POSEBNI ČAS ZA POVEZOVANJE

Ena izmed najbolj opogumljajočih stvari, ki jih starši lahko naredijo za svoje otroke, je da v naprej določijo termin za posebni čas za povezovanje. Tudi če že preživljate veliko časa s svojimi otroci obstaja razlika med časom, ki ga morate preživeti skupaj, časom, kjer se priložnostno skupaj zabavate in časom, ki ste ga posebej odredili za skupno druženje in povezovanje.

Otroci mlajši od dveh let potrebujejo veliko vašega časa in še niso dovolj stari, da bi razumeli odrejen posebni čas. Dokler občutijo vaše navdušenje in uživanje v skupnih aktivnostih, določen posebni čas ni potreben. Med drugim in šestim letom pa otroci potrebujejo vsaj 10 minut na dan vašega posebnega časa na katerega lahko računajo.

Med šestim in dvanajstim letom otroci več ne potrebujejo posebnega časa vsak dan (sami presodite kdaj pridejo do te točke)… Vendar bodo verjetno računali vsaj na 30 minut na teden. Dolžina posebnega časa in s kakšnimi aktivnostmi je ta čas zapolnjen je odvisno od vsake družine. Lahko je to skupni čas preživet ob malici po prihodu iz šole ali pa ena ura vsako nedeljo popoldan. Pomembno je, da otroci točno vedo kdaj lahko računajo, da ste si vzeli čas samo za njih.

Ne pustite se prepričati, da si najstniki ne želijo posebnega časa z vami. V tem obdobju so prijatelji pomembnejši od družine, vendar, ko postajajo starejši, postaja tudi družina spet vse pomembnejša. Če vaš najstnik nima idej kako preživeti poseben čas z vami, mu nekaj aktivnosti predlagajte.

Najstniki radi jedo, zato se lahko ponudite, da boste peljali vašega najstnika na zajtrk ali kosilo. Pomembno je, da najdete takšno aktivnost, ki se je bo vaš najstnik veselil.

1. Otroci čutijo povezanost, ko lahko računajo na vnaprej določen čas z vami. Čutijo, da so vam pomembni, kar posledično zmanjša potrebo po neprimernem obnašanju, kot načinu iskanja pozornosti in občutka pomembnosti.

2. Vnaprej določen posebni čas je tudi za starše opomnik zakaj so se sploh odločili imeti otroke – da se z njimi zabavajo.

3. Ko ste zaposleni in otroci potrebujejo vašo pozornost, bodo lažje sprejeli da v tem trenutku nimate časa za njih, če boste rekli: »Oprosti srček, sedaj ne morem, vendar se res veselim najinega posebnega časa ob 4.30.«

4. Posebni čas načrtujte skupaj z otroci in naredite seznam aktivnosti, ki jih želite skupaj početi. Ko delate seznam najdite čim več aktivnosti. Pozneje pa jih razporedite glede na to katere so vam bolj ali manj všeč, za katere potrebujete denar, itn. Na primer, če kakšna aktivnost stane več denarja, jo dajte na seznam stvari za katere je treba varčevati, če katera aktivnost traja dlje kot 30 minut, jo dajte na seznam aktivnosti za takrat, ko boste določili daljši poseben čas.

Lahko pa telefon pustite prižgan in v primeru klica odgovorite nanj z besedami: »Se opravičujem, sedaj se ne morem pogovarjati. Sedaj je moj posebni čas za ______(ime otroka).« Na ta način otroku dajete jasen signal, da vam je skupni čas pomemben.

Del koncepta posebnega čas je lahko tudi del večerne rutine, čeprav naj ne zamenja večerne rutine v celoti. Tako poda avtorica primer gospe Brunner, ki je vsak večer pred spanjem svoje otroke vprašala naj podelijo najbolj žalostno in najbolj veselo stvar, ki se jim je v dnevu zgodila. Potem je sama z njimi delila svoje občutke o najbolj veselem in žalostnem dogodku dneva.

Njeni otroci so najprej uporabili priložnost, da so se pritoževali nad žalostnimi stvarmi, včasih so tudi jokali. Takrat je potrpežljivo počakala, da so se pomirili in potem jim je rekla:«Vesela sem, da deliš svoje občutke z mano. Jutri, ko boš manj razburjen, se bova spet pogovorila in morda našla kakšno rešitev za tvojo težavo. Zdaj mi pa povej o tvojem najbolj veselem dogodku danes.« Če se otrok ni mogel spomniti najsrečnejše stvari, je gospa Bruner še enkrat povedala svojo.

Ko so se otroci navadili na to novo rutino, so žalostne in slabe stvari začeli razlagati manj razburjeno. Pripravljene pa so imeli tudi ideje o rešitvah ali pa celo o tem kako se takšni težavi v prihodnosti izogniti. Kmalu so začeli uživati pri deljenju svojih veselih trenutkov bolj kot pri deljenju žalostnih.

Besedilo je izsek iz knjige Pozitivna disciplina, ki jo je napisala Jane Nelsen, ustanoviteljica načel Pozitivne discipline, prevedla in priredila ga je Barbara Holcman.