policija Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Nadlegovanje preko spleta: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 20 Apr 2023 08:09:03 +0000

Nadlegovanje preko spleta

Slučajno sva z možem videla, da preko spleta, najino hči staro 12 let nagovarja moški (star 40 let) in sicer da bi mu poslala slike mednožja, da bi si “božala” svojo…, da bi ji jo on…ipd.. Hči mu je odgovarjala da si ne upa, da jo je strah ipd.. Resno razmišljam, da bi vse skupaj prijavila na policiji. Čaka pa naju seveda resen pogovor s hčero.

Kako to speljati? O tem sva se sicer že pogovarjali, o tovrstnih pasteh na spletu, tudi o ne pošiljanju slik ipd..

Pa vseeno, me zanima vaše mnenje. Gre pa za FB in messenger.

_________________________________________________________________________________________________________________________

Draga mami, mi je žal, da ste skasirali toliko obsojanja…v resnici tudi dajanje obsojanja pedofilom ne naredi prave akcije… ampak ta tema zbudi toliko jeze v nas, ki smo nemočni in bi radi zascitili vaso hci in nase otroke hkrati…

Brezpredmetno je online razpravljati, ali je prav/ne, da ima vaša hci fb. Na to temo vam sicer predlagam kak pogovor z g Petrom Topicem, ali pa obisk njegovih predavanj… tam boste našli pravo mero, kaj je zanjo in za vas ok oz. bolj varno…

Mene pa bolj zanima, kako to da oklevate.

Česa se pri prijavi bojite?

Spodbujanje mladoletne osebe, (oz sploh pod 14) k pošiljanju spolne vsebine je kristalno jasno kaznivo dejanje.

In za vašega otroka gre… da tudi ona izve, da je to kaznivo… je vas strah, ali vas je sram, ste nemočni, nesigurni vase, se bojite kaj bo potem???

Nujno morate priti do svojih občutkov, asap.

Taksna “zamrznitev”, ko ne zmoremo reagirati takoj, se sicer izjemno pogosto zgodi tudi tam, kjer imajo mame same izkušnjo spolne zlorabe. Zato vas močno pozivam, da razmislite, če ste sami doživeli kakšno podobno izkušnjo…. ste bili kdaj v terapevtskem procesu in raziskovali svoja občutja, svojo preteklost?

Če samo slutite, da je nekaj na tem, potem vam svetujem takojšnjo strokovno pomoč – predvsem zato, da boste zmogli zaščititi hčerko.

Namreč če sami nosimo nepredelano spolno zlorabo, je s tem večja možnost, da jo bodo morali predelati naši otroci. Ali pa celo doživeti temu se reče transgeneracijski prenos travme. Svetujem vam, da si tudi o tem kaj preberete.

Kot tretje pa pomembno – vaša hči absolutno ni v ničemer kriva, da se ji je nalepil na chat spolni nadlegovalec. Za to ni nikoli odgovorna žrtev. To ji morate absolutno povedati! Nisi kriva, ampak dajva pogledati, kaj se je zgodilo… pri tem, da “morate biti mirni” ob vsem…povprašajte jo, če jo je ta gospod privlačil… kaj se dogaja v njej… z njenim telesom.. ali se je v njej zbudila kakšna privlačnost, odzivnost telesa… vse to je namreč možno.

Če je že imela izkušnjo zlorabe, če ste jo imeli vi, če jo je imel kdo poprej, ali pa če samo raziskuje svet spolnosti, je možno, da se je tu zgodila kemija.

Povejte ji, da s tem ni nič narobe. Ampak da je narobe del, ko to izkoristi starejša odrasla oseba. Da je narobe, če jo v kaj sili. Da nihče nima te pravice. Da si zasluzi, da z nekom svojih let razišče te teme, ko bo čas za to, ko bo prostor za nek varnejši odnos. Ne pa z neznancem. Vprašajte jo, kako to, da ji je sploh bil ta del ok. Pozanimajte se, kje je ona. In ne obsojajte je. To je bistveno. Ne zasramujte. Ampak povejte ji jasno, da je to zloraba. Da si zasluzi nekaj drugega in da se mora zavarovat, zaščitit pred ljudmi, ki bi preizkušali iti čez njene meje. Njeno telo je namreč sveto in dragoceno…. da boste lažje vodili ta pogovor, morate prej izprašati sebe, kakšen je vaš odnos do telesa in telesnosti.

Slutim namreč, samo po občutku, da imate tudi vi tukaj kakšne rane. Če me občutek ne vara, ste dobrodošli na terapijo

Pa srečno, vse bo ok – dobro da ste odkrili stvari pravočasno! Samo pogumno s prijavo in s pogovorom!

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Nadlegovanje preko spleta: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spolna zloraba mojega otroka: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 10 Apr 2023 10:44:27 +0000

SPOLNA ZLORABA

Prosim, preberite si izkušnjo mamice, ki je naravnost grozljiva …

Ni vse nedolžna igra, kot velikokrat zgleda …

K pisanju me je spodbudila anonimna mamica, ki je pred kratkim odprla temo /razlika med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in neprimernim spolnim vedenjem pri otrocih/ (v njenem primeru med bratranci in sestrično – tema spolnost in raziskovanje). Hvala mamici za iskreno delitev svoje izkušnje.

Zelo težka tema, pa vendarle, globok vdih in v nadaljevanju podelim z vami še našo izkušnjo:

Do pred nekaj leti je v kraju, kjer živijo naši starši h katerim hodimo velikokrat tudi na daljše obiske, v sosednji hiši in v najemu živela družina: mama, oče, sin (okrog9l) in hčerkica (okrog4l). Moj sin (takrat je imel 6let) se je od majhnega zelo rad igral s sosedovim fantkom. Imel ga je za najboljšega prijatelja. Vedno se mi je pa zdelo, da mu je malo preveč podrejen, da mu preveč sledi in mu je fantek prevelik vzor, ampak ok… vedela sem, da je to običajno, da mlajši imajo starejše prijatelje za vzor in nisem komplicirala. Nisem komplicirala niti takrat, ko mi je postajalo vse bolj jasno, da sosedova otroka ne živita v zdravih družinskih razmerah, da sta mama in oče doma velikokrat zakajena, zagrenjena, agresivna in prestroga. Živela sta v glavnem od socialne pomoči, ker oče ni hotel delati, materina plača pa ni zadostovala niti za najnujnejše.

Vse to njihovo stanje doma je bilo prikrito za zaveso dobrih medsoseskih odnosov, njihove prijaznosti, komunikativnosti in simpatičnosti navzven.

Kasneje sem celo izvedela, da so starši tudi v prisotnosti otrok gledali pornografijo na računalniku, a zdelo se mi je, da otroci ne morejo biti zlobni in velikokrat sem jima stopila v bran, ko sta tudi za kakšno malenkost bila kaznovana, morda doma tudi tepena, ne vem,,, zdaj ko razmišljam za nazaj, je to zelo verjetno.

V glavnem… nekoč, ko smo se vrnili z vikend obiska pri starih starših, se je obnašanje mojega sina spremenilo. Postal je zamišljen, zaprt vase, nekomunikativen, zaskrbljen, žalosten, razdražljiv, prestrašen. To je bilo zelo očitno, ker je bil sin drugače zelo vesel, zgovoren, živahen in dobrosrčen fantek, z iskricami v očeh. Nikakor nisem mogla dognati kaj za vraga se je zgodilo, morda odrašča sem si mislila in pustila času čas. Naslednji vikend smo bili ponovno pri mojih starših na obisku in takoj, ko smo prišli se je moj sin stisnil k babici v naročje in ji začel nekaj šepetati. Z mamo sva se spogledali in ga je ona prosila, če lahko to, kar je njej, pove še meni. Ko mi je začel razlagati, sem se samo sesedla.

V trenutku sem klečala pred sinom, ga objemala in sva oba jokala.

Povedal mi je, da ga je prejšnji vikend sosedov fantek zvabil za hišo pod pretvezo, da gresta lovit kobilice. Prisilil ga je, da se je prepognil in mu je poskušal vstavit penis v zadnjično odprtino. Mojemu sinu to seveda ni bilo všeč, predvsem zato, ker ga je bolelo. A mu je starejši fant zagrozil, da ne bo več njegov prijatelj in ga prepričeval, da to ni nič kaj takega, da to vsi počnejo… Da je na njihovi šoli nek fantek, ki vsem pusti, da mu na stranišču to počnejo.

Sosedov fant je mojega sina prijemal za lulčka in moda, z namenom, da ga spravi v erekcijo, da lahko tudi on njemu vstavi lulčka v rito.

Bil je tudi seznanjanja z izrazi, ki jih je sin prvič slišal, kot so drkanje in podobno, ampak, da skrajšam. Groza s katero se je moj sin srečal je bila veliko hujša, kot samo dejanje. V strahu, da bo srečal sosedovega fantka, se je tresel, kot šiba na vodi (čeprav sta se poznala in skupaj igrala že od majhnega). V šoku in paniki z možem nisva vedela, kaj narediti.

Sama sem bila v otroštvu zlorabljena in sem zaradi lastne bolečine želela ohraniti trezno glavo, a je bilo izredno težko.

Mož je poklical sosedo in ji povedal, kaj nam je sin zaupal. Ona je odreagirala burno, jezno in je zahtevala soočenje našega in njenega sina z obtožbo, da se naš sin laže, ker je njen sin doma zanikal, da je to naredil in mu ona verjame. Nikakor nisem dovolila tega predlaganega raščiščevanja, ker vem, da bi to soočenje mojega sina še bolj uničilo. Pobrali smo stvari in se takoj vrnili nazaj domov. Ker smo bili v stiski v katero smo bili brez izhoda ujeti, sem najprej poklicala na center za soc.delo.

Tam so mi razložili, da v našem pr. ne gre za nedolžno otroško raziskovanje, ampak za medvrstniško nasilje, predvsem zato, ker je je starejši fant star 9 let in je med njim in našim sinom velika razlika v letih.

Povedali so nam, da jih imamo možnost prijaviti in razložili postopek obravnave, ki se mi je zdel izredno težek za otroka, v primeru, da bi se vanj spustili. Obrnili se tudi na našo pediatrinjo in jo prosili za nasvet. Takoj nas je napotila na pediatrično kliniko k psihijatru za otroke z napotnico pod nujno. Na pediatrični smo šli najprej skozi postopek pregledovanja telesa in anusa. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo ponižujoče in travmatično je bilo za sina, ko so ga slekli in pregledovali. Ugotovili so, da znakov nasilja ni. A kako naj bi tudi bilo, če sta od dogodka minila že skoraj dva tedna.

Neglede na vse, telesne poškodbe v tistem trenutku niti ne bi bile tako grozne v primerjavi s tistim, kar je otrok doživljal.

Na obisk k psihijatru smo morali počakati še nekaj dni. V tem času smo se odločili, da imamo vsega dovolj, da potrebujemo veliko miru, sestavljanja, celjenja ran in vzpostavljanja normalnega življenja. K pedopsihijatru sva se šla pogovoriti sama z možem, v strahu, da bo otrok še enkrat moral iti skozi neprijetne medicinske postopke in psihijatrinja nama je pritrdila, da sva ravnala prav, a z njene strani nisva dobila nobene pomoči, podpore, nasveta, povratne informacije, čeprav sva jo prosila. Žal mi je bilo samo zaradi tega, da sva ji bila pripravljena odgovoriti na vsa njena vprašanja in da sva ji zaupala v pričakovanju vsaj malo strokovne pomoči kako ravnati naprej. In po tej izkušnji je bila zadeva z zdravniki z naše strani zaključena za vedno.

V nadaljevanju smo se pobirali sami. Tudi sosedje so se kmalu po dogodku odselili in je bilo predelovanje traume nekoliko lažje. S sinom smo se veliko pogovarjali in mu odkrito in neposredno odgovarjali na vsa vprašanja. Zaupanje v telesno bližino med nami (objeme, crkljanje..) smo ponovno morali vzpostavljati. Delali smo tudi na dvigovanju samozavesti, poguma reči NE, opolnomočenja, da se otrok brani in nikoli, nikomur ne dovoli, da počne z njim nekaj, kar mu ni všeč, tudi če gre za prijatelje. Izredno sem bila hvaležna sinu, da nam je (odraslim) navsezadnje zaupal in sprejel našo pomoč.

Dragi starši, vedno sem bila skrbna, ljubeča mama in med igro otrok vedno v bližini, zares prisotna fizično in psihično. Včasih se mi zdi, da sem poleg tega, da sem bila skrbna in ljubeča, bila tudi preveč naivna.

Povabila sosedovega fanta k lovljenju kobilic za hišo sem slišala in videla, ker sem sedela na dvorišču in opazovala otroke, a v tistem trenutku, si nisem niti v sanjah mogla predstavljati, kaj se nekaj metrov stran, za hišo dogaja in kaj to “lovljenje kobilic” zares pomeni.

Dragi starši, ne zatiskajmo si oči. Velika razlika je med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in spolnim nasiljem, ki pri otrocih pušča negativne posledice za celo življenje. Zaščitimo otroke pred pornografijo in bodimo pozorni s kom in kako se igrajo.

Pogumno prevzemimo odgovornost in naučimo otroke kaj je prav in kaj ne.

Navsezadnje.. kdo jih bo tega naučil, če jih ne bomo mi, njihovi starši?

Nekatere družine navzven izgledajo urejene in vredne zaupanja (kar nas lahko zavede), znotraj-za fasado pa je lahko veliko skritega nasilja, ali čustvenega zanemarjanja otrok, včasih pa je dovolj le en pogled v stran, da se nam življenje obrne na glavo.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena, hvala za deljenje vaše zgodbe.

Na terapijah jih slišim žal nešteto, ampak vsaka pretrese

Draga mamica, moje sočutje in pa vam spoštovanje. Meni se zdite izjemni. Spolno zlorabo prepozna izredno nizko število starsšv, vi pa ste jo.

Mislim, da ste naredili veliko že samo s tem. In način kako opisujete, vse kar ste storili, je ganljiv. Si želim, da bi bilo pri nas več taksnih staršev.

Grozljivka v Sloveniji je to, da vsakič ko se poda uradne prijave, zlorabljenega človeka se vsaj 3x zlorabijo z izprasečanji in pregledi.

Grozljivka, res. Tako da vas povsem razumem, da ste dali na pavzo…….

Morda se podatek, da so delali raziskave & odkrili,

da imajo zlorabe lahko skoraj nične posledice, ce jih opazijo starši, če otroci dobijo podporo.

Tako da še enkrat bravo, če se lahko tako sploh izrazim in upam, da bo vse v redu za naprej.

Še nekaj bistvenega v vašem opisu… ne vem, če se vsi zavedamo, zato želim prav dopisat v branje vsem. Pa brez kakšne odvečne krivde, ampak želim sporočiti, ker marsikdo ne ve.

Zapisali ste, da ste bili sami spolno zlorabljeni. Vsaka mamica in vsak očka, ki je doživel to grozno nasilje, ali pa če so kaj podobnega doživeli stari starši in nikoli zares dolgotrajno prečutili, prejokali, se prejezili, začutili sram, gnus ipd (za spolne zlorabe skoraj ne verjamem da se da telesno prečutiti brez terapij!!)…. torej, vsi ki niso prečutili, imajo večjo možnost, da zlorabo nehote prenesejo naprej. Temu se reče transgeneracijski prenos travme. Preskoči lahko več kot 3generacije…. zato je NUJNO, da vsak starš predela svojo preteklost, da se ne vleče naprej.

Veliko nerazrešenih vzorcev staršev se prenaša naprej na otroke…v to verjamemo v sočutnem starševstvu, zato toliko poudarjamo pomen dela na sebi in to, da so spremembe možne.

Mogoče pa nismo omenili, da se lahko prenašajo travme (kadar so nepredelane) direktno na otroke v obliki istih vzdušij ali čustev.

Bolj direktno to pomeni, da bo otrok starša, ki nosi nepredelano travmo nezavedno nosil v sebi občutke te travme (lahko sram, lahko gnus, ipd. – včasih celo, kot da bi se mu kaj zgodilo) in s tem tudi nezavedno privlačil travmo.

Z namenom, da se slednja prekine oz. razreši drugače. K temu tezi vsak sistem in v to verjame relacijska družinska terapija in marsikatere duhovnosti (v končni fazi se tudi zato moli za prednike ipd).

Omenila bi se to, da se tudi otroška travma, ki ni bila opažena/naslovljena/izražena ipd, ponavlja kasneje. Torej konkretno pomeni, da če je en otrok v zgodnjih letih doživel spolno zlorabo, pa morda niti ne ve zanjo, je velika verjetnost, da se bodo kasneje v zivljenju znasel v situacijah, kjer se bo čutil zlorabljen, ali pa bo celo sam zlorabljal (nosil bo ta čutenja v sebi tako močno) – spet samo zato, da bi se stvar prekinila, postala drugačna.

En neverjeten dokaz so zaupali kriminalisti… to zgodbo velikokrat pove Gostečnik, začetnik nase terapije… ko so preiskovali Tivoli, zaradi množicnih posilstev, so tja zanalašč nastavili pomanjkljivo oblečene kriminalistke, da bi ujeli storilca. Ta se jih seveda ni dotaknil – razlaga pa tiči v tem, ker ni catch “zgolj” v obleki, pac pa v vzdušjih, ki jih potencialne žrtve nosijo po svetu…

Vem, da tole zveni kar creepy, ampak v terapijah vidim, da ta teorija kar drzi. In vidim tudi zgodbe, ki se razresijo, presekajo in postanejo drugacne.

Tudi zgodba te mamice je taksna. Zgodba se je ponovila, ampak verjamem, da drugače.

Da je gospa lahko dala tak odziv, je gotovo že veliko predelala pri sebi, hkrati pa ravno s to zgodbo še dodatno prišla v stik s sabo.

In kakorkoli so stvari grozljive, v tem primeru ne vidim boljšega možnega odziva, kot je ravno ta. In takšnega lahko daš, ko si vsaj malo v stiku z zlorabo.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Spolna zloraba mojega otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako ustaviti nasilje?

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sat, 03 Nov 2018 00:12:07 +0000

Vprašanje: Prijateljica in prijatelj sta zelo hitro začela in odnos se ni obrnil v pravo smer. Zdaj je prišlo tako daleč da jo vsak dan zmerja, ponižuje, govori grozne stvari, kriva je za vse. Prijateljica mu želi pomagati. Zaveda se, da najverjetneje ne bosta ostala skupaj, ne želi ga pa zapustiti zaradi groženj, da ji bo vzel otroka. Kaj lahko naredi?

Odgovarjata: Saša Petrovič, ZDT in Katja Knez Steinbuch, ZDT

“Spoštovani, prijateljici lahko stojite ob strani in jo skušate začutiti v vseh njenih strahovih in bolečini. Ubesedite ji, da gre v njenem primeru za resno nasilje in ji svetujete, da poišče pomoč na CSD, društvu za nenasilno komunikacijo, ter razmisli o varni hiši. Vaši prijateljici mora biti zelo težko in boleče v odnosu, še posebej, ker je v vse skupaj vpet majhen otrok. Znašla se je v slepi ulici, ko ne želi več biti v odnosu, vendar jo drži na mestu strah, pred grožnjami, da ji bo partner vzel otroka. Prav tako želi pomagati partnerju. Žal bo partner poiskal pomoč, ko bo spoznal kako zelo s svojimi pretiranimi čustvenimi izbruhi rani svoje najbližje in vedno znova rani tudi sebe. Kdaj in če sploh bo prišel do tega uvida je odvisno le od njega. Prijateljica pa lahko poskrbi, da bo začutila, da ne zasluži nikakršne oblike nasilja, da ji ni treba prenašati vseh žalitev in poniževanj. Ko bo prišla v stik z zdravo jezo, bo lahko začutila svojo moč, da zaščiti sebe in otroka. Partnerjeve grožnje za odvzem otroka nimajo pravne osnove, saj je zaradi posredovanja policije uradno zavedeno, da je prišlo do nasilja. Torej, lahko ji svetujete, da zbere čim več informacij kakšne so njene pravice, kontaktira csd, društvo za nenasilno komunikacijo in varno hišo. Te ustanove nudijo varnost in zaščito na začetku nove poti. Povejte ji, da ima vso pravico, da se zaščiti in ji stojte ob strani, kot opora v težkih trenutkih. Hkrati pa toplo priporočam delo na sebi, da se zgodba ne ponovi. Vprašanja, ki bi jih zastavila prijateljici anonimne, so v kakšni družini je odraščala? Je doživljala nasilje že v prejšnjih odnosih? Kako je z njeno samopodobo? Zakaj ne zmore začutiti jeze in postaviti meje ko pride do nasilja? Če se ji bo zdelo preveč, je vedno dobrodošla na terapiji. Želim vam vse dobro, vaši prijateljici pa veliko poguma, da zaščiti sebe in otroka”.

Sašo Petrovič lahko spremljate tudi na njeni FB strani: Saša – zakonska in družinska terapija

Grožnja z odvzemom otroka je resno čustveno nasilje. Grožnje so način ustrahovanja. Vztrajanje v odnosu, ki vsebuje takšne oblike nasilja za nikogar ni varno. Otroku je nujno čimprej omogočiti varen prostor in edini, ki ga lahko zavaruje, je oseba, ki ni nasilna. Partner, ki trpi nasilje, zaradu svojega lastnega strahu pozabi, da lahko začasno ali permanentno tudi zapusti odnos. Včasih žrtve potrebujejo tudi od okolice potrditev, da je v redu, če zapustijo nasilen odnos – zato je pomembno, da se o tem piše in govori.

V prvi fazi je najpomembnejše, da se otroka in v tem primeru tudi mamo zavaruje – če ne zmore tega sama, rabi takojšnjo pomoč, preko katere sestavi detajlen varnostni načrt, sploh v primeru selitve. Ta se odvija vedno le, kadar je varno. Kasneje je nujna vključitev v individualno obliko strokovne pomoči. Za žrtve nasilje se priporočajo individualne in skupinske terapije, ki so namenjene soodvisnim odnosom. Za predelave takšnih “situacij” navadno NI dovolj le en ali nekajkratni pogovor s psihologom ali socialnim delavcem, potrebna je vključitev v daljše procese. Včasih je v ozadju namreč nekemična zasvojenost, soodvisnost od odnosov, ki zahteva daljše zdravljenje. Navzven morda izgleda, kot da bi žrtve nehote iskale nasilje. Pa ga ne. nihče ga ne želi, samo ne zmorejo stran.

Navadno v takšnih odnosih vztrajajo posamezniki, ki so že v otroštvu doživeli eno od oblik nasilja in je niso nikoli predelali. Ker je izkušnja ostala čustveno nepredelana, posamezniki ne čutijo, da so vredni drugačnih odnosov, včasih pa je to edino, kar poznajo. Na smrt se bojijo, da bodo ostali sami in da tega ne bodo zmogli. Zato ne zmorejo postaviti razmejitev, okolica pa se namesto njih jezi (na partnerja). Zanje je odrešujoč občutek, ko prvič začutijo, da se jim dogaja krivica, da so vredni več, da zmorejo biti sami in da žeijo drugačne odnose. To spoznanje posledično v drugačno pozicijo postavi tudi njihove bivše partnerje. V opisani situaciji žrtve nujno potrebujejo osebno podporo najbližjih.

Vsakogar, ki ima težave z nasiljem, se usmeri na strokovne inštitucije, ki nudijo programe za obvladovanje jeze in predlaga vključitev v daljši terapevtski proces. Vsak mora namreč ugotoviti, kaj se dogaja z njegovim telesom, zakaj se ga ne da obvladati in od kje je prišlo toliko agresije. Nemalokrat ugotovimo, da gre za občutke nemoči in besa, ki so močno zaznamovali posameznike že kdaj prej. Včasih pa so izkšnje z primarnih družin žrtev in nasilnikov podobne. In pogosto si tudi žrtev in nasilnež izmenjata vlogi – le na drugačnih nivojih nasilja. Takšne izmenjave so značilne tudi za soodvisne odnose.

Če sta nasilna oba partnerja, oba potrebujeta čimhitrejšo pomoč. Če se ne zmoreta obvladati, naj pokličeta Policijo, CSD, SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo. Včasih lahko pomaga že to, da se za nekaj časa ločita in razčistita vsak svoje rane: nasilnež mora najti načine samokontrole, žrtev pa načine postavljanja meja. To so navadno teme, s katerimi imata tudi sicer težave na ostalih področjih življenja, npr. pri delu. Življenje z nasiljem ni lahko in navadno najbolj nastradajo otroci. Zato je čimprejšnja pomoč izrednega pomena. Če sumite, da vaš bližnji doživlja zlorabe in nasilje, mu ponudite pomoč.

The post Kako ustaviti nasilje? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.