Imata 2 otroka, sedaj je pa spet noseča in jo ne pusti na splav.
Tudi ona živi od DSP.
Ko poplača vse položnice ji zelo malo ostane za preživetje.
Smilijo se mi otroci, ker vem da gre iz glavo skozi zid.
On se spremenil ne bo, delat ne želi.
___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
Grozna situacija, a več, kot da:

1.) Iskreno poveste prijateljici, kako je to škodljivo za otroke, da živijo v takem okolju in jo usmerite z informacijami, kako stran (varna hiša, CSD, terapija zase)

2.) Če nič ne zaleze, anonimno prijavite sum zanemarjanja/zlorabe otrok na policijo in CSD.

Vaša prijateljica je odrasla oseba, ne le nemočna žrtev takega odnosa, saj je odgovorna za otroke. Je v razmerju, kjer odnosa sploh ni – saj odvisniki niso sposobni odnosov. In če vas ne sliši v ničemer, če ni sposobna oditi ven iz takega odnosa, pomeni da ima tudi sama velike težave, saj ni priklenjena v odnos razen če je prisotno tudi nasilje v odnosu. Lahko je odvisna od odnosov…

Rešiti je ne morete – rešiti se bo morala sama. Lahko ji le poveste in ponavljate eno in isto.

Pri tem pa zaščitite sebe, svoj notranji mir.

Vem, da je težko, še posebej, ker so vpleteni otroci. Zato je se bolj pomembno, da nekdo – vi v tem primeru – ne pogledate stran, ampak ste tisti nevidni ‘advokat’ za otroke, ki bo ukrepal tudi po točki 2. če je treba. Ker morda ste edina zrela oseba, ki razume škodljivost cele situacije za otroke.

Če vam bo z vsem težko, si lahko tudi zase poiščete terapevtsko podporo, saj morda sami posrkate ogromno te škodljive dinamike in stiske nase.

Prav zato je pomembno, da imate dobre razmejitve: kaj je v vaši moči in kaj ni, kot sem opisala v točki 1.) in 2.).
Vse dobro,
Špela Adamič Malik, Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prijateljica ima razmerje z odvisnim moškim: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: ZASVOJENOST ALI LOČITEV? Kako oditi iz odnosa, ki ga ni?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo.Kako se znebiš krivde/slabe vesti ko se ločuješ? Z mozem sva porocena 11 let, skupaj cirka 15. Imava dva soloobvezna otroka (5-ti in 1. razred). Moj moz je ze od nekdaj zelo navezan na svoje prijatelje in druzbo brez njih ne prezivi niti enega dneva. Kar v praksi pomeni da pride iz sluzbe, gre z njimi takoj na kavo/pivo/joint in se ponavadi privlece domov takrat ko otroci spijo ali ko so tik pred tem da grejo spat. Doma je takrat ko ga prosim – torej ko imam sama kake opravke ali ko pricakuje da bova seksala. Ker sem mu rekla da ko je v pijanem in zadetem stanju pac z njim ne morem seksat. Zato ostane doma da je trezen. Pa ajde vcasih se mu po kakem slucaju res ne da nikamor ampak to je bolj redko. V tem primeru pac doma skadi 2-3 jointe. Nikoli mu nisem ocitala izhodov in druzenja s prijatelji. Je izredno dobrosrcen, posten in deloven. Vendar kljub temu da sem velikokrat povedala da me moti to njegovo “zadeto” stanje in da hocem da prezivlja cas z mano in nami le tega ni. Mogoce je kak dan bolje potem pa spet po starem. Prisla sem do te tocke da sem rekla da imam dovolj. Kljub temu, da ga imam se vedno rada. In seveda mi sedaj naprej mece, da ga zapuscam zaradi malenkosti. Da se ljudje ne locejo zaradi tega. Da se bo poboljsal. (trajalo je cel teden.) In potem razmisljam pa ali sem mu dala premalo ljubezni, ali bi morala se vztrajat in upat. Ceprov mi razum govori da nikoli ne bo bolje. Se sam je rekel da trave ne bo nehal kaditi nikoli in da ga nimam pravice spreminjati. Oba sva 40 let in res nocem ziveti zivljenja vec kot da sem v srednji soli s pogovori o tem kdo je bil bolj pijan… 

Draga anonimna, hvala za vaše vprašanje. Verjamem, da ste se znašli prav sredi mešanice občutij. Moža imate radi, ampak preprosto ne zmorete več. Najraje bi šli, ampak vas omejuje vaš oseben občutek krivde, pa najbrž tudi strah, kako bo potem. Ne vem, kako hitro se mogoče pojavi tesnoba, ko si predstavljate, da ne bi več živeli družinskega življenja…? Hkrati pa vas najbrž stisne tudi ob ideji, da se nič ne spremeni. Kot da bi želeli spremembo, a bi jo oviral strah, ki se skriva za krivdo, ki jo omenjate. Strah pa je najbrž občutek, ki ga skriva tudi vaš mož, s svojimi umiki in begom od družine. Zakonska družinska terapija bi vedno poiskala vzroke vajinih trenutnih vedenj: njegovega bega in vašega »statusa quo«.

Partnerstvo je vedno izziv, sploh ko vanj vstopijo še zasvojenosti ali drugi ljudje. Kar opisujete, ni le izziv, ampak je resna situacija, kriza v partnerskem odnosu, ki vsebuje moževo zasvojenost – to pa je povsem upravičen razlog za ločitev. Ljudje se pogosto ločujejo ravno iz tega razloga in četudi vas mož to minimalizira, je realnost drugačna. Minimaliziranje je sicer zelo značilna lastnost vseh odvisnikov, ki se z realnostjo težko spoprimejo. To je razlog zakaj so se znašli sredi začaranega kroga in ob odvajanju lahko pride tudi močna duševna stiska, ko morajo zdržati v realnosti, v dolgčasu, z vsemi občutki. Zasvojenost ne vpliva le na tistega, ki je zasvojen, pač pa na celoten družinski sistem, na oba partnerja in na otroke. Tudi vzgoja otrok lahko postane prizorišče bojevanja. Zasvojenost lahko prekine le zasvojeni, če se za to sam odloči.

Kot žena se najbrž čutite nemočni in tudi ste v nemočnem položaju, ker se ne morete odločati namesto moža. Lahko mu nanizate vrsto raziskav, ali pa izlijete vaše srce in najbrž ste vse to že poskusili. Ampak odločitev je na gospodu. Vi se lahko pojavite z jasno izraženo zahtevo po spremembi, abstinenci. Malo je presenetljivo, da tega niste zahtevali že prej in da ste vse razumeli in tiho prenašali. Ste bili prestrašeni? Oziroma, kaj je tisto, kaj vas ovira pri tem, da rečete, da je nekaj za vas nesprejemljivo? Kam se je skrila vaša jeza? Navadno se v odnosih, ki jih imenujemo odvisni odnosi, znajdejo ravno pari, kjer ima en izkušnjo zlorabe alkohola/droge, drug pa je od njega odvisen. Kot da mu, grdo rečeno, ustreza, da je z odsotnim partnerjem. Ker je oba preveč strah povezanega, intimnega odnosa. Vam je ta termin poznan? V procesu psihoterapije se dostikrat zgodi, da ko se pari odločijo za partnersko terapijo in za zdravljenje, malo obtičijo in se prestrašijo. Ker je v resnici oba zelo strah. Vam je ta občutek blizu?

Če mož spremembe ne zmore, niti v mislih (kaj šele v dejanjih), potem ste storili za vaš del vse. Nujno je potem, da poskrbite zase, še bolj pa za varnost otrok. Puščati otroke v takem stanju ob možu je skrajno nevarno in nedopustno. Če on ne bo pokazal pripravljenosti za spremembo, se bosta morala najbrž dogovoriti tudi za stike pod nadzorom.
Če se bo mož vendarle odločil za poskus, da spremeni svoje življenje, morate vedeti, da lahko sledijo padci. Recidivi so pogosto del te poti in morate res razmisliti, če zmorete tako. Ta dinamika je lahko naporna in škodljiva tudi za otroke (ti vzponi in padci). Pogosto se zgodi, da se odvisni partner odloči za reševanje situacije šele takrat, ko pade in izgubi družino. Ali pa se celo odloči za pomoč in žena obupa, ker ne zmore zdržati ob tako spremenjenem, »present« partnerju. Ta sedaj po abstinenci in psihoterapiji ni več odklopljen, je lahko prisoten, a hkrati dolgočasen, včasih tudi naporen, vse to, česar ona ni več vajena. Včasih se zato kljub rešitvi osnovne težave zelo težko povežeta, ker ju ovira vzajemen strah pred intimo, ki ju hkrati drži skupaj, a ne pusti narazen. Ironično, boleče, a partnerska terapija naslavlja ta občutja, odstranjuje obrambne mehanizme in skuša par ponovno povezati.
Zelo težko pa napovemo, v katero smer bosta šla vidva. Kaj si vi želite? Kje lahko najdete spet sebe in svoj pogum, da postavite meje partnerju in zahtevate, da postane mož in oče. Seveda je možno, da tega ne bo izbral, ampak večje vprašanje je, kaj vas ovira pri tem, da bi sploh zahtevala čas zase, za vaju, za družino? Glede na opis sklepam, da so ta vzdušja strahu, sramu, nemira in nepovezanih odnosov domača tudi vam. Sklepam, da ste se te odvisnosti najbrž naučili v svoji primarni družini, kjer ste najbrž odraščali ob odsotnem očetu, ali pa mami, ki ni zmogla imeti stika. Kakšna je vaša osebna zgodba, ki je vas sploh pripeljala v ta odnos, ki ima tipične značilnosti odvisnega odnosa? V kakšni družini ste odraščali in kje ste se naučili, da vaše potrebe niso pomembne? Kje ste že prej tako močno zgubljali kontrolo, da ste se znašli v tej reprizi vašega preteklega življenja?

Če si ne boste odgovorili na zgornja vprašanja, ste v nevarnosti, da boste samo šli naprej, v podobno boleč odnos. V nevarnosti, da naletite na nekoga podobnega, zato je nujno, da pri sebi raziščete te vzorce in vzroke občutkov strahu. Priznali ste si, da vas v odnosu drži krivda. Krivda je navadno pokrivalo za globlja občutja, kot je npr strah. Kako bi bilo priti v stik tudi s tem občutkom, kako bi si bilo dovoliti biti sami sebi dober psiholog? Ravno krivda je namreč gonilo odvisnih odnosov. Nujno morate odkriti, kaj se skriva za njo. In kakšna je ta krivda, kam je pripeta? Kaj je lahko najhuje, če greste? Koga bi s tem najbolj prizadeli? Iz kje ste vajeni, da prevzamete polno odgovornost, ne pa le delno? Ste bili morda postaršen otrok, ki je že doma skrbel za vse okoli sebe? Kdo je kdaj poskrbel za vas, ste mu dovolili? In koliko nevarnosti zbuja ideja, da morda vseeno dobite moža nazaj? In kaj vse začutite v telesu, ko si predstavljate obe možnosti?

Veliko vprašanj torej tudi za vas. Ravno zato, ker je celo vprašanje le opis partnerja. Kje ste vi? In a ste opazili, kako se sprašujete, kaj bi lahko bi še naredili v odnosu (In potem razmišljam ali sem mu dala premalo ljubezni, ali bi morala se vztrajat in upat), ne pa kako se vi počutite v odnosu? Kot da imate takšno moč nad njim. To je iluzija odvisnih odnosov – v resnici imate neverjetno moč, pri sebi. Le vi ste tisti, ki veste vaše odgovore in lahko poskrbite za svojo varnost, za svojo ranljivost in pa tudi za vaše otroke. Ni vam treba več samo prenašati trenutno situacijo in gledati, kako nekdo drug zgublja kontrolo in živi v vzdušju depresije. Zdaj ste vi starš in vi žena. Lahko spremenite vaš del odnosa. Lahko zahtevate spremembo in jo tudi sami pri sebi naredite. Zakaj si ne bi drznili?

V branje vam priporočam literaturo na temo odvisnih odnosov in pa knjigo Strupeni starši.

Za resno rešitev odvisnosti v vajinem odnosu vama toplo priporočam obisk psihoterapevta oziroma zakonskega družinskega terapevta. Marsikaj se da rešiti, če sta za to pripravljena oba, v varnem odnosu s psihoterapevtom. Srečno in dobrodošli.

The post Zasvojenost ali ločitev? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.