Vprašanje: Partner je veliko službeno odsoten. Vendar, ko je doma, za otroka (2 leti) ne skrbi kaj dosti. Vse mu je težko, že samo, da ga mora previti, kaj šele uspavati. V vrtcu ga vzgojiteljice skoraj ne poznajo, saj trdi, da se otrok v kolikor ga peljem v vrtec jaz, ne joka, prav tako se ne joka, če ga jaz uspavam… za vse sem sama. Tako sem žalostna, saj se zaradi otroka zbujam po najmanj 4x na noč, delam, popoldan pa skrbim za sinka, uspavam in spet znova… Ko pa partnerju skušam dopovedati, da potrebujem pomoč, so njegovi odgovori; ko boš toliko denarja zaslužila kot jaz, ga bom pa uspaval itn… Je katera imela takšnega partnerja in ga nekako spametovala?

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, žal mi je, da vas partner ne sliši in ne razume, za povrh pa je še žaljiv. Od naštetega se zdi najbolj problematičen zadnji del in ta se mora nemudoma spremeniti. Spremeniti njega ne morete… Nujno pa je, da mu postavite mejo in da tovrstne govorice (češ kdo služi več) takoj ustavite.

Žal zgodbo glede “neenakomernega” starševstva v terapijah poslušamo izjemno velikokrat, ker je odsotnost očeta v primarnih družinah pri nas pogosta.

Če sami nismo imeli očeta, težko znamo biti oče. Poleg tega – z vsem spoštovanjem do nasprotnega spola – z majhnimi otroki moški pogosto težje najdejo stik.  Svojih partnerk pa ne razumejo (preprosto zato, ker oni niso tisti, ki bi bili na porodniški in se zbujali, dojili etc etc – ne zato, ker ne bi želeli, ampak ker ne znajo).  Ko otročki malo zrastejo, se ta del spremeni. Skoraj vsi moški na terapijah rečejo, da so se povezali z otrokom takrat, ko so se lahko skupaj pogovarjali in igrali (torej po 3.letu).

Pri vas pa očitno ne gre le za starševsko odsotnost, saj imate ob sebi verjetno tudi deloholika, ki morda teče v izgorelost.

Ampak zgoraj omenjeno bi se zdelo še nekako rešljivo, če gospod do vas ne bi bil žaljiv. Očitno se čuti stisnjenega v kot in mamevrira s tako grdo sramotilno obrambo. To je prvo, kjer bi bilo nujno razmejiti in ta del je na vas, da mu ne dovolite takšnega načina pogovora z vami.

Partnerja vi ne morete spremeniti, čeprav bi želeli. Lahko pa ste ranljivi in mu poveste, da tako ne boste zmogli naprej.

To da žogico v vaše roke – vi ste tisti, ki se boste morali odločiti, ali vam je to dovolj ali ne. Če je gospod pripravljen govoriti spoštljivo in reševati odnos, vama toplo svetujem partnersko terapijo – ker razen tega ne vidim drugih načinov, da bi se on morda kdaj spremenil. Pa tudi tu, je odvisno od njega – ali to sploh želi.

Verjamem, da vam je hudo in težko biti v nemoči. Toda niste nemočni zase – lahko poskrbite zase, postavite meje in na terapiji ugotovite, ali vam bo gospod zmogel slediti ali ne.
Pogumno naprej!

Ps.: in seveda, nujno si najdite pomoč (čiscenje/hrana/varstvo.❤️

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Za vse sem sama. Kako dopovedati partnerju, da je tudi on starš: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.