fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Kako lahko pomagam prijateljici, ki je žrtev nasilja: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zdravo, upam da sem na pravem naslovu in da bom našla nekatere odgovore.
Sama sem z bivšim partnerjem doživela veliko nasilja, manipulacije vse iz njegove strani.
Zdaj sem srečna z mojo družino in imam vse česar prej nisem imela.
Ampak ni problem pri meni, pač pa pri prijateljici.
Opažam, da se zadnje časa čudno vede. Prepoznam te vzorce vedenja. Sama sem jih doživljala. Dolgo po ločitvi z bivšim možem s katerim ima dva otroka, si je našla 14 let mlajšega fanta. Na začetku je bil v redu, pozoren do nje, do njenih deklic, tudi do mene in mojega moža. Kmalu sem začela dobivati občutek, da sem nezaželjena iz njegove strani. Preselil se je k njej namreč. Tudi jaz sem vedno bila tista, ki jo je klicala, če je bil v bližini je hitro odložila. Sporočila so začela izginjati, vsaj rekla je da jih ni dobila…

Zato sva se z mojim možem nekega dne nenajavljeno pojavila na obisku saj sem mu povedala, da ali je prisotno fizično ali psihično nasilje.

 

Karkoli je ni prav. Sprejela naju je s strahom v očeh, on je bil vidno jezen, ampak moj mož nas je nekako razdvojil, da sva ostali sami v kuhinji. Vprašala sem jo kaj se dogaja,če je nasilen do je. Modric na njenem telesu nisem opazila. Medtem je bil on zunaj živčen in na vso silo hotel priti k nama,potem sta naju odslovila češ da gresta nekam. Otrok ni bilo doma.
Po tistem sem jo dvakrat klicala, pravi da je vse super. V zadnjem klicu je celo rekla da mi javi kdaj greva na kavo saj ga mora vprašati, če mu je prav. Jaz sem bila več kot šokirana.
Sama sem doživljala isto. Na koncu ostala brez vseh ljudi in sama z bivšim.
Zdaj je nekaj dni nisem slišala, sem pa se nekajkrat peljala mimo nje in je vedno bil njen avto doma, punčk nikjer na spregled.
Moje vprašanje… Kako reagirati na to situacijo? Ali se sploh lahko vmešavam? Kam se obrniti na pomoč oz kako ji naj pomagam?
Vem, čutim, vidim… Lahko da mogoče ni še prišlo do fizičnega nasilja, ampak čustveno jo ima v šah matu.
Rada jo imam in rada bi ji pomagala. Kaj vi svetujete?
Aja, tudi druge prijateljice so opazile to situacijo in se jih izogiba in vidijo da se je iz glasne punce v naši družbi spremenila v tiho miško 🥺
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
opisujete svoje doživljanje ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici. Vaša občutja izvirajo iz tega, kar ste doživljali sami z bivšim partnerjem – odtujenost od drugih ljudi, občutek ujetosti, osamljenosti, tudi nasilje, strah, žalost, zanemarjenost …

Čuti se, da ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici, podoživljate določene občutke, ki ste jih doživljali tudi sami v preteklosti.

Če je bila vaša preteklost travmatična, podoživljanju starih občutij v novi situaciji teoretsko poimenujemo retravmatizacija.
Opaziti je, da vaše besede prihajajo iz groze in strahu ter občutka nemoči, saj se lahko poistovetite z vašo prijateljico. Pravite tudi, da fizičnega nasilja ni, verjetno pa gre za psihično nasilje.
Kako bi se bilo samo odkrito na samem pogovoriti z vašo prijateljico o tem, kar doživljate ob njej?
Da so se vam dogajale strašne reči in, ker jo imate radi, ne želite, da bi se njej zgodilo enako hudo …
Dobro veste, kako je biti zmanipuliran in ujet, zato tega ne želite nikomur drugemu, in to pomeni, da imate razvito strašansko sočutje do drugih ljudi.
Tisto, kar čutite, je prav, in nikakor ne trdimo, da so vaši občutki napačni. Morda bi odkrit pogovor med vama dvema lahko koristil temu, da bi zadeve razčistili in da bi vam morda ona povedala, ali se ji res dogajajo strašne reči oziroma se počuti ujeto in ne zmore zbežati iz te situacije, kot ste podobno tudi čutili vi.
Vi pa lahko ob njej s svojimi sočutnimi besedami postanete ranljivi in ji le izrazite svojo nemoč, češ da ji želite samo dobro ter trpite ob tem, ker čutite, da trpi ona.
Ranljiv pogovor lahko največkrat doprinese prijateljstvu, če si dva močno zaupata. Seveda, če vam bo priznala, da se ji dogajajo strašne reči, je treba tudi urgirati (csd, policija, ženska svetovalnica, dnk, sos …).
Upam, da se bo vse uredilo in da resnično ne gre za kakšno nasilja!
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

O prazničnem miru in željah

/0 Komentarji/in /Napisal:

 

Pred vrati so prazniki, nakupovanje daril je v polnem teku, hitenje za vsem tistim, kar se nam zdi, da še potrebujemo. Mir, ki ga prinašajo čarobni dnevi ob koncu leta, se zdi daleč. Kaj lahko storimo, da bo v naših domovih zavladalo praznično vzdušje, da se ne bomo prepirali, da bomo prebrali skrite želje otrok, nam razkriva zakonska in družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Smo torej tik pred prazniki, ki za mnoge predstavljajo lepoto in višek leta, za druge pa odvečen blišč. Zakaj je temu tako?

Prazniki so polni pričakovanja, novega upanja in želja. Gre za obdobje, ko si želimo bližine, povezanosti in časa za družino in najbližje. Toda ravno zaradi teh močnih želja se v nas lahko sprožijo bolečina, stres in napetost. Ta pritisk hrepenenja je lahko tako velik, da je postane decembrsko obdobje za marsikoga v resnici naporno in težko. Vse to pa navadno spremlja še zunanji blišč, ki predhodne težke občutke še poglobi. To lahko preprečimo, če smo že prej pozorni na svoje telo in vsa skrita občutja. Slednja namreč zahtevajo od nas, predvsem od staršev, da se v sebi umirimo do te mere, da umirjenost prinesemo tudi našim najdražjim malčkom. December je ravno zato poseben čas, ki vsem staršem daje možnost, da začutimo, kaj vse lahko damo sebi in najbližjim.

Kaj pa, ko se sredi praznikov ne zmoremo umiriti?

Ja, tudi to je čisto normalno, saj nismo popolni. Prvi korak je, da si to priznamo in samim sebi povemo, da je to čisto v redu. In če smo starši, otrokom tudi povemo, da rabimo kakšno minuto zase. Že minuta stika s sabo, kjer ni nikogar drugega, navadno izjemno pomaga pri umiritvi telesa. Ko ugotovimo, kaj nas vznemirja, jezi, žalosti in podobno, se lahko s tem tudi soočimo. Včasih pomaga to bolečino tudi telesno izraziti, odteči, “izboksati”, odplesati … kar je nekomu bližje. Navadno pomaga in ko smo mirni, lahko tudi otrokom pojasnimo, da je starš potreboval le nekaj čas zase. Neverjetno je, da otroci to hitro razumejo in se tudi oni umirijo, kar je opazno že pri malčkih.

Kako so to obdobje praznikov odraža v terapiji?

Ljudje smo bitja upanja in hrepenenja in ko pride december, se tudi na terapiji pokaže ta močna želja po povezanosti in bližini, po tem da bi bili sprejeti in opaženi ob svojih najdražjih. Ta želja je navadno še močnejša tam, kjer so bili prazniki ranjeni, v smislu, da jih sploh ni bilo, ali pa so zdaj odrasli odraščali prej v ločeni družini, ali pa tam, kjer je bilo veliko prepirov. Ne glede na težko preteklost, ta želja po miru nikoli ne ugasne. Tudi vsi “čarobni možje”, katerih tradicijo ohranjamo – Sv. Miklavž, Božiček in Dedek Mraz – pokažejo na to, kako zelo si želimo zaupati v nekoga in verjeti. Verjeti, da nekaj čarobnega, nekaj več obstaja. V globini si želimo, da bi lahko praznike preživeli v osebnem miru, domačem vzdušju, v povezanosti in sprejeti točno takšni, kot smo.

Kako terapevti gledate na decembrsko zabavo?

Zabava je čisto v redu, celo zelo dobrodošla, da ljudje odložijo stres in se skupaj ponovno povežejo, poplešejo, poveselijo. Težava je pa lahko v tem, če se zabava uporabi za odklapljanje in beg od svojih občutkov. Ne gre za moraliziranje, toda kadar to nekdo počne iz takšnega razloga, se v sebi ne počuti v redu in navadno po zabavi še slabše, izpraznjeno. Posebej decembra, ko se lahko naberejo vsa še neizrečena hrepenenja, ki so za marsikoga pretežka. Zato so te decembrske zabave pogosto klic po tem, da bi se umirili, in močan pokazatelj tega, kako zelo si želimo biti povezani in ljubljeni. Ob zabavah so ljudje tako postavljeni pred odločitev, prav tako kot vsak dan – odločitev, ali bo moj dan lep ali bo srednje žalosten.

Kaj otroci želijo od staršev v času praznikov, res veliko daril?

Ko pridemo do starševstva in do otrok, velja, da se božič in prazniki gradijo predvsem doma. Seveda bodo otroci izražali želje po materialnih dobrinah, po tehniki, po lučkah, in je dobro, če jim neko čarobnost v smislu ogleda lučk ali na primer skupnega drsanja tudi omogočimo. V resnici pa bodo otroci zelo hrepeneli po skupnem družinskem času, po vključenosti in sodelovanju. Otroci v tem času od očeta in mame želijo predvsem čas in to, da so tudi čustveno prisotni. Da se mama mogoče zmore tudi opravičiti, da oče zmore izreči tudi na glas, na kaj vse je ponosen. Da se zgradi vse tisto, za kar med letom mogoče nimamo poguma.

Ali prazniki res umirajo?

Če pogledate ven, na vse lučke, se zagotovo ne boste strinjali. Praznike vsako leto skušajo še podaljšati. Poleg vsega zunanjega blišča pa vsako leto narašča tudi notranja želja po umiritvi: vse več ljudi se namreč poglablja vase, v različne duhovnosti, ali pa različne dejavnosti, kjer iščejo stik s svojim telesom. Tudi vse zabave so, kot omenjeno, znak tega, da se želimo počutiti dobro, da si želimo takšnih posebnih dni, da si želimo praznovanja ter tudi miru in časa zase.

Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, več pa najdete TUKAJ.

Zakaj je med prazniki v družini težko zdržati mirno vzdušje?

Najti stik s sabo in svojim telesom, na dneve, ko največ pričakujemo od sebe in drugih, je zares težko. Sploh ker nismo tega ravno vajeni. In ker je včasih dostikrat slišati, da je povrečna družina preživela praznike tako, da je mama kuhala in pekla (in ob tem doživljala, da je sama za vse), oče menjal televizijske programe (in se ni čutil vključenega nikamor), otroci pa so vzdušje gradili po svoje. Torej vsak na svojem bregu sam, ravno nasprotno od tega, kar si v resnici vsi želimo. Zelo dragoceno je, da se zmoremo umiriti, pa čeprav naročimo pico kar na dom, ugasniti televizijo in graditi odnose v živo.

Kako lahko starši naredimo te praznike lepe?

Da se vnaprej odločimo, da bomo imeli preprost, nezahteven večer, vsaj na božič. Da ni potrebno ne kuhati, še manj se odklapljati, pač pa najti skupen čas, skupen pogovor, skupno zabavo in sodelovanje. Najtežji izziv in hkrati najlepši del starševstva je ravno v tem, da se lahko vedno znova odločimo in naredimo drugače. Vedno znova, četudi v istem večeru.

 

Podoben članek najdete TUKAJ.

 

Članek je bil objavljen na regional obala.

 

Razmišljam, da bi zapustila nasilnega moža in majhnega otroka: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:
Rabim pomoč, vzpodbudno besedo, karkoli ….
Z možem sva poročena 13 let, imava prekrasnega majhnega otroka. On ima svoje podjetje pri katerem nima težav oz. mu gre super, jaz sem pri njemu zaposlena. Navzven smo idealna družina, kadarkoli smo v družbi smo nasmejani, nihče nič ne posumi da kaj ni ok…..
Mož zadnje 2 leti dosti pije, a vsak večer kar nekaj (v službi nikoli ne pije, vedno ko je delovni dan končan). Včasih po gostilnah, občasno pa doma. Vendar vsakič, ko spije je spremenjen človek. Pogovarjati se ne želi oziroma vsi pogovori tečejo samo v smeri njegovega podjetja nič o nama.

Spolne odnose sva imela več kot 2 meseca nazaj, kajti po njegovo sem jaz preveč slabe volje da bi sploh želel kaj od mene.

Zadnje čase pa se je začelo po moje tudi nasilje (po njegovo ne). Ker jaz opozarjam da se izgubljava in odtujujeva in načnem temo o nama je to zanj že napad. Takrat ko on reče da moram utihniti nebi smela spregovoriti več in se samo umakniti od njega in njegovega pogleda in vsega. Če rečem karkoli nazaj začne teči proti meni, udaril me nikoli ni, me pa stiska za glavo tako da se nikjer nič ne vidi, le jaz imam potem glavobole dlje časa in ne morem obračati hitro glave. Vmes mi vedno ponavlja da jaz izvajam psihično nasilje nad njim, ker po njegovo “ne držim gobca” in da me samo tako lahko utiša.
Otrok nikoli ne vidi niti ne sliši najinih prepirov in pred otrokom, se vedno objameva in dajeva vtis kako je vse super. Ampak ko otrok spi,….takrat moram pazit na vsako besedo, premik,…. časa zase nimam, ker pravi da sem doma, da delo, ki ga opravim naredim hitro in da naj se boljše organiziram pa bom imela več časa tudi zase. Svojcev nimava, da bi lahko dala otroka v varstvo, tako da sem stalno z otrokom.

Rada ga imam, takšnega kot je ko je trezen, ne ko spije, strah me je iti, ker nimam kam, prav tako mi grozi, da mi bo odvzel otroka če pomislim da bi šla z otrokom od njega, da jaz pa grem lahko kamor želim.

Napisala sem pismo otroku, izpoved ljubezni, ker ne vem več, ali bom enkrat po nasilnem izbruhu samo odšla in se nikoli več vrnila ali ne. Vem, s tem nisem dobra mama, a ne vem več kaj narediti.
Prosim brez komentarjev naj grem, ker resnično nimam kam niti nisem za tak korak finančno sposobna.
Se vam opravičujem za dolgo objavo in se vam zahvaljujem za vsak nasvet.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
hvala za vaše besede in se opravičujemo za pozni odgovor. Upam, da se v tem času ni zgodilo že kaj hujšega. Ob vaših besedah lahko postane človeka strah, kaj se lahko zgodi vam in vašemu otroku. Pravite, da je vaš mož pogosto v alkoholiziranem stanju, vas grabi za glavo, grozi, je psihično nasilen … Kot pravite tudi, ne morete nikamor zares iti, hkrati pa nimate tudi svojcev, ki bi vam lahko pomagali. Ob vaših besedah je mogoče čutiti veliko nemoč in obup ter ogromno tesnobe in stiske. Skrbi me, da bi se lahko fizično in psihično nasilje le stopnjevalo.
Neposredno rečeno – ste žrtev nasilja. To, da je vaš mož z vami grob, je v Sloveniji kaznivo.

Zaradi tega bi ga lahko prijavili tudi policiji, sploh če vas je strah, da bi vam lahko storil še kaj drugega.

Ste morda razmišljali tudi, da bi poklicali varno hišo ali pa žensko svetovalnico oziroma druge vire pomoči za ženske v podobnih situacijah (CSD …).
Občutek je, kot da lahko vaš mož z vami ravna kakor želi, saj ste tudi zaposleni pri njem. Potem si jemlje pravico, da mu ne smete zares očitati reči in da morate le skrbeti za otroka. Verjamem, da ste lahko obupani.
Predlagal bi vam v tem primeru, ker je prisotno tudi nasilje, da se sami udeležite individualne terapije (obstajajo tudi cenejša ali brezplačna terapevtska srečanja), kjer lahko začutite tisto osnovno moč za zaščito sebe in svojega otroka ter svojo odločno držo.
Veliko strahu je tukaj tudi za tega majhnega otroka. V očeh vidim samo še njegovo stiskanje krhke glave in lahko nas samo spreleti srh …
V skrajnem primeru se boste morali zaščititi, saj ne gre samo za vas, temveč tudi za vašega otroka.

Pravite, da razmišljate tudi, da bi oba zapustili?

Verjamem, da so to besede, ki prihajajo iz enega velikega obupa, nemoči, žalosti in ujetosti. Če bi bili varni, si verjetno ne bi želeli zapustiti lastnega otroka, kot tega ne bi želela nobena mati.
Kot sem zapisal – pomembno je, da zaščitite sebe in svojega otroka. Situacija lahko postane bolj nevarna. Če se boste počutili absolutno nemočno, je včasih treba zavrteti številko 113. Morda pretiravam, ampak nenehno imam pred očmi stiskanje glave in agresijo …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

________________________________________________________________________________________________________
Dobili ste že super odgovor, dodajam pa se to – če razmišljate o tem, da ne zmorete in da bi odšli, je dobro. Pri tem vam ni treba zapustiti otroka (?), ni se vam treba od njega poslavljati – vi ste njegova mati in če je majhen, organsko rabi vas bolj kot očeta. Če je partner nasilen in zasvojen, ni primeren za primarno skrb zanj, lahko pa ga vidi na stikih pod nadzorom.

Pred tem kako oditi, kontaktirajte DNK, ker potrebujete konkreten plan odhoda, da ne bo postalo se bolj nevarno za vaju z otrokom.

Na voljo pa imate tudi sos telefon.
Svetujem vam tudi, da ko vam partner skusa postaviti mejo “utihni”, da takrat ne nadaljujete, saj bi bilo to za vas nevarno. Pogovora z njim res ne morete izsiliti in če se on čuti napaden z besedami, očitno deluje v smer, ki je za vas nevarna. Zato se vedno zavarujte vnaprej.
Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Več podobnih člankov najdete TUKAJ.

Sem žrtev fizičnega in psihičnega nasilja, kam po pomoč: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:

Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.

V času prepovedi jo je večkrat prekršil in tudi bil opozorjen da bo kmalu sledil pripor.

Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Pozdravljeni. Kar opisujete, je žal ponovno nasilje nad vami in prav je, da se zavarujete. Niste namreč krivi vi, da je gospod kjer je, ampak je v polnosti odgovoren le on sam. Povedano drugače: če on ne bi imel težav z nasiljem, se ne bi samega pripeljal tako daleč. Edino pravilno je, da ste se zavarovali.

Verjamem pa, da vam znajo njegovi znanci – za katere vprašanje, če jih ne pošilja prav on – otežiti breme.

Ampak to NI vaša krivda. To ni v ničemer vaše breme. Če gospoda ne bi prijavili, bi se zelo verjetno en dan zgodilo kriminalno dejanje, ki bi pomenilo smrt… in po drugi strani – nasilneže redkokaj zares strezni, zato je pripor nujen za njihovo osebno rast. Brez pripora je to skoraj nemogoče….
Toplo svetujem, da se čimprej povežete z DNK (Drustvo za nenasilno komunikacijo) in morda večkrat pokličete SOS telefon za ženske v nasilnih odnosih. Poleg tega se vključite v strokovno pomoč v obliki individualne terapije. Doma se okrepite z varnimi ljudmi, ki vas podpirajo in lahko držijo pokonci. Ne bodite sami, zavarujte se.
Ps.: antidepresivi niso konec sveta, bi bilo pa totalno krivično, da bi jih morali jesti zaradi nasilnega bivšega partnerja. Tako da začutite koliko več ste vredni, najdite nekje vašo jezo in poskrbite zase. To vam pripada. Vedno pa se lahko obrnete tudi na nas.
Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
_____________________________________________________________________________________
Spoštovana,
to, kar opisujete, je huda situacija. Čuti se, da se je v vsem tem času nabralo veliko tesnobe in strahu, kot da zares ni mogoče najti neke prave rešitve. Želeli ste se toplo pogovoriti z njim in vas ni slišal … Zdaj je v zaporu in na vas pritiska njegova družina … Prej ste ves ta čas bili tiho in se je v vas nabirala vsa ta stiska, saj mogoče niste želeli obremenjevati drugih ljudi, obenem pa bi to lahko vodilo celo do česa hujšega, če ne bi poklicali policije. Za to, da ste se opogumili, si morate vsekakor dati veliko priznanje. Veliko partneric se namreč ne opogumi in ostane v isti situaciji, kjer pa se nasilje nenehno stopnjuje …

Če ste nekje postavili mejo, vsekakor verjamem, da jo lahko tudi v drugih situacijah, morda z njegovo družino …

Dostikrat imajo žrtve nasilja tudi še zmeraj rade svojega partnerja, kar je povsem v redu, ker ne moremo vplivati na svoja čustva, in če ste vi v tej situaciji, se nikakor ne rabite kriviti za to in za vsa svoja čustva, ki jih občutite … Seveda pa je zdaj v Sloveniji toliko enega nasilja in umorov, zato je res dobro, da se obrnete na vse vire pomoči, ki so le ponujeni, tako kot je že omenila terapevtka Knez Steinbuch in drugi … Morda celo varna hiša ali kaj podobnega …
Včasih žrtvam nasilja pomaga farmakološka pomoč (antidepresivi itd.), s katero se telo malo umiri, ni več toliko tesnobe in strahu, zato je mogoče lažje razmišljati in narediti racionalne odločitve, ki lahko žrtev zaščitijo pred še hujšim nasiljem. Seveda pa je bistveno, da se udeležite kakšne individualne ali skupinske terapevtske pomoči. Veliko časa ste tudi molčali in vsa ta stiska se je nabirala v vas …

Tukaj je mogoče čutiti veliko groze in mnogokrat je žrtvam nasilja lažje, če lahko eno bolečino ubesedijo in imajo nekoga ob sebi, ki jih lahko v polnosti začuti ter jim pomaga prebroditi najhujše dni, tudi če je to terapevt.

Na terapiji se namreč tudi učimo, kako zavarovati sebe in kako doseči tisto opolnomočenje, ki ga morda včasih želimo imeti, ko smo v stiku s storilci nasilja …
Vse dobro vam želim in če boste še imeli kakršno koli vprašanje, se lahko obrnete na nas.
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Insagramu.
Podobne članke najdete TUKAJ.

Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo

/1 Comment/in /Napisal:
Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj 13 let in imava 2 otroka (6let in 1 leto). Partner je vedno je iskal potrditev v karieri in jo v zadnjih letih tudi nekako naredil in dobil. V marsičem sva si podobna, da iščeva potrditev zunaj, ne znava postavljati mej. Sama sem hodila 2 leti na psihoterapijo in sem v svoji službi in odnosih veliko naredila glede tega in sebe. Pri partnerju pa vidim, da bo vse naredil da ugaja. Že od začetka je bilo pri njemu prisotno, da je bil v službah po cele dneve.  Njega ne moti, ker dobiva potrditve, mene pa zelo. Naj povem primer, saj se meni ne zdi več normalno in sem pred tem, da ne vem če bom še lahko tolerirala take zadeve. V torek je bil v službi od 7ih zjutraj prišel domov ob polnoči, naslednji dan od 7ih pa je prišel ponoči domov ob 1.15 zjutraj. Nimava nobenih staršev (slabi odnosi, ni stikov), tako da je takrat vse na meni, ampak bolj kot to, mene ‘vrže’ ker ga nekako čakam.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Moti me, da imam občutek da mu to paše. Ima pa tako službo ko je nekakšen suport podjetnikom in organizira razne delavnice, sestanke, tudi prireditve, seveda bi oni tega še več, pred korono je bilo tega ogromno, s prvim sinom sem bila večino časa sama, sedaj je malo manj, je pa še vedno povprečje cca 1x na 14 dni. 2 x so ga celo pripeljali iz urgence zaradi izčrpanosti, ko je organiziral dogodek 2 dni zaporedoma. Ima tudi takega nadrejenega, ki so vedno, ko je bilo konec, se še kar vozil okoli in so hodili po lokalih. Imam občutek, da si ne upa postaviti mej, saj je zelo napredoval, ampak tudi zato, da se nebi osramotil, ko bi rekel da gre domov k družini. Drugače je veliko z otroci, pomaga ogromno, doma naredi in to mi tudi očita. Zanima me pa tudi ali mi lahko svetujete zakaj v meni tak nemir?

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

Nisem imela alkoholikov doma, je pa mama MOM, oče je bil pa odsoten čustveno. Večkrat sem se skušala z njim pogovoriti pa vse zanika… pravi da ni tako pogosto, sploh me ne sliši tudi sicer v odnosu. Hvala
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
ko berem vaše besedilo, se lahko čuti vaša tesnoba in ena globoka žalost ter razočaranje nad vašim partnerjem. Rekli ste, da ste tudi na tej točki, da ne veste, če boste še lahko naprej tolerirali njegovo vedenje. Potem vam je verjetno seveda zelo hudo.
Tak občutek je, da se je morda po trinajstih letih vaš partner od vas nekoliko oddaljil ali pa da mu celo nekako ustreza, da je toliko v službi, da potem ne rabi biti toliko doma. Vaša stiska je popolnoma upravičena. Ko pravite, da vas zanj skrbi, saj ne zna postaviti mej svoji službi in da je zaradi tega bil že na urgenci. Verjetno se potem v vas lahko nabira tudi en nemir, ker vas je strah prihodnosti in ne veste, ali je šlo že vse predaleč.

Priznanje si zaslužite, da ste obiskovali terapevtska srečanja in naredili velike korake v smeri boljše prihodnosti!

Čisto normalno pa je, da ga pogrešate, ko ga toliko ni doma ob vas in vaših otrocih. Ker lahko potem čutite, da ste včasih sami za vse … Čeprav pravite, da vam tudi veliko pomaga.
Razlagate, da ga dostikrat čakate. Kolikokrat ste morda morali čakati vaše starše, mamo, ki je imela mejno osebnostno motnjo? In očeta, ki je bil čustveno odstoten, da ste dobili nek občutek ljubljenosti od njiju? Pa še tega morda ni bilo veliko, če pravite, da nimate stikov z njima zaradi slabih odnosov. To čakanje se potem lahko pri vas kar ponavlja v novih odnosih.
Seveda je težko biti mama dvema majhnima otrokoma, in to z očetom, ki ga dostikrat ni doma in lahko tudi včasih popije kak kozarec preveč. Tudi otroci lahko močno pogrešajo očeta in čutijo vaš nemir, zakaj ga toliko ni doma. Lahko se morda vsi počutite zanemarjeno.
Ni pa lepo od njega, da vas ne sliši, ko želite z njim spregovoriti o vaši stiski, in da vse zanika.

Osnova dobrega partnerskega odnosa je poslušanje, razumevanje in medsebojno spoštovanje.

Kot pravite, tega verjetno ni največ z njegove strani.
Svetoval bi vama partnersko terapijo. Ko izvajam terapije s podobnimi pari, resnično želim doseči, da partner svojo partnerko sliši in jo poskuša tudi začutiti v njeni stiski ter zares nekaj spremeni, kar bi v vašem primeru lahko pomenilo, da začne postavljati več mej svoji službi, kar bi koristilo prav tako njegovi samozavesti in psihofizičnemu zdravju. Hkrati pa, da potem preživi več časa z vami in ga ni več sram, da je več z družino, kot pravite. To bi lahko pomirilo tudi vas. Saj bi čutili, da se je partner začel v večji meri odločati za vas in vašo družino ter to postavljati pred svojo službo.
To je splošno rečeno, seveda pa se na terapijah v vsak primer res konkretno poglobimo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu. 
Podoben članek najdete TUKAJ.

Me bo zmogel imeti tako rad, kot je imel bivšo: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Pozdravljeni.
Pred nekaj meseci sem se res ujela z moškim, ki je pred pol leta zapustil izjemno toksično, pet let trajajočo zvezo. Razhod ga je zelo prizadel, še vedno zaradi tega zelo trpi in obiskuje terapije. Imava zelo odkrit odnos, dal mi je vedeti, da vidi prihodnost z mano, res se trudi z mano preživljati kvaliteten čas in cenim ves trud, ki ga vlaga v pogovore z mano. Na žalost se v tem odnosu po vsem, kar se mu je zgodilo kljub njegovemu trudu, ne počutim ljubljeno, v moji glavi vlada misel, da me ne bo nikoli imel niti približno tako rad, kot je imel bivšo.
Želim si resne zveze, bližam se svojim tridesetim, ne želim več predolgo izgubljati časa. Hkrati pa imam do tega moškega čedalje močnejša čustva.

Ker razumem, da je bil razhod za njega zelo travmatična izkušnja, želim zanj zdravo okrevanje.

Zato bi se želela izogniti pogovorom, ki bi namigovali, da mora s “pospravljanjem” svojih čustev  na kakršenkoli način pohiteti, da bi se mogel “čimprej zjasniti”, kaj potrebuje in, meni najpomembnejše vprašanje, ali me bo kdaj sposoben imeti rad kot bivšo, oziroma ali me ima. Takega pristopa in takega pogovora z njim si na tej točki ne predstavljam, mislim da bi ga zgolj zmedla.
Če strnem svojo težavo; razumem, da potrebuje čas, hkrati pa se ne morem otresti občutka, da mi ne bo nikoli zmogel vračati čustev, ker sva se pač spoznala v napačnem trenutku. Zaradi čustev, ki sem jih začela razvijati, se bojim, da je na tej točki čas, da se umaknem.
Imam prav? Predvsem me zanima ali ima kdo od vas podobno izkušnjo? Naj grem?
Hvala vsem, ki boste odgovorili.
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani.
 Zelo mi je žal, da doživljate toliko stiske zaradi tega moškega. To je za vas gotovo boleče. Vsak človek bi se lahko v taki žalostni situaciji počutil podobno kot vi – z občutkom nemoči in bolečine, ki pa se lahko v veliki meri prekrivata tudi z jezo in razočaranjem, čeprav ju včasih ne moremo niti izraziti … Sprašujete nas predvsem, ali naj prekinete ta odnos ali ne.

Ne vem, kako vi vidite stvari, ampak gospod je v zelo kratkem času iz prekinitve odnosa šel v novo poznanstvo.

Verjetno ga je zelo strah biti sam. Velikokrat marsikdo ravno zaradi strahu hitro skoči iz ene zveze v drugo, ne da bi predelal preteklost. In to je potem lahko zelo krivično do novih poznanstev, ker še ni v celoti prebolel bivše osebe.
V taki situaciji, ko imata oba morda veliko strahov, je najboljše primarno poskrbeti zase: poskrbite za svoje počutje brez odnosa ali v njem in poslušajte svoje telo, kaj vam govori. Včasih lahko pomaga že vprašanje, kaj bi vi predlagali ženski, ki bi bila v podobni situaciji. Tako si dostikrat intuitivno odgovorimo na svoje dileme.
In kje ste tukaj vi: ali si še želite vztrajati v odnosu, v katerem se dostikrat počutite na drugem mestu? In če malo razmislite: kaj vas je v tak odnos sploh privedlo? Se tudi vi morda bojite partnerskih odnosov, tako zelo, da si izberete moškega, ki je z vami samo na pol? Ker je le tako varno biti v odnosu, če nam nekdo ni v polnosti predan.

Moški mora biti korekten do sebe in drugih ter prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Namreč če imam svojo partnerko rad in ona trpi zaradi mene, ker nisem prebolel bivšega dekleta – potem moram biti toliko pošten do sebe in nje, da se odločim, ali je bolje za oba, da si dam sprva čas za prebolevanje. Prav tako pa morate vi prevzeti čustveno odgovornost: ali bom izpostavljala svoje srce nekje, kjer ni občutka vzajemne pripravljenosti za delo na odnosu? Vi sami ste tisti, ki se boste verjetno morali odločiti, koliko še zmorete, četudi se on ta hip še ne bo mogel – da zavarujete sebe in svoje občutke.
Morda pa se vseeno lahko odločita za srednjo pot: za počasnejše spoznavanje, ali pa za to, da si dasta malo prostora in časa, za delo na sebi in osebno rast. Če boste potrebovali/a strokovno pomoč, smo vam na voljo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisal  Zmago Švajncer Vrečko ,terapevt stažist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Rabim pomoč, nasvet, usmeritev na “pravo pot”. Zanima me, kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev. Postajam namreč njuna kopija, kar se obnašanja in vzgoje tiče in to je tisto, kar sem jaz kot otrok najbolj sovražila. Vzkipim za vsako malenkost, tako kot moj oče. Živce izgubim tako hitro kot moja mama. Namesto pohvale raje grajam, dajem otroke “v nič”, tako kot sta starša mene. Konec dneva se sovražim zaradi svojega obnašanja. Nočem bit takšna mama svojim otrokom, želim prekiniti ta vzorec . S svojo mamo nimam nekega mama-hči odnosa, želim pa ga imeti s svojimi otroci. Kam se naj obrnem po pomoč?
Hvala za vsak nasvet 🥰

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Glede na to, kaj ste doživeli v vasem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija.

Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih. Otroci nezavedno – nenamerno!  Zaznavajo te naše pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane. Torej več hudega kot smo doživeli, bolj bodo otroci nas spravljali ob živce. To je taksna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu. Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici.
1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) .
2.to se da spremeniti. Ni lahko, ampak se da. Nekaj lahko začnete delati že doma, sami. Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost, npr. ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok. Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte. Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo. Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste vzkipljivi (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje.

Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to. Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših. In kriči, kot je morda že takrat. Za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.
In kako bi bilo se z njo srečati? Si jo dovoliti izjokati, in reci svojemu notranjemu otroku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v taksne občutke? Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga še nihče do zdaj ni pomiril? Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta vaš notranji otrok, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo? In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače.  In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi, počasi, postajali nov človek…
Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.
Samo pogumno!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.

Kaj storiti, ko te otrok potisne čez rob: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni. Pišem ker sem obupana.
Moj otrok je star dobra 3 leta.  Zadnje čase ima ogromne izbruhe.. Vse je NE, vse je NE BOM, tepe me, nagaja, kriči, izsiljuje z jokom, histerijo in me potisne čez rob…
In kaj se je začelo dogajati? Potisne me tako prek roba, da samo udarim. Po riti, potegnem za lase, frcnem po ustih, ko kriči.. Celo telo kriči, da nočem biti taka!!! Jočem v sebi in se opravičujem otroku. Mu povem zakaj sem to naredila in da tega nočem, naj mi oprosti..
Prosim vas za pomoč..
Torej kaj narediti, ko te otrok potisne čez rob.. Sva sama, brez očeta. Nimam se kam umakniti.. Samo tisto kričanje me ubije in ga ne znam ustaviti drugače kot z udarcem..
 Moj otrok je cel moj svet in potem ga tako kaznujem
Hvala Vam ♥️ hvala za vsak nasvet. Tudi za grajo. Vem da si jo zaslužim. Še udarca se ne bi sedaj branila.. 💔
__________________________________________________________________________________________________________________
Oh, draga mamica, kako zelo mi je hudo tole prebrat. Čutiti je, da se obsojate, da ste v nemoči in krivdi in da ne veste, kako naprej. Upam, da boste dobili samo sočutne nasvete in na vse apeliram, da ne dodajamo obsojanja in krivde…
Kljub temu, da čutite, da ste kot mama pogrnili in da ni izhoda, bi vam rada sporočila, da ni prepozno in da vse možnosti za drugačen odnos še imate. Toda ne glede na vse, ste opisali nasilje in bi vam tukaj resnično priporočila, da takoj najdete vso možno podporo in strokovno pomoč.

Iskanje tega ni sramotno, saj si končno priznamo, da ne zmoremo vsega in tako zaščitimo sebe in naše otroke.

Starševstvo ni enostavna stvar, sploh če smo sami. A ne glede na status starša/staršev, vsak otrok tam po 2.letu močno, močno začne izražati svojo voljo, ki ji mi grdo rečemo trma. In vas bom še popravila: v tem času otrok se ne izsiljuje, preprosto zato, ker tovrstnih manipulativnih mehanizmov še nima razvitih. Seveda pa na vse možne načine instinktivno išče ugodje in način, kako biti viden, slišan. Tega razvoja se terapevti izjemno razveselimo, saj otrok prvič začne močneje doživljati sebe. Starši pa se moramo naučiti kako zdržati.
Glede trme lahko več najdete v tem videu: TUKAJ.
Naše impulze moramo reševati tako, da jih prestrežemo. Če opazimo, da smo vznemirjeni (berite tudi zaspani/utrujeni/lačni/…), moramo vedno najprej poskrbeti zase. Kot na letalu v primeru nesreče, z masko. Vedno jo moramo dati sebi najprej, pred otrokom. Ta del zahteva veliko samoopazovanja, samorefleksije, prepoznavanja naše napetosti, jeze in podobno. Jaz na terapijah zelo pogosto z mamicami narišem semafor jeze. Kaj nas spravi iz zelene v rumeno in iz rumene v oranžno ali rdečo je pomembno.

Ko ugotovimo, da smo v rumeni coni, je čas da se umaknemo na stran, še pred tem pa otroku povemo da pridemo takoj nazaj.

Če ga to spravi še v večjo stisko, mu poskušamo dati prej neko igračko, ali karkoli, da se zamoti, morda kakšno pesem ipd. To je v takih primerih manjše zlo – ker moramo vedno najprej pomiriti sebe.
Kako pa pomirjamo sebe?
Zelo različno… nekateri grejo v drugo sobo štet do 10, ali pa odštevat od 500 po 7, drugi dihajo tri minute in to zavestno, tretji grejo kričat in boksat blazine, četrti najdejo svoj top komad in plešejo.
Kaj vas pomiri? Najdite nekaj, s čimer presekate občutke pri sebi.
Občutke ob otrocih lahko v globini rešimo samo tako, da ugotovimo, na kater del smo občutljivi. Kaj nas rani, na kater del naših ran nam otroci nezavedno pritiskajo… precej pogost je npr občutek nemoči, ali pa občutek neslišanosti, nerazumljenosti, neupoštevanja… kaj je vaš nepredelan občutek, ki ste ga v otroštvu doživljali ob vaših starših? Kaj vas je tam najbolj bolelo? Ali pa pri kakšni drugi globlji nepredelani izkušnji?
Otroci nam vedno nehote in nezavedno pritisnejo ravno tja, kamor najbolj boli in kjer rabimo sami največ pomoči. Če ne veste, kaj vse bi to lahko bilo, morda razmislite o terapevtski pomoči…
Ste mamica samohranilka in to ni enostavno. Mamice samohranilke ste hkrati mučenke (za vami je težek odnos, ampak ste preživeli) in hkrati največje bojevnice. Pri tem je se bolj logično, da se lahko izčrpate. Zato morate razmišljati vnaprej, se bolj kot sicer, kako najti pomoč, si vzeti čas za počitek, zase ipd. In – če je drug starš funkcionalen – ne prenehati vztrajati na stikih z otrokom. Ker otroku in vam to pripada.
Na koncu pa: niste slaba mami, le rabite pomoč in trening poslušanja sebe. Uspelo vam bo!
Če ne, pa smo vam tukaj vedno na voljo ❤️
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Kako zaščititi otroka pred nasiljem: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:

Medvrstniško nasilje ali bullying se lahko pojavi v več oblikah. Poznamo fizičnega, psihičnega, ekonomskega in pa spletnega.

Tako imenovani cyber bullying je zelo aktualen v teh časih. Še vedno pa žal poteka ”klasičen” bullying tudi v živo.

Podatki o bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju v ZDA so šokantni. V vsaki 5 šoli se že izvaja bullying oz. 14 % otrok, ki hodijo v šolo, lahko doživijo bullying, oz. medvrsniško nasilje.

Bullying ni nekaj, kar se zgodi naključno, npr. ugriz otroka v vrtcu. Gre za namerno dejanje, dejanje moči, izvršeno z namenom, da je nekdo ponižan. Navadno ni le enkraten dogodek in žrtev ni naključna, ampak skrbno izbrana. Nasilneži velikokrat tvorijo skupino, ki se dopolnjuje in potem skupaj izvajao nasilje nad žrtvijo. To skupino nasilnežev tvori en vodja ”nasilnež” in ostali otroci, ki rabijo občutek moči, da lahko to izvajajo.

 

Kako pristopati k razreševanju?

Starši in strokovni delavci morajo otroku vedno zaupati in ga ne spraševati o pristnosti navedb. Zaupanje je tukaj izrednega pomena, saj le tako otrok lahko čuti varnost po tem, ko je bila izgubljena preko nasilja. Pomembno je, da otroku ve, da ni nič kriv in zato ne oklevajmo in mu to tudi večkrat povejmo.

Po doživetem bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju je pomemben pogovor z otrokom. Pomembno je, da ubesedite njegove občutke, morebitne strahove, se pogovorite o krivici, ki mu je bila storjena. Če je otrok mlajši se lahko igrate igre vlog z igračkami, npr; Ta medo gre jutri v šolo.. Kaj pa čuti ta medo, ko gre v šolo..ipd. In tako bo otrok preko igre povedal, kako se počuti in tudi mi ga bomo lažje razumeli..

 

Žrtev je lahko vsakdo, a nasilni največkrat zaznajo nekoga, ki je bolj nagnjen k temu, da je prestrašen, senzibilen, čustven neopolnomočen.

Že to je lahko krivica, da nekdo v sebi nosi močne občutke senzibilnosti, potem pa se mu zgodi še ena krivica, da je žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja.

 

Kaj storiti, ko ugotovite, da je vaš otrok žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja?

Če se bullying dogaja v šoli, se opozori na to pristojne: najprej razrednika, ali dotičnega učitelja.

Učitelji navadno organizirajo tudi sestanek s starši drugega otroka. Če pogovor z učiteljem in starši ne pomaga in se nič ne spremeni, se vedno lahko svetovalne delavce, šolski svet, ravnatelja ali ravnateljico in tudi tam zahtevate ukrepanje in zaščito vašega otroka.

Če so stiske res visoke, lahko v šoli pojasnite situacijo in otroka začasno šolate od doma, dokler se otrok ne opolnomoči (kar pa je izredno težko, ko otrok že doživi bullying).

 

Kdaj je potrebno otroka izpisati?

Izpis je nujen takrat, če medvrstniško nasilje v šoli nihče ne ustavi. V primeru neukrepanja šole in ostalih institucij, je smiselno razmisliti o prepisu otroka na drugo šolo, hkrati pa je pomembno, da otroka opolnomočite in ga tako zaščitite pred novimi situacijami.

Samo beg ni nikoli rešitev, zato je pomembno, da v primeru nasilja otrok dobi zaščito in terapevtsko pomoč. Če se bullying dogaja izven šole, se obrnemo na ljudi, ki so takrat v stiku z vašim otrokom in otroka ne izpostavljamo nasilju..

Otroku ne moremo odvzeti občutkov, ki jih je doživljal.. Si bo pa zapolnil tudi občutke, ko sta ga starša zavarovala in to je lahko prvi korak k opolnomočanju. Posebej pomembo je, da se opolnomočite tudi starši, še posebej, če ste bili tudi sami žrtev nasilja in sledili vam bodo tudi otroci.

 

Na voljo imamo tudi plačljivo predavanje na temo bullyinga oz. medvrsniškega nasilja – za samo 20€, če bi ga želeli zakupiti nam lahko pišete – TUKAJ.

Če pa bi se radi opolnomočili, pa ne veste kako, imamo samo za vas program ZATE, ki vam lahko pomaga pri opolnomočanju in močno spremeni vaše življenje.

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu

Ranjen partnerski odnos: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

Turbolenten, divji in ranjen odnos med partnerjema

Vprašanje: Prišla sem do točke, ko resnično potrebujem nasvet. Odnos s partnerjem je že nekaj časa turbolenten. Ko pride domov gre za računalnik in po nekaj ur igra igrice. Otrok, ga tudi v joku prosi za pozornost, a ga ne gane. Vse kar se tiče otroka je na meni. Resnično ne vem več kaj narediti, da bi videl, da starševska vloga ni samo služba in plačevanje stroškov. Sam ni poznal očeta in tudi otroštvo je bilo grdo, a zakaj potem dela enako? Vem, da je to vzorec, ki ga pozna, ampak jaz res nočem pristati na to. A je pri drugih družinah tudi tako?  Ne vem a je bolje, da živiva sami ali da odrašča z očetom, ki je odstoten ali pa za računalnikom. Glede partnerskih terapij sem mu omenila, a niti slučajno noče slišati. Prosim za kakšno besedo, nasvet. Hvala

__________________________________________________________________________________________________________________________

 

Spoštovana, žal mi je za vašo situacijo.
Verjamem, da vam je težko, ko je mož odsoten in je družina praktično brez očeta. Kot ste že omenili, vaš mož ponavlja vzorce iz svoje prvotne družine in pelje naprej po tej poti, ki je izredno uničujoča.

Sploh si ne znam predstavljati vse teže, ki jo morate nositi v tej družini.

Če se malo osredotočimo na moža: ste vedeli, da so velike količine dela in ogromne količine igranja video igric le prekrivanje težav in zakrivanje vseh njegovih čustev, ki jih je po vsej verjetnosti vedno moral tako prekrivati? Težava glede video iger je namreč pri vašem partnerju očitno že prerasla v odvisnost in to bo moral mož rešiti sam. Prav on je tisti, ki bo moral narediti prvi korak v smer razrešitve te težave. Vi mu lahko pomagate, ko se bo on odločil, da bo delal na tem in si bo želel spremembe. Glede pristopa pogovora in postavljanja meja ima vsaka oseba svoj način, kako pride do spremembe.

Kot ste že omenili, partner zavrača terapijo in noče delati na izboljšavi družinskih odnos. Ali lahko dober partnerski terapevt pomaga?

Takšni primeri so zelo težki, saj nikogar ne morete prisiliti v partnersko terapijo. Obstaja pa druga rešitev in drug način razmišljanja… Ste morda premišljevali, da bi šli sami na terapijo? Da bi morda odkrili malo bolj svoja čutenja in bi preko sebe dobili nov vpogled na vaš partnerski odnos? Morda vam bo nov pogled pomagal odkriti kakšne poglede, ki so vam bili do sebe še prekriti, ali pa dali novo perspektivo, kako v partnerstvu postaviti meje.

Želim vam vse dobro in srečno za naprej.

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.

 

___________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, najprej hvala za deljeno zgodbo. Verjamem, da čutite ob partnerjevi neaktivnosti pri vlogi očeta ogromno nemoči in obupa. Tako zelo si želite, da bi vaša hči uživala v povezanosti z očetom, pa žal tega ne zmore. Kaj ga zadržuje ve globoko v sebi sam. Morda celo ne pozna odgovora na razumski ravni in dokler se ne bo umiril, stopil v stik s sabo, tudi ne bo prišel do odgovora, ki se lahko skriva na nezavedni ravni. Ravno pretirano bežanje v delo in večurni odklopi popoldan za računalnikom kaže, da ga vleče v odvisnost. Odvisnost pa po navadi prekriva kakšne nerazrešene boleče rane. Kadar gre za hujše travme, zlorabe in zanemarjanje predvsem v čustvenem smislu v otroštvu, lahko vsa podoživljanja in potlačena čustva v obliki nemira, tesnobe, boleča žalosti ipd. izbruhnejo na plan, ko se človek umiri ter sprosti.

Zato pridejo na nek način ‘odvisnosti‘ prav, saj jemljejo človeku fokus, ga okupirajo in zaposlijo, da pokrovka pod katero je ogromna bolečina ostane pokrita.

Seveda so pa dvorezni meč, saj posameznika utrujajo, lahko vodijo v izgorelost, slabša se zdravstveno stanje, lahko se zadolžijo in kar je najbolj boleče, izgubljajo stik s svojimi najbližnjimi. To zadnje zelo dobro čutite vi in vaša hči, saj imate ob sebi fizično prisotnega moškega, ki pa ni čustveno dostopen. Deluje otopelo in brezbrižno navzven. Pišete, da je to vzorec, ki ga pozna iz svojega otroštva, saj je odraščal brez očeta in zakaj to ponavlja. Razumsko pozna, ni pa ozavestil in prečutil vse bolečine, zato tudi ne zmore koraka v drugo smer. Me žalosti, da zavrača terapijo, saj bi tam dobil varen prostor, da gre skozi proces čiščenja in ozaveščanja svoje preteklosti ter seveda soočanja s svojimi potlačenimi čutenji, ki ga vodijo v zdajšnji način življenjenja.

Kaj lahko storite sprašujete?

Namesto njega čisto nič. Lahko poskusite z mirnim pogovorom, brez obtoževanja kako se počutite ob tem, ko ni prisoten. Verjamem pa, da ste že poskusili vse možne načine, da bi bili videni, slišani in upoštevani. Morda se tukaj navežete na vaše doživljanje.

Katera rana se tukaj ob partnerju odpira?

Ob kakšnem očetu ste vi odraščala?

Kako vaša notranja punčka hrepeni po varnosti, opaženosti in globoki čustveni povezanosti? Pri tem raziskovanju pa imate veliko prostora, da skušate zaceliti lastne primanjkljaje v preteklosti.

Morda samo opazujete nekaj časa odnos partnerja, ter se posvetite sebi.

Kaj ob tem doživljate in kam vas čustveno pelje ta brezbrižnost ter nedostopnost. Možno je, da ga bo to ‘zbudilo’ in bo ozavestil težave ter si skušal poiskati pomoč. Nihče ne ve razpleta in tudi za možno ločitev ne more nihče sprejeti odločitve namesto vas. Se boste pa lažje odločili, če si podarite nekaj časa za delo na sebi in raziskovanju vprašanja kaj si resnično želite. Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.