično v drugačno pozicijo postavi tudi njihove bivše partnerje. V opisani situaciji žrtve nujno potrebujejo osebno podporo najbližjih.

Vsakogar, ki ima težave z nasiljem, se usmeri na strokovne inštitucije, ki nudijo programe za obvladovanje jeze in predlaga vključitev v daljši terapevtski proces. Vsak mora namreč ugotoviti, kaj se dogaja z njegovim telesom, zakaj se ga ne da obvladati in od kje je prišlo toliko agresije. Nemalokrat ugotovimo, da gre za občutke nemoči in besa, ki so močno zaznamovali posameznike že kdaj prej. Včasih pa so izkšnje z primarnih družin žrtev in nasilnikov podobne. In pogosto si tudi žrtev in nasilnež izmenjata vlogi – le na drugačnih nivojih nasilja. Takšne izmenjave so značilne tudi za soodvisne odnose.

Če sta nasilna oba partnerja, oba potrebujeta čimhitrejšo pomoč. Če se ne zmoreta obvladati, naj pokličeta Policijo, CSD, SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo. Včasih lahko pomaga že to, da se za nekaj časa ločita in razčistita vsak svoje rane: nasilnež mora najti načine samokontrole, žrtev pa načine postavljanja meja. To so navadno teme, s katerimi imata tudi sicer težave na ostalih področjih življenja, npr. pri delu. Življenje z nasiljem ni lahko in navadno najbolj nastradajo otroci. Zato je čimprejšnja pomoč izrednega pomena. Če sumite, da vaš bližnji doživlja zlorabe in nasilje, mu ponudite pomoč.

The post Kako ustaviti nasilje? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.