Zdravo.

Sem v psihično in emocionalno toksičnem odnosu. Z fantom sem že od 16 leta, skupaj sva 10 let. Šla sva že večkrat narazen, ampak nekako greva vedno nazaj. Zdaj živi v mojem stanovanju in oba sva prijavljena, zato ga ne morem vržti vem…

Ne vem več kako naprej. Tega ne morem več trpeti. Trudim se ko budala, zvijam se, ko prestica nikoli ni nič v redu dovolj zanj. Prišlo je tudi že do fizičnega snidenja, nič hujšega.

Ampak moja duša ne zmore več.

Vem, da si tega ne zasluzim ampak čez leta sem začela verjeti v njegove besede. Da nisem vredna, prilagodila sem se. Razmišljam o selitvi domov vendar se bojim. Tudi tam so stvari disfunkcionalne. Ujeta sem v neko nenormalno emocionalno normalnost. Probala sem psihoterapijo že večkrat, ampak ne pomaga, ker sem še vedno z njim.

Hvala.

______________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonina,
Slišim vas, da se počutite ujeto in nemočno v odnosu, kjer se ne počutite varno, vidno, občuteno, slišano in spoštovano. Slednje so nase osnovne človeške potrebe, poleg tega je prisotno še nasilje, ki se lahko se stopnjuje. Kot edini izhod ste napisali vrnitev k primarni družini, kjer pa zgleda, da je tudi nezdravo okolje za vas. Ugibam, a morda je pri vama se več drugega prisotnega nasilja, saj nasilje ni samo to, da nas nekdo udari – poglejte si vprašalnik Društva za nenasilno komunikacijo. Če je prehudo, naredite načrt, kako in kam se umaknete, ker je vaša varnost glavna stvar, ki jo je treba zagotoviti. Prilagam link https://www.drustvo-dnk.si/…/vprasalnik-ali-dozivljate…

Morda vas sprejmejo tudi v varni hiši za obdobje enega leta, ta čas pa naredite plan kako do finančne samostojnosti, da greste na svoje.

Pravite, da ste poskusili terapijo, a ne pomaga, ker ste se vedno z njim. Zelo vas slišim v tem, ker včasih rezultati niso vidni in se vse zdi, kot vrtenje v krogu., Psihoterapija ne deluje čez noč. Včasih sicer deluje hitro, odvisno za kakšne težave gre, a če nekaj nastaja 20 let, je včasih potrebno dlje, da se zares začne zdravljenje.

V toksičnih partnerskih odnosih se znajdemo, ker nam je to domače, kot posledica travme v nezdravem otroštvu. Če čutite tako nemoč, da zapustite odnos, gre lahko tudi za odvisnost od odnosa in se je potrebno lotiti zdravljenja prav tega. Morda prav sistematično po ‘navodilih’ zdravljenja odvisnosti po Sanji Rozman na primer, če je dovolj velika motivacija (priporočam tudi samozdravljenje po tej knjigi, plus podporo terapevta, da vas spremlja, da ne ‘pademo’ nazaj na stare tirnice). Vem na primer za primer, ko se je leta klient zdravil, a zares je bil preboj šele po korakih Sanje Rozman na zahtevo klienta – kar je bilo seveda ključno – klient sam in njegova zmožnost in motivacija.

Za uspeh v terapiji so torej potrebne različne stvari – najbolj zdravi odnos, ki ga vzpostavite s terapevtom, kjer vas nekdo nenehno sliši, vam da prostor, vas spoštuje in podpira v tem, kar je najboljše za vas. Išče z vami strategije, kaj bi se bile opcije, delo na tem, da ste finančno samostojni.

Zato da se čimbolj opolnomočite, naredite strategijo in plan, da se umaknete in zaživite na polno.

Ste ravno v letih, ko lahko pride do velikih prebojev. Ko velikokrat mladi začutijo na polno vse svoje življenje, travme, in ob pravi podpori, lahko pride do super postavljenih temeljev za celo življenje. Vi vse to čutite in ste si že poiskali pomoč, in prav je, da ste kritični, kaj deluje, kaj ne deluje. Prav tako je prav, da greste naprej s takim terapevtom, kjer se počutite v odnosu sprejete in kjer si upate naslavljati vse. Več boste iskreno zmogli povedati, tudi če se tiče vašega nezaupanja v terapevtski proces, več vam bo lahko dano nazaj. Da prav to, kar je težko izgovoriti, se naslovi in išče rešitve. Več terapevtov uporablja različne tehnike in ni vsaka za vsakogar in treba bo najti taksno ali več taksnih, ki opolnomoči prav vas.

Da boste znotraj procesa resnično začutili, da ste vredni ljubezni točno taksni, kot ste, in da si zasluzite mir in varnost, zdrave odnose.

Življenje, kjer moramo prositi za drobtinice pozornosti, se ‘zvijati kot prestica’, da bi bili sprejeti, vas pelje v stisko, namesto v to, kar je cilj odnosov.

Biti sprejet in dihati svobodno točno taksni, kot smo – naproti avtentičnosti in samouresničevanju in skupni rasti v odnosu. Želim vam obilo poguma, draga anonimna, verjamem, da zmorete. Največ truda gre namreč v preživetje v toksičnih odnosih. Ko smo na varnem, nam začne ostajati energija, ki jo lahko vlagamo drugam. Vse dobro.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Špela Adamič Malik, Insitut Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Sem v psihično in emocionalno toksičnem odnosu: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Toksičen tast

Pozdravljeni,
Imam težavo, preko katere ne zmorem sama. Pred tremi meseci sem postala mamica. Otročka imam s partnerjem, ki je ljubeč, razumen, spoštljiv.. žal pa ima partner očeta, ki je polen sam sebe, nerazumen, nima spoštovanja do nikogar, egoističen, strog, skratka toksični človek, ki na svojo družino vpliva vse prej kot dobro.

Partner ima posledice toksične vzgoje. Ker imam sama močno razvito čustveno inteligenco, to ne vpliva name in ko sva sama (sedaj tudi s sinkom) se imamo zelo lepo. Opažam, da kadar je partner v stiku s svojim očetom se nato za nekaj časa zapre vase.. Moja težava je v tem, da ne želim in ne toleriram odnosa katerega ima partnerjev oče do svojih vnukinj-sedaj je del tega tudi moj sin.

Vsa njegova družina je “naučena”, da je iz strani partnerjevega očeta “normalno”, da jih zmerja z smrdljivka, poscanka, posranka,..ti si avša, cmera..

Do majhnih otrok seveda ni zmožen normalnega odnosa, saj tudi s starejšimi ni najbolj vešč.

Ko smo na obisku poudarja, da fantje ne jokajo (ko zajoče moj 3m star sin), da se cmeri.. slej kot prej pričakujem, da bo moj otrok deležen enakih besed, kot so hčerke partnerjeve sestre. Jaz res ne morem dovoliti, da kdorkoli tako govori z mano predvsem pa z mojim otrokom (neglede na to, da mu je dedek). Nisem človek, ki odobrava zmerjanje, žaljivke, zadiranje, omejevanje otroškega veselja in kreativnosti…

Do sedaj se v partnerjevo družino nisem vtikala. Z njegovim očetom nimam nobenega odnosa (sva na dober dan in adijo). Ženske smo tako zanj ničvredne. Najhuje pa je, da partner ureja stanovanje v njihovi hiši, ker se boji odziva, če pusti vse in gre drugam (z mano). Sedaj smo na mojo željo doma pri mojih starših, ker je bil moj edini pogoj, da grem k njim samo, če imava ločeno kuhinjo, kopalnico..  Pa bi glede na vse (ker se še slabša) najraje odšla čim dlje-ob podpori partnerja ali ne. Vendar ne morem več biti tiho.

Kako naj reagiram in komu naj povem, da takšnega obnašanja ne želim (ne glede na to, da so njegova žena in otroci to ponotranjili)?

Vem samo, da bom slej kot prej svoje občutke povedala na glas (ali odreagirala na žaljivke) in lahko pričakujem, da pokasiram ves gnev, ki ga ima človek v sebi. Za svojega sinka pa si želim, da odrašča v ljubečem, sočutnem in spoštljivem okolju, saj mu tako lahko kot starša dava najboljšo popotnico za življenje.

Hvala za pomoč

‐——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovana gospa,
vaše telo in vaši občutki govorijo v prid vaše družine. Poslušajte jih, pogovorite se z možem. Ne dvomim, da vas ne bi slišal, saj ga opisujete kot ljubečega in spoštljivega. Gre za zelo pomembno odločitev, kje boste živeli in kako bodo odnosi vplivali na vašo družinico.

Pomembno je, da zaščitite svojega otroka.

Tako zelo sem vesela za vas, da imate v sebi notranji kompas, ki kaže v pravo smer. Dobro ste napisali, da je partnerjeva družina naučena, da je njegovo vedenje normalno.

To naredi nasilje in odraščanje ob nasilnem bližnjem.

Pokvari notranji kompas, s katerim smo vsi ljudje rojeni in nam govori, da smo vredni ljubezni, spoštovanja in varnih odnosov. Nasilje pa ‘pokvari’ doživljanje sebe, saj se v otroški psihi začnejo pojavljati občutki krivde v smislu z mano je nekaj narobe, da me nenehno zaničujejo, kritizirajo, žalijo.

Vse žaljivke se nalepijo in zasidrajo v notranjosti in s časom postanejo osebno prepričanje odraslega otroka. Tako ranjena oseba, če ne ozavesti vseh krivic in ran ter jih ozdravi, živi z nizkim občutkom lastne vrednosti in zaradi valentnosti nehote prevzame vlogo žrtve ob novem nasilnežu.

Ali pa se obrne v drugo skrajnost ter zaradi grozne bolečine, ki jo nosi v sebi in velikih zamer postane rabelj, ter prenaša zlo na svoje bližnje.

Pogoste so tudi odvisnosti vseh vrst, saj nudijo trenutno olajšanje, vendar na dolgi rok vse skupaj še poslabšajo. Tako je krog sklenjen in nezdravi vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo.

Vse to vam razlagam, da boste razumeli od kje vso zlo nasilja izhaja. Ter da ima vaš tast verjetno za sabo izredno težko otroštvo, polno nasilja in so tudi njemu v najbolj ranljivih letih pokvarili notranji kompas. Tega ni ozavestil, ni sprejel odgovornosti ter poiskal pomoč. Zato je zelo dragoceno, da vi vidite širšo sliko in ne dovolite, da vse to vpliva na vašega otroka.

Vi in vaš mož imate moč, da prekinete prenos travme na vaše otroke.

Partner je tisti, ki bo moral razčistiti s svojo preteklostjo, da bo postal dovolj močen in postavil jasne razmejitve ter s tem zaščitil svojo novo družinico.

Zelo pomembno je, da obrne svoj notranji kompas v prvo smer.

Predlagam, da prebere knjigo Strupeni starši, ozavesti in začuti vse krivice, ki so se mu zgodile ob odraščanju takšnega očeta. Ko bo prišel v stik s temi ranami, bo zbral tudi moč, da zaščiti svojega otroka.

Če ne gre drugače, lahko poišče pomoč pri dobremu terapevtu.
V takšnih primerih, kjer je toliko toksičnih besed in ponižanj, kjer vlada in ustrahuje moški, ki ne spoštuje sočloveka ter ima zasidrano prepričanje, da je ženska ničvredna, vam tudi ločeno gospodinjstvo ne bo pomagalo. V celotni hiši po opisu sodeč vlada neprijetno, nesproščeno vzdušje, ki vliva strah v kosti.

Draga gospa, vaše telo čuti pravilno, ko vam pravi čim dlje stran.

Pogovorite s s svojim partnerjem, naj prebere ta komentar, razmislita ali je več vreden notranji mir ali rešeno stanovanjsko vprašanje. Če sta oba zaposlena se najdejo druge možnosti, kjer bosta ustvarila mirno, ljubeče ter predvsem varno okolje, kjer se bo lahko vajin otrok razvil v samostojnega, odgovornega in ljubečega človeka, ki ga bo notranji kompas vodil v mirno življenje in spoštljive donose.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Toksičen tast: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.