fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Imam depresijo: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni,
Imam depresijo in sem popolnoma brez energije, brez volje, brez interesov, pravih prijateljev, službe… Imam sina in hčerko. Sin (7-let) je danes dal žebelj njegovi sestri (5-let) na hrbet in je šel s kladivom blizu, zato, ker mu je nagajala in mu ni pustila, da se igra . Rekel mi je, da drugače je ni mislil udariti, le prestrašiti, da bi šla stran. Drugače je sin prijazen, miren, nagajiv,.. otrok pač. Sem v šoku in strah me je, kaj se dogaja, kam to pelje…
Sprašujem se, kaj vse sem zafurala… Vem, da delam napake in se bojim, da sin že tudi potrebuje psihologa ali nekaj.
Na pomoč.
_______________________________________________________________________________
Draga gospa, pozdravljeni.

Depresija je žal kruta bolezen, ki nam vzame energijo, voljo, interese in moč.

Kar opisujete glede sebe, je žal pogosto in pričakovano 😞 zato vam toplo svetujem zdravljenje depresije – ste že udeleženi v psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo)?
Ne vem, ker niste omenili, zato vseeno dopišem. Kadar je prehudo, vam predpišejo antidepresive in če AD niso pravi in zato ne primejo, vztraja to obdobje brez energije in brez moči dalje. Pravi ad morajo pomagati.
Terapija pa vam lahko pomaga odkriti, zakaj je prislo do te bolezni in vam jo pomaga obvladati celo do te mere, da je nekoč življenje spet lepo in morda celo brez AD.

Najprej morate poskrbeti zase, da boste lahko za druge ❤️ zdaj ne morete, ker se vam dogaja krivice depresije.

Lahko pa je drugače, samo odločiti se morate.❤️
Zdaj pa k situaciji z otročkoma… si predstavljam, da vam je sla v sekundi vsa kri v glavo in da niste vedeli, kaj točno narediti in gotovo ni to kar nekaj. Je en klic po biti opazen, slišan in zelo upoštevan. Gotovo potrebuje NOVE strategije, kako postaviti mejo, kako zahtevati stvari zase – da ne gre predaleč…
Ampak, da boste lahko prišli tako daleč, da ga boste lahko to naučili, boste morali najprej, ekspresno poskrbeti zase. Ne bo čez noč (ad primejo v 2-3tednih cca), ostalo pa je proces. Ampak ko boste imeli energijo, boste lažje sebe in sina učili novih strategij.
Če vas skrbi za sina, gresta seveda lahko na pogovor – ampak mislim, da morate najprej poskrbeti zase in vam bo lažji tudi ta del s sinom. Samo pogumno naprej.
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in  in Istagramu.

Tabela dnevnih rutin/ opravkov: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pogosto se sprašujemo zakaj otroci potrebujejo rutino, če je odrasli ne. Vendar si odrasli pogosto delamo sezname, s pomočjo katerih spremljamo kaj vse smo naredili in kaj vse še nas čaka ta dan, teden ali celo mesec.
Ko kakšno stvar prečrtamo iz seznama nas preveva občutek uspeha. Mnogi odrasli si tudi zastavljene cilje zapisujejo, saj s tem povečajo svojo željo po njihovem doseganju, drugi pa nosijo s sabo dnevne planerje, s pomočjo katerih spremljajo potek svojega dne.

Izdelava tabel z dnevnimi rutinami je super način s pomočjo katerega se otroci naučijo veščin obvladovanja časa in drugih življenjskih situacij.

Starši svojim otrokom pomagamo tako, da jih vodimo skozi proces ustvarjanja tabele ali seznama dnevnih rutin, namesto, da tabelo sami izdelamo za njih.
Tako tudi pripomoremo k njihovi večji učinkovitosti, saj otroci izkusijo zadovoljstvo pri sledenju tabele, ki so jo pomagali ustvariti. Še več, ker se dobro počutijo pri izpolnjevanju zadanih nalog, pridobijo občutek doseganja zadanih ciljev. Za razliko od sistema nagrad in kazni (nalepke, smejkoti,…), ki dodatno odvzema občutek notranjega zadovoljstva in lastne učinkovitosti.
Nekateri starši pozabijo, da je eden najbolj pomembnih nalog starševstva to, da pomagamo otrokom postati samozadostni namesto odvisni.

Učenje otrok, da si naredijo tabelo z dnevnimi rutinami, je velik korak k temu cilju.

To seveda ne pomeni, da so tabele z rutinami magične in bodo preprečile vsa otrokova upiranja in izzive v prihodnosti.
Preverjanje moči in uveljavljanje lastne volje je normalen del odraščanja in iskanja svojega lastnega jaza. Zato pa je sodelovanje z otrokom pri učenju življenjskih veščin tako pomemben del starševstva.
Če se otrok nauči kako obvladovati življenjske situacije, bo veliko hitreje samostojen in sposoben sprejemati odločitve zase. Kot če boste odgovornost za vse kar počne prevzeli vi. Vodenje otroka skozi izdelovanje tabele z rutinami je samo eden od mnogih načinov kako lahko omogočite otroku, da se počuti kompetentno in sposobno.

Kako izdelati tabelo / seznam dnevnih rutin

Več kot storijo otroci sami, bolj sposobni se počutijo.
Eden najboljših načinov, da se izognemo jutranjim in večernim težavam je, da z otroci ustvarimo tabelo dnevne rutine za tisti del dneva, ki nam povzroča težave in jim potem dovolimo, da tej tabeli sledijo, namesto, da jih ves čas opominjamo in jim dajemo navodila kaj naj naredijo.
Pogovorite se z otrokom in naredite seznam stvari, ki jih je treba opraviti pred odhodom v posteljo.
Seznam lahko vsebuje stvari kot so: poberi in pospravi igrače, prigrizek, večerja, kopanje, obleči pižame, operi zobe, izberi oblačila za naslednji dan, pravljica, objemi, …
Potem prepišite ali pa dovolite otroku, da prepiše (če je dovolj star), vse stvari na tabelo. Otrokom je še posebej všeč, če jih pri dogovorjenih opravilih slikate in potem dovolite, da slike sami nalepijo na tabelo v pravilnem vrstnem redu.
Potem tabelo obesite na otroku vidno mesto.
Potem pa dovolite, da je tabela glavna.
Namesto, da otroku govorite kaj vse še mora narediti, ga vprašajte: »Kaj sledi na tabeli večerne rutine?« Pogosto vam ne bo treba niti vprašati, ampak vam bodo otroci sami povedali.
Zapomnite si, vaš cilj je, da se vaši otroci počutijo sposobne in ljubeče vzpodbujene k samostojnosti.
S pomočjo tabel boste lahko nehali nergati in boste občutili mirnejša jutra in spokojnejše odhode v posteljo.
Članek je napisala Jane Nelsen, ustanoviteljica načel Pozitivne discipline, prevedla in priredila ga je Barbara Holcman.
Članek je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Neprimerni dotiki: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
NEPRIMERNI DOTIKI
Kako reagirati ko ti hčera (6 let) po pogovoru o neprimernih dotikih pove da se ji je nekaj že zgodilo in sicer, da sta jo bratranca (9 in 6 let) slekla in opazovala?
A je to “normalno” za fanta te starosti?
Kdaj je raziskovanje še normalno kdaj pa ni več?

Z njo sem se potem zelo dolgo pogovarjala in ji rekla, da to NI normalno in da ji to noben ne sme delat, zanima me bolj to a naredim sceno pri bratu, ali to ni tako zelo čudno?

Povedat imam še to, da je za mene to grozno občutljiva tema ker sem 3 leta bila zlorabljana iz strani očimovega sina, mama je bila gluha za mene in noben me nikoli ni zaščitil.
Trenutno se počutim kot da bom eksplodirala, spet pa nočem zaradi svojih ran naredit show drugim. Upam, da razumete kaj me zanima. Hvala
______________________________________________________________________________________
Draga anonimna,
To kar se je zgodilo vaši hčerki ni normalno in ni sprejemljivo!
Zelo pomembno je, da se z njo pogovarjate o primernih in neprimernih dotikih, kot ste to že storili. Povejte ji, da ni kriva, ker ju je poslušala in naredila kar sta želela.
Tako ji boste odvzeli malo sramu in predvsem občutke krivde, da si je to sama želela, ker ni odšla stran.

Zelo je pomembno, da jo učite kako naj posluša svoje telo in svoje občutke.

Pogosto, ko se znajdemo v situacijah, ki so za nas nevarne, nas telo opozori na nek način, neprijetno nam je, takšne zahteve nam vzbujajo sram, čutimo paniko, strah nas je. In takrat je ključnega pomena, da sami sebe poslušamo, si zaupamo in odidemo iz situacije v kateri smo se znašli (če seveda lahko) oziroma takoj povemo nekomu, ki mu zaupamo in ne začenjamo verjeti, da smo sami krivi za to kar se nam je zgodilo.
S tem, da ste svoji hčerki verjeli, se z njo pogovorili in je niste obsojali, ste naredili največ kar lahko kot mati storite.
Še več, prekinili ste tudi grozoto, ki se je zgodila vam, kjer ste poleg spolne zlorabe doživeli še zavrnitev s strani mame in občutek popolne osamitve in razgaljenosti, kjer ni bilo nikogar, da bi vas zaščitil.
Kako ste vi predelali svojo spolno zlorabo?
Ste imeli terapevtsko pomoč, kakšno drugačno podporo?
Zelo pomembno je namreč, da takšne grozovite zlorabe in travme predelamo. To pa zato, ker si tudi žrtev najgrozovitejših zlorab zasluži živeti v miru, kjer primerno ceni svoje življenje in svoje telo, kar je nujno za sprejemanje dobrih odločitev zase in za svojo družino. Dokler je zloraba v našem telesu, je to nemogoče, saj se prebuja skozi celo življenje in nas nezavedno vodi. Prav tako je predelava pomembna, da preprečimo medgeneracijske prenose.
V primeru, da je niste, vam toplo priporočam, da se obrnete na primernega strokovnjaka, ki vam bo pomagal.
Predlagam tudi, da preberete kakšno knjigo na to temo (če jih še niste). Priporočam Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje (Tanja Repič Slavič) in Pogum za okrevanje (Ellen Bass in Laura Davis).
Tudi z bratom se pogovorite.

Opozorite ga na dogodek in mu povejte, da je takšno obnašanje nesprejemljivo.

Prav tako ne dovolite, da je vaša hčerka sama s tema bratrancema ali družino vašega brata, dokler ne ugotovite kaj točno se tam dogaja. Že sama reakcija vašega brata vam bo dala vedeti kakšno stališče ima do spolne zlorabe in zaščite žrtev in tako boste takoj vedeli ali je tisto okolje varno za vašo hčerko.
Je možno, da je bil tudi vaš brat zlorabljen, tako kot vi?
Je vedel za zlorabo takrat, ko se je dogajala vam in vam ni mogel pomagati, ker je bil še otrok?
Nazadnje bi vam rada povedala še nekaj. Pravite, da ne želite delati nepotrebnih težav, zato, ker ste bili sami zlorabljeni. Pa vendar je verjetno ravno ta vaša grozovita izkušnja izostrila vaše čute do te mere, da ste takoj zaznali stisko vaše hčerke in ste ji nudili primerno oporo v tistem trenutku in tudi v prihodnosti boste naredili vse kar je v vaši moči, da preprečite, da se vaša zgodba zgodi njej.
Krasna ženska in čudovita mama ste!
Če se vam bo zazdelo, da bi terapevtsko pomoč potrebovala tudi vaša hči, vam priporočam, da se obrnete na Nino Kočar, Inštitut Lunina vila.
Vse dobro vam želim! ❤
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Varna navezanost otroka: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
VARNA NAVEZANOST
Rada bi vprašala, kako lahko preverimo, če je naš otrok skozi našo vzgojo razvil varno navezanost?
Kakšni so znaki pri majhnih otrocih?
Konkretno je to otrok, star 6 let. Se to že lahko opazi pri tej starosti ali se to kaže šele kasneje v njegovih odnosih z drugimi ljudmi, ko je starejši?
S partnerjem imava velike težave v zvezi, eden od razlogov je tudi, da je bilo njegovo otroštvo zaznamovano z zapuščanjem s strani mame, pa tudi vzgoja je temeljila na strogih metodah, prepovedih (ne plezaj, ne teči, padel boš itd.) in čustveni zadržanosti.

Rezultat je žal tak, da je tudi partner čustveno nedostopen in to starejši kot je, bolj.

Naredila bi vse kar je v moji moči, da to preprečim pri svojih otrocih. Sama sem čisto nasprotje, zelo odprta in čustvena oseba sem. Hvala.
_____________________________________________________________-
Navezanost se oblikuje skozi odnos med otrokom in primarnim skrbnikom, ponavadi mamo.
Tako kot se navezanost oblikuje skozi odnos v zgodnji dobi, se tudi v odraslosti najlažje preoblikuje skozi odnos.
Najpomembnejši odnos v odraslosti je partnerski in po navadi se naš tip navezanosti kaže v partnerskem odnosu in sicer takrat, ko smo v stiski in ko pride do konflikta. Takrat opazujte sebe in svoje reakcije, občutja, misli. Tako boste najlažje vedeli kakšen stil navezanosti imate s partnerjem.
Veliko lahko naredite s tem, da začnete z delom na sebi, spreminjate svoje vzorce, razmišljanja, vedenja in pogosto se potem spremenijo tudi partnerjevi odzivi. Vendar je za partnersko zvezo neprecenljivo, če se spreminjata skupaj saj se tako najgloblja začutita in uzreta v lastni ranljivosti. Zato je partnerska terapija zelo dober način spreminjanja stila navezanosti.
Vi, pa poleg navezanosti omenjate še stil starševstva in vaš dvom, da vedno ne reagirate dovolj dobro.
Zapomnite si, da za vzpostavitev varne navezanosti ne rabite biti perfektna mama, ki vedno vse naredi po pravilih in je vedno sočutna in mirna in pozitivna. To je nečloveško.
Za varno navezanost morate biti le “dovolj dobra mama”. Predvsem pa je pomembno za varno navezanost to, da se zavedate, da ste vi tisti, ki ste odgovorni za odnos in stik z otrokom.
Torej tudi, ko se razjezite in stik prekinete (ste jezni, dvignete glas, se obrnete stran,…), morate biti vi tisti, ki se k otroku vrnete in vzpostavite stik (se mu približate, se pogovorite, se opravičute, se naprej igrate, …)
Ta odgovornost ne sme biti na otroku.
Že to, da o tem razmišljate, da berete, da poskušate svojega otroka razumeti, pomeni, da ste že dobra mama!
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Maltretiranje v partnerstvu: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni vsi skupaj.
Kolegica, 2 punčki ima (10 in 5.5let) s partnerjem živita že 15let. Vse sijajno in super, idilično življenje do rojstva druge punčke. Takrat se je začelo psihično maltretiranje dobesedno 24ur na dan.
Fizično je tudi bilo do te mere da ji je zob zbil. Normalno se nista pogovarjala O NIČEMER od rojstva druge male.
Skoz je kaj ti veš,ti tiho bodi, p**ti materina, kurvo, stoko, stegni jezik te ubijem… Teror! Če dobijo obisk izgleda vse super na prvo žogo, če si pri njih 3,4 ure vidiš tudi sam da neki ne stigma.
Ljubosumje, zmerjanje, grožnje, poniževanje, psihiranje itn 24ur dobesedno. Kar je še huje je to da se vse odraža na punckah, vidi se, zapirajo se vase, ne smejo niti jokat pred njemu kaj šele kaj drugega.
Tudi starejšo skoz zmerja da je debela, glupa, da nič ne zna… Ma nimam besed. S kratka nočna mora za vsakega vsaj malo normalnega človeka.
Jaz sem ji svetovala naj gre na CSD prvo, varno hišo, policijo… Ampak tle je problem da se ga boji nenormalno. Je rekla da tudi če bi šla, bi jo v službi našel in ubil 100%.
Moj ga tudi pozna in pravi da je zmožen tega sigurno ker če je zmožen brata pretepst pa zastihat zakaj nebi potem njo?!
Skratka živi ker mora. Sama mi govori da ga bo ona sama v spanju ubila. Vedno ji rečem naj pomisli na male…
Jaz ne vem kako ji pomagati, razen pogovorom in z nasveti ampak ne morem več, ker mi je hudo. Žal mi je in nje in punc. On je psihopat v pravem smislu besede. Ampak res!
Ali obstaja kak zakon pri nas da bi jo dali pod zaščito prič al kako se temu reče? Da bi jo oblast skrila al preimenovala, preselila, druga identiteta… A je to sploh možno pri nas v Slo? Kam naj se obrne? Na koga? Kako?
________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena, to kar doživljajo vaša prijateljica in njeni hčerki je psihično in fizično nasilje. To vi veste, zato ste ji tudi svetovali naj se umakne.

Verjamem, da ste v veliki stiski, saj je težko gledati človeka, za katerega nam ni vseeno, kako trpi. Še posebej pa je to težko, ko so zraven otroci.

Strah in grozo, ki jo čutite vi je pri vaši prijateljici še mnogokrat večji in jo zato hromi. Tako ji lahko pomagate najprej tako, da ji poveste, da jo razumete, da je tudi vas strah, pa se o njenih izkušnjah samo pogovarjata. Povejte ji, da nikakor ni kriva, da se ji nasilje dogaja, da tega nikakor in z ničemer ni izzvala, saj je za nasilje VEDNO odgovoren tisti, ki nasilje povzroča.
Povejte ji kako močna je, da to prenaša že vsaj 5,5 let. Da je sposobna skrbeti zase in svoji dve punčki vsakodnevno navkljub ustrahovanju, grožnjam, psihičnim bolečinam, grozi, fizičnim bolečinam, poniževanju, obupu, sramu, da se ji to dogaja. Občutkom krivde, da njeni otroci to gledajo in doživljajo, nenehni skrbi, da na zunaj zgleda vse ok. V vse to in še več vaša prijateljica vloži ogromno truda in energije.
Ta trud, energijo in moč naj sedaj obrne vase, da bo pomagala sebi in svojima hčerkama.
Hčerki sta žrtvi nasilja že samo zaradi tega, ker sta priči takšnemu nasilju očeta nad mamo. Povrh vsega sta nasilju, vsaj psihičnemu, podvrženi tudi sami. Otroci, ki so žrtve nasilja imajo veliko težav saj imajo popolnoma porušene občutke za kaj je prav in kaj narobe, v sebi nosijo globoke občutke sramu in krivde, ki jih potem prenašajo naprej in so pogosto tudi sami žrtve nasilja v odrasli dobi.

Povejte vaši prijateljici, naj zbere pogum in moč za svoji hčerki, ker si vse tri zaslužijo miren dom.

Niste napisali ali je vaša prijateljica že kdaj podala kakšno ovadbo proti svojemu možu, ali na policijo ali na CSD. Morda je kdaj poklicala na kakšen telefon katere od nevladnih organizacij, ki se z nasiljem v družini ukvarja (Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma).
Je kdaj povedala kaj svojemu zdravniku, zobozdravniku, pediatru svojih hčerk?
Vse takšne morebitne prijave štejejo, ko se žrtev odloči oditi iz nasilnega razmerja in v ločitvenih postopkih, ter postopkih na CSD. Tudi če ni podala nobene prijave, a ima shranjene kakšne slike svojih poškodb, kakšne druge dokaze?
Napisali ste, da vaša prijateljica nima socialne mreže. A še kdo razen vas pozna njeno zgodbo? a še kdo ve kaj se ji dogaja? se je zaupala še komu?

In zelo pomembno, na koga se lahko obrne za pomoč v primeru, da jo mož napade.

Zavedati se mora(mo), da je žrtev nasilja najbolj ranljiva in v največji nevarnosti v trenutku, ko se odloči zapustiti nasilneža. Zato je IZJEMNO POMEMBNO, da pred odhodom v varno hišo izdela varnostni načrt še z nekom.
V primeru, da ji mož pregleduje telefone, zgodovino na internetu, pošto, je morda pametno, da ji kontakte za pristojne inštitucije in nevladne organizacije poiščete vi. Če se odloči za odhod v varno hišo se bo morala dogovoriti z njimi (ali imajo prostor, kakšni so pogoji, kdaj bi lahko šla).
Vaša prijateljica se je znašla v peklenskem krogu nasilja iz katerega je tako zelo težko izstopiti.
V njem sta tudi njeni dve hčerki. Da bo lahko izstopila iz tega pekla v katerem živi bo potrebovala veliko razumevanja, sočutja in nekoga, ki jo posluša in je ne obsoja.
Hvala, da ste tam za njo, da vam ni vseeno in da ji vlivate pogum in dajete vedeti, da je drugačno življenje mogoče in da si ga zasluži! ❤
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Spanje otroka s starši: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
SPANJE OTROKA S STARSI
Pozdravljeni. Nisem sicer navajena obsojanja, vendar vseeno nisem ravno prepričana v pravilnost staršev, ki “dovoljujeta” , da njun 6 letni otrok še vedno spi med njima na skupni postelji.
Torej, že vsa leta spi med njima, nima svoje postelje in ne svoje sobe. Je sicer v družini prostorska stiska, vendar ker sta oba starša zaposlena, z rednimi mesečnimi dohodki, ob minimalnih stroških (ni najemnine ali stanovanjskega kredita)se mi zdi, da gre v tej družini bolj za neko “lenobo” kot pa resnično finančno stisko in nemoč.
Kakorkoli, vse skupaj me bolj asociira na neko izkoriščanje otroka, še sploh, ker se starša med sabo ne razumeta, in jima je otrok kot nek “zid”. Pa vendar, da ne bom delala komu krivico, me res zanima, kako “zdravo” je za toliko starega otroka celonočno spanje med staršema, ob predpostavki, da se otrok vedno stiska k enemu od staršev (veliko k očetu – gre za deklico). Jaz res dvomim, da je to še v dobro otroka. Hvala za mnenja.
_________________________________________________________________________________________________
Draga anonimna, hvala, da ste postavili vprašanje. Vaše vprašanje je sicer dokaj kratko in nam vsem pušča veliko (preveč) prostora za interpretacijo vaših misli in dejanskega dogajanja, ki ga opisujete.

Skupno spanje z otrokom tudi pri 6 letih načeloma ni sporno in samo po sebi ni razlog za skrb, dokler je to potreba otroka in ne potreba staršev.

Tudi ni nikakor povezano z gmotnim stanjem družine. Mnogo staršev, ki prakticira skupno spanje z otrokom je deležnih veliko neprijetnih opazk iz okolice o tem kako je to nezdravo za otroka in zato pogosto uporabijo manjko prostora kot razlog za njihovo odločitev. Ker se tako izognejo pojasnjevanju lastnih odločitev.
V vašem zapisu tudi navajate, da vas skrbi, ker se vam zdi, da je med staršema zid in tako uporabljata otroka za čustvenega partnerja.
Menite, da nista povezana in imata težave. Niste povedali iz česa to sklepate? Zakaj to domnevate? So to vaše domneve ali vam je to eden od partnerjev zaupal? Ste pogosto v stiku z družino, ali so ta opažanja posledica nekih občasnih površinskih stikov?
Zato težko presodimo ali so vaše skrbi utemeljene. Dejstvo je, da se partnerstvo po prihodu otrok spremeni. Življenje z majhnimi otroci spremeni ritem življenja, ritem družine in odpre mnoge nepredelane rane, ki jih nosimo s seboj. Vse to se potem odraža na otrocih in seveda na najbolj ranljivem odnosu v odrasli dobi, to je partnerskem odnosu.

V primeru, da vas resno skrbi, da imata partnerja težave, bi morda naredili družini uslugo, če bi vprašali kako sta, ali potrebujeta kaj, morda potrebujeta več časa zase, morda, kot je zapisala gospa zgoraj, nimata bližnjih sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb za otroka.

Če ste slučajno vi bližnji sorodnik, pa se ponudite za varstvo.
O vas samih, vaših percepcijah, vaši vzgoji in vašem življenju ne vemo ničesar in težko ugibamo naprej. Iz vašega pisanja je čutiti nelagodje ob dejstvu, da 6 letnik spi s starši.
Tako vas vabim, da pri sebi pogledate in razmislite od kje izvira to nelagodje.
Morda so vas starši puščali spati sami, pa ste želeli biti ob njih in ste kot otrok lažje preživeli tako, da ste si rekli, da je tako najbolj prav. Morda ste sami bili čustveni partner enemu od staršev in ste zato zelo senzibilni do te tematike.
V vsakem primeru, hvala, da ste opazili družino v stiski in vam ni bilo vseeno. Morda lahko vprašate tudi njih kako so in ali potrebujejo kakšno pomoč.
V primeru, da gre res za par v stiski, ali celo družino kjer je otrok čustveni partner staršev, boste tako najbolj pomagali vsem!
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Nesprejetje sošolca: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
NESPREJETJE SOŠOLCA
Sin (6. razred) ima sošolca, ki se jim je pridružil šele v četrtem razredu. Nekako ga cel razred ne sprejme medse, prvo leto je še nekako šlo , zdaj se mi zdi, da je vedno slabše.
Ta fant pa na čuden način išče pozornost.
Sinova družba ga nikakor ne sprejme medse, mu povejo, da ga tudi ne želijo. Ampak on vedno rine v njih, jih tožari, da se nočejo z njim igrat, večkrat laže – zanalašč, vedno so oni krivi, on pa vreden pomilovanja, ker je prišlek in do danes nima prijateljev.
Seveda so marsičesa res krivi oni, ker se ga hočejo rešit. Bojim se, da bo enkrat prišlo do fizičnega obračuna.
S sinom se veliko pogovarjam o tem, govorim mu dejansko bedarije, da se ga naj izogiba, da naj ne govori z njim, da če bo on kaj hotel, naj se naglas zadere “pusti me pri miru”.
Pogovor s starši otroka, socialno delavko, nič ne pomaga, ker ga vsi pomilujejo. Celo v solo občasno ne pride. Črna ovca je vedno moj sin in njegova družba.
Ta fant pa dejansko rabi pomoč, ampak je vsa pozornost popolnoma preusmerjena na ostale.
V razredu ima še dovolj drugih sošolcev, ne vem zakaj sili ravno v tiste, ki ga ne marajo.
Zakaj ga sin ne mara, sem videla na lastne oči in ga niti pod razno ne mislit silit naj bo prijatelj z njim.
Rabim kak pameten nasvet.
__________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.

Ko v skupini otrok pride do takšnega izločanja je zelo pomembno, da odrasli, ki to opazite nekaj naredite.

Ta nekaj pa ni samo učenje postavljanja meja, ampak dejansko učenje obvladovanja konfliktov, kreiranje dialoga, spoštovanje drugih in drugačnih in ustvarjanje skupnosti.
To so izjemno pomembne veščine za preživetje. Pa tudi za spoprijemanje s konflikti v odraslosti.
Povežite se s strokovnimi delavci na šoli in učitelji in jih opozorite na alarmantno stanje v razredu.
Ker je vaš sin med popularnimi in ni tisti, ki ga odrivajo, imata oba s sinom moč in priložnost narediti pomembno spremembo v življenju vseh vpletenih, še posebej pa v življenju fanta, ki ga otroci odrivajo.
Verjamem, da vam je težko, ker ne želite sina siliti v odnose z drugimi. Vendar se je pomembno zavedati, da medvrstniško nasilje in izolacija lahko veliko doprineseta do težav v duševnem zdravju v času mladostništva in tudi pozneje.
Nič niste napisali kaj je narobe z fantom, zakaj ga ne marajo.
Kaj ste se pogovarjali z njegovimi starši in strokovnimi delavci v šoli, ko ste napisali da ni pomagalo?
Morda lahko napišete kaj več o tem, da bomo lažje razumeli situacijo.
Tako kot ste jo opisali sedaj, pa vidim samo otroka v stiski, ki na neprimeren način išče stik z drugimi, da bi bil viden in sprejet. To pa je nekaj kar si vsi želimo in po čem hrepenimo.
Včasih, ko otroci ne zmorejo najti primerne poti, smo za to tukaj odrasli, da jim pomagamo in predvsem pokažemo z vzgledom.
Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.

Čas za usposabljanje in trening pri učenju življenjskih veščin

/0 Komentarji/in /Napisal:
 Čas za pozitivno disciplino .

Današnja tema govori o času za usposabljanje in trening pri učenju življenjskih veščin.

Zanimiva tema, saj se dotakne tudi posledic pogosto uporabljene tehnike nagrajevanja in kaznovanja.
Čas za usposabljanje in trening življenjskih veščin.
Usposabljanje in trening sta pomembni sestavini pri učenju življenjskih veščin. Ne pričakujte, da bodo vaši otroci vedeli kaj želite od njih, brez da jih primerno usposobite.

Usposabljanje naj poteka tako:

1. Medtem ko nekaj delate naj vas otrok gleda, vi pa prijazno
razlagajte kaj počnete.
2. Potem aktivnost naredita skupaj.
3. Potem naj aktivnost naredi vaš otrok, medtem ko vi gledate.
4. Ko je otrok pripravljen, naj začne aktivnost opravljati sam,
brez vaše pomoči ali prisotnosti.
Spodaj so navedeni primeri usposabljanja otrok, ki so jih z Jane Nelsen delili starši.
Prvi del je vprašanje starša, v drugem delu pa sledi odgovor Jane Nelsen.
_____________________________________________________
Katiejina zgodba:
Danes sem uporabila nekaj strategij iz koncepta »Vzemite si čas za usposabljanje in trening življenjskih veščin« med čiščenjem sobe. V preteklosti je čiščenje sobe izgledalo nekako takole: otrokom sem naročila naj očistijo sobo, šli so v svoje sobe iz katerih jih nekaj ur ni bilo, vendar so sobe ostale nepospravljene. Čez nekaj časa sem jih očistila sama.
Danes sem se odločila, da bomo imeli delavnico na temo kako očistiti svojo sobo (imam 6 letnika in 2 letnico, moja prijateljica pa ima 5 letnika in 3 letnico). Pričela sem z lekcijo »postiljanje postelje« za 6 letnika. 3 in 5 letnica sta pozorno poslušali in nemudoma odhiteli postiljat svoje postelje. Ko sta končali, sta bili zelo ponosni nase!
Pozneje sem se odločila, da bom pospravljanje sobe razdelila v več manjših del za vsakega otroka (pospravljanje oblek, plišastih igračk, čevljev, itn.).
Ko jim je pozornost padla sem jih preusmerila nazaj na delo, ki so ga opravljali, z vprašanji kot so: » Kam grejo čevlji/umazano perilo?«, »Mi lahko prosim pomagaš pri…?«
V 30 minutah so vsi trije pospravili svoje sobe, medtem ko jim je včasih trajalo cel dan ali teden. Prav tako so se strinjali, da je lažje pospravljati sproti.

Na žalost moja 2 letnica ni sodelovala.

Poskušala sem jo vključiti v aktivnosti, ki bi bile primerne njeni starosti, vendar se je po prvi prošnji ulegla na tla in jokala.
Vedela je, da če bo dovolj dolgo jokala, jo bom pobrala, potolažila in naredila zahtevano namesto nje. Zato sem jo pustila na tleh (povedala sem ji, da jo imam rada, in da lahko sodeluje pri pospravljanju ko bo pripravljena) in naročila drugim otrokom naj bodo do nje prijazni, vendar jo ignorirajo. Mislim, da bi sčasoma nehala jokati, vendar se je po 15 minutah vmešal oče in jo pobral. Tako je z njim sedela, dokler ostali niso končali svojih zadolžitev.

Kaj bi lahko storila drugače?

 

Janein nasvet:

 

Katie je naredila imeniten prvi korak s starejšimi otroci. Njena bitka z njenim najmlajšim otrokom mi daje odlično priložnost, da poudarim, da otroke mlajše od 6 let usposabljamo tako, da aktivnost delamo z njimi.
Če vzamemo primer postiljanja postelj. Takoj, ko vaš otrok neha spati v otroški posteljici, kupite posteljnino s črtami. Tako lahko otroku pokažete kako naj poravna odejo s pomočjo črt.
Vi poravnajte eno stran, otrok pa drugo. Lahko se dogovorite za majhno proslavo za takrat ko bo otrok star 6 let in bo lahko sam pospravljal svojo posteljo.
_____________________________________________________
Tameeina zgodba:
Danes zjutraj je moja 5 letnica pospravila posodo iz korita v pomivalni stroj. Razveselilo me je, da se je sama lotila pospravljanja. Ko je končala, sem ji povedala, da mi je zelo pomagala.
Potem pa mi je rekla:«Ker sem ti jaz pospravila posodo, mi lahko prineseš stvari za zajtrk na mizo?«
To se mi ni zdela dobra ideja, saj nisem želela da se nauči, da je pospravila posodo sam zato, da dobi nekaj drugega v zameno.
Tako sem ji rekla da ji lahko prinesem mleko in ji ga nalijem v posodico, ostalo pa naj prinese sama.
Začela je jokati in govoriti kako nepošteno je, da je pospravilo vso posodo, jaz ji bom pa prinesla samo pol zajtrka.
Njen jok je postal vedno močnejši in se končal z izbruhom jeze, ko je rekla:«Prav, pa bom naredila vse sama!«
Tukaj se je pričela sama sebi smiliti, saj je morala sama vzeti mleko iz hladilnika in ga preliti v posodico, pa še mene je krivila za svoje občutke. Prosim pomagaj!

Janein nasvet:

Tamee sem vprašala ali je njena hčerka tudi drugače navajena na sistem nagrajevanja. Povedala mi je, da njen bivši mož in njegova mama ves čas uporabljata sistem nagrajevanja.
To ni bilo težko ugotoviti, saj je takšno obnašanje jasen pokazatelj kaj se zgodi pri dolgotrajni uporabi sistema nagrajevanja.
Moj predlog je bil, da Tamee svoji hčerki dovoli občutiti vse svoje občutke (brez da jih poskuša rešiti ali pa jo pregovoriti/preusmeriti).
Potem pa naj si vzame čas za usposabljanje in trening življenjskih veščin. Takrat naj se pogovorita o tem, kako se počutimo, če delamo stvari za druge, brez da pričakujemo uslugo nazaj.
Eden izmed dobrih načinov učenja prijaznosti do drugih je tudi igra, ki se imenuje »Najdimo vsaj eno stvar, ki jo lahko naredimo drug za drugega vsak dan kot presenečenje, potem pa čakamo, da vidimo kdaj bo druga oseba ugotovila, kaj smo naredili zanjo.«
Ta aktivnost se lahko nadaljuje tudi med večerjo, ko se pri mizi pogovarjamo o tem kar je vsak od nas danes naredil za nekoga drugega, brez da je pričakoval nekaj v zameno.
Koncept časa za usposabljanje in trening življenjskih veščin je primeren za mnoga področja (olika in reševanje težav). Namesto da pričakujemo, da se otroci naučijo iz naših pridig, jim pokažemo kako se lotiti stvari in kako jo dokončati.
Tudi če se vam zdi, da čas za usposabljanje pri vas ne deluje, vedite, da je to del procesa individualizacije (preverjanje kako lahko uporabijo svojo moč v varnem okolju).

Zato si kar vzemite čas in nadaljujte z usposabljanjem, tudi če se vam zdi, da pri vas ne deluje.

Besedilo je izsek iz spletne strani Pozitivna disciplina. Besedilo je napisala Jane Nelsen, ustanoviteljica načel Pozitivne discipline, prevedla in priredila ga je terapevtka Barbara Holcman.
Članek je napisala terapevtka Barbara Holcman.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

To so najboljši načini za reševanje konfliktov in dolgoročno partnersko zvezo: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem?

___________________________________________________________________________________

 

Reševanje konfliktov s partnerjem je pomembna veščina za zdrav odnos.

 

Pri klientih opažam naslednje:

 

️Komunikacija je ključna. Poskusite se s partnerjem mirno in iskreno pogovoriti o svojih občutkih in mnenjih. Poslušajte, kaj bo povedal, in ga poskušajte razumeti.

 

️Vzemite si odmor, če se vam zdi, da postajate preveč vznemirjeni. To vam lahko pomaga, da se pomirjeni vrnete k pogovoru.

 

️Poiščite skupne točke: osredotočite se na iskanje rešitev, ki bodo ustrezale obema. V odnosu sta dva.

 

Sklepajte kompromise in iščite rešitve, ki bodo obema zadovoljive. Dobro je najti srednjo pot.

 

️Odpuščajte, da boste lahko šli naprej. Zamera lahko poslabša konflikte.

 

️Poiščite strokovno pomoč: če ugotovite, da so konflikti pretežki, poiščite pomoč terapevta. Lahko vam pomaga razviti komunikacijske veščine, prepoznati vzorce v vaših konfliktih in najti ustrezne rešitve.

 

Konflikt je naravni del razmerja, toda način, kako ga rešujemo, je zelo pomemben.

 

S potrpežljivostjo, razumevanjem in pripravljenostjo za sodelovanje lahko rešujemo konflikte in zgradimo močnejši odnos.

______________________________________________________________________________________________

Kaj  pravite, da je koristno za kvalitetno dolgoročno partnersko zvezo?

_______________________________________________________________________________________________

 

Študije kažejo in tudi sam v družinski terapevtski praksi opažam, da so lastnosti kvalitetnih dolgoročnih partnerskih zvez tudi te naštete stvari:

 

1️⃣ Podobnost ni zmeraj pomembna: podoben okus za filme ne pomeni nujno, da bo najin zakon srečen do konca dni – pomembno je, da se osredotočiva na najina čustva.
2️⃣ Konflikt ni nujno slab: pomembno je zdravo reševanje težav z usmerjenostjo na iskanje skupnih rešitev in kompromisov, tudi če se je za to treba včasih malo skregati.
3️⃣ Pripravljenost na trdo delo: pričakovati, da bo v razmerju zmeraj vse čudovito, je iluzija – dolge kvalitetne zveze poznajo vzpone in padce ter trud, da bi bil odnos lep.
4️⃣ Odločnost: za ustvarjanje zdrave dolgoročne zveze je treba biti zvezi predan in zvest ter se odločiti vztrajati, tudi ko je težko.
5️⃣ Cenjen trud: Pomembna je zgodba, ki jo na koncu povemo drugim – da je trud, ki smo ga vložili v odnos, vodil do lepega zaključka izboljšave odnosa.

 

 

Članek je napisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Odtujenost z partnerjem: Svetovanje za pare

/0 Komentarji/in /Napisal:

“Odtujenost z partnerjem”

Lep pozdrav! Z partnerjem sva skupaj 3leta in imava 5mesecno hčero. Med nama primanjkuje komunikacije. Veliko krat bi se z njim rada pogovarjala.. Vendar, med pogovorom ne kaže nobenega interesa. Če že dobim kakšen odgovor, je to v “hecu”. Večinoma jaz govorim on je pa tiho in konstantno gleda v svoj mobitel ali nogometne tekme na televiziji.

Veliko krat me tudi ignorira zaradi mobitela. Ignorira do te meje, da se tako razburim, da vržem kaj vanj ali mu rečem kakšno besedo, ki ne bi smela. In potem sem seveda jaz kriva za vse.

Nikoli ne prizna napake, nikoli se ne opravici, za razliko od mene. Tudi do fizičnega nasilja je že prišlo… Ko se odloči, da me bo ignoriral me pač bo.  Tudi spolnosti med nama skorajda več ni. Jaz bi si želela več, ampak on trdi da je skoz utrujen ali da se mu pač ne da.

Naj še povem, da za hčer lepo skrbi. Vendar ga skoraj nič ni doma, saj si po službi kar hitro napolni “urnik” za cel dan vnaprej. Brez naju z hčero seveda. Kaj naj naredim, da bom bolj slišana in upoštevana?

Prosim za pomoč.
—————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovani, vaša zgodba je boleča in zelo si želite spremembe. Čutiti je veliko žalosti, razočaranja in osamljenosti. Tako kot mnogi pari sta se tudi vidva ujela v ‘vražji ples’, ki ga v knjigi Močno me objemi opisuje avtorica Sue Johnson.

Priporočam branje.

Gre za izogibajoč stil navezanosti pri partnerju, ki ne zmore čustvene bližine, zato beži stran. Pri vas pa se tehtnica nagiba k preokupiranemu stilu navezanosti in potrebujete ogromno bližine, pogovora in pozornosti.

Prav tako je dobro, da razmislite o odvisnosti od odnosov, saj ves fokus polagate na partnerja in iščete možnosti, da ga spremenite.

Ste v poporodnem obdobju, ki je za žensko zelo ranljivo in naporno.

 

Zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebujete varnost, bližino in razumevanje s strani partnerja. Vendar vam je žal ne zmore dati.

 

Verjetno nikoli ni bil deležen topline in so bile njegove potrebe v otroštvu preslišane, ignorirane ali je bil celo kaznovan ob izražanju čustev. Tudi zgleda kaj pomeni povezano partnerstvo v mami in očetu ni dobil. V takšnih okoliščinah je ponotranjil izogibajoč stil navezanosti. Beži pred bližino, ker mu le ta predstavlja nevarnost. Ne zmore biti opora.

Obramba, ki si jo je nadel je nasilje, ki mu je poznano verjetno že iz zgodnjega otroštva, le da je takrat bil on žrtev.

Vse to je njegovo, moj opis je zgolj ugibanje in predvidevanje na podlagi teoretičnega znanja in praktičnih primerov na partnerskih terapijah.

Vse to sem vam zapisala, da boste lažje razumeli, da partnerja vodijo nezavedni mehanizmi, ki jih je ponotranjil dolgo nazaj. Vse skupaj pa ni opravičilo za nasilje.

Za vsa dejanja in besede, ki vas ranijo, bo kot odrasel moški moral prevzeti odgovornost.

Pa poglejva kako ste vi in kaj lahko storite?

Vsekakor bi me zanimalo koliko časa ste v tem odnosu in kako sta bila pred otrokom?

Zakaj vztrajate in dovolite vsa ponižanja ter odsotnosti?

Kakšna je vaša lastna vrednost in zakaj ne zmorete postaviti mej?

 

Žal partnerja ne morete spremeniti.

 

Če bo sam dojel škodljivost njegovih vzorcev in posledice, bo naredil kaj v tej smeri in si poiskal pomoč.

 

Vi, draga mamica pa lahko poskrbite zase in nemočnega otročka. Preberite knjigo Ženske, ki preveč ljubijo in še kaj na temo soodvisnosti.

Raziščite svoje otroštvo, da si odgovorite na vprašanje zakaj vas je privlačil ravno ta partner. V sebi imate moč za spremembe. Pojdite na terapijo sami in morda bo vaši spremembi sledil tudi mož. Z obtoževanjem in nenehnimi konflikti se oddaljujeta drug od drugega. Potrebujeta pa veliko razumevanja, sočutja in ljubezni, da prideta do bolečih vsebin, ki se skrivajo pod jezo in razočaranjem.

Osamljenost, nevrednost, neljubljenost in velik strah pred bližino je le nekaj možnih ranljivih vsebin, ki se ponavadi skrivajo pod vso dramo v partnerskem odnosu. Zmorete čez vse to, ne gre čez noč, je pa pot k notranjemu miru vredna vsakega koraka.

 

Srečno ❤️

 

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.đ

 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.