Vprašanje:

“V vezi s partnerjem sva 6 let in pol, imava enega otroka, poleti pa se nam pridruži še en. Živima pri njegovih starših, imamo svoje nadstropje, svoj vhod…na vmešavanja njegovih sem se nekako že navadila, je pa problem komunikacija med nama. Velikokrat se ta konča s prepirom, ne razumevanjem drug drugega. Jaz svoja občutja nekako sproščam skozi meditacije, delom na sebi, pa še vedno pride trenutek ko mi eksplodira, začnem kričat in se jezit. Ali pa padem v jok. Njegova reakcija je ponavadi neodziv ali pa zakaj se cmerim kot majhen otrok. Pa tudi ta občutja potem zatrem vase, da ne jočem pred njim. Da prediham in potlačim vase, meditiram. A ko izbruhne, izbruhne…včasih se niti nimam želje pogovarjat, ker ne prideva skupaj. Ko sva kje drugje ( morje, sama v avtu na daljši poti,..) je nekako drugače, komunikacija lažje steče. Ne vem6 več kako biti sočutna do njega, ga razumeti. Kako naj mu izrazim svoja občutja, ko jih že v kali zatre? Ne želi me včasih slišat, melje svoj prav in ko se dokaže da sem imela prav je potem prijaznejši, da vedet da mu je žal ali pa obrne na hec,čes da je vseskozi že mislil enako. Sicer je dober oče, nudi otroku vse in še več. Samo to med nama…? Na partnerske terapije ne želi.”

Odgovor:

Bi vam rada svetovala, pa imam nekako premalo informacij. V tem smislu, ker so logicno enostranske in tezko vemo, kaj zares dozivlja gospod. Bi rekla le, da se mi zdi krivicno do obeh, da se preprirata kdo ima “prav” , kot da vama je to pomembno. Pri tem pa zal oba ostajata neslisana, nepovezana in nasploh razočarana.
Sicer pa kot berem ste vi precej ekspresivni, gospod pa verjetno bolj racionalen. Po opisu sodeč imata skoraj klasicno zensko-mosko razumevanje cutenj: vi jih ozavescate in cutite in dajete ven, gospod pa se z njimi sooca drugace – zato tudi od vas pricakuje, da ne cutite, ali pa vas celo ignorira. Ne vem, kolikokrat so ignorirali mogoce njega in se je tega kar navadil. Vsekakor je to del njegovega sveta, njegovega razumevanja obcutij, po njegovo najbrz najboljse delujes, ce stvari ne cutis prevec. Sklepam? In ni to nekaj osebnega proti vam, ceprav je njegova navada vasa bolecina. In ja, res je tezko delovati v odnosu – ko ste vi delujete tako zelo zensko, moz pa tako zelo mosko.. Tezko bomo resili to takole po internetu, zato me zanima ce bi sel pa na kaksne delavnice? V smislu srecanj za zakonce v krizi? Ideja na hitro…
Za doma pa…. Pustite njemu da custvuje po svoje, vi pa custvujte na svoj nacin. Ce vas njegovo nesprejemanje vasih cutenj zelo boli, mu poskusite to zaupati, na nacin, da ga ne krivite. Pri tem pa se odkriti, ce se vam je to dogajalo ze doma in vas zato boli ob partnerju se bolj. Ce imamo v odnosu namrec obcutja “od doma”, ki nimamo ozavescena, lahko ta zelo bolijo ravno v partnerskem odnosu. ..
Sicer pa zveni res vse skupaj krivicno do vas. Ste razmisljali da pridete na individulno terapijo? Ostanite se naprej tako zenstveni, custveni in ekspresivni – to je najdragocenejse kar zenske imamo. In govori o vasi zivosti, individualnosti, o necem, v kar se je vas partner ze pred 6imi leti zaljubil. In vase solze so pomembne in svete. Ne potlacite jih, le najdite varno mesto kjer se boste pocutili tudi v zalosti spostovano, vredno in sprejeto. Srecno obema želim!

The post Komunikacija med partnerjema appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: “Pozdravljeni. Jaz imam eno veliko težavo in vec ne vem kako naj jo resim. Z mozem sva v vezi skoraj 9 let. Od tega porocena skoraj 5. Nimava otrok. Sploh ne vem kako naj zacnem. Do poroke sva bila sanjski par. Vse je odlicno stimalo. Potem pa sva izvedela da ne moreva imeti otrok in se zdraviti za neplodnost. Takrat se je vse spremenilo. Ker je razlog da nimava otrok on se je totalno zaprl vase. Samo se delal je. Nikoli ga ni bilo doma. Na dopust sem hodila sama, ker je vedno rekel da zaradi sluzbe ne more. Zal se je v temu casu nasel nekdo ki mi je znal prislihniti v najtezjih momentih. Prevarala sem ga. Izvedel je. To je bila moja najvecja napaka v zivljenju. Nekako sva se uspela pogovorit. Nekaj mesecev je bilo vse v redu. Zatem si je nasel drugo. Iz danes na jutri me je obvestil da ne ve vec kaj delava skupaj in sva se razsla. Jaz sem se odselila. Za njegovo prevaro je krivil mene. Ces da je to naredil zato ker sem jaz. Ta njagova se je naslednji teden preselila k njemu z dveletno hcerko. Tudi ona je bila takrat se porocena. Zacela sta tako da sta oba varala. Ona se je locila. On se ni zelel. Sem ga prosila naj vlozi papirje za locitev. Cez nekaj mesecev sva se spet nasla. Zal mu je kar je storil. Nato je njo varal z mano. Sedaj sva ponovno skupaj. Ljubim ga do nebes in nazaj ampak nikakor mu ne morem zaupati. Ko ga ni ob meni imam kepo v zelodcu ce je spet z njo in mi laze. Izvedela sem za toliko lazi da me vse skupaj dusi. Ne vem vec kako naprej. Spustiti ga pa tudi ne morem. Kako naj spet najdem zaupanje vanj in svoj dusevni mir.
Hvala “

Odgovor:

Oh gospa kako zalostno in kruto zgodbo imata. Verjamem, da vas je strah in da vas dusi od vse teze lazi. Si predstavljam, da je celo vase telo v napetosti, ko ga ni in da vas vaš strah kar preplavlja, mozgani se pa sprasujejo kaj ce… To je res hudo in naporno. Ste najbrz pogosto utrujeni, ko je telo konstantno na taksnih obratih?
in ja, ko zelo boli, ko prevec boli, se kdaj kar umaknemo. Umik- izolacija je pogosto sinonim bolecine. Sploh moski na tak nacin po njihovo precutijo svoja obcutja. To je njihov nacin, kot me npr bolj jokamo, oni potrebujejo svoj cas, prostor in delo. Ne vsi, je pa tole precej pogosto. Da bi vam le takrat to izrekel ane? Da bi dobili malo pozornosti, da ga ne bi rabili prebujati z drugim moskim? In to kruto izdajstvo, ki si ga kar podajata, le zato, ker tako mocno hrepenita drug po drugem? Ko bi le zmogla se ustavit in si te stvari ozavestit in povedat drug drugemu… Kje sta se oba naucila kar reagirat in stvari resevat na tak nacin, da se o tezavah kar ne sme govoriti na glas? Oziroma ce se resujejo, se drugje, izven odnosa? Vam je to znano od doma? Pa iz kje so se pojavila ta obcutja gnusa, sramu, bolecine, osamljenosti? S temi vprasanji bi se bilo res dobro cimprej soociti – da boste zaceli skrbeti zase. Da si boste priznali kaj cutite in o tem povedali tudi svojim bliznjim…
Glede na vsa mocna obcutja, ki jih prevare s sabo prinasajo (gnus, izdajstvo, prezrtost, zamenjanost, nezaupanje, strah, zalost, jeza, ponizanje, obup, groza, sram in se mnoga druga), vama toplo priporocam partnersko terapijo. Se zdi kar nujna… To je kraj, kjer sta lahko oba slisana, kjer si lahko iskreno in direktno povesta, kaj cutita in kraj, kjer se lahko zmanjsa vajin strah in nezaupanje. Upam, da se bosta skupaj odlocila zanjo in ugotovila, zakaj sta se oba znasla v tako tezki situaciji in odkrila novo pot za naprej!

The post Prevare in zaupanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lep pozdrav!
Imam problem s partnerjem seveda. Skupaj sva 8 let. Na začetku najine zveze nisem vedela ali sem v nebesih, ali sem srečala svojo sorodno dušo pojma nimam…bil je prijazen, vse bi naredil zame ni da ni kako sva en drugega razvajala…takrat sva bila stara 18 in 21 let in to je trajalo 4 leta…nato pa kot bi se vse skupaj pretrgalo….ko sem mu rekla da ne želim več hoditi z njegovo družbo ven, ker so sami fantje in se res z njimi nimam kaj pogovarjat se je vse spremenilo…kot da mu je ta ideja všeč…začel je hoditi sam ven…jaz sem začela hoditi sama ven …ok vse lepo in prav, nisva imela otrok, ampak takrat se je odnos čudno spremenil…seveda se je tudi spolni odnos spremenil…baje ni bilo nobenega varanja vmes in tudi iz moje strani ga ni bilo…ko sva se nekako pogovorila..sva se pogovorila o otroku…res sem si ga želela, ker sem zelo zgodaj izgubila brata in mi je v srcu mankalo nekaj, kar bi bilo moje krvi…:S tudi on je bil vesel ideje…med nosečnostjo se mi je lepo posvečal bil z mano vendar še vedno je okol hodil sam…tudi po pogovoru da me malo moti in da me je strah da bi prišlo do varanja, mi je rekel da me ne vara in ga ni ganilo ko sem kdaj tudi zajokala…delal je kakor je želel…po porodu se je vse skupaj samo še stopnjevalo…bil je minimanlno 2 x na tedn s prijatelji po gostilnah in prihajal domov pozno…obupano sem ga na vse možne načine prosila naj hodi po službi domov ker ga potrebujem čeprav se ne posvečam več toliko nama…ampak zaman…sedaj sva skupaj kot sem omenila 8 let in me počasi vse skupaj spravlja ob živce ker nima želje biti z nama…mala je stara 3 leta želi imeti ob sebi njega in mene ampak včasih se mi zdi kot da smo mu zaprle pot do njegovega sanjskega življenja…SVOBODE. Ko se nekaj dogovoriva se ne drži dogovora…npr…prosim ne hodi danes v gostilno ker imamo jutri krst…odgovor je bil pridem takoj po službi…realnost? pride zjutraj eno uro preden se gre v cerkev…tako sem bila izmučena zaradi živcev da sem konkretno zbolela…vendar tega kako mi uničuje življenje sploh ne vidi…ne vem kako naj vam povem…edina težava je da ne zna uživati z nama ampak se raje sprošča ob prijateljih na pivu….kako naj se rešim vsega skupaj…ker enostavno nimam več nobenega potrplenja…:S vendar ga imam še vedno rada in tudi on pravi da me ima čeprav dela napake..jih priznava, ve kaj dela narobe…mogoče je odvisen od takega življenja? ko je živel doma je imel veliko prostega časa, ni rabil delati nič…zato se mi zdi da se kar ne zna zaposliti z delom…prosim za pomoč ker bi zelo rada to težavo rešila…:S hvala iz srca <3
Naš odgovor:

Pozdravljena, draga mamica.

Hvala za odlično in strnjeno samoanalizo vašega odnosa s partnerjem. Kot ste sami povedali, je bil vajin odnos na začetku zelo obetaven, poln lepih občutkov in hormonov. Za partnerske odnose je to nekaj običajnega, včasih pride celo do pravega zlitja, ko sta partnerja močno povezana (kot sta bila ze kot dojenčka ob mami). Če je bilo tako tudi v vajinem primeru, je mogoče potem celo logično, da vama (ali enemu od vaju) je po štirih letih ustrezalo malo časa tudi zase. In tudi s tem je vse v redu, dokler oba partnerja to situacijo doživljata podobno in sta v tem se vedno povezana.

A pri vas že takrat ni bilo tako. Če vas prav razumem, se v družbi partnerjevih prijateljev niste počutili najboljše, vsekakor pa niste čutili, da ji pripadate. Ob tem ste tudi vi zaceli živeti svoje življenje, a na tak način ste se popolnoma oddaljili od vašega partnerja in isto ste čutili zanj. Te dogodke opisujete na en boleč način, zato se mi ob tem postavlja vprašanje, koliko sta zmogla o tem takrat govoriti – na način, da sta bila oba slišana.

Ta sprememba vaju je namreč neverjetno zaznamovala. Očitno tudi vase telo ni zmoglo tega, zato se je oglasilo precej glasno tudi v spolnosti. Vam je sploh bilo do spolnosti, ko ste se čutili najbrž pa tako neopaženo in njemu nepomembno? Ali je partner izgubil privlačnost v vaših očeh? Ste zmogli poslusati telo? Namreč vsakič kadar ne spregovorimo o svojih čutenjih na glas, v smislu da jih ubesedimo in smo potem tudi slišani, ta ostajajo v zakopana našem telesu. Telo pa vedno pove vse, tudi ko mi ne zmoremo čutiti občutij, ki so pretežka. Včasih se oglasi preko raznih alergij ali ostalih psihosomatskih bolezni, v spolnosti pa nikoli ne molči… Zato je sprememba v spolnosti vedno rdeč alarm za vsak odnos.

Ob omembi izgube vašega brata je čutiti, da ste bili že zgodaj soočeni s težjimi občutki žalosti, pa najbrž tudi osamljenosti. In verjamem, da vam ni bilo lahko in da ste pogrešali nekoga vašega, ki bi mu spet pripadali in on vam. Najbrž ste nekaj pripadnosti ob partnerju vseeno doživljali, da ste se odločili za tako velik korak, kot je otrok. Vseeno pa vam moram napisati, da je alarmantno prebrati, da se v zvezi absolutno niste počutili v ok, pravzaprav ste se počutili osamljeni (najbrž vsaj toliko kot ob izgubi brata), pa tega niste zmogli ubesediti, ampak ste se kar drzno odločili za otroka.
Niti ne vem, ce ste se tega zavedali. Kot da ste na nek način ignorirali vaša zelo intimna občutja, a hkrati delovali iz neke ranjenosti, ki se ni dobila svojega mesta za reševanje. Taksne odločitve so res tvegane in prebujajo veliko strahu, a ga ob vasi pripovedi ni direktno čutiti. Zato bi me na terapiji zelo zanimalo, zakaj vas je bilo strah izraziti to, kar ste čutili? Kje ste se naucili, da se o tem ne govori? Ali pa zakaj tega niste zmogli narediti na način, da bi vas partner slišal. Vaša čutenja so namreč pomembna in sveta in zasluzite si, da ste slišani!

Morda bi mi odgovorili, in celo v mailu navajate, da ste partnerja prosili. Da ste, predvsem po porodu, izrazili svoja občutja, a so bila spregledana in na hitro odpravljena. Je čutiti, da ste ob partnerju prav nemočni in da na kakršenkoli način poskusite, ni v redu. Zato bi vas vprašala, kako to, da morate tukaj pozirati toliko težkih občutij? Kako to, da ste se znašli v takem odnosu? Kje je vaša jeza? Vam je taksna pozicija v odnosu že iz kje poznana? Kakšen odnos sta imela vaša starša? Vse to in se več me zanima, ko berem vašo pravzaprav žalostno situacijo.

In se ključen odstavek. Ja, vas partner je lahko odvisen. Lahko je odvisen od alkohola, ali pa od adrenalina, ki ga doživi, ko se gre ven sprostit. Tega odgovora vam zal direktno ne morem dati na daljavo, sem pa prepričana, da vi čutite, ali je tam kakšna resna težava ali ne. Pomembno pa je, da si boste tokrat prisluhnili. Morda se bolj – se vprašali zakaj ste vi tukaj “pristali”, zakaj točno ob takem partnerju. Zakaj ob partnerju, ki potrebuje odmik? Koliko se tudi vi bojite odnosov?

Kakršnakoli že ta kruta situacija v realnosti je, ste si vi njega izbrali in poleg vsega je se oče vajinega otroka. To se ni zgodilo kar naključno. V vasem življenju ima izredno pomembno vlogo. Kar pa ne pomeni, da morate ostati v odnosu in biti tiho. Pomembno se zdi, da bi mu vse to kar nosite v sebi res iskreno pokazali. Če imate občutek, da ste to že storili in da se v tem ne zmoreta slišati, potem vama nujno predlagam partnersko terapijo – to je terapija, kjer oba partnerja dobita mesto, da sta slišana in razumljena, a hkrati povezana. Če čutite da gre za odvisnost, se mora slednja seveda prekiniti, da sploh lahko normalno komunicirata. Vsekakor se pogovarjajta in iščita rešitve, če jih ne bosta zmogla najti sama, pa se lahko vedno obrnete tudi name. Želim vam, da bi se naprej iskali odgovore na vprašanja, prvo o sebi, pa tudi o vama. Pa srečno.

Katja Knez Steinbuch,

doktorska kandidatka zakonske družinske terapije

The post Partner se oddaljuje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.