Kako lahko pomagam prijateljici, ki je žrtev nasilja: Svetovanje
Zato sva se z mojim možem nekega dne nenajavljeno pojavila na obisku saj sem mu povedala, da ali je prisotno fizično ali psihično nasilje.

Pred vrati so prazniki, nakupovanje daril je v polnem teku, hitenje za vsem tistim, kar se nam zdi, da še potrebujemo. Mir, ki ga prinašajo čarobni dnevi ob koncu leta, se zdi daleč. Kaj lahko storimo, da bo v naših domovih zavladalo praznično vzdušje, da se ne bomo prepirali, da bomo prebrali skrite želje otrok, nam razkriva zakonska in družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.
Prazniki so polni pričakovanja, novega upanja in želja. Gre za obdobje, ko si želimo bližine, povezanosti in časa za družino in najbližje. Toda ravno zaradi teh močnih želja se v nas lahko sprožijo bolečina, stres in napetost. Ta pritisk hrepenenja je lahko tako velik, da je postane decembrsko obdobje za marsikoga v resnici naporno in težko. Vse to pa navadno spremlja še zunanji blišč, ki predhodne težke občutke še poglobi. To lahko preprečimo, če smo že prej pozorni na svoje telo in vsa skrita občutja. Slednja namreč zahtevajo od nas, predvsem od staršev, da se v sebi umirimo do te mere, da umirjenost prinesemo tudi našim najdražjim malčkom. December je ravno zato poseben čas, ki vsem staršem daje možnost, da začutimo, kaj vse lahko damo sebi in najbližjim.
Ja, tudi to je čisto normalno, saj nismo popolni. Prvi korak je, da si to priznamo in samim sebi povemo, da je to čisto v redu. In če smo starši, otrokom tudi povemo, da rabimo kakšno minuto zase. Že minuta stika s sabo, kjer ni nikogar drugega, navadno izjemno pomaga pri umiritvi telesa. Ko ugotovimo, kaj nas vznemirja, jezi, žalosti in podobno, se lahko s tem tudi soočimo. Včasih pomaga to bolečino tudi telesno izraziti, odteči, “izboksati”, odplesati … kar je nekomu bližje. Navadno pomaga in ko smo mirni, lahko tudi otrokom pojasnimo, da je starš potreboval le nekaj čas zase. Neverjetno je, da otroci to hitro razumejo in se tudi oni umirijo, kar je opazno že pri malčkih.
Ljudje smo bitja upanja in hrepenenja in ko pride december, se tudi na terapiji pokaže ta močna želja po povezanosti in bližini, po tem da bi bili sprejeti in opaženi ob svojih najdražjih. Ta želja je navadno še močnejša tam, kjer so bili prazniki ranjeni, v smislu, da jih sploh ni bilo, ali pa so zdaj odrasli odraščali prej v ločeni družini, ali pa tam, kjer je bilo veliko prepirov. Ne glede na težko preteklost, ta želja po miru nikoli ne ugasne. Tudi vsi “čarobni možje”, katerih tradicijo ohranjamo – Sv. Miklavž, Božiček in Dedek Mraz – pokažejo na to, kako zelo si želimo zaupati v nekoga in verjeti. Verjeti, da nekaj čarobnega, nekaj več obstaja. V globini si želimo, da bi lahko praznike preživeli v osebnem miru, domačem vzdušju, v povezanosti in sprejeti točno takšni, kot smo.
Zabava je čisto v redu, celo zelo dobrodošla, da ljudje odložijo stres in se skupaj ponovno povežejo, poplešejo, poveselijo. Težava je pa lahko v tem, če se zabava uporabi za odklapljanje in beg od svojih občutkov. Ne gre za moraliziranje, toda kadar to nekdo počne iz takšnega razloga, se v sebi ne počuti v redu in navadno po zabavi še slabše, izpraznjeno. Posebej decembra, ko se lahko naberejo vsa še neizrečena hrepenenja, ki so za marsikoga pretežka. Zato so te decembrske zabave pogosto klic po tem, da bi se umirili, in močan pokazatelj tega, kako zelo si želimo biti povezani in ljubljeni. Ob zabavah so ljudje tako postavljeni pred odločitev, prav tako kot vsak dan – odločitev, ali bo moj dan lep ali bo srednje žalosten.
Ko pridemo do starševstva in do otrok, velja, da se božič in prazniki gradijo predvsem doma. Seveda bodo otroci izražali želje po materialnih dobrinah, po tehniki, po lučkah, in je dobro, če jim neko čarobnost v smislu ogleda lučk ali na primer skupnega drsanja tudi omogočimo. V resnici pa bodo otroci zelo hrepeneli po skupnem družinskem času, po vključenosti in sodelovanju. Otroci v tem času od očeta in mame želijo predvsem čas in to, da so tudi čustveno prisotni. Da se mama mogoče zmore tudi opravičiti, da oče zmore izreči tudi na glas, na kaj vse je ponosen. Da se zgradi vse tisto, za kar med letom mogoče nimamo poguma.
Če pogledate ven, na vse lučke, se zagotovo ne boste strinjali. Praznike vsako leto skušajo še podaljšati. Poleg vsega zunanjega blišča pa vsako leto narašča tudi notranja želja po umiritvi: vse več ljudi se namreč poglablja vase, v različne duhovnosti, ali pa različne dejavnosti, kjer iščejo stik s svojim telesom. Tudi vse zabave so, kot omenjeno, znak tega, da se želimo počutiti dobro, da si želimo takšnih posebnih dni, da si želimo praznovanja ter tudi miru in časa zase.
Najti stik s sabo in svojim telesom, na dneve, ko največ pričakujemo od sebe in drugih, je zares težko. Sploh ker nismo tega ravno vajeni. In ker je včasih dostikrat slišati, da je povrečna družina preživela praznike tako, da je mama kuhala in pekla (in ob tem doživljala, da je sama za vse), oče menjal televizijske programe (in se ni čutil vključenega nikamor), otroci pa so vzdušje gradili po svoje. Torej vsak na svojem bregu sam, ravno nasprotno od tega, kar si v resnici vsi želimo. Zelo dragoceno je, da se zmoremo umiriti, pa čeprav naročimo pico kar na dom, ugasniti televizijo in graditi odnose v živo.
Da se vnaprej odločimo, da bomo imeli preprost, nezahteven večer, vsaj na božič. Da ni potrebno ne kuhati, še manj se odklapljati, pač pa najti skupen čas, skupen pogovor, skupno zabavo in sodelovanje. Najtežji izziv in hkrati najlepši del starševstva je ravno v tem, da se lahko vedno znova odločimo in naredimo drugače. Vedno znova, četudi v istem večeru.
Podoben članek najdete TUKAJ.
Članek je bil objavljen na regional obala.
Vprašanje:
Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.
Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.
_____________________________________________________________________________________________________________________________
________________________________________________________________________________________________________________________
Medvrstniško nasilje ali bullying se lahko pojavi v več oblikah. Poznamo fizičnega, psihičnega, ekonomskega in pa spletnega.
Tako imenovani cyber bullying je zelo aktualen v teh časih. Še vedno pa žal poteka ”klasičen” bullying tudi v živo.
Podatki o bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju v ZDA so šokantni. V vsaki 5 šoli se že izvaja bullying oz. 14 % otrok, ki hodijo v šolo, lahko doživijo bullying, oz. medvrsniško nasilje.
Bullying ni nekaj, kar se zgodi naključno, npr. ugriz otroka v vrtcu. Gre za namerno dejanje, dejanje moči, izvršeno z namenom, da je nekdo ponižan. Navadno ni le enkraten dogodek in žrtev ni naključna, ampak skrbno izbrana. Nasilneži velikokrat tvorijo skupino, ki se dopolnjuje in potem skupaj izvajao nasilje nad žrtvijo. To skupino nasilnežev tvori en vodja ”nasilnež” in ostali otroci, ki rabijo občutek moči, da lahko to izvajajo.
Kako pristopati k razreševanju?
Starši in strokovni delavci morajo otroku vedno zaupati in ga ne spraševati o pristnosti navedb. Zaupanje je tukaj izrednega pomena, saj le tako otrok lahko čuti varnost po tem, ko je bila izgubljena preko nasilja. Pomembno je, da otroku ve, da ni nič kriv in zato ne oklevajmo in mu to tudi večkrat povejmo.
Po doživetem bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju je pomemben pogovor z otrokom. Pomembno je, da ubesedite njegove občutke, morebitne strahove, se pogovorite o krivici, ki mu je bila storjena. Če je otrok mlajši se lahko igrate igre vlog z igračkami, npr; Ta medo gre jutri v šolo.. Kaj pa čuti ta medo, ko gre v šolo..ipd. In tako bo otrok preko igre povedal, kako se počuti in tudi mi ga bomo lažje razumeli..
Žrtev je lahko vsakdo, a nasilni največkrat zaznajo nekoga, ki je bolj nagnjen k temu, da je prestrašen, senzibilen, čustven neopolnomočen.
Kaj storiti, ko ugotovite, da je vaš otrok žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja?
Če se bullying dogaja v šoli, se opozori na to pristojne: najprej razrednika, ali dotičnega učitelja.
Učitelji navadno organizirajo tudi sestanek s starši drugega otroka. Če pogovor z učiteljem in starši ne pomaga in se nič ne spremeni, se vedno lahko svetovalne delavce, šolski svet, ravnatelja ali ravnateljico in tudi tam zahtevate ukrepanje in zaščito vašega otroka.
Če so stiske res visoke, lahko v šoli pojasnite situacijo in otroka začasno šolate od doma, dokler se otrok ne opolnomoči (kar pa je izredno težko, ko otrok že doživi bullying).
Kdaj je potrebno otroka izpisati?
Izpis je nujen takrat, če medvrstniško nasilje v šoli nihče ne ustavi. V primeru neukrepanja šole in ostalih institucij, je smiselno razmisliti o prepisu otroka na drugo šolo, hkrati pa je pomembno, da otroka opolnomočite in ga tako zaščitite pred novimi situacijami.
Samo beg ni nikoli rešitev, zato je pomembno, da v primeru nasilja otrok dobi zaščito in terapevtsko pomoč. Če se bullying dogaja izven šole, se obrnemo na ljudi, ki so takrat v stiku z vašim otrokom in otroka ne izpostavljamo nasilju..
Otroku ne moremo odvzeti občutkov, ki jih je doživljal.. Si bo pa zapolnil tudi občutke, ko sta ga starša zavarovala in to je lahko prvi korak k opolnomočanju. Posebej pomembo je, da se opolnomočite tudi starši, še posebej, če ste bili tudi sami žrtev nasilja in sledili vam bodo tudi otroci.
Na voljo imamo tudi plačljivo predavanje na temo bullyinga oz. medvrsniškega nasilja – za samo 20€, če bi ga želeli zakupiti nam lahko pišete – TUKAJ.
Če pa bi se radi opolnomočili, pa ne veste kako, imamo samo za vas program ZATE, ki vam lahko pomaga pri opolnomočanju in močno spremeni vaše življenje.
Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu
Vprašanje: Prišla sem do točke, ko resnično potrebujem nasvet. Odnos s partnerjem je že nekaj časa turbolenten. Ko pride domov gre za računalnik in po nekaj ur igra igrice. Otrok, ga tudi v joku prosi za pozornost, a ga ne gane. Vse kar se tiče otroka je na meni. Resnično ne vem več kaj narediti, da bi videl, da starševska vloga ni samo služba in plačevanje stroškov. Sam ni poznal očeta in tudi otroštvo je bilo grdo, a zakaj potem dela enako? Vem, da je to vzorec, ki ga pozna, ampak jaz res nočem pristati na to. A je pri drugih družinah tudi tako? Ne vem a je bolje, da živiva sami ali da odrašča z očetom, ki je odstoten ali pa za računalnikom. Glede partnerskih terapij sem mu omenila, a niti slučajno noče slišati. Prosim za kakšno besedo, nasvet. Hvala
__________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana, žal mi je za vašo situacijo.
Verjamem, da vam je težko, ko je mož odsoten in je družina praktično brez očeta. Kot ste že omenili, vaš mož ponavlja vzorce iz svoje prvotne družine in pelje naprej po tej poti, ki je izredno uničujoča.
Sploh si ne znam predstavljati vse teže, ki jo morate nositi v tej družini.
Če se malo osredotočimo na moža: ste vedeli, da so velike količine dela in ogromne količine igranja video igric le prekrivanje težav in zakrivanje vseh njegovih čustev, ki jih je po vsej verjetnosti vedno moral tako prekrivati? Težava glede video iger je namreč pri vašem partnerju očitno že prerasla v odvisnost in to bo moral mož rešiti sam. Prav on je tisti, ki bo moral narediti prvi korak v smer razrešitve te težave. Vi mu lahko pomagate, ko se bo on odločil, da bo delal na tem in si bo želel spremembe. Glede pristopa pogovora in postavljanja meja ima vsaka oseba svoj način, kako pride do spremembe.
Takšni primeri so zelo težki, saj nikogar ne morete prisiliti v partnersko terapijo. Obstaja pa druga rešitev in drug način razmišljanja… Ste morda premišljevali, da bi šli sami na terapijo? Da bi morda odkrili malo bolj svoja čutenja in bi preko sebe dobili nov vpogled na vaš partnerski odnos? Morda vam bo nov pogled pomagal odkriti kakšne poglede, ki so vam bili do sebe še prekriti, ali pa dali novo perspektivo, kako v partnerstvu postaviti meje.
Želim vam vse dobro in srečno za naprej.
Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.
___________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana, najprej hvala za deljeno zgodbo. Verjamem, da čutite ob partnerjevi neaktivnosti pri vlogi očeta ogromno nemoči in obupa. Tako zelo si želite, da bi vaša hči uživala v povezanosti z očetom, pa žal tega ne zmore. Kaj ga zadržuje ve globoko v sebi sam. Morda celo ne pozna odgovora na razumski ravni in dokler se ne bo umiril, stopil v stik s sabo, tudi ne bo prišel do odgovora, ki se lahko skriva na nezavedni ravni. Ravno pretirano bežanje v delo in večurni odklopi popoldan za računalnikom kaže, da ga vleče v odvisnost. Odvisnost pa po navadi prekriva kakšne nerazrešene boleče rane. Kadar gre za hujše travme, zlorabe in zanemarjanje predvsem v čustvenem smislu v otroštvu, lahko vsa podoživljanja in potlačena čustva v obliki nemira, tesnobe, boleča žalosti ipd. izbruhnejo na plan, ko se človek umiri ter sprosti.
Seveda so pa dvorezni meč, saj posameznika utrujajo, lahko vodijo v izgorelost, slabša se zdravstveno stanje, lahko se zadolžijo in kar je najbolj boleče, izgubljajo stik s svojimi najbližnjimi. To zadnje zelo dobro čutite vi in vaša hči, saj imate ob sebi fizično prisotnega moškega, ki pa ni čustveno dostopen. Deluje otopelo in brezbrižno navzven. Pišete, da je to vzorec, ki ga pozna iz svojega otroštva, saj je odraščal brez očeta in zakaj to ponavlja. Razumsko pozna, ni pa ozavestil in prečutil vse bolečine, zato tudi ne zmore koraka v drugo smer. Me žalosti, da zavrača terapijo, saj bi tam dobil varen prostor, da gre skozi proces čiščenja in ozaveščanja svoje preteklosti ter seveda soočanja s svojimi potlačenimi čutenji, ki ga vodijo v zdajšnji način življenjenja.
Kaj lahko storite sprašujete?
Namesto njega čisto nič. Lahko poskusite z mirnim pogovorom, brez obtoževanja kako se počutite ob tem, ko ni prisoten. Verjamem pa, da ste že poskusili vse možne načine, da bi bili videni, slišani in upoštevani. Morda se tukaj navežete na vaše doživljanje.
Katera rana se tukaj ob partnerju odpira?
Ob kakšnem očetu ste vi odraščala?
Kako vaša notranja punčka hrepeni po varnosti, opaženosti in globoki čustveni povezanosti? Pri tem raziskovanju pa imate veliko prostora, da skušate zaceliti lastne primanjkljaje v preteklosti.
Kaj ob tem doživljate in kam vas čustveno pelje ta brezbrižnost ter nedostopnost. Možno je, da ga bo to ‘zbudilo’ in bo ozavestil težave ter si skušal poiskati pomoč. Nihče ne ve razpleta in tudi za možno ločitev ne more nihče sprejeti odločitve namesto vas. Se boste pa lažje odločili, če si podarite nekaj časa za delo na sebi in raziskovanju vprašanja kaj si resnično želite. Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.