Soodvisni odnosi izhajajo iz težkih občutkov strahu in sramu. V ozadju teh je slaba samopodoba in napačno prepričanje (bolje biti z nekom kot pa sam). Ponavadi soodvisni skačejo iz veze v vezo in se nikoli ne ustavijo, ker jim je biti samski nekaj nepredstavljivega in strašljivega. V ozadju je izredno močan strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo. Gre za eksistencialen strah, ki zanje pomeni, da če bodo samski, lahko umrejo. Pravimo, da gre za odvisnost od odnosov, ker se ob umanjkanju odnosa počutijo podobno kot tisti, ki se odvajajo od drog. Tak vzorec lahko otrok ponotranji že zelo zgodaj ob neodzivni mami, ali pa kasneje ob spremljanju nefunkcionalnega starševskega odnosa, v ozadju pa najdemo tudi nevarne stile navezanosti. Soodvisni navadno vztrajajo v disfunkcionalnih odnosih (zasvojenosti, nasilje, zlorabe, neodzivnosti …), čeprav ni nobene spremembe. Tipičen primer so žene alkoholikov, ki utopično mislijo, da bodo partnerja nekoč spremenile, ali pa se vdajo, v vlogi žrtve (bolje z njim kot sama).

Alarmantno je, ko nekdo razmišlja: “ne morem živeti brez njega, čeprav me pretepa, ima pa dobre dni, ko je nežen do mene”. Takšna oseba ne čuti svojih meja, ampak se podredi nasilnežu v imenu ljubezni, ki to ni. Soodvisnost je tudi, ko oseba ne živi svojega življenja (hobiji, prijatelji…), ampak partnerjevo (nenehno ima fokus na to, kje je, kaj počne, s kom je, kaj naj stori, da mu bo všeč, kako naj mu ustreže). Vse skupaj je pokaže na veliko notranjo praznino, želja po ljubljenosti, sprejetosti, zaželjenosti, ki jo želi nekdo od partnerja, drugi pa je ne mora zapolnit, četudi bi želel. Soodvisni se odrešijo, ko začutijo lastno praznino, najdejo njene vzroke in se z njimi soočijo. Ko se soočijo s svojimi lažnimi strahovi, srečajo hude občutke iz preteklosti (strah, žalost, sram, vzdušja prave depresije…). A navadno najdejo sebe in se osvobodijo nezdravih odnosov. V primeru soodvisnih odonosov svetujemo strokovno pomoč izkušenega zakonskega družinskega terapevta.

Nekaj značilnosti soodvisnih odnosov:

– fizična, čustvena ali ekonomska odvisnost od partnerja,
– zlitost, simbioza, občutek, da ne morete preživeti brez drugega (če prekineva, ne obstajam; če prekineva stike, bom kar umrl/a),
– ostajanje v zvezi kljub nemogočim pogojem in opravičevanje slednjih (“saj ne zna drugače”…),
– partner soodvisnega je navadno zasvojenec, t.i. odvisni partner (alkohol, droga, igre na srečo, adrenalin,…) ali izjemno ponižujoč, ali ima psihopatolosko bolezen ali nagnjen h kontinuiranim aferam,
– pogosto se razvije tam, kjer so bile nejasne meje ze doma ob starših (postaršeni otroci, čustveni trikotniki, čustven incest ipd.),
– pretirana skrb za druge, za svet in pozabljanje lastnih potreb,
– ponavadi na terapijah pridemo do močnih občutkov krivde – ki pokrivajo občutek sramu in napačna težka prepričanja: občutek “nisem dovolj dober”, “nisem vreden”, “nisem ok”….

Sanja Rozman pravi: Soodvisnost je motnja v čustvenem in osebnostnem razvoju, ki nastane zaradi prilagoditev na odraščanje v disfunkcionalni družini in jo pogosto najdemo pri otrocih alkoholikov ali drugih zasvojenih. Zaradi neugodnih in specifičnih okoliščin (razvojna travma, zasvojenost očeta ali mame) otroci ne morejo razviti svojih potencialov, in so se prisiljeni prilagoditi sebi v škodo, da bi lahko čustveno preživeli. Kasneje v življenju se na tej podlagi lahko razvijejo kemične in nekemične zasvojenosti.  Pri soodvisnikih opažamo:
– nesposobnost ustrezno oceniti lastno vrednost in zanašanje na oceno in pohvalo drugih,
– nesposobnost začutiti in postaviti funkcionalne meje,
– neustrezno doživljanje in izražanje svoje resnice zaradi močnih projekcij, fantazije in drugih obrambnih mehanizmov,
– nezmožnost poskrbeti za svoje odrasle potrebe in želje,
– nezmožnost izkušanja realnosti in izražanja čustev na zmerni način.

Zasvojenost z odnosi je nadgradnja soodvisnosti, ne-kemična zasvojenost, ki se pokaže v odraslih odnosih so-odvisnika. Soodvisnost je kronični vir nezadovoljstva in notranje bolečine, in soodvisnik pričakuje tolažbo in olajšanje od drugih ljudi. Zaradi dolgotrajne zlorabe obrambnih mehanizmov za zmanjšanje bolečine, postane vedenje neobvladljivo, tvegano in samouničevalno, vendar zasvojeni kljub hudim posledicam z njim ne more prenehati, čeprav si za to prizadeva.

Oblike zasvojenosti z odnosi (Sanja Rozman):

1. Zasvojenost z »ljubeznijo«: za katero je značilna obsedenost z drugimi ljudmi, hlepenje po povezanosti z njimi in nerealno pričakovanje brezpogojne partnerske ljubezni, ki bo pomenila rešitev vseh težav. Pokaže se v odnosih z drugimi ljudmi, ki se močno zapletejo, saj nihče ne more trajno potešiti globokega zasvojenskega hrepenenja. Odvisniki čutijo prisilno potrebo, da bi nadzirali in spreminjali druge ljudi. Če niso v odnosu, se počutijo nepopolni in slabi.

2. Zasvojenost z romantičnimi odnosi: preokupiranost z romantično vznesenostjo in čarovnijo vedno novih zaljubljenosti

3. Zasvojenost z destruktivnimi odnosi z ljudmi, ki so škodljivi ali nevarni (nasilni, nesposobni za partnerski odnos, nezreli, kemični in nekemični odvisniki). Značilno je, da se v odraslih odnosih ponavlja navezanost na podobne osebe, kot so jih prizadele v otroštvu. Odrasli otroci iz alkoholnih družin si pogosto najdejo alkoholike ali druge odvisnike za partnerje in se z njimi ujamejo v zelo bolečo, vendar izjemno stabilno zvezo polno dramatičnih konfliktov in strastnih sprav.

4. Zasvojenost s seksualno odvisnim partnerjem je posebna oblika zasvojenosti z odnosi in nastane, ker se poskuša zasvojeni z odnosi prilagoditi partnerju, ki na seksualnem področju nima kontrole nad svojim vedenjem.

5. Seksualna anoreksija: je oblika zasvojenosti z odnosi, za katero je značilno umsko, telesno in čustveno izogibanje posameznika vsemu, kar je povezano s spolnostjo. Podobno kot pri stradanju in anoreksiji v zvezi s hrano, lahko tudi kompulzivno odrekanje na področju spolnosti posameznika navda z občutkom moči in ščiti pred bolečino. Tovrstna obsedenost postane način spoprijemanja z vsemi oblikami stresa in drugimi težavami v življenju. Tako kot druge zasvojenosti in kompulzivna vedenja ima tudi seksualna anoreksija resne posledice. Seks postane skriti sovražnik, ki ga je treba nenehno držati na varni razdalji – tudi za ceno tega, da posameznik zatre pomemben del samega sebe in se mu odreče.

Zakaj nasvet “spakiraj kufre” primeru soodvisnih ne deluje oz. je lahko škodljiv?

1. Ker če bi nekdo čutil moč, da lahko gre, ne bi prosil za pomoč

2. Ker si ta oseba navadno želi partnerskega odnosa: ne želi konec, želi pa si, da bi bil partner drugačen, spoštljiv, v redu.

3. Ker se oseba ni znašla v soodvisnem odnosu po naključju: razrešujejo svoje pretekle stiske in če samo zapustijo en tak odnos, se pojavi izjemno močno pogrešanje odnosa in strah, kako naprej. Če ne predelajo svojih ran, jih priblači oseba z enakim vzdušjem.

4. Ker tiste osebe, ki zapustijo partnerski odnos v impulzivnem vzdušju ali zaradi nasvetov drugih, hitro pridejo nazaj, tudi v nasilen odnos in doživijo se hujše nasilje.

Soodvisni potrebujejo strokovno pomoč, da se soočijo z lastnimi ranami in da se počutijo dovolj močni, da lahko poskrbijo zase. Kljub temu, da terapevtski procesi niso hitri ali lahki, soodvisni po soočenju s svojimi strahovi najdejo sebe in svoj mir.

Zapisali, zbrali in uredili: Saša Petrovič in Katja Knez Steinbuch

The post Kaj so soodvisni odnosi? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Partnerski razhod: Ali se sploh da prekiniti odvisne odnose?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo. Rabim podporo in nasvet skupine. Pred kratkim sem končala odnos in nimam pojma, kako naj zdaj grem naprej. Občutki se mi menjajo, ampak nočem nazaj. Nimam razloga. Moj bivši (BTW on si sploh ne bi tako rekel) ima resne težave z alkoholom, konzumira tudi drogo. Ima dve plati: je miren, a hkrati kolerik, ponižuje svoje sodelavce, prijatelje in seveda tudi mene je. Pa sploh ni vedel, da to ni ok, besede “jebi se” in ostale kletvice so normala. Vedno je vse probleme obrnil na mene in kadar sem mu kaj »zatežila«, sem bila jaz problem: da itak nisva skupaj, da hoče bit sam s sabo, kaj si jaz sploh predstavljam, da on ni zaljubljen… ko pa so bila alkoholna stanja, sem bila edina oseba, ki se ji lahko zaupa, me ima rad, še nikogar ni spustil bližje, celo romantik je postal. Drug dan druga oseba. Te faze so me čisto izčrpale, da ne morem niti opisat, pozna se mi se na zdravju. Vem, da me noben ne more razumet in da boste rekli, kaj mi ni jasno, da sem sploh ostajala v takem odnosu. To se že sprašujem sama. Imela sem očeta alkoholika, doma polno prepirov, vseh vrst zlorab ni da ni… Vse moje zveze so bile neko bolano reševanje moških. Razumet vse in prosit. Ampak tole je doseglo višek, frajer, ki me niti ni priznal, ko da se meni meša. In en dan vse ok, drug dan zid, vsakič ko sem prišla bližje. Bedno. In ali je bolj bedno to, da bi si sploh želela, da me tak tip človeka prizna za svojo, ali bolj to, da me tak tip človeka, s takim odnosom do mene, sploh privlači. Kemija je močna in vedno zato pridem nazaj. Zdaj res nočem. Obtožujem se za vsak prihod nazaj in jih imam dovolj. Ampak kaj naj naredim s privlačnostjo, ki ostaja kljub jezi? Mi lahko svetuje kak psihoterapevt? Nočem se namreč več it tega, nočem se uničevat. Hočem naredit neki drugače.

Partnerski razhod – naš odgovor:

Pozdravljeni. Je čutiti, da ste izčrpani od čustvenih naporov pretekle zveze in da ne veste, kako naprej. Hkrati pa ste odločni, da je preveč in postavljate prve razmejitve. Pohvale! Ker je v vašem sestavku čutiti močno željo po bolj osvobajajočih odnosih, vas povabim, da si upate razmišljati, zakaj ste izbrali predhodni odnos. Življenje v odnosu, kjer je vse nejasno, ali pa celo tako močno ekstremno (en dan vse, drug dan pa nič), je izčrpajoče, strašljivo in skrajno nepredvidljivo. Vprašanje, s koliko nevarnostmi sta se morala oba kot otroka srečevati, da so vama obema v sedanjosti sploh sprejemljivi odnosi, kjer je toliko vznemirjenja, adrenalina in kemije na eni strani in toliko težkih občutkov na drugi. Je čutiti, da sta si prav dnevno podajala hude občutke nesprejetosti, zavrženosti, zamenjanosti, strahu in osamljenosti. Zato bi vas že na začetku usmerila v raziskovanje vaše lastne preteklosti: kje ste bili toliko sami, kdo je od vas tako kruto odhajal, za koga ste čutili, da niste dovolj dobri, kdo vas je hkrati sprejel in zavrgel, … ? Skrajno boleča občutja, a vam zagotovo domača in poznana. Vsi občutki ob bivšem, so del vaše preteklosti, ki se je ob njem le močno zbudila; isti občutki pa so domači tudi zanj, ki vam ne zmore ponuditi osnovne varnosti, ker je ta tudi njemu (tako kot vam) povsem tuja.

Partnerski razhod – otroci alkoholikov

Omenjate očetov alkoholizem, ki je vedno lahko zaslonka za nadaljnje odvisne odnose. Neko podobno zvezanost je čutiti tudi v vajini preteklo dinamiki, kjer sta se najbrž oba reševala, na povsem napačne načine. Bivši je najbrž ob vas zaživel in dobil vse potrditve, vi pa ste ob njem polnili vašo lastno praznino (ki pa se je v resnici še povečala) in dolgčas. Ko sta reševala drug drugega, ste v resnici reševala vsak sam sebe. Najbrž ste se že ob svojem očetu naučili, da vse razumete, vse prenašate, da nekdo danes je in jutri že ni več. Ne omenjate, kako pogosto je pil, ampak to sploh ni pomembno. V družinah zasvojenih se skriva prava duševna stiska: sram, nemir, nevarnost, gnus, tesnoba, strah, včasih celo teror in depresija;  četudi je pitje zgolj poredko, telesni spomin terja svoj davek. Odrasli otroci alkoholikov v svojem telesu vedno nosijo posledice in občutke svojih staršev: da niso dovolj dobri, da niso vredni. V terapevtski praksi opažam, da je krivda, ki zakriva občutja lastne nevrednosti, eden glavnih vzrokov posega po omami. V vašem primeru pa je bil omama za vaše možgane ta bivši, ki je sprožal vse domače občutke.

Dinamika približevanja in umika

Poleg zapisanega je slutiti, da sta se znašla v težki dinamiki približevanja in umika, o kateri sem že pisala. Ta otežena komunikacija je sicer zelo pogosta, ampak za odnose zelo nevarna. Obeta nenehen boj za kontrolo, veliko obramb, napadanja in umikanja in izogibanja pravemu, intimnemu stiku. Vzdržuje strah pred intimo. V tej dinamiki so akterji odrasli, ki so že kot otroci bili priča tem vzdušjem, ali pa so le močno zgubljali kontrolo, nihče pa jim ni dal osnovne topline in varnosti. Ne vem, koliko je vam to domače iz vašega doma, ampak ste omenili zgolj prepire, kar pokaže na to, da ste bili navajeni, da je to normalno. Vaši možgani so se najbrž že v otroštvu navadili na sproščanje večjih količin hormonov (adrenalina, noradrenalina, kortizola in dopamina). Zato bi se vi najbrž v mirnih odnosih počutili mrtvo in zdolgočaseno. Praznina, ki pride na plan, je za odrasle otroke zasvojenih tako močna in ogrožujoča, da možgani nezavedno poiščejo domače, divje odnose, za ceno nenehne ranjenosti. Ti odnosi so v resnici polni akcije in nevarnosti, ravno zato, da preženejo praznino, ki se skriva zadaj.

Zato je povsem normalno, da se zdaj, ko ste malo odrezali svojo drogo, sprašujete kako naprej. Trenutne ste nehali s ciklanjem prihoda in odhoda in to je v teh odnosih res težko. Lahko si daste pohvalo, za moč in željo, da želite vztrajati. V individualnih terapijah odvisnih odnosov spremljam, da je take dinamike res težko spremeniti in da so padci normalni, del procesa. Zato je normalno tudi to, da ste že večkrat neuspešno odšli, ker vas kemija vleče nazaj. Morda se bo to zgodilo tudi tokrat. V tem primeru je za vas pomembno, da sprejmete zgolj odgovornost, ne pa krivde: da zmorete videti, da ste v procesu, vašem, unikatnem in da je to del tega. Da vračanje ni sramotno. Da z vami ni nič narobe! Da zmorete biti sočutni s sabo in si reči, da ste samo na poti. Da umaknete krivdo, ki vas preganja v teh vračanjih k njemu. Kaj se zgodi, če date to krivdo stran in si rečete, da delate najboljše možno, kolikor zmorete? In greste naprej, korak po korak, iz minute v minuto, iz ure v uro, počasi, brez pritiska. Bi bilo to za vas nekaj novega, ne pričakovati od sebe sprememb čez noč? In sprejeti, da je ok, če niste popolni?

Partnerski razhod – samoregulacija

V relacijski družinski terapiji bi zato zagotovo spregovorili o tem, kaj so bili vaši vzroki za vaša občutja nevrednosti in občutka, da niste dovolj ok. Šele ko odstranimo krivdo, lahko zares pričnemo z abstinenco. Podobno kot pri AA. Vem, da se sliši naporno in nenavadno, ampak v odvisnih odnosih možgani tvorijo podobno kemijo kot pri alkoholu, zato gre za pravo malo zasvojenost. In vsak boj proti zasvojenosti lahko vsebuje tudi recidive, padce. Ko se zgodi prava abstinenca, se boste srečali z vašimi globokimi občutji osamljenosti, žalosti, dolgčasa in praznine. Ne bo lahko, ampak v terapevtskih procesih se naučimo samoregulacije: kako pomiriti občutke. Bolj kot si jih dovolimo čutiti, manjšo moč imajo. Zato si dovolite začutiti vso praznino in vse, kar bo bolelo. Ne bo lahko, ampak so samo občutki. Ker je telo navajeno adrenalina, lahko pade v pravi šok. Ampak vse to je iluzija telesa, ki se v resnici grozno boji odnosov. Zelo pomembno za vas bo, da pričnete prevzemati odgovornost za svoje življenje, namesto za življenja drugih, kot ste bili vajeni poprej; da prvič rečete stop iluziji obrambnega mehanizma. Le tako boste lahko prišli v stik s tistimi občutki, pred katerimi bežite. Odločilno za vas bo torej, da postanete dober psiholog najprej sebi: da se naučite postavljati razmejitve in začnete prvič reševati sebe, svojo majhno punčko, ki je najbrž ni še nihče potolažil. Ko jo boste našla in ji dala vrednost, bo lahko narasla tudi vaša samozavest in boste lahko končno čutili, kako zelo ste dragoceni, vredni in pomembni.

Lažen občutek popolnega odnosa

In še nekaj: ko zapuščate odvisne odnose, se hitro pojavi lažen občutek, da je odnos bil zelo dober, včasih skoraj popoln. In to kljub temu, da je realnost pravzaprav nasprotna! Ker telo tako močno pogreša to polnjenje praznine. Ko vprašam kliente, kaj točno pa pogrešajo, rečejo, da niti ne vedo točno… Navadno odkrijemo, da ne pogrešajo odnosa dotične osebe. Pogrešajo bližino, intimo in dotik. Pogrešajo dobre dneve (ki so bili sicer v manjšini). Pogrešajo vse tisto, o čemer so ob bivšem lahko sanjali.

Tudi vaša resnica je malo drugačna: bivšega najbrž niste niti dobro poznali, ker se ob vseh skrivalnicah ni zmogel zares odpreti nikomer. Zato v resnici ne morete pogrešati nekoga, ki ga zares ne poznate. Ne gre za njega, pač pa za praznino v vašem srčku. Ta praznina, ki jo čutite, ni zaradi odsotnosti njega, ki ste ga ljubili – je odsotnost ljubezni pri vas, ko ste bili majhni. In močna želja te punčke, po tem, da je z nekom blizu, da jo nekdo zaščiti, ljubi in varuje. V bistvu pogrešate sebe, svoje starše in nekoga, ki bi lahko bil vaš ljubljeni. Vi hrepenite po tem, da ste ljubljeni, hoteni, želeni in oboževani. Da ste nekomu pomembni in potrebni. In s temi občutki ni prav nič narobe in tega si želimo vsi. Ste pred izzivom, da si jih le zmorete priznati in izžalovati: dati iz sebe vse svoje pretekle občutke osamljenosti in hrepenenja. Zato le jokajte, jokajte toliko, kolikor potrebujete. Jezite se in ostanite v stiku s svojimi občutki. In si v žalovanju pustite čas, znižajte pričakovanja do sebe; potolažite svojo majhno punčko in ji dajte ljubezen. Pravo ljubezen, ki bo za vedno. Ko boste vzljubili sebe, bo morda počasi lahko prišel tudi nekdo, ki ne bo več vaša potreba, pač pa vaša želja. Nekdo, ki si ga zaslužite in on zasluži vas. Srečno in veliko ljubezni do sebe vam želim! Če potrebujete dodatno pomoč ali svetovanje, se lahko vedno obrnete name.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Partnerski razhod: ali se sploh da prekiniti odvisne odnose? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.