fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Bila sem pridna punčka: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Da razložim zakaj sem v tej strani “zategnjena” kot mislite nekateri in zakaj menim, da je uporaba besede pridna, škodljiva.

No kot otrok sem bila zelo pridna, v šoli nisem delala težav, doma ubogala na besedo, se lepo vedla, kimala in ugajala drugim.

Ja bila sem pridna!

Vsi so si želeli, da bi bila njihov otrok. No v sebi sem imela različna čustva, do furstracije, nezmožnoati ugajanja in pretiravanje v ugajanju, saj sem rabila ta občutek, da sem pridna, a pozabila sem nase!

V srednji šoli lahko rečem, da sem v tistem obdobju odraščanja bila depresivna iskala sem se, a se nisem našla. Seveda še danes pozabim in ugajam in se še vedno iščem.

Na tak način sem bila tudi pridna delavka, ki je brez besed delala 2leti za 200eur mesečnega plačila.

 

Bila sem pridna, vedno menjala smeno, tudi če mi drugi tega niso želeli vrniti nikoli, ko sem rabila.

 

Bila sem pridna, zalagala denar v blagajno, ki je čudežno izginjal, ko sem delala popoldan.

 

Ja bila sem vse kar so si DRUGI želeli.

A vsi drugi so pozabili , da je pomembno kar želim jaz!

 

Zato nočem pridnih otrok pač pa srečne, ki vedo da je najpomembneje, da čutijo sebe in ne ugajajo drugim, če čutijo drugače.

 

In če tudi sem zato zategnjena, ker iščem nasvet, kako babicam in dedkom dopovedati, da mi ta pretirana raba besede ni všeč, sem pač zategnjena.

Vesela pa sem, da sem prišla do spoznanja, da lahko hčeri razložim pomen te besede kot sama želim. Torej se ne bom več toliko osredotočala na druge in besedo pridna, ampak bom hčeri razložila, da beseda pridna pomeni: Sodelovanje, pomoč, lepa beseda in upoštevanje sebe in svojega telesa.

Lep dan še naprej.

_____________________________________________________________________________________________________

Hvala za ta zapis, ki tako nazorno prikaže težavo z uporabo besede pridna/priden. Mi je žal, da ste se morali tako zagovarjati, obenem sem vam pa hvaležna za pogum in ranljivost.❤

 

Dodaja terapevtka Teja Bandel Castro.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

DOLOČITEV NAPAČNE DIAGNOZE: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

DOLOČITEV NAPAČNE DIAGNOZE

 

Vprašanje:

Pozdravljeni,
Danes sem prejela psihološki izvid za 5 letnega sina, ki je bil obravnavan v psihološki ambulanti za otroke. Zelo sem negativno presenečena, saj oba z partnerjem meniva da s sinom ni nič narobe in se kot mama počutim nemočna. Naj povem, da je bil pri starosti 4 letih pregledan v razvojni ambulanti, na pobudo vzgojiteljice iz vrtca, zaradi nekoliko slabe drže. Zato sem prosila našega pediatra da izda napotnico.

Čeprav je bil sam mnenja da pri sinu ni nič narobe ampak mi je na mojo željo napotnico za razvojno ambulanto izdal.

Izvid iz razvojne ambulante glede drže, mišične moči itd. vse BP, pri pregledu pa se izrazijo motnje aktivnosti in pozornosti (tu moram dodati naslednje: otrok je dr. videl prvič, sleči se je moral do gat. Prostor ni bil primerno ogret, zahtevala je da jo gleda naravnost v oči, brez vsake sočutnosti in prijaznosti, čutila sem sinovo stisko pred nepoznano osebo in njegovo nemoč za sodelovanje zaradi tega). Na izvid je pripisala mnenje za pregled pri klinični psihologinji in izdala delovni nalog. Nato smo obiskali spec.psihično psihologinjo, napoten je bil za oceno kognitivnega razvoja.

Rezultati psihološkega testa (opravljal je test Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za predšolske otroke, dvakrat po eno uro!) kažejo pri 4 in pol leta staremu otroku splošne intelektualne sposobnosti od povprečnega do visokega nivoja. Dobro ima razvito sposobnost analize in sinteze vidnih dražljajev, vidno zazanavnje, poznavanje besed in učno sposobnost. Primanjkljaji so izraženi na področju pozornosti, ki je kratkotrajna, nihajoča in odkrenljiva (tu se vprašam, kolikšna pa bi morala biti pri 4 letniku??). Iz poročila vrtca so razvidne nekatere posebnosti v vedenju, zlasti na področju socialne interakcije, prilagajanje novim situacijam in stvarem.

Nato smo bili napoteni k specialni pedagoginji, kjer sva bila dvakrat in je lepo sodeloval in rešil vse naloge.

DANES PA IZVID STROKOVNEGA TIMA (vsi zgoraj omenjeni, vzgojiteljica in svetovalna delavka vrtca; njegov pediater ni bil vključen): Ugotavljamo znake značilne za spektroavtistično motnjo (zlasti na področju prilagajanja, komunikacije in socialne interakcije)… Potrebna je napotitev v Ambulanto za avtizem zaradi dokončne diagnostike in nadaljne pomoči otroku.

Ne vem kako postopati naprej, ker se s tem izvidom nikakor ne strinjam. Prosim za vaša mnenja. Hvala za odgovore!

_______________________________________________________________________________________________________________

 

Pozdravljeni, vsekakor imate pravico se ne strinjati s kliničnopsihološkim izvidom in si lahko pridobite drugo mnenje.

Kar se tiče kliničnopsihološkega testiranja se rezultate posameznika vedno primerja z rezultatom splošne populacije enake starosti in se da hitro videti odstopanja. WPPSI (test, ki je bil apliciran) meri npr. tudi hitrost procesiranja, ki je ponavadi indikator za specifične učne težave in ADHD. Ni pa to nujno.

In verjemite, da klinični psihologi testirajo ogromno otrok in lahko hitro vidijo odstopanja.

Vedo tudi, da štiriletnikova pozornost ne more biti dolgotrajna, ampak vedno primerjajo enako stare otroke med sabo. Po drugi strani tudi vedo, da otrok ni nujno, da bo sodeloval pri testiranju. Za otroke z ADHD je tudi značilno, da imajo težave v socialni inteakciji, ki je ena od najbolj kompleksnih sposobnosti človeka.  Težko so pozorni na vse znake v socialni interakciji, za njih je značilna tudi počasnejša predelava informacij. Zato lahko reagirajo manj primerno, ker niso upoštevali vseh znakov ali pa bili prepočasni. Ker so težave na področju socialne interakcije značilne tudi za avtizem, potem strokovnjaki hitro narobe menijo, da ima otrok avtizem.

Menim, da dodatna diagnostika ne bo škodila, boste vsaj še spoznali svojega otroka v nekem drugem kontekstu.

Kot sem že rekla, lahko zahtevate tudi drugo mnenje (poleg tega na Pediatrični kliniki). Tudi če diagnozo dobi, to še nič ne pomeni. Za šolsko delo, ker če hočete imeti prilagoditve, morate podati vlogo na Zavod RS za šolstvo, da ga komisija usmeri kot otroka s posebnimi potrebami. Brez tega v šoli ne bodo vedeli za diagnozo niti mu ne bodo nudili prilagoditev. Pri vsakem testiranju zahtevajte, da vam obrazložijo rezultate na način, da bo vam razumljivo – to je vaša pravica! Toliko na kratko, če vas pa še kaj zanima, kar vprašajte.

 

Odgovor je napisala terapevtka Teja Bandel Castro.

 

Najdete nas tudi na Facebooku. 

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti.

Mamica v stiski prosi za pomoč. Njena 4 letna hči je zelo divja, po cele dneve nori, ima hude izpade trme ali tantrume in nikakor se ne znajo s tem spopasti. Edino, kar pomaga in hčerko pomiri, je udarec po riti.

Katka K. Knez Steinbuch odgovarja:

Ravno sem vam želela odgovoriti na vprašanje glede vzgoje vaše 3,5 hčerke, pa žal ni več objave. Sklepam, da ste se počutili obsojani in da komentarji niso bili najlepši. Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok.

Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov.

 

Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, tudi kar na zasebno sporočilo, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma. Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10 m – enega leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar še zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritve.

 

Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma, kako jih naj shendla. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in nujno rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mi lahko pomaga predelati to stanje. Če mi tukaj pademo in otroka osramotimo (in otroka npr. ponižujemo, češ, kaj se dereš, kakšen pa si, lej, spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

 

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite.

 

Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Dobrodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo … ipd. Kaj ste vi doživljali doma? Kako so vas pomirjali vaši starši? Če ste dami doživljali doma nasilje, vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače.

V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (FDI, ŠRCD, Zavod Iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.

Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos. Samo pogumno na to pot, niste sami.❤️

 

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke?

/0 Komentarji/in /Napisal:

Zakaj trenutno stanje povzroča tak porast nasilja v družinah? Kje vse lahko poiščemo vzroke?

 

Trenutne izredne razmere povzročajo veliko nakopičenih občutkov. Pandemija je prinesla kolektivno travmo, ki povzroča, da so naši plazilski možgani nenehno na preži, v pričakovanju najslabšega, v stanju pretirane vzburjenosti. Struktura v možganih, ki je odgovorna za zaznavanje strahu, amigdala, je ves čas v stanju alarma ogroženosti, zato je v istem stanju naš avtonomni živčni sistem. Ko telo preko živčevja in hipofize sprosti povečano količino hormonov, se nakopičijo težki občutki.

Telo je zgrajeno na odličen način, da se preko omenjenega mehanizma tako zavaruje.

Opisani procesi v možganih pa so žal povezani s slabšo kontrolo impulzov. Če občutkov ne znamo sproščati ali če so nam (tudi zaradi izolacije) odvzeti tipični načini regulacije občutkov, se lahko ti začnejo nabirati. Če temu dodamo še slabšo kontrolo impulzov, lahko razumemo, da se pojavlja več agresivnega vedenja. Za vsem tem pa se v resnici skriva strah za obstanek, za preživetje – bodisi zaradi nevarnosti virusa ali gospodarske krize bodisi zaradi teorij zarot in občutka, da nam kaj prekrivajo. Ko se strah nakopiči in ne zmoremo več regulirati občutka, se telo odzove z impulzivnim vedenjem.

 

Kako se omenjena travma odraža v izolaciji in kaj lahko naredimo, da se je “rešimo”?

Definicija travme je, da ne vemo, kaj se dogaja in da smo nemočni v danem položaju. Za povrh pa nikomur ne moremo zaupati. S pojavom pandemije smo v stanju travme, ki je popolnoma nepredvidljivo, ne vemo niti, koliko časa bo trajala izolacija, kar vzbuja občutke nemoči. Najmočnejša občutka sta nevarnost in nemoč. Otrok je travmiran, če so starši nepredvidljivi in jim zaradi tega ne more zaupati (npr. v primeru nasilja in alkohola). Podobna situacija se dogaja zdaj in na enak način vzburja naše možgane. Zato je zelo pomembno, da v trenutku, ko je ogrožena zunanja varnost, predvidljivost, najdemo notranje vire moči in strukturiramo svoj čas, si povrnemo notranjo varnost.

Zelo pomembno je, da imamo rutino in da v teh spremembah ne pozabimo na gibanje. Če telesu vzamemo gibanje, dodamo pa zgoraj omenjen občutek ogroženosti, možgani to razumejo kot naučeno nemoč in življenjsko ogroženost.

Zato je zelo pomembno, da telesu zavestno vračamo občutek nadzora nad reakcijami in si organiziramo svoj dan. Če smo disociirani in zamrznjeni, kot se dogaja v travmi, izgubimo občutek za čas in prostor, zato je pomembno, da prevzamemo kontrolo. Gre za premagovanje občutka nepredvidljivosti in nezaupanja, ki je pri travmi najbolj ranjen.

 

Katere vrste nasilja v tem času najpogosteje opažate?

Nasilje je vedno nesprejemljivo, opažamo pa od čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja, do zanemarjenosti otrok in pa zlorab na področju otrok ločenih staršev. Že zdaj nas zelo pogosto kontaktirajo starši, kjer nekdanja partnerka ali partner kljub izolaciji obeh staršev preprečuje stike, prav tako pa ne poskrbi za stike preko spleta. To je popolnoma nesprejemljivo, saj je otrokova pravica (še posebej zdaj, ko je toliko težkih občutkov), da je povezan z obema staršema (razen v izjemah). Na nas se obrača tudi veliko žrtev psihičnega in fizičnega nasilja, predvsem v primerih, kjer je partner bil že prej zlorabljajoč. Pozorni bi morali biti predvsem na tiste že obstoječe primere, kjer upravičeno slutimo nasilje, saj bodo žrtve o tem težko naglas spregovorile. Sicer pa se morda malo manj omenja čustveno nasilje, a je tudi slednje navzoče.

Kako potem nasilneži postopajo do svojih žrtev znotraj izolacije?

Nasilneži po navadi žrtev postopoma izolirajo od okolice. V izolaciji to pomeni, da ji začnejo omejevati čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Sčasoma jim prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in jih prepričajo, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo žrtvin strah pred virusom. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa nesejo smeti in skušajo opozoriti nase bodisi zaposlene bodisi sosede doma.

V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas.

 

Kako pričakujete, da bo v nadaljnje, se bo nasilje v družinah umirilo, ali ga bo le še več?

Dlje časa kot bomo v fazi nepredvidljivosti in negotovosti, več občutkov se nam lahko sproža in zato več agresije. Poleg omenjenega predloga ukrepa “kodiranja” v trgovinah in lekarnah, je dobro, da vsak skuša pomisliti na svoje sosede in pretehta svoje občutke, če je kdo morda v stiski in potrebuje pomoč. Ni slabo, če pošljemo SMS sosedom, kjer slutimo nasilje. Morda bomo prvi, ki bomo opazili nasilje in opozorili žrtev, da ni kriva in da se nasilje ne sme dogajati, saj ljubezniv odnos ni nikoli takšen. To so stavki, po katerih žrtev globoko hrepeni, ker v sebi ne verjame, da je vredna. V nasilnih odnosih gre za zelo zapletene dinamike. Prave odvisnosti od nasilja in drug od drugega, zato zahtevajo nujno in resno obravnavo. Žrtev mora spoznati, da ni nikoli kriva in da je nasilje izključno težava partnerja (oziroma partnerke).

 

Kaj lahko naredimo kot zunanji opazovalci?

Če smo z žrtvijo v odnosu, ji lahko s pomočjo društev, ki delujejo na področju manjšanja nasilja (DNK, SOS) pomagamo sestaviti varnostni načrt, ji pomagamo pri selitvi. Varnostni načrt je v nasilnih odnosih bistvenega pomena, da se nasilje ne konča v črni kroniki. V Ameriki obstajajo brezplačni programi (Change a life training programme), kjer se lahko vsak prijavi in usposobi za pomoč v primeru družinskega nasilja.

Žrtev pa se mora naučiti poskrbeti zase, se v primeru nasilja zavarovati, poiskati izhod, ali pa vsaj zavarovati svoje telo, predvsem glavo. Predvsem pa naj ohranijo vsaj eno aktivnost izven doma (sprehod ali trgovina). Vse to je za nekoga samoumevno, toda za žrtve nasilja ni.

V nekaterih državah razmišljajo, da bi prepovedali prodajo alkohola in s tem pomagali pri ustavitvi nasilja. Se vam zdi to smiseln ukrep?

Neka omejitev alkohola je smiselna, ampak nasilnež ne udari samo zato, ker je alkoholiziran, ampak zato, ker je “trigiran”. To pomeni, da zaradi zunanjega sprožilca ne zmore uravnavati notranjih impulzov. Alkohol lahko vse to res poslabša, ampak ni pa glavni krivec. Če alkoholiku odvzamemo alkohol, mu s tem še povečamo njegove občutke, ki jih alkohol prekriva. Pogosto gre za globoke občutke nemoči, potlačene jeze in žalosti, ki se lahko razvije v pravo depresijo. Pri prisilnem odvzemu alkohola bi potem odvisnim morali nuditi še dodatno terapevtsko pomoč za soočanje z občutki, saj alkoholiki tega že v optimalnih pogojih ne znajo.

Kakšne so možne rešitve, kaj lahko naredi žrtev?

V odnosu do partnerja ne more rešiti popolnoma nič, ker nasilnež izbruhne ne glede na dejanja drugega. Partnerstvo lahko rešujejo morda šele potem, ko nasilni sprevidi, da potrebuje pomoč. Torej četudi bi žrtev “hodila po jajcih”, bi bila še vedno tepena. Žrtev lahko le poskrbi zase (in predvsem za njune otroke), da preživi in se zavaruje. Žrtve imajo na voljo veliko oblik brezplačne online pomoči. Nekatere so objavljene tudi na straneh NIJZ, prav tako pa so podaljšali ure za telefonske pogovore na SOS telefonu in Društvu za nenasilno komunikacijo. Na socialnih omrežjih sodelujemo družinski terapevti v skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose). Žrtvam lahko pomaga le spoznanje, da niso krive in da je nasilje problem izključno nasilnega. Pot do takšnih uvidov je dolga, a vredna – saj si vsi zaslužimo varne, lepe, čuječe odnose, kjer se počutimo varni, ovrednoteni in sprejeti.

 

Družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku.

Imam depresijo: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
Imam depresijo in sem popolnoma brez energije, brez volje, brez interesov, pravih prijateljev, službe… Imam sina in hčerko. Sin (7-let) je danes dal žebelj njegovi sestri (5-let) na hrbet in je šel s kladivom blizu, zato, ker mu je nagajala in mu ni pustila, da se igra . Rekel mi je, da drugače je ni mislil udariti, le prestrašiti, da bi šla stran. Drugače je sin prijazen, miren, nagajiv,.. otrok pač. Sem v šoku in strah me je, kaj se dogaja, kam to pelje…
Sprašujem se, kaj vse sem zafurala… Vem, da delam napake in se bojim, da sin že tudi potrebuje psihologa ali nekaj.
Na pomoč.
_______________________________________________________________________________
Draga gospa, pozdravljeni.

Depresija je žal kruta bolezen, ki nam vzame energijo, voljo, interese in moč.

Kar opisujete glede sebe, je žal pogosto in pričakovano 😞 zato vam toplo svetujem zdravljenje depresije – ste že udeleženi v psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo)?
Ne vem, ker niste omenili, zato vseeno dopišem. Kadar je prehudo, vam predpišejo antidepresive in če AD niso pravi in zato ne primejo, vztraja to obdobje brez energije in brez moči dalje. Pravi ad morajo pomagati.
Terapija pa vam lahko pomaga odkriti, zakaj je prislo do te bolezni in vam jo pomaga obvladati celo do te mere, da je nekoč življenje spet lepo in morda celo brez AD.

Najprej morate poskrbeti zase, da boste lahko za druge ❤️ zdaj ne morete, ker se vam dogaja krivice depresije.

Lahko pa je drugače, samo odločiti se morate.❤️
Zdaj pa k situaciji z otročkoma… si predstavljam, da vam je sla v sekundi vsa kri v glavo in da niste vedeli, kaj točno narediti in gotovo ni to kar nekaj. Je en klic po biti opazen, slišan in zelo upoštevan. Gotovo potrebuje NOVE strategije, kako postaviti mejo, kako zahtevati stvari zase – da ne gre predaleč…
Ampak, da boste lahko prišli tako daleč, da ga boste lahko to naučili, boste morali najprej, ekspresno poskrbeti zase. Ne bo čez noč (ad primejo v 2-3tednih cca), ostalo pa je proces. Ampak ko boste imeli energijo, boste lažje sebe in sina učili novih strategij.
Če vas skrbi za sina, gresta seveda lahko na pogovor – ampak mislim, da morate najprej poskrbeti zase in vam bo lažji tudi ta del s sinom. Samo pogumno naprej.
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in  in Istagramu.

Tabela dnevnih rutin/ opravkov: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pogosto se sprašujemo zakaj otroci potrebujejo rutino, če je odrasli ne. Vendar si odrasli pogosto delamo sezname, s pomočjo katerih spremljamo kaj vse smo naredili in kaj vse še nas čaka ta dan, teden ali celo mesec.
Ko kakšno stvar prečrtamo iz seznama nas preveva občutek uspeha. Mnogi odrasli si tudi zastavljene cilje zapisujejo, saj s tem povečajo svojo željo po njihovem doseganju, drugi pa nosijo s sabo dnevne planerje, s pomočjo katerih spremljajo potek svojega dne.

Izdelava tabel z dnevnimi rutinami je super način s pomočjo katerega se otroci naučijo veščin obvladovanja časa in drugih življenjskih situacij.

Starši svojim otrokom pomagamo tako, da jih vodimo skozi proces ustvarjanja tabele ali seznama dnevnih rutin, namesto, da tabelo sami izdelamo za njih.
Tako tudi pripomoremo k njihovi večji učinkovitosti, saj otroci izkusijo zadovoljstvo pri sledenju tabele, ki so jo pomagali ustvariti. Še več, ker se dobro počutijo pri izpolnjevanju zadanih nalog, pridobijo občutek doseganja zadanih ciljev. Za razliko od sistema nagrad in kazni (nalepke, smejkoti,…), ki dodatno odvzema občutek notranjega zadovoljstva in lastne učinkovitosti.
Nekateri starši pozabijo, da je eden najbolj pomembnih nalog starševstva to, da pomagamo otrokom postati samozadostni namesto odvisni.

Učenje otrok, da si naredijo tabelo z dnevnimi rutinami, je velik korak k temu cilju.

To seveda ne pomeni, da so tabele z rutinami magične in bodo preprečile vsa otrokova upiranja in izzive v prihodnosti.
Preverjanje moči in uveljavljanje lastne volje je normalen del odraščanja in iskanja svojega lastnega jaza. Zato pa je sodelovanje z otrokom pri učenju življenjskih veščin tako pomemben del starševstva.
Če se otrok nauči kako obvladovati življenjske situacije, bo veliko hitreje samostojen in sposoben sprejemati odločitve zase. Kot če boste odgovornost za vse kar počne prevzeli vi. Vodenje otroka skozi izdelovanje tabele z rutinami je samo eden od mnogih načinov kako lahko omogočite otroku, da se počuti kompetentno in sposobno.

Kako izdelati tabelo / seznam dnevnih rutin

Več kot storijo otroci sami, bolj sposobni se počutijo.
Eden najboljših načinov, da se izognemo jutranjim in večernim težavam je, da z otroci ustvarimo tabelo dnevne rutine za tisti del dneva, ki nam povzroča težave in jim potem dovolimo, da tej tabeli sledijo, namesto, da jih ves čas opominjamo in jim dajemo navodila kaj naj naredijo.
Pogovorite se z otrokom in naredite seznam stvari, ki jih je treba opraviti pred odhodom v posteljo.
Seznam lahko vsebuje stvari kot so: poberi in pospravi igrače, prigrizek, večerja, kopanje, obleči pižame, operi zobe, izberi oblačila za naslednji dan, pravljica, objemi, …
Potem prepišite ali pa dovolite otroku, da prepiše (če je dovolj star), vse stvari na tabelo. Otrokom je še posebej všeč, če jih pri dogovorjenih opravilih slikate in potem dovolite, da slike sami nalepijo na tabelo v pravilnem vrstnem redu.
Potem tabelo obesite na otroku vidno mesto.
Potem pa dovolite, da je tabela glavna.
Namesto, da otroku govorite kaj vse še mora narediti, ga vprašajte: »Kaj sledi na tabeli večerne rutine?« Pogosto vam ne bo treba niti vprašati, ampak vam bodo otroci sami povedali.
Zapomnite si, vaš cilj je, da se vaši otroci počutijo sposobne in ljubeče vzpodbujene k samostojnosti.
S pomočjo tabel boste lahko nehali nergati in boste občutili mirnejša jutra in spokojnejše odhode v posteljo.
Članek je napisala Jane Nelsen, ustanoviteljica načel Pozitivne discipline, prevedla in priredila ga je Barbara Holcman.
Članek je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Neprimerni dotiki: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
NEPRIMERNI DOTIKI
Kako reagirati ko ti hčera (6 let) po pogovoru o neprimernih dotikih pove da se ji je nekaj že zgodilo in sicer, da sta jo bratranca (9 in 6 let) slekla in opazovala?
A je to “normalno” za fanta te starosti?
Kdaj je raziskovanje še normalno kdaj pa ni več?

Z njo sem se potem zelo dolgo pogovarjala in ji rekla, da to NI normalno in da ji to noben ne sme delat, zanima me bolj to a naredim sceno pri bratu, ali to ni tako zelo čudno?

Povedat imam še to, da je za mene to grozno občutljiva tema ker sem 3 leta bila zlorabljana iz strani očimovega sina, mama je bila gluha za mene in noben me nikoli ni zaščitil.
Trenutno se počutim kot da bom eksplodirala, spet pa nočem zaradi svojih ran naredit show drugim. Upam, da razumete kaj me zanima. Hvala
______________________________________________________________________________________
Draga anonimna,
To kar se je zgodilo vaši hčerki ni normalno in ni sprejemljivo!
Zelo pomembno je, da se z njo pogovarjate o primernih in neprimernih dotikih, kot ste to že storili. Povejte ji, da ni kriva, ker ju je poslušala in naredila kar sta želela.
Tako ji boste odvzeli malo sramu in predvsem občutke krivde, da si je to sama želela, ker ni odšla stran.

Zelo je pomembno, da jo učite kako naj posluša svoje telo in svoje občutke.

Pogosto, ko se znajdemo v situacijah, ki so za nas nevarne, nas telo opozori na nek način, neprijetno nam je, takšne zahteve nam vzbujajo sram, čutimo paniko, strah nas je. In takrat je ključnega pomena, da sami sebe poslušamo, si zaupamo in odidemo iz situacije v kateri smo se znašli (če seveda lahko) oziroma takoj povemo nekomu, ki mu zaupamo in ne začenjamo verjeti, da smo sami krivi za to kar se nam je zgodilo.
S tem, da ste svoji hčerki verjeli, se z njo pogovorili in je niste obsojali, ste naredili največ kar lahko kot mati storite.
Še več, prekinili ste tudi grozoto, ki se je zgodila vam, kjer ste poleg spolne zlorabe doživeli še zavrnitev s strani mame in občutek popolne osamitve in razgaljenosti, kjer ni bilo nikogar, da bi vas zaščitil.
Kako ste vi predelali svojo spolno zlorabo?
Ste imeli terapevtsko pomoč, kakšno drugačno podporo?
Zelo pomembno je namreč, da takšne grozovite zlorabe in travme predelamo. To pa zato, ker si tudi žrtev najgrozovitejših zlorab zasluži živeti v miru, kjer primerno ceni svoje življenje in svoje telo, kar je nujno za sprejemanje dobrih odločitev zase in za svojo družino. Dokler je zloraba v našem telesu, je to nemogoče, saj se prebuja skozi celo življenje in nas nezavedno vodi. Prav tako je predelava pomembna, da preprečimo medgeneracijske prenose.
V primeru, da je niste, vam toplo priporočam, da se obrnete na primernega strokovnjaka, ki vam bo pomagal.
Predlagam tudi, da preberete kakšno knjigo na to temo (če jih še niste). Priporočam Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje (Tanja Repič Slavič) in Pogum za okrevanje (Ellen Bass in Laura Davis).
Tudi z bratom se pogovorite.

Opozorite ga na dogodek in mu povejte, da je takšno obnašanje nesprejemljivo.

Prav tako ne dovolite, da je vaša hčerka sama s tema bratrancema ali družino vašega brata, dokler ne ugotovite kaj točno se tam dogaja. Že sama reakcija vašega brata vam bo dala vedeti kakšno stališče ima do spolne zlorabe in zaščite žrtev in tako boste takoj vedeli ali je tisto okolje varno za vašo hčerko.
Je možno, da je bil tudi vaš brat zlorabljen, tako kot vi?
Je vedel za zlorabo takrat, ko se je dogajala vam in vam ni mogel pomagati, ker je bil še otrok?
Nazadnje bi vam rada povedala še nekaj. Pravite, da ne želite delati nepotrebnih težav, zato, ker ste bili sami zlorabljeni. Pa vendar je verjetno ravno ta vaša grozovita izkušnja izostrila vaše čute do te mere, da ste takoj zaznali stisko vaše hčerke in ste ji nudili primerno oporo v tistem trenutku in tudi v prihodnosti boste naredili vse kar je v vaši moči, da preprečite, da se vaša zgodba zgodi njej.
Krasna ženska in čudovita mama ste!
Če se vam bo zazdelo, da bi terapevtsko pomoč potrebovala tudi vaša hči, vam priporočam, da se obrnete na Nino Kočar, Inštitut Lunina vila.
Vse dobro vam želim! ❤
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Varna navezanost otroka: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
VARNA NAVEZANOST
Rada bi vprašala, kako lahko preverimo, če je naš otrok skozi našo vzgojo razvil varno navezanost?
Kakšni so znaki pri majhnih otrocih?
Konkretno je to otrok, star 6 let. Se to že lahko opazi pri tej starosti ali se to kaže šele kasneje v njegovih odnosih z drugimi ljudmi, ko je starejši?
S partnerjem imava velike težave v zvezi, eden od razlogov je tudi, da je bilo njegovo otroštvo zaznamovano z zapuščanjem s strani mame, pa tudi vzgoja je temeljila na strogih metodah, prepovedih (ne plezaj, ne teči, padel boš itd.) in čustveni zadržanosti.

Rezultat je žal tak, da je tudi partner čustveno nedostopen in to starejši kot je, bolj.

Naredila bi vse kar je v moji moči, da to preprečim pri svojih otrocih. Sama sem čisto nasprotje, zelo odprta in čustvena oseba sem. Hvala.
_____________________________________________________________-
Navezanost se oblikuje skozi odnos med otrokom in primarnim skrbnikom, ponavadi mamo.
Tako kot se navezanost oblikuje skozi odnos v zgodnji dobi, se tudi v odraslosti najlažje preoblikuje skozi odnos.
Najpomembnejši odnos v odraslosti je partnerski in po navadi se naš tip navezanosti kaže v partnerskem odnosu in sicer takrat, ko smo v stiski in ko pride do konflikta. Takrat opazujte sebe in svoje reakcije, občutja, misli. Tako boste najlažje vedeli kakšen stil navezanosti imate s partnerjem.
Veliko lahko naredite s tem, da začnete z delom na sebi, spreminjate svoje vzorce, razmišljanja, vedenja in pogosto se potem spremenijo tudi partnerjevi odzivi. Vendar je za partnersko zvezo neprecenljivo, če se spreminjata skupaj saj se tako najgloblja začutita in uzreta v lastni ranljivosti. Zato je partnerska terapija zelo dober način spreminjanja stila navezanosti.
Vi, pa poleg navezanosti omenjate še stil starševstva in vaš dvom, da vedno ne reagirate dovolj dobro.
Zapomnite si, da za vzpostavitev varne navezanosti ne rabite biti perfektna mama, ki vedno vse naredi po pravilih in je vedno sočutna in mirna in pozitivna. To je nečloveško.
Za varno navezanost morate biti le “dovolj dobra mama”. Predvsem pa je pomembno za varno navezanost to, da se zavedate, da ste vi tisti, ki ste odgovorni za odnos in stik z otrokom.
Torej tudi, ko se razjezite in stik prekinete (ste jezni, dvignete glas, se obrnete stran,…), morate biti vi tisti, ki se k otroku vrnete in vzpostavite stik (se mu približate, se pogovorite, se opravičute, se naprej igrate, …)
Ta odgovornost ne sme biti na otroku.
Že to, da o tem razmišljate, da berete, da poskušate svojega otroka razumeti, pomeni, da ste že dobra mama!
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Maltretiranje v partnerstvu: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni vsi skupaj.
Kolegica, 2 punčki ima (10 in 5.5let) s partnerjem živita že 15let. Vse sijajno in super, idilično življenje do rojstva druge punčke. Takrat se je začelo psihično maltretiranje dobesedno 24ur na dan.
Fizično je tudi bilo do te mere da ji je zob zbil. Normalno se nista pogovarjala O NIČEMER od rojstva druge male.
Skoz je kaj ti veš,ti tiho bodi, p**ti materina, kurvo, stoko, stegni jezik te ubijem… Teror! Če dobijo obisk izgleda vse super na prvo žogo, če si pri njih 3,4 ure vidiš tudi sam da neki ne stigma.
Ljubosumje, zmerjanje, grožnje, poniževanje, psihiranje itn 24ur dobesedno. Kar je še huje je to da se vse odraža na punckah, vidi se, zapirajo se vase, ne smejo niti jokat pred njemu kaj šele kaj drugega.
Tudi starejšo skoz zmerja da je debela, glupa, da nič ne zna… Ma nimam besed. S kratka nočna mora za vsakega vsaj malo normalnega človeka.
Jaz sem ji svetovala naj gre na CSD prvo, varno hišo, policijo… Ampak tle je problem da se ga boji nenormalno. Je rekla da tudi če bi šla, bi jo v službi našel in ubil 100%.
Moj ga tudi pozna in pravi da je zmožen tega sigurno ker če je zmožen brata pretepst pa zastihat zakaj nebi potem njo?!
Skratka živi ker mora. Sama mi govori da ga bo ona sama v spanju ubila. Vedno ji rečem naj pomisli na male…
Jaz ne vem kako ji pomagati, razen pogovorom in z nasveti ampak ne morem več, ker mi je hudo. Žal mi je in nje in punc. On je psihopat v pravem smislu besede. Ampak res!
Ali obstaja kak zakon pri nas da bi jo dali pod zaščito prič al kako se temu reče? Da bi jo oblast skrila al preimenovala, preselila, druga identiteta… A je to sploh možno pri nas v Slo? Kam naj se obrne? Na koga? Kako?
________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena, to kar doživljajo vaša prijateljica in njeni hčerki je psihično in fizično nasilje. To vi veste, zato ste ji tudi svetovali naj se umakne.

Verjamem, da ste v veliki stiski, saj je težko gledati človeka, za katerega nam ni vseeno, kako trpi. Še posebej pa je to težko, ko so zraven otroci.

Strah in grozo, ki jo čutite vi je pri vaši prijateljici še mnogokrat večji in jo zato hromi. Tako ji lahko pomagate najprej tako, da ji poveste, da jo razumete, da je tudi vas strah, pa se o njenih izkušnjah samo pogovarjata. Povejte ji, da nikakor ni kriva, da se ji nasilje dogaja, da tega nikakor in z ničemer ni izzvala, saj je za nasilje VEDNO odgovoren tisti, ki nasilje povzroča.
Povejte ji kako močna je, da to prenaša že vsaj 5,5 let. Da je sposobna skrbeti zase in svoji dve punčki vsakodnevno navkljub ustrahovanju, grožnjam, psihičnim bolečinam, grozi, fizičnim bolečinam, poniževanju, obupu, sramu, da se ji to dogaja. Občutkom krivde, da njeni otroci to gledajo in doživljajo, nenehni skrbi, da na zunaj zgleda vse ok. V vse to in še več vaša prijateljica vloži ogromno truda in energije.
Ta trud, energijo in moč naj sedaj obrne vase, da bo pomagala sebi in svojima hčerkama.
Hčerki sta žrtvi nasilja že samo zaradi tega, ker sta priči takšnemu nasilju očeta nad mamo. Povrh vsega sta nasilju, vsaj psihičnemu, podvrženi tudi sami. Otroci, ki so žrtve nasilja imajo veliko težav saj imajo popolnoma porušene občutke za kaj je prav in kaj narobe, v sebi nosijo globoke občutke sramu in krivde, ki jih potem prenašajo naprej in so pogosto tudi sami žrtve nasilja v odrasli dobi.

Povejte vaši prijateljici, naj zbere pogum in moč za svoji hčerki, ker si vse tri zaslužijo miren dom.

Niste napisali ali je vaša prijateljica že kdaj podala kakšno ovadbo proti svojemu možu, ali na policijo ali na CSD. Morda je kdaj poklicala na kakšen telefon katere od nevladnih organizacij, ki se z nasiljem v družini ukvarja (Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma).
Je kdaj povedala kaj svojemu zdravniku, zobozdravniku, pediatru svojih hčerk?
Vse takšne morebitne prijave štejejo, ko se žrtev odloči oditi iz nasilnega razmerja in v ločitvenih postopkih, ter postopkih na CSD. Tudi če ni podala nobene prijave, a ima shranjene kakšne slike svojih poškodb, kakšne druge dokaze?
Napisali ste, da vaša prijateljica nima socialne mreže. A še kdo razen vas pozna njeno zgodbo? a še kdo ve kaj se ji dogaja? se je zaupala še komu?

In zelo pomembno, na koga se lahko obrne za pomoč v primeru, da jo mož napade.

Zavedati se mora(mo), da je žrtev nasilja najbolj ranljiva in v največji nevarnosti v trenutku, ko se odloči zapustiti nasilneža. Zato je IZJEMNO POMEMBNO, da pred odhodom v varno hišo izdela varnostni načrt še z nekom.
V primeru, da ji mož pregleduje telefone, zgodovino na internetu, pošto, je morda pametno, da ji kontakte za pristojne inštitucije in nevladne organizacije poiščete vi. Če se odloči za odhod v varno hišo se bo morala dogovoriti z njimi (ali imajo prostor, kakšni so pogoji, kdaj bi lahko šla).
Vaša prijateljica se je znašla v peklenskem krogu nasilja iz katerega je tako zelo težko izstopiti.
V njem sta tudi njeni dve hčerki. Da bo lahko izstopila iz tega pekla v katerem živi bo potrebovala veliko razumevanja, sočutja in nekoga, ki jo posluša in je ne obsoja.
Hvala, da ste tam za njo, da vam ni vseeno in da ji vlivate pogum in dajete vedeti, da je drugačno življenje mogoče in da si ga zasluži! ❤
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Spanje otroka s starši: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
SPANJE OTROKA S STARSI
Pozdravljeni. Nisem sicer navajena obsojanja, vendar vseeno nisem ravno prepričana v pravilnost staršev, ki “dovoljujeta” , da njun 6 letni otrok še vedno spi med njima na skupni postelji.
Torej, že vsa leta spi med njima, nima svoje postelje in ne svoje sobe. Je sicer v družini prostorska stiska, vendar ker sta oba starša zaposlena, z rednimi mesečnimi dohodki, ob minimalnih stroških (ni najemnine ali stanovanjskega kredita)se mi zdi, da gre v tej družini bolj za neko “lenobo” kot pa resnično finančno stisko in nemoč.
Kakorkoli, vse skupaj me bolj asociira na neko izkoriščanje otroka, še sploh, ker se starša med sabo ne razumeta, in jima je otrok kot nek “zid”. Pa vendar, da ne bom delala komu krivico, me res zanima, kako “zdravo” je za toliko starega otroka celonočno spanje med staršema, ob predpostavki, da se otrok vedno stiska k enemu od staršev (veliko k očetu – gre za deklico). Jaz res dvomim, da je to še v dobro otroka. Hvala za mnenja.
_________________________________________________________________________________________________
Draga anonimna, hvala, da ste postavili vprašanje. Vaše vprašanje je sicer dokaj kratko in nam vsem pušča veliko (preveč) prostora za interpretacijo vaših misli in dejanskega dogajanja, ki ga opisujete.

Skupno spanje z otrokom tudi pri 6 letih načeloma ni sporno in samo po sebi ni razlog za skrb, dokler je to potreba otroka in ne potreba staršev.

Tudi ni nikakor povezano z gmotnim stanjem družine. Mnogo staršev, ki prakticira skupno spanje z otrokom je deležnih veliko neprijetnih opazk iz okolice o tem kako je to nezdravo za otroka in zato pogosto uporabijo manjko prostora kot razlog za njihovo odločitev. Ker se tako izognejo pojasnjevanju lastnih odločitev.
V vašem zapisu tudi navajate, da vas skrbi, ker se vam zdi, da je med staršema zid in tako uporabljata otroka za čustvenega partnerja.
Menite, da nista povezana in imata težave. Niste povedali iz česa to sklepate? Zakaj to domnevate? So to vaše domneve ali vam je to eden od partnerjev zaupal? Ste pogosto v stiku z družino, ali so ta opažanja posledica nekih občasnih površinskih stikov?
Zato težko presodimo ali so vaše skrbi utemeljene. Dejstvo je, da se partnerstvo po prihodu otrok spremeni. Življenje z majhnimi otroci spremeni ritem življenja, ritem družine in odpre mnoge nepredelane rane, ki jih nosimo s seboj. Vse to se potem odraža na otrocih in seveda na najbolj ranljivem odnosu v odrasli dobi, to je partnerskem odnosu.

V primeru, da vas resno skrbi, da imata partnerja težave, bi morda naredili družini uslugo, če bi vprašali kako sta, ali potrebujeta kaj, morda potrebujeta več časa zase, morda, kot je zapisala gospa zgoraj, nimata bližnjih sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb za otroka.

Če ste slučajno vi bližnji sorodnik, pa se ponudite za varstvo.
O vas samih, vaših percepcijah, vaši vzgoji in vašem življenju ne vemo ničesar in težko ugibamo naprej. Iz vašega pisanja je čutiti nelagodje ob dejstvu, da 6 letnik spi s starši.
Tako vas vabim, da pri sebi pogledate in razmislite od kje izvira to nelagodje.
Morda so vas starši puščali spati sami, pa ste želeli biti ob njih in ste kot otrok lažje preživeli tako, da ste si rekli, da je tako najbolj prav. Morda ste sami bili čustveni partner enemu od staršev in ste zato zelo senzibilni do te tematike.
V vsakem primeru, hvala, da ste opazili družino v stiski in vam ni bilo vseeno. Morda lahko vprašate tudi njih kako so in ali potrebujejo kakšno pomoč.
V primeru, da gre res za par v stiski, ali celo družino kjer je otrok čustveni partner staršev, boste tako najbolj pomagali vsem!
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.