“Odtujenost z partnerjem”

Lep pozdrav! Z partnerjem sva skupaj 3leta in imava 5mesecno hčero. Med nama primanjkuje komunikacije. Veliko krat bi se z njim rada pogovarjala.. Vendar, med pogovorom ne kaže nobenega interesa. Če že dobim kakšen odgovor, je to v “hecu”. Večinoma jaz govorim on je pa tiho in konstantno gleda v svoj mobitel ali nogometne tekme na televiziji.

Veliko krat me tudi ignorira zaradi mobitela. Ignorira do te meje, da se tako razburim, da vržem kaj vanj ali mu rečem kakšno besedo, ki ne bi smela. In potem sem seveda jaz kriva za vse.

Nikoli ne prizna napake, nikoli se ne opravici, za razliko od mene. Tudi do fizičnega nasilja je že prišlo… Ko se odloči, da me bo ignoriral me pač bo.  Tudi spolnosti med nama skorajda več ni. Jaz bi si želela več, ampak on trdi da je skoz utrujen ali da se mu pač ne da.

Naj še povem, da za hčer lepo skrbi. Vendar ga skoraj nič ni doma, saj si po službi kar hitro napolni “urnik” za cel dan vnaprej. Brez naju z hčero seveda. Kaj naj naredim, da bom bolj slišana in upoštevana?

Prosim za pomoč.
—————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovani, vaša zgodba je boleča in zelo si želite spremembe. Čutiti je veliko žalosti, razočaranja in osamljenosti. Tako kot mnogi pari sta se tudi vidva ujela v ‘vražji ples’, ki ga v knjigi Močno me objemi opisuje avtorica Sue Johnson.

Priporočam branje.

Gre za izogibajoč stil navezanosti pri partnerju, ki ne zmore čustvene bližine, zato beži stran. Pri vas pa se tehtnica nagiba k preokupiranemu stilu navezanosti in potrebujete ogromno bližine, pogovora in pozornosti.

Prav tako je dobro, da razmislite o odvisnosti od odnosov, saj ves fokus polagate na partnerja in iščete možnosti, da ga spremenite.

Ste v poporodnem obdobju, ki je za žensko zelo ranljivo in naporno.

Zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebujete varnost, bližino in razumevanje s strani partnerja. Vendar vam je žal ne zmore dati.

Verjetno nikoli ni bil deležen topline in so bile njegove potrebe v otroštvu preslišane, ignorirane ali je bil celo kaznovan ob izražanju čustev. Tudi zgleda kaj pomeni povezano partnerstvo v mami in očetu ni dobil. V takšnih okoliščinah je ponotranjil izogibajoč stil navezanosti. Beži pred bližino, ker mu le ta predstavlja nevarnost. Ne zmore biti opora.

Obramba, ki si jo je nadel je nasilje, ki mu je poznano verjetno že iz zgodnjega otroštva, le da je takrat bil on žrtev.

Vse to je njegovo, moj opis je zgolj ugibanje in predvidevanje na podlagi teoretičnega znanja in praktičnih primerov na partnerskih terapijah.

Vse to sem vam zapisala, da boste lažje razumeli, da partnerja vodijo nezavedni mehanizmi, ki jih je ponotranjil dolgo nazaj. Vse skupaj pa ni opravičilo za nasilje.

Za vsa dejanja in besede, ki vas ranijo, bo kot odrasel moški moral prevzeti odgovornost.

Pa poglejva kako ste vi in kaj lahko storite?

Vsekakor bi me zanimalo koliko časa ste v tem odnosu in kako sta bila pred otrokom?

Zakaj vztrajate in dovolite vsa ponižanja ter odsotnosti?

Kakšna je vaša lastna vrednost in zakaj ne zmorete postaviti mej?

Žal partnerja ne morete spremeniti.

Če bo sam dojel škodljivost njegovih vzorcev in posledice, bo naredil kaj v tej smeri in si poiskal pomoč.

Vi, draga mamica pa lahko poskrbite zase in nemočnega otročka. Preberite knjigo Ženske, ki preveč ljubijo in še kaj na temo soodvisnosti.

Raziščite svoje otroštvo, da si odgovorite na vprašanje zakaj vas je privlačil ravno ta partner. V sebi imate moč za spremembe. Pojdite na terapijo sami in morda bo vaši spremembi sledil tudi mož. Z obtoževanjem in nenehnimi konflikti se oddaljujeta drug od drugega. Potrebujeta pa veliko razumevanja, sočutja in ljubezni, da prideta do bolečih vsebin, ki se skrivajo pod jezo in razočaranjem.

Osamljenost, nevrednost, neljubljenost in velik strah pred bližino je le nekaj možnih ranljivih vsebin, ki se ponavadi skrivajo pod vso dramo v partnerskem odnosu. Zmorete čez vse to, ne gre čez noč, je pa pot k notranjemu miru vredna vsakega koraka.

Srečno ❤️

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.đ

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odtujenost z partnerjem: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spoštovana!

Ko pišete, se čuti, da ste v veliki stiski. Počutite se brezizhodno, hkrati pa ga imate še zmeraj radi in bi neskončno radi, da se vaš partner spremeni. Seveda mora biti zelo boleče za žensko, če nenehno čuti, kako jo partner, ki bi na nek način moral biti v tisti globini intimnosti najbližja oseba, ignorira …

Počutite se lahko zanemarjeno, odvečno in ničvredno … In koliko je tukaj prisotnega nekega trpljenja, ko se človek trudi, da bi res bilo drugače, da bi partner poskrbel zate in za dva majhna otroka, on pa kar ignorira vso to situacijo …

Če vas prav razumem, ste poskušali že vse in nič ni zaleglo. V teh primerih se svetuje partnerska terapija, ampak vaš partner resnično mora biti pripravljen nekaj spremeniti. Vsekakor je težko v takšni zvezi, saj se nenehno počutiš odrinjeno in spregledano …

.

Verjamem, da se trudite po najboljših močeh biti odlična mati, hoditi na morje sami, skrbeti za otroke, vendar pa ostaja tista neka praznina, osnovno pogrešanje bližnje osebe …

.

Vaš partner mora začutiti, da ne more z vami kakorkoli ravnati. To je bistveno. Da si odločno vzamete tisti osnovni prostor zase in na neki skrajni točki tudi začnete postavljati ultimate. Verjetno so vam tako svetovali tudi drugi in verjetno boste prejeli podobne komentarje tukaj …

Kako lahko vi pridobite večjo notranjo moč in občutek vrednosti, da z vami najbližja oseba ne more kar tako ravnati?

Kako lahko vi začnete postavljati določene meje, da vas druga bližnja oseba začne postavljati na 1. mesto pred svoj hobi, instagram, stranišče, kajenje, čas zase …?

To je bistvenega pomena. Verjamem, da je v vas tista določena osnovna moč, ki le mora pogledati na dan in zahtevati od drugih ljudi osnovno spoštovanje. Bistveno je, da vi začutite v sebi, da si več ne dovolite, da z vami nekdo tako ravna.

.

V določenih primerih, ko partner ne želi na terapevtska srečanja, priporočamo tudi individualno terapijo, kjer lahko začnete pridobivati tisto osnovno notranjo moč in drugim ljudem postavljati določene meje.

.

Vse dobro,

Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

_______________________________________________________________________________________________________________________________

Dodaten komentar gospe:

Doletelo me je pa ravno tisto, kar sem predvidevala,  prebolevam poporodno depresijo in se “fajtam” sama s sabo v glavi. Spremenilo se ni nič, kakšna zakonska terapija (“a si čist nora, preveč bereš forume”.).. Trenutno sem sama v postelji, ker on vsak dan “zaspi” v drugi sobi z sinom in razmišljam kaj bom jutri počela, se pogovarjam sama s seboj in potiho jokam. Misli so temačne, upam, da najdem neko svetlo točko…  seveda zaradi otrok, ki mi res pomenita vse na svetu.

________________________________________________________________________________________________________________________________

.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

.

Podoben članek lahko preberete tudi TUKAJ.

The post Obsedenost s socialnimi omrežji, odtujenost: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Z bivšim imava skupaj majhnega otroka. On pa je kmalu dobil novo partnerko. Kako mu naj povem, da ni dobro za najinega otroka, da otroka hitro vključuje v njegov nov odnos?

Odgovor:

“Draga anonimna mamica, hudo vam je siliti hčerko v odnose s človekom, ki ga ona ne mara. Kako pa ste vi preboleli ločitev? Ste si dali čas in prostor, da jo odžalujete, da si dovolite izjokati vse kar ste izgubili in si res odpreti prostor, da lahko sprejmete novo življenje in vse kar to prinese? Novo življenje pomeni, da sta bivša partnerja samo še oče in mati, partnerstvo pa nadaljujeta z drugimi ljudmi. Svetujem vam, da si vzamete čas in si dovolite začutiti te spremembe in kaj točno za vas pomenijo. S hčerko se pogovorite in ji povejte, da je ločitev odgovornost staršev, da ona zanjo ni kriva in da ne bo izgubila očeta, če ima ta novo partnerko. Preberite ji knjigo Zakaj lunina vila in mesecev princ ne živita skupaj”.  (Barbara Holcman, ZDT)

Razhodi so vedno boleči, še najbolj za otroke. Za najmlajše je največjega pomena, da se starša zmoreta čimveč stvari dogovoriti v miru, soglasju in razumevanju. To je poseben izziv že za starša, ki sta v aktualnem odnosu, kaj šele za starša, ki sta se razšla. Znašli ste se torej pred res hudo in težko situacijo.

Ko se zgodi ločitev, je pred starši samohranilci težka pot, ko morajo zaupati partnerju (po možnosti takšnemu, v katerega so izgubili zaupanje), da bo otrok z njim v redu. Torej: da četudi ne bomo z njim mi vsak trenutek, da bo v redu. Zaupati v to pa je pogosto težava, sploh v primerih, kjer starša že prej nista bila usklajena v starševstvu in še posebej v primerih, če sta se razšla zaradi izgube zaupanja. Zato je za takšnega starša pot, ki ga čaka izjemno naporna, a vredna: rezultat je namreč otrok, ki ne potrebuje izbirat strani, ne potrebuje ščitit ali napadat enega od staršev in zaradi tega še najbolj nemoteno nadaljuje svoje življenje in ohrani oba starša v lepem spominu. Če pa se kdo od staršev ne obnaša “najlepše”, ali pa ga ne zmore začutiti, pa to otrok sprevidi sam – seveda še bolj kasneje, ko odraste. Največja zaščita otroka je možna le tako, da starš kljub preprekam pokaže in ohrani spoštljivost do drugega starša. Izjeme so le primeri nasilja ali večjih zlorab, kjer so potem stiki omejeni, oziroma pod nadzorom.

Bivšega boste žal težko spremenili. Seveda lahko poskusite s prijaznim pogovorom, kjer poudarite, da razumete, da on želi vključiti osebo, ki je zanj pomembna v hčerkino življenje in da mu tega ne nameravate preprečevati ali oteževati. Da je vaša edina želja le to, da to naredi postopoma, z občutkom, da ne bo za vajinega otroka prevelik stres. Ni nujno, da vas bo upošteval in v tem primeru se boste žal morali soočiti tudi s to opcijo. Verjamem, da vas plaši in da je tudi boleča hkrati.

Si predstavljam, da se bojite, da bi bil otrok v stiski in da bi bili hitro zamenjani. Ampak za vašega otroka ste vi edina mati in boste to vedno ostali. Nihče vas ne more nadomestiti nikoli. Lahko vam le pomaga pri vzgoji. Zelo pogumno bi bilo, da se podate na pot sprejemanja takšne situacije. Ta pot deluje prav mučeniška, ampak za vse najlažja. Do tja seveda ne morete priti čez noč, sploh če ostaja veliko čustev med vami. Ko si jih boste dovolili čutiti, tako težje kot lažje, boste sčasoma vstopili v proces odpuščanja (dopuščanja vseh občutkov) in drugačne poti: smeri, ki je za vse v nastali situaciji najboljša.

Otrok pa bo seveda v manjšem stresu ob postopnem pripravljanju na nove osebe. Ob ločitvah se vedno priporoča čim manj sprememb, novih ljudi in podobno. Če tega vaš bivši ne ve, ga povabite morda na kakšna skupna csd ali terapevtska svetovanja, kjer vam bodo strokovnjaki prav tako zaupali podobno. Pri nas je veliko kvalitetnih knjig, bivšemu pa lahko priporočite ali podarite tole: Damijan Ganc: Izzivi očetovstva po ločitvi.  Vse dobro vam želim v tej drugačni vlogi. Verjamem, da je trenutno težko, verjamem pa tudi, da se otroci zelo prilagodijo in da bo z vašim otrokom v vsakem primeru še vse dobro. Saj ima vas!

Samo naprej!

Zapisala in uredila: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Ločitev, otroci in novi partnerji appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

“V vezi s partnerjem sva 6 let in pol, imava enega otroka, poleti pa se nam pridruži še en. Živima pri njegovih starših, imamo svoje nadstropje, svoj vhod…na vmešavanja njegovih sem se nekako že navadila, je pa problem komunikacija med nama. Velikokrat se ta konča s prepirom, ne razumevanjem drug drugega. Jaz svoja občutja nekako sproščam skozi meditacije, delom na sebi, pa še vedno pride trenutek ko mi eksplodira, začnem kričat in se jezit. Ali pa padem v jok. Njegova reakcija je ponavadi neodziv ali pa zakaj se cmerim kot majhen otrok. Pa tudi ta občutja potem zatrem vase, da ne jočem pred njim. Da prediham in potlačim vase, meditiram. A ko izbruhne, izbruhne…včasih se niti nimam želje pogovarjat, ker ne prideva skupaj. Ko sva kje drugje ( morje, sama v avtu na daljši poti,..) je nekako drugače, komunikacija lažje steče. Ne vem6 več kako biti sočutna do njega, ga razumeti. Kako naj mu izrazim svoja občutja, ko jih že v kali zatre? Ne želi me včasih slišat, melje svoj prav in ko se dokaže da sem imela prav je potem prijaznejši, da vedet da mu je žal ali pa obrne na hec,čes da je vseskozi že mislil enako. Sicer je dober oče, nudi otroku vse in še več. Samo to med nama…? Na partnerske terapije ne želi.”

Odgovor:

Bi vam rada svetovala, pa imam nekako premalo informacij. V tem smislu, ker so logicno enostranske in tezko vemo, kaj zares dozivlja gospod. Bi rekla le, da se mi zdi krivicno do obeh, da se preprirata kdo ima “prav” , kot da vama je to pomembno. Pri tem pa zal oba ostajata neslisana, nepovezana in nasploh razočarana.
Sicer pa kot berem ste vi precej ekspresivni, gospod pa verjetno bolj racionalen. Po opisu sodeč imata skoraj klasicno zensko-mosko razumevanje cutenj: vi jih ozavescate in cutite in dajete ven, gospod pa se z njimi sooca drugace – zato tudi od vas pricakuje, da ne cutite, ali pa vas celo ignorira. Ne vem, kolikokrat so ignorirali mogoce njega in se je tega kar navadil. Vsekakor je to del njegovega sveta, njegovega razumevanja obcutij, po njegovo najbrz najboljse delujes, ce stvari ne cutis prevec. Sklepam? In ni to nekaj osebnega proti vam, ceprav je njegova navada vasa bolecina. In ja, res je tezko delovati v odnosu – ko ste vi delujete tako zelo zensko, moz pa tako zelo mosko.. Tezko bomo resili to takole po internetu, zato me zanima ce bi sel pa na kaksne delavnice? V smislu srecanj za zakonce v krizi? Ideja na hitro…
Za doma pa…. Pustite njemu da custvuje po svoje, vi pa custvujte na svoj nacin. Ce vas njegovo nesprejemanje vasih cutenj zelo boli, mu poskusite to zaupati, na nacin, da ga ne krivite. Pri tem pa se odkriti, ce se vam je to dogajalo ze doma in vas zato boli ob partnerju se bolj. Ce imamo v odnosu namrec obcutja “od doma”, ki nimamo ozavescena, lahko ta zelo bolijo ravno v partnerskem odnosu. ..
Sicer pa zveni res vse skupaj krivicno do vas. Ste razmisljali da pridete na individulno terapijo? Ostanite se naprej tako zenstveni, custveni in ekspresivni – to je najdragocenejse kar zenske imamo. In govori o vasi zivosti, individualnosti, o necem, v kar se je vas partner ze pred 6imi leti zaljubil. In vase solze so pomembne in svete. Ne potlacite jih, le najdite varno mesto kjer se boste pocutili tudi v zalosti spostovano, vredno in sprejeto. Srecno obema želim!

The post Komunikacija med partnerjema appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lep pozdrav!
Imam problem s partnerjem seveda. Skupaj sva 8 let. Na začetku najine zveze nisem vedela ali sem v nebesih, ali sem srečala svojo sorodno dušo pojma nimam…bil je prijazen, vse bi naredil zame ni da ni kako sva en drugega razvajala…takrat sva bila stara 18 in 21 let in to je trajalo 4 leta…nato pa kot bi se vse skupaj pretrgalo….ko sem mu rekla da ne želim več hoditi z njegovo družbo ven, ker so sami fantje in se res z njimi nimam kaj pogovarjat se je vse spremenilo…kot da mu je ta ideja všeč…začel je hoditi sam ven…jaz sem začela hoditi sama ven …ok vse lepo in prav, nisva imela otrok, ampak takrat se je odnos čudno spremenil…seveda se je tudi spolni odnos spremenil…baje ni bilo nobenega varanja vmes in tudi iz moje strani ga ni bilo…ko sva se nekako pogovorila..sva se pogovorila o otroku…res sem si ga želela, ker sem zelo zgodaj izgubila brata in mi je v srcu mankalo nekaj, kar bi bilo moje krvi…:S tudi on je bil vesel ideje…med nosečnostjo se mi je lepo posvečal bil z mano vendar še vedno je okol hodil sam…tudi po pogovoru da me malo moti in da me je strah da bi prišlo do varanja, mi je rekel da me ne vara in ga ni ganilo ko sem kdaj tudi zajokala…delal je kakor je želel…po porodu se je vse skupaj samo še stopnjevalo…bil je minimanlno 2 x na tedn s prijatelji po gostilnah in prihajal domov pozno…obupano sem ga na vse možne načine prosila naj hodi po službi domov ker ga potrebujem čeprav se ne posvečam več toliko nama…ampak zaman…sedaj sva skupaj kot sem omenila 8 let in me počasi vse skupaj spravlja ob živce ker nima želje biti z nama…mala je stara 3 leta želi imeti ob sebi njega in mene ampak včasih se mi zdi kot da smo mu zaprle pot do njegovega sanjskega življenja…SVOBODE. Ko se nekaj dogovoriva se ne drži dogovora…npr…prosim ne hodi danes v gostilno ker imamo jutri krst…odgovor je bil pridem takoj po službi…realnost? pride zjutraj eno uro preden se gre v cerkev…tako sem bila izmučena zaradi živcev da sem konkretno zbolela…vendar tega kako mi uničuje življenje sploh ne vidi…ne vem kako naj vam povem…edina težava je da ne zna uživati z nama ampak se raje sprošča ob prijateljih na pivu….kako naj se rešim vsega skupaj…ker enostavno nimam več nobenega potrplenja…:S vendar ga imam še vedno rada in tudi on pravi da me ima čeprav dela napake..jih priznava, ve kaj dela narobe…mogoče je odvisen od takega življenja? ko je živel doma je imel veliko prostega časa, ni rabil delati nič…zato se mi zdi da se kar ne zna zaposliti z delom…prosim za pomoč ker bi zelo rada to težavo rešila…:S hvala iz srca <3
Naš odgovor:

Pozdravljena, draga mamica.

Hvala za odlično in strnjeno samoanalizo vašega odnosa s partnerjem. Kot ste sami povedali, je bil vajin odnos na začetku zelo obetaven, poln lepih občutkov in hormonov. Za partnerske odnose je to nekaj običajnega, včasih pride celo do pravega zlitja, ko sta partnerja močno povezana (kot sta bila ze kot dojenčka ob mami). Če je bilo tako tudi v vajinem primeru, je mogoče potem celo logično, da vama (ali enemu od vaju) je po štirih letih ustrezalo malo časa tudi zase. In tudi s tem je vse v redu, dokler oba partnerja to situacijo doživljata podobno in sta v tem se vedno povezana.

A pri vas že takrat ni bilo tako. Če vas prav razumem, se v družbi partnerjevih prijateljev niste počutili najboljše, vsekakor pa niste čutili, da ji pripadate. Ob tem ste tudi vi zaceli živeti svoje življenje, a na tak način ste se popolnoma oddaljili od vašega partnerja in isto ste čutili zanj. Te dogodke opisujete na en boleč način, zato se mi ob tem postavlja vprašanje, koliko sta zmogla o tem takrat govoriti – na način, da sta bila oba slišana.

Ta sprememba vaju je namreč neverjetno zaznamovala. Očitno tudi vase telo ni zmoglo tega, zato se je oglasilo precej glasno tudi v spolnosti. Vam je sploh bilo do spolnosti, ko ste se čutili najbrž pa tako neopaženo in njemu nepomembno? Ali je partner izgubil privlačnost v vaših očeh? Ste zmogli poslusati telo? Namreč vsakič kadar ne spregovorimo o svojih čutenjih na glas, v smislu da jih ubesedimo in smo potem tudi slišani, ta ostajajo v zakopana našem telesu. Telo pa vedno pove vse, tudi ko mi ne zmoremo čutiti občutij, ki so pretežka. Včasih se oglasi preko raznih alergij ali ostalih psihosomatskih bolezni, v spolnosti pa nikoli ne molči… Zato je sprememba v spolnosti vedno rdeč alarm za vsak odnos.

Ob omembi izgube vašega brata je čutiti, da ste bili že zgodaj soočeni s težjimi občutki žalosti, pa najbrž tudi osamljenosti. In verjamem, da vam ni bilo lahko in da ste pogrešali nekoga vašega, ki bi mu spet pripadali in on vam. Najbrž ste nekaj pripadnosti ob partnerju vseeno doživljali, da ste se odločili za tako velik korak, kot je otrok. Vseeno pa vam moram napisati, da je alarmantno prebrati, da se v zvezi absolutno niste počutili v ok, pravzaprav ste se počutili osamljeni (najbrž vsaj toliko kot ob izgubi brata), pa tega niste zmogli ubesediti, ampak ste se kar drzno odločili za otroka.
Niti ne vem, ce ste se tega zavedali. Kot da ste na nek način ignorirali vaša zelo intimna občutja, a hkrati delovali iz neke ranjenosti, ki se ni dobila svojega mesta za reševanje. Taksne odločitve so res tvegane in prebujajo veliko strahu, a ga ob vasi pripovedi ni direktno čutiti. Zato bi me na terapiji zelo zanimalo, zakaj vas je bilo strah izraziti to, kar ste čutili? Kje ste se naucili, da se o tem ne govori? Ali pa zakaj tega niste zmogli narediti na način, da bi vas partner slišal. Vaša čutenja so namreč pomembna in sveta in zasluzite si, da ste slišani!

Morda bi mi odgovorili, in celo v mailu navajate, da ste partnerja prosili. Da ste, predvsem po porodu, izrazili svoja občutja, a so bila spregledana in na hitro odpravljena. Je čutiti, da ste ob partnerju prav nemočni in da na kakršenkoli način poskusite, ni v redu. Zato bi vas vprašala, kako to, da morate tukaj pozirati toliko težkih občutij? Kako to, da ste se znašli v takem odnosu? Kje je vaša jeza? Vam je taksna pozicija v odnosu že iz kje poznana? Kakšen odnos sta imela vaša starša? Vse to in se več me zanima, ko berem vašo pravzaprav žalostno situacijo.

In se ključen odstavek. Ja, vas partner je lahko odvisen. Lahko je odvisen od alkohola, ali pa od adrenalina, ki ga doživi, ko se gre ven sprostit. Tega odgovora vam zal direktno ne morem dati na daljavo, sem pa prepričana, da vi čutite, ali je tam kakšna resna težava ali ne. Pomembno pa je, da si boste tokrat prisluhnili. Morda se bolj – se vprašali zakaj ste vi tukaj “pristali”, zakaj točno ob takem partnerju. Zakaj ob partnerju, ki potrebuje odmik? Koliko se tudi vi bojite odnosov?

Kakršnakoli že ta kruta situacija v realnosti je, ste si vi njega izbrali in poleg vsega je se oče vajinega otroka. To se ni zgodilo kar naključno. V vasem življenju ima izredno pomembno vlogo. Kar pa ne pomeni, da morate ostati v odnosu in biti tiho. Pomembno se zdi, da bi mu vse to kar nosite v sebi res iskreno pokazali. Če imate občutek, da ste to že storili in da se v tem ne zmoreta slišati, potem vama nujno predlagam partnersko terapijo – to je terapija, kjer oba partnerja dobita mesto, da sta slišana in razumljena, a hkrati povezana. Če čutite da gre za odvisnost, se mora slednja seveda prekiniti, da sploh lahko normalno komunicirata. Vsekakor se pogovarjajta in iščita rešitve, če jih ne bosta zmogla najti sama, pa se lahko vedno obrnete tudi name. Želim vam, da bi se naprej iskali odgovore na vprašanja, prvo o sebi, pa tudi o vama. Pa srečno.

Katja Knez Steinbuch,

doktorska kandidatka zakonske družinske terapije

The post Partner se oddaljuje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.