Pozdravljeni.
“Živim v zakonu, v katerem nikoli ni bilo ljubezni, ampak funkcionalno sobivanje. Neke vrste potrpežljivo prijateljstvo. Hči in sin. Seks soliden, a nič posebnega.

Odlično sodelovanje glede financ, gospodinjstva, vzgoje. Nikoli pijan, nikoli nasilen, nikoli varal, otroci ga obožujejo, razume se z mojimi starši in jaz z njegovimi, tašča pravi, da sem blagoslov v njihovi družini…

Prijatelji so postali skupni prijatelji. “Nobenih težav”.

Pogrešam ljubezenski odnos!

Imam še enega partnerja, s katerim težko prideva do skupne resnice, prepirava se, seks ni posebej dober – zaljubljenost je minila.

Ampak obstaja ljubezen in skupna zgodba: kraji, besede, pesmi, spomini, ki so samo najini… Ne vem, kako naj opišem.

Psihična povezanost, on vidi barve sveta enako kot jaz, ima navdušenje za podobne stvari, skupaj sva srečna. Ne vrti se vse okoli vsakodnevnih malenkosti, pragmatičnosti.

Varal je celo življenje. Poročen, brez otrok (si jih pa zelo želi), znatno starejši od mene (malo pozno za otroke). Imava podobno predstavo o tem, kako naj bi izgledal dom (otroci, obiski, izleti…).
Mož se mojim željam sicer prilagodi, včasih sva imela tudi z možem več skupnih hobijev, ampak skozi leta sva se oba spremenila, interesi so se zamenjali. Skušava pokazati interes za hobije drug drugega, ampak v globini ga ni.

Nimam pravih razlogov, da bi se ločila.

Imam utemeljene dvome, kako bi funkcionirala družina s tem drugim partnerjem (npr. verjetno je, da bi me varal, da ga moja družina ne bi lepo sprejela zaradi razlike v letih, da bi se tudi z njim lahko zgodilo, da skozi leta najini interesi zrastejo v drugačne smeri…)
Vem, da tako na dolgi rok ne morem naprej. Terapija bo.

Verjetno moram zaključiti odnos s tem drugim partnerjem – tega še nisem naredila, ker bi se brez njega počutila precej osamljeno, kot da me nihče ne vidi in ne razume. Seveda lahko ta drugi odnos pustim, da se nadaljuje, platonsko, se vidiva le občasno, brez seksa.

A se mi zdi, da potem nekako zamujam svoje življenje, če je on prisoten v mislih in ne zares.
(Od začetka imam tudi željo po tem, da bi mu lahko dala otroka, enostavno žal mi je, da njegova inteligenca in blagi karakter ne bi šla naprej – seveda ima tudi slabe plati, zna biti egocentričen, manipulativen).

Ne vem, ali bi lahko v svojem zakonu dosegla, da bi srečne trenutke na tak način delila. Ne vem, ali se mi bo kdaj tako odprl, da bi res čutila globoko povezanost. Pogovore o tem sem velikokrat načela in nisem dosegla spremembe – njemu je dovolj, da stvari funkcionirajo, ne pogreša “globje povezanosti”. Je samotarski tip tudi sicer.

Bom z njim vse življenje osamljena?

Naj razdiram zakon, ki funkcionira zgolj zaradi želje po večji psihični povezanosti?”

___________________________________________________________________________________________________________________

ODGOVOR:
Vprašanje ni tako enoznačno, ali se ločiti ali ne. Če partnerja toliko časa sodelujeta v odnosu brez globine, nekje nezavedno obema to odgovarja, oziroma jima je domače.

Zakaj distanca predstavlja varnost?

Gospa pravi, da si želi globine, ampak je kljub temu ni našla – tudi pri ljubimcu ne, saj se tam tudi ne da v polnosti predati, oba sta obenem namreč vezana drugje.

Dokler tega ne predelamo pri sebi (terapija ob tem zelo pomaga), bomo hodili iz odnosa v odnos in vedno bili razočarani. Tega, po čemer anonimna hrepeni, brez globljega stika s sabo, ne bo našla ob nobenem partnerju. Potem se lahko njeno vprašanje čisto spremeni, saj je v stiku s svojo avtentičnostjo, s svojimi potrebami in je odgovor jasen – najde in izrazi ga sama.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Pogrešam ljubezenski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pornografija je tema, ki v debatah sočutnega partnerstva vedno zbuja dva pola: močno naklonjenost, ali pa močne odpore. Močni odpori se pojavljajo predvsem pri ljudeh, ki so ali religiozno opredeljeni, ali pa je spolnost morda malo tabuizirana, močno podporo pa navadno izražajo ljudje, ki jo navadno sami prakticirajo, a je ob njih kdaj tudi čutiti dodatne občutke sramu in gnusa. Seveda pa tudi ta temani enoznačna in vsak ekstrem pokaže na nujnost naslavljanja težave.

Navdušeni nad pornografijo bodo navadno omenjali, kako pomaga k večji povezanosti v spolnosti in splošnem fiziološkem in psihološkem boljšem telesnem počutju (predvsem po orgazmu). Kritiki pornografije pa nakazujejo na možnost resne zasvojenosti, na možnost dolgoročnega upada spolne sle v “realnih odnosih” in na objektivizacijo telesnosti, torej zmanjšanje občutka dostojanstva in spoštovanja telesa. Kritiki tudi omenjajo možnost zlorab v pornografski industriji: tudi to, da nekdo na tak način izpostavlja telo in da nima občutka za meje: kaj je njegovo, kaj je od medijev ipd se precej pogosto povezuje s prejšnjimi nepredelanimi zlorabami, statistike spolnih zlorab med npr prostitutkami (kar je že druga stvar), pa so alarmantne. Ogled naj bi po njihovem tako spodbujal nerešenost spolnih zlorab. Navdušeni pa poudarjajo, da se je tudi ta industrija razvila do te mere, da nudi možnost varnejšega odločanja in da ni več prisile. Zagotovo pa to ne drži povsod.

Terapevti skušamo pogledati na pornografijo celostno in upoštevati vse vidike – v partnerstvu je v osnovi ključno, da si partnerja v vseh spolnih praksah zaupata: to pomeni, da si oba lahko odprto povesta, kaj jima je všeč in kaj njima ni sprejemljivo. Te meje določajo njuno vzajemno spoštljivost in težave nastanejo takrat, kadar dva v tem nimata istih pogledov. Če se v tem kljub jasnim mejam ne slišita in ne zmoreta vzpostaviti skupnih kompromisov, vedno svetujemo partnersko terapijo, da ugotovita, zakaj se kljub dogovorom ne ujameta. Pogosto naletimo tudi na različne poglede na spolnost: za nekoga je samo potešitev, za drugega pa samo tolažba in oboje lahko predstavlja resno težavo za doživljanje globlje povezane spolnosti. To nas v terapiji vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti. Problem je, če ima moški samo potešitveno (kar je zelo verjetno pri ogledih pronografije) in se zenska cuti kot objekt, zenska pa samo tolažilno in preko spolnosti doživlja, da je vredna. Pri obema ugotavljamo, kaj je privdelo do teh ekstremov in skušamo vzbuditi vse tri aspekte, tudi tisto globljo, povezano, da lahko sploh prideta do zdrave, globlje intime

Anonimno vprašanje: Moža sem zalotila, da je imel na telefonu slike golih žensk. Kaj bi to pomenilo, da ga ne privlačim? Ali je to  tudi prevara?

Odgovarja Teja Bandel Castro, ZDT, Inštitut Addictiva (http://www.addictiva.si/) :

“Draga anonimna, ker nimam več podatkov o vaši partnerski zvezi ter vaših čustvih ob možu, bom odgovarjala bolj na splošno na temo zasvojenosti od pornografije. Prvi problem glede izpostavljenosti pornografiji je, da moški (velja tudi obratno) dobi zelo izkrivljeno sliko o spolnosti, vse se dogaja avtomatično, brez čustev, ženska je robot, vedno srečna in zadovoljena in še bi lahko naštevala. Če je to edini in stalni vir edukacije o spolnosti, potem si lahko predstavljate, s kakšnimi predstavami in pričakovanji moški stopajo v partnerske zveze. Pravzaprav sploh ne zmorejo vzpostavljati zdravih odnosov.

Kot drugo, gledanje pornografije je lahko zasvojitveno. V možganih sproži naval določenih hormonov, ob katerih se počutimo zadovoljne, srečne. Žal je ta občutek kratkotrajen, in oseba želi te občutke doživljati vedno pogosteje. Pride do zasvojenosti, ko se toleranca za doživljanje ugodja viša, hočemo vedno več in pogosteje. Zaidemo iz pornografije, kjer sta udeleženi le dve osebi, na več oseb, na različne spolne prakse, na različne deviantnosti, živali, otroke. Res ne morete verjeti, kako hitro se lahko oseba, zasvojena s pornografijo, znajde pri gledanju pedofilije. In potem se ob partnerki iz mesa in krvi sploh ne more vzburiti, ker potrebuje veliko več in močnejših dražljajev. Zato, da sploh lahko seksajo z osebo, morajo ob tem gledati pornografijo, ali fantazirato o ne vem čem. Kakšna krivica za oba, moški sploh ni prisoten pri aktu, ženska pa je na nek način zlorabljena.

S pojavom spletne pornografije se je skokovito povišala možnost za zasvojenosti – je skorajda brezplačna in dostopna kjerkoli in kadarkoli. Zato je tudi vedno pogostejša oblika zasvojenosti. Za npr. alkohol in druge psihoaktivne substance potrebujemo denar, niso vedno na razpolago, do pornografije pa se lahko dokoplje že osnovnošolski otrok. Si lahko predstavljate, kakšno kaos in škodo lahko povzroči v otroških možganih.

Pomislite, zakaj vaš mož gleda pornografijo? Ali to počne, ko je napet, slabe volje, vsak dan? Ali se na ta način tolaži in sprošča? To so znaki zasvojenosti. Ali morda veste, če je kdaj doživel kakšen travmatični dogodek ali pa je imel moten odnos s svojimi starši? So bili njegovi starši npr. zasvojeni z alkoholom? Pri zasvojenosti si zdravimo občutke manjvrednosti, čustva sramu, jeze, strahu, tesnobe, občutke neustreznosti in nemoči. Prepoznate kaj takega pri možu? Tudi vas nagovarjam k razmisleku, kako to, da ste se znašla v takem odnosu. So vam te zgodbe o zasvojenosti tudi kaj znane, morda čustva?

Upam, da stanje pri vašem možu še ni tako daleč, da bi govorili o zasvojenosti. Če bi pa želeli več povedati o tej temi, ali če bi potrebovali strokovno pomoč, se nam lahko oglasite z anonimnim vprašanjem oz. komentarjem. Srečno.”

Delno napisala in uredila Katja Knez Steinbuch, ZDT

The post Pornografija appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zmotna prepričanja o spolnosti in primer težave v postelji.

Težave v spolnosti so eden izmed glavnih težav v partnerstvu. Spolnost ne pomeni samo spolnih odnosov, pač pa zajema vso intimo in globino med partnerjema, zato družinski terapevti pogosto rečemo, da se v spolnosti odraža vsa dinamika čustvenega sveta partnerjev. Partnerji se  navadno za takšno terapijo odločajo zelo (pre)pozno, ko je res že hudo: v primerih že razkritih prevar ali spolne zasvojenosti, ali pa v primerih spolnih disfunkcij ali zmanjšanega libida. Težave v spolnosti lahko nosijo v sebi veliko občutkov neprimernosti, sramu, nevrednosti. Zato so pogosto tabuizirane, ljudje pa se v svojih bolečinah skrivajo in doživljajo zato še hujša občutja.

Pri velikem številu parov, ki pridejo na terapijo iz povsem drugega razloga (prevare, odtujenosti, prepiri), kmalu ugotovimo, da se tudi v
intimi pojavljajo težave. Če partnerja ne delujeta povezano, tudi v spolnosti težje zaživita. Pravijo, da naj bi čustvena povezanost bila predpogoj za žensko aktivnost. Obstajajo pa seveda tudi pari, ki prepire “rešujejo” s spolnostjo in v njej za trenutek prav zaživijo- a se po daljšem obdobju to vseeno ne pokaže kot dobra rešitev (ker trpi njuna osnovna povezanost, ki ni zgolj fiziološka) in čeravno je na začetku takšna spolnost divja in privlačna, sčasoma dobi težji predznak – če se ne podpreta tudi na drugih nivojih.

Za pare, ki se v spolnosti ne ujamejo najboljše, je pravo odrešenje, ko slišijo, da je to izjemno pogosta težava. Na funkcionalni, zgolj fizični ravni, je tudi precej razumljiva, že zaradi razlik med spoloma, ki navadno pripeljejo do različnih pričakovanj: kaj za koga npr spolni odnos sploh pomeni in kako si ga predstavlja. Stereotipno velja, da imajo v spolnosti večje potrebe moški, da vse ženske potrebujejo za spolnost ogromno časa, da ženske niso zasvojene in da moški iščejo zgolj potešitveno obliko spolnosti. V terapijah je veliko število tudi primerov, ko se s spolno zasvojenostjo srečujejo tudi ženske, ki pa jim je o tem (ravno zaradi družbenih norm) še težje spregovoriti. Težje je o tem govoriti tudi moškim, ki svoje spolne sle sploh ne začutijo v takšni globini, kot njihove partnerke. Težave v spolnosti v resnici torej ne prizanašajo nobenemu od spolov.

Pri raziskovanju težav v spolnosti pogosto naletimo na dodatne ovire, kot so na primer: prezgodnje nenaslovljene izkušnje v spolnosti, nepredelane travmatične izkušnje spolne zlorabe, nepredelani čustveni incesti s strani starša, tabuizirana spolnost v primarni družini in podobno. V takih primerih je nujna racionalna in čustvena globinska predelava težkih preteklih občutij, da klient sploh lahko začuti, kaj ga ovira v doživljanju sebe, drugega in spolnosti. Terapija, oz strokovna obravnava je v takšnih primerih nujna. Kadar so v ozadju težke zgodbe, klienti težko rečejo ne in so premočno motivirani zgolj k zadovoljitvi drugega, svojega telesa pa sploh še ne začutijo v resnici. V takšnih primerih obstaja nevarnost ponovne travmatizacije, če se partnerja res ne razgalita drug pred drugim v svojih izkušnjah, v svojih mejah in željah.

Vprašanje: Kaj narediti, ko ima partner večje spolne potrebe kot jaz? Kaj v takih primerih naredite na terapiji?

Takšne primere na terapijah vedno rešujemo večplastno. Veliko primerov je res podobnih, kot opisujete (da ima moški večje potrebe, ampak vsaj kašnih 20% tudi obratnih: ko ženska želi več kot moški). Ko nekdo pride na terapijo zaradi razloga neujemanja v spolnosti, vedno pogledamo vse nivoje. Najprej kliente vedno usmerimo še  do zdravnikov oz ostalih strokovnjakov, da preverijo, kako je z fiziološko možnostjo disfunkcij, drugih psihičnih bolezni, libida ipd. Če odkrijemo kakšno disfunkcijo, se na terapiji rešujejo stvari najprej z izžalovanjem situacije, nato pa z drugimi možnostmi reševanja (o tem več kasneje, pri omembi spolnega nivoja).

Na drugi stopnji obravnavamo par čustveno, tako individualno, kot sistemsko partnersko: ali sta čustveno povezana, se oba čutita v sebi in z drugim ok, kako delujeta kot par, a kdo skrbi za koga ipd in se to odraža v spolnosti tudi ipd? Pogosto srečamo primer, ko ženska že sicer a priori čustveno skrbi za moškega, zato tudi v spolnosti ni sproščena. V takih primerih (to so tudi primeri moških) sploh ne pride do tolikšne žželje – ker je zanje tudi spolnost samo še ena skrb, ne pa njihov uitek. Torej moramo v terapiji ugotavljati, zakaj takšna skrb in se usmerjati v to, da je spolnost užitek za oba.
Na čustvenem nivoju ugotavljamo tudi, kako je vsak v paru sam s sabo: sta oba v sebi ok? Kdaj čutita potrebo po spolnosti? Kdaj čutita potrebo po samozadovoljevanju, kdaj po pornografiji? Ali prakticirata oboje in koliko časa že? Prepoznata kdaj in za kaksno vrsto potrebe gre? Pogosto za omenjene primere velja, da se v sebi ženska ne počuti ok (privlačno niti npr), moški pa išče le fiziološko pomiritev telesa.
To nas vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti: a je to potešitvena, tolažitvena ali res tista globlja spolnost. Problem je, ce ima v tem primeru moski samo “potešitveno spolnost”, ženska pa se ob tem čuti kot objekt. Če ima ženska samo “tolažilno spolnost” in s tem dozivlja, da je vredna, je to nevarno tudi zanjo. Pri obema skušamo odkriti, kaj manjka in zakaj manjka in vzbuditi vse tri aspekte …da lahko sploh prideta do zdrave, globlje spolnosti.

Potem pa še ta spolni nivo: kaj komu pomeni spolnost, koliko komu ustreza, a se čutita v sebi privlačna ipd, kdaj se vzburita – kaj ju vzburi, v sebi, kdaj začutita vzburjenje… vse to. Za nekoga je lahko takšna spolna povezanost ze masaža, nekdo pa potrebuje izključno vrhunec, ali pa izliv. Par, ki ježepovezan čustveno, spodbujamo, da se povežeta v razsikovanju čutnosti. In včasih se v tem lahko hitro ujameta… Težava nastane, ko se partnerja ne zmoreta prilagoditi drug drugemu in ga slišati. To navadno pomeni, da eden težko zdrži s svojimi potrebami, drugi pa ne ve, zakaj blokira. V takih primerih se brez strokovne pomoči hitro zapleteta v očitanja in osamljenost.

V partnerski terapiji pa gremo vedno v smer, da par pripeljemo blizje. Torej tistega z večjimi potrebami usmerjamo na to, da ugotovimo, ali te potrebe pokrivajo še kaj drugega (izjemno pogosto je to stres in napetost, pri obeh spolih), pri tistemu ki pa nima želje pa raziskujemo, če je res nima oz kaj to konkretno pomeni – navadno je zanje samo spolnost precej drugacna, ali pa rabijo vec čustvene pozornosti. V primerih, kot ste jih opisali, izjemno pogosto naletimo tudi na moskega ki je bil prezgodaj soočen s spolnostjo, ali pa se je več desetletij zadovoljeval zgolj z uporabo pornografije  in na žensko, kjer je bila spolnost doma tabu/zatirana, ali pa je celo doživela spolno zlorabo. To pa potem vse spremeni oz pomeni, da moramo iti najprej počasi v predelavo travmatičnih izkusenj – kar pa pomeni daljse procese. Za pare s težavami v spolnosti, so takšni procesi še napornejši, če se terapije udeležijo potem, ko se težave pojavljajo že dolgo časa. Zato vedno spodbujamo pare, da se za terapevtska srečanja odločijo ob prvem sumu različnosti v spolnosti.

Napisala: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Kako naj se uskladiva v spolnosti? On/a bi več, meni pa ni. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.