Pozdravljeni potrebovala bi nasvet. Pričakujem drugega otroka, s partnerjem se še samo kregava.

Postal je tak egoist nobenih čustev več. Pa niso moji hormoni krivi. Ampak vseeno karkoli naredim ni ok. Sploh če je slabe volje bo začel špikat.

Pridem iz službe domov prav opazujem sploh me več ne opazi. Niti ga ne zanima kako sem. Sedi in brska po telefonu. Kaj lahko naredim.

Prav srce me boli, ne zahtevam da more zdaj ne vem kok okoli mene se sukat. Ampak vsaj mal da mi pokaže da me ma rad. Ali očitno Tut to ne več res mi je hudo potrebovala bi samo mal ljubezni, en objem, malo razumevanja

_____________________________________________________________________________________

Draga anonimna, Slišim vas, da se počutite v partnerstvu nevidni, neobčuteni, vaše čustvene in fizične potrebe po bližini ostajajo nezadovoljene.

Poleg tega ste v ranljivi situaciji, saj pod srcem nosite drugega dojenčka.

Komunikacija z vašim partnerjem šepa, vedno znova se zapletata v prepire. Kot prvo – žal mi je, da to doživljate.

V času, ko bi potrebovala se toliko bolj varnosti in ljubezni, prav tega manjka. Partnerja doživljate kot egoista.

Kako komunicirata?

Kako mu lahko poveste za vaše potrebe?

Kaj se zgodi, če pristopite do njega in ga prosite za objem, crkljanje?

Včasih smo tako ranjeni, da pristopimo do partnerja napadalno in potem se zavrtimo v spirali navzdol – ker v takem nas partner ne bo slišal, ampak bo reagiral obrambno.

Bistvo partnerstva je, da skupaj rastemo, si gradimo varnost in ljubezen, si pomagamo zadovoljevati potrebe, en drugega.

Kjer je eden, sta vedno dva – za problem.

Ste probali zakonsko družinsko terapijo?

Pomagala vam bo v premostitvi komunikacijskih problemov. Mogoče se sliši površinsko – komunikacija. A besede lahko globoko ranijo ali pa celijo.

Težko komentiram njegov egoizem, ker je treba pristopiti k celemu odnosu celostno – vidva proti problemu, ne en proti drugemu. Tudi če je izjemno egoističen, potem se bosta morala pogovoriti o temeljnih dogovorih zakona.

Kaj sta bila že prej dogovorjena, kako si stojita ob strani, kaj kdo rabi. Te dogovore je treba nenehno oživljati, brusiti. Zato, ker se spreminjamo, in ker so na nek način neizrečena pričakovanja toksična za oba vpletena. Treba si je jasno povedati, kaj kdo rabi in iskati kompromise.

Želim vama, da vama uspe. Imate čisto normalne potrebe. A ne vemo, kaj se dogaja z njim. Morda mu je vse to normalno – morda je imel tak zgled doma in ne dojema, da je kaj narobe. Morda je se kaj drugega v tej dinamiki.

Zato predlagam terapijo v pomoč. Če on noče, pa zase individualno, da boste še bolj čutila sebe, dobila oporo in gradila varnost. Niso to ‘malenkosti’.

Če sebe povozimo pri takih potrebah, ker nas drugi ne zmore ali noče slišati, nas to lahko globoko rabi.

Hvala, da ste nam pisali.

Vse dobro in borite se zase.

Odgovor je zapisala terapevtka Spela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem se samo kregava: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.
“Živim v zakonu, v katerem nikoli ni bilo ljubezni, ampak funkcionalno sobivanje. Neke vrste potrpežljivo prijateljstvo. Hči in sin. Seks soliden, a nič posebnega.

Odlično sodelovanje glede financ, gospodinjstva, vzgoje. Nikoli pijan, nikoli nasilen, nikoli varal, otroci ga obožujejo, razume se z mojimi starši in jaz z njegovimi, tašča pravi, da sem blagoslov v njihovi družini…

Prijatelji so postali skupni prijatelji. “Nobenih težav”.

Pogrešam ljubezenski odnos!

Imam še enega partnerja, s katerim težko prideva do skupne resnice, prepirava se, seks ni posebej dober – zaljubljenost je minila.

Ampak obstaja ljubezen in skupna zgodba: kraji, besede, pesmi, spomini, ki so samo najini… Ne vem, kako naj opišem.

Psihična povezanost, on vidi barve sveta enako kot jaz, ima navdušenje za podobne stvari, skupaj sva srečna. Ne vrti se vse okoli vsakodnevnih malenkosti, pragmatičnosti.

Varal je celo življenje. Poročen, brez otrok (si jih pa zelo želi), znatno starejši od mene (malo pozno za otroke). Imava podobno predstavo o tem, kako naj bi izgledal dom (otroci, obiski, izleti…).
Mož se mojim željam sicer prilagodi, včasih sva imela tudi z možem več skupnih hobijev, ampak skozi leta sva se oba spremenila, interesi so se zamenjali. Skušava pokazati interes za hobije drug drugega, ampak v globini ga ni.

Nimam pravih razlogov, da bi se ločila.

Imam utemeljene dvome, kako bi funkcionirala družina s tem drugim partnerjem (npr. verjetno je, da bi me varal, da ga moja družina ne bi lepo sprejela zaradi razlike v letih, da bi se tudi z njim lahko zgodilo, da skozi leta najini interesi zrastejo v drugačne smeri…)
Vem, da tako na dolgi rok ne morem naprej. Terapija bo.

Verjetno moram zaključiti odnos s tem drugim partnerjem – tega še nisem naredila, ker bi se brez njega počutila precej osamljeno, kot da me nihče ne vidi in ne razume. Seveda lahko ta drugi odnos pustim, da se nadaljuje, platonsko, se vidiva le občasno, brez seksa.

A se mi zdi, da potem nekako zamujam svoje življenje, če je on prisoten v mislih in ne zares.
(Od začetka imam tudi željo po tem, da bi mu lahko dala otroka, enostavno žal mi je, da njegova inteligenca in blagi karakter ne bi šla naprej – seveda ima tudi slabe plati, zna biti egocentričen, manipulativen).

Ne vem, ali bi lahko v svojem zakonu dosegla, da bi srečne trenutke na tak način delila. Ne vem, ali se mi bo kdaj tako odprl, da bi res čutila globoko povezanost. Pogovore o tem sem velikokrat načela in nisem dosegla spremembe – njemu je dovolj, da stvari funkcionirajo, ne pogreša “globje povezanosti”. Je samotarski tip tudi sicer.

Bom z njim vse življenje osamljena?

Naj razdiram zakon, ki funkcionira zgolj zaradi želje po večji psihični povezanosti?”

___________________________________________________________________________________________________________________

ODGOVOR:
Vprašanje ni tako enoznačno, ali se ločiti ali ne. Če partnerja toliko časa sodelujeta v odnosu brez globine, nekje nezavedno obema to odgovarja, oziroma jima je domače.

Zakaj distanca predstavlja varnost?

Gospa pravi, da si želi globine, ampak je kljub temu ni našla – tudi pri ljubimcu ne, saj se tam tudi ne da v polnosti predati, oba sta obenem namreč vezana drugje.

Dokler tega ne predelamo pri sebi (terapija ob tem zelo pomaga), bomo hodili iz odnosa v odnos in vedno bili razočarani. Tega, po čemer anonimna hrepeni, brez globljega stika s sabo, ne bo našla ob nobenem partnerju. Potem se lahko njeno vprašanje čisto spremeni, saj je v stiku s svojo avtentičnostjo, s svojimi potrebami in je odgovor jasen – najde in izrazi ga sama.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Pogrešam ljubezenski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

“V vezi s partnerjem sva 6 let in pol, imava enega otroka, poleti pa se nam pridruži še en. Živima pri njegovih starših, imamo svoje nadstropje, svoj vhod…na vmešavanja njegovih sem se nekako že navadila, je pa problem komunikacija med nama. Velikokrat se ta konča s prepirom, ne razumevanjem drug drugega. Jaz svoja občutja nekako sproščam skozi meditacije, delom na sebi, pa še vedno pride trenutek ko mi eksplodira, začnem kričat in se jezit. Ali pa padem v jok. Njegova reakcija je ponavadi neodziv ali pa zakaj se cmerim kot majhen otrok. Pa tudi ta občutja potem zatrem vase, da ne jočem pred njim. Da prediham in potlačim vase, meditiram. A ko izbruhne, izbruhne…včasih se niti nimam želje pogovarjat, ker ne prideva skupaj. Ko sva kje drugje ( morje, sama v avtu na daljši poti,..) je nekako drugače, komunikacija lažje steče. Ne vem6 več kako biti sočutna do njega, ga razumeti. Kako naj mu izrazim svoja občutja, ko jih že v kali zatre? Ne želi me včasih slišat, melje svoj prav in ko se dokaže da sem imela prav je potem prijaznejši, da vedet da mu je žal ali pa obrne na hec,čes da je vseskozi že mislil enako. Sicer je dober oče, nudi otroku vse in še več. Samo to med nama…? Na partnerske terapije ne želi.”

Odgovor:

Bi vam rada svetovala, pa imam nekako premalo informacij. V tem smislu, ker so logicno enostranske in tezko vemo, kaj zares dozivlja gospod. Bi rekla le, da se mi zdi krivicno do obeh, da se preprirata kdo ima “prav” , kot da vama je to pomembno. Pri tem pa zal oba ostajata neslisana, nepovezana in nasploh razočarana.
Sicer pa kot berem ste vi precej ekspresivni, gospod pa verjetno bolj racionalen. Po opisu sodeč imata skoraj klasicno zensko-mosko razumevanje cutenj: vi jih ozavescate in cutite in dajete ven, gospod pa se z njimi sooca drugace – zato tudi od vas pricakuje, da ne cutite, ali pa vas celo ignorira. Ne vem, kolikokrat so ignorirali mogoce njega in se je tega kar navadil. Vsekakor je to del njegovega sveta, njegovega razumevanja obcutij, po njegovo najbrz najboljse delujes, ce stvari ne cutis prevec. Sklepam? In ni to nekaj osebnega proti vam, ceprav je njegova navada vasa bolecina. In ja, res je tezko delovati v odnosu – ko ste vi delujete tako zelo zensko, moz pa tako zelo mosko.. Tezko bomo resili to takole po internetu, zato me zanima ce bi sel pa na kaksne delavnice? V smislu srecanj za zakonce v krizi? Ideja na hitro…
Za doma pa…. Pustite njemu da custvuje po svoje, vi pa custvujte na svoj nacin. Ce vas njegovo nesprejemanje vasih cutenj zelo boli, mu poskusite to zaupati, na nacin, da ga ne krivite. Pri tem pa se odkriti, ce se vam je to dogajalo ze doma in vas zato boli ob partnerju se bolj. Ce imamo v odnosu namrec obcutja “od doma”, ki nimamo ozavescena, lahko ta zelo bolijo ravno v partnerskem odnosu. ..
Sicer pa zveni res vse skupaj krivicno do vas. Ste razmisljali da pridete na individulno terapijo? Ostanite se naprej tako zenstveni, custveni in ekspresivni – to je najdragocenejse kar zenske imamo. In govori o vasi zivosti, individualnosti, o necem, v kar se je vas partner ze pred 6imi leti zaljubil. In vase solze so pomembne in svete. Ne potlacite jih, le najdite varno mesto kjer se boste pocutili tudi v zalosti spostovano, vredno in sprejeto. Srecno obema želim!

The post Komunikacija med partnerjema appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lep pozdrav!
Imam problem s partnerjem seveda. Skupaj sva 8 let. Na začetku najine zveze nisem vedela ali sem v nebesih, ali sem srečala svojo sorodno dušo pojma nimam…bil je prijazen, vse bi naredil zame ni da ni kako sva en drugega razvajala…takrat sva bila stara 18 in 21 let in to je trajalo 4 leta…nato pa kot bi se vse skupaj pretrgalo….ko sem mu rekla da ne želim več hoditi z njegovo družbo ven, ker so sami fantje in se res z njimi nimam kaj pogovarjat se je vse spremenilo…kot da mu je ta ideja všeč…začel je hoditi sam ven…jaz sem začela hoditi sama ven …ok vse lepo in prav, nisva imela otrok, ampak takrat se je odnos čudno spremenil…seveda se je tudi spolni odnos spremenil…baje ni bilo nobenega varanja vmes in tudi iz moje strani ga ni bilo…ko sva se nekako pogovorila..sva se pogovorila o otroku…res sem si ga želela, ker sem zelo zgodaj izgubila brata in mi je v srcu mankalo nekaj, kar bi bilo moje krvi…:S tudi on je bil vesel ideje…med nosečnostjo se mi je lepo posvečal bil z mano vendar še vedno je okol hodil sam…tudi po pogovoru da me malo moti in da me je strah da bi prišlo do varanja, mi je rekel da me ne vara in ga ni ganilo ko sem kdaj tudi zajokala…delal je kakor je želel…po porodu se je vse skupaj samo še stopnjevalo…bil je minimanlno 2 x na tedn s prijatelji po gostilnah in prihajal domov pozno…obupano sem ga na vse možne načine prosila naj hodi po službi domov ker ga potrebujem čeprav se ne posvečam več toliko nama…ampak zaman…sedaj sva skupaj kot sem omenila 8 let in me počasi vse skupaj spravlja ob živce ker nima želje biti z nama…mala je stara 3 leta želi imeti ob sebi njega in mene ampak včasih se mi zdi kot da smo mu zaprle pot do njegovega sanjskega življenja…SVOBODE. Ko se nekaj dogovoriva se ne drži dogovora…npr…prosim ne hodi danes v gostilno ker imamo jutri krst…odgovor je bil pridem takoj po službi…realnost? pride zjutraj eno uro preden se gre v cerkev…tako sem bila izmučena zaradi živcev da sem konkretno zbolela…vendar tega kako mi uničuje življenje sploh ne vidi…ne vem kako naj vam povem…edina težava je da ne zna uživati z nama ampak se raje sprošča ob prijateljih na pivu….kako naj se rešim vsega skupaj…ker enostavno nimam več nobenega potrplenja…:S vendar ga imam še vedno rada in tudi on pravi da me ima čeprav dela napake..jih priznava, ve kaj dela narobe…mogoče je odvisen od takega življenja? ko je živel doma je imel veliko prostega časa, ni rabil delati nič…zato se mi zdi da se kar ne zna zaposliti z delom…prosim za pomoč ker bi zelo rada to težavo rešila…:S hvala iz srca <3
Naš odgovor:

Pozdravljena, draga mamica.

Hvala za odlično in strnjeno samoanalizo vašega odnosa s partnerjem. Kot ste sami povedali, je bil vajin odnos na začetku zelo obetaven, poln lepih občutkov in hormonov. Za partnerske odnose je to nekaj običajnega, včasih pride celo do pravega zlitja, ko sta partnerja močno povezana (kot sta bila ze kot dojenčka ob mami). Če je bilo tako tudi v vajinem primeru, je mogoče potem celo logično, da vama (ali enemu od vaju) je po štirih letih ustrezalo malo časa tudi zase. In tudi s tem je vse v redu, dokler oba partnerja to situacijo doživljata podobno in sta v tem se vedno povezana.

A pri vas že takrat ni bilo tako. Če vas prav razumem, se v družbi partnerjevih prijateljev niste počutili najboljše, vsekakor pa niste čutili, da ji pripadate. Ob tem ste tudi vi zaceli živeti svoje življenje, a na tak način ste se popolnoma oddaljili od vašega partnerja in isto ste čutili zanj. Te dogodke opisujete na en boleč način, zato se mi ob tem postavlja vprašanje, koliko sta zmogla o tem takrat govoriti – na način, da sta bila oba slišana.

Ta sprememba vaju je namreč neverjetno zaznamovala. Očitno tudi vase telo ni zmoglo tega, zato se je oglasilo precej glasno tudi v spolnosti. Vam je sploh bilo do spolnosti, ko ste se čutili najbrž pa tako neopaženo in njemu nepomembno? Ali je partner izgubil privlačnost v vaših očeh? Ste zmogli poslusati telo? Namreč vsakič kadar ne spregovorimo o svojih čutenjih na glas, v smislu da jih ubesedimo in smo potem tudi slišani, ta ostajajo v zakopana našem telesu. Telo pa vedno pove vse, tudi ko mi ne zmoremo čutiti občutij, ki so pretežka. Včasih se oglasi preko raznih alergij ali ostalih psihosomatskih bolezni, v spolnosti pa nikoli ne molči… Zato je sprememba v spolnosti vedno rdeč alarm za vsak odnos.

Ob omembi izgube vašega brata je čutiti, da ste bili že zgodaj soočeni s težjimi občutki žalosti, pa najbrž tudi osamljenosti. In verjamem, da vam ni bilo lahko in da ste pogrešali nekoga vašega, ki bi mu spet pripadali in on vam. Najbrž ste nekaj pripadnosti ob partnerju vseeno doživljali, da ste se odločili za tako velik korak, kot je otrok. Vseeno pa vam moram napisati, da je alarmantno prebrati, da se v zvezi absolutno niste počutili v ok, pravzaprav ste se počutili osamljeni (najbrž vsaj toliko kot ob izgubi brata), pa tega niste zmogli ubesediti, ampak ste se kar drzno odločili za otroka.
Niti ne vem, ce ste se tega zavedali. Kot da ste na nek način ignorirali vaša zelo intimna občutja, a hkrati delovali iz neke ranjenosti, ki se ni dobila svojega mesta za reševanje. Taksne odločitve so res tvegane in prebujajo veliko strahu, a ga ob vasi pripovedi ni direktno čutiti. Zato bi me na terapiji zelo zanimalo, zakaj vas je bilo strah izraziti to, kar ste čutili? Kje ste se naucili, da se o tem ne govori? Ali pa zakaj tega niste zmogli narediti na način, da bi vas partner slišal. Vaša čutenja so namreč pomembna in sveta in zasluzite si, da ste slišani!

Morda bi mi odgovorili, in celo v mailu navajate, da ste partnerja prosili. Da ste, predvsem po porodu, izrazili svoja občutja, a so bila spregledana in na hitro odpravljena. Je čutiti, da ste ob partnerju prav nemočni in da na kakršenkoli način poskusite, ni v redu. Zato bi vas vprašala, kako to, da morate tukaj pozirati toliko težkih občutij? Kako to, da ste se znašli v takem odnosu? Kje je vaša jeza? Vam je taksna pozicija v odnosu že iz kje poznana? Kakšen odnos sta imela vaša starša? Vse to in se več me zanima, ko berem vašo pravzaprav žalostno situacijo.

In se ključen odstavek. Ja, vas partner je lahko odvisen. Lahko je odvisen od alkohola, ali pa od adrenalina, ki ga doživi, ko se gre ven sprostit. Tega odgovora vam zal direktno ne morem dati na daljavo, sem pa prepričana, da vi čutite, ali je tam kakšna resna težava ali ne. Pomembno pa je, da si boste tokrat prisluhnili. Morda se bolj – se vprašali zakaj ste vi tukaj “pristali”, zakaj točno ob takem partnerju. Zakaj ob partnerju, ki potrebuje odmik? Koliko se tudi vi bojite odnosov?

Kakršnakoli že ta kruta situacija v realnosti je, ste si vi njega izbrali in poleg vsega je se oče vajinega otroka. To se ni zgodilo kar naključno. V vasem življenju ima izredno pomembno vlogo. Kar pa ne pomeni, da morate ostati v odnosu in biti tiho. Pomembno se zdi, da bi mu vse to kar nosite v sebi res iskreno pokazali. Če imate občutek, da ste to že storili in da se v tem ne zmoreta slišati, potem vama nujno predlagam partnersko terapijo – to je terapija, kjer oba partnerja dobita mesto, da sta slišana in razumljena, a hkrati povezana. Če čutite da gre za odvisnost, se mora slednja seveda prekiniti, da sploh lahko normalno komunicirata. Vsekakor se pogovarjajta in iščita rešitve, če jih ne bosta zmogla najti sama, pa se lahko vedno obrnete tudi name. Želim vam, da bi se naprej iskali odgovore na vprašanja, prvo o sebi, pa tudi o vama. Pa srečno.

Katja Knez Steinbuch,

doktorska kandidatka zakonske družinske terapije

The post Partner se oddaljuje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.