Pozdravljeni.

Glede na to, kaj ste doživeli v vasem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih. Otroci nezavedno – nenamerno!  Zaznavajo te naše pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane. Torej več hudega kot smo doživeli, bolj bodo otroci nas spravljali ob živce. To je taksna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu. Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.

Toda imam dobri novici.

1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) .

2.to se da spremeniti. Ni lahko, ampak se da. Nekaj lahko začnete delati že doma, sami. Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost, npr. ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok. Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte. Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo. Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to. Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših. In kriči, kot je morda že takrat. Za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.

In kako bi bilo se z njo srečati? Si jo dovoliti izjokati, in reci svojemu notranjemu otroku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v taksne občutke? Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga še nihče do zdaj ni pomiril? Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta vaš notranji otrok, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo? In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?

Potem bi bilo verjetno drugače.  In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi, počasi, postajali nov človek…

Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.

Samo pogumno!

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch