Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati drugače.

Če uporabljate kaznovanje kot pogosto metodo, ste kaj takega zelo verjetno doživeli tudi sami. Morda se vam je zdela ta metoda celo upravičena – in je še zdaj, ko pomislite na situacijo. Vseeno pa želim, da se osredotočite na vse tiste dogodke in postanete pozorni na svoje telo. Kaj ste ob kaznovanju začutili, kaj se je zgodilo z vašim telesom? Če je prvi odgovor krivda, vas spodbujam, da iščete dlje. Krivda se namreč precej pogosto pojavlja kot pokrivalo za globlja, bolj ranljiva občutja.

Kazen pogosto pusti v otroku strah. Zato je izjemno efektivna! Bolj kot je zlorabljajoča, bolj deluje. Torej več agresije in terorja damo otroku v telo, bolj ga bo strah. In vam bo seveda ustregel. V vsem! Pogosteje kot boste to ponavljali, bolj bo otrok ustrežljiv in se bo odzival v skladu z vašimi željami. Otrok pa vam bo ustregel zgolj zaradi omenjenega strahu. Nikakor pa ne iz lastnega občutka, da bi nekaj moral narediti. Torej s kaznovanjem pravzaprav otroku ne damo možnosti, da bi razumel, zakaj je nekaj zanj pomembno ali dobro. Če poenostavimo, s kaznovanjem otroku povemo, da ne sme razmišljati z lastno glavo, pač pa le z našo.

V telesu kaznovanega otroka bodo za vedno ostali sram, morda celo gnus, teror in žalost ter jeza. Zelo verjetno so tudi vam ta občutja poznana, morda se vam zdijo povsem normalna in del vsakdana. Toda ta občutja se ne da kar izbrisati. Lahko imajo resne posledice, ki se kažejo v vseh nadaljnjih odnosih. To je lahko eden izmed izvorov, zakaj se v zakonu prepirate, ali pa zakaj ste se z mamo vaših otrok ravnokar ločili. Pa morda vsega tega sploh niste nikoli povezali med sabo.

A bolj kot izpraševati našo vest, nam želim sporočiti, da obstajajo tudi drugačne poti, ki pa niso permisivne. In starši zmoremo tudi to! Zmoremo dati jasne meje in ostati trdni, a tudi razumeti otroka. Poti, kjer ni kaznovanje edina zveličavna metoda. Gre za načine, da se odzovemo na otrokova prebujanja, jih razumemo, ovrednotimo in iščemo kako drugače. V tem procesu je starš tisti, ki otroka umiri, ga razume in mu daje nove načine soočanja s težavami; starš je še vedno vodja in avtoriteta. A ker ne kaznuje, šele zares dobi spoštovanje. Seveda to ne pomeni, da otrokova dejanja nimajo posledic. Pomembno pa je, da starši otrokova dejanja sploh opazimo in dojamemo kot njihovo stisko. Velikokrat je to težko in se kot starši počutimo, da nismo dovolj dobri.

Meje otroci sicer nujno potrebujejo, a te se lahko podajo na več načinov, ne le s kaznijo. Zavedati se morajo posledic svojih dejanj. Takim “posledicam” rečemo dogovori in ne kazen – gre za to, da starš lahko vodi otroka do razmišljanja, kakšne posledice sledijo. In gre za to, da ima starš vedno moč, da z otrokom sklepa nove dogovore. To je normalno in logično za vse odnose. Zelo hitro pa namesto pogovora, ki mu sledi jasen dogovor, starši izberemo kazen. Še bolj problematično je, če ta vsebuje psihološko, fizično ali spolno nasilje. V Sloveniji so namreč statistike omenjenih zlorab precej visoke: vec kot 70% Slovencev se naj bi v otroštvu namreč že srečalo s fizičnim kaznovanjem.

V tem trenutku bi vam rada zapisala še to, da otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje le dovolj dobre starše. In jaz verjamem v vas. Verjamem, da imate moč. Vso moč, da postavite meje drugače. Moč, da vedno slišite otroka. Da ste dovolj dobri starši, ki ne potrebujejo kaznovanja, lahko pa dajo jasno vodenje. Da se. Možno je.

 

Za Mamino mazo napisala Katja Knez Steinbuch

Katja vas vse lepo vabi tudi, da se udeležite izobraževanja iz sočutnega varstva otrok, kjer se učimo novih, efektivnih načinov, ki pomagajo staršem in otrokom. Srečanja potekajo ob torkih, ob 20. uri na Rakovniku. Vse informacije dobite na www.druzinska-terapija.com, prijave pa še vedno sprejemamo na socutno.varstvo@gmail.com. Nazadnje nas je bilo okoli 100, a smo vsakega novega udeleženca, ki se skupaj z nami uči, zelo veseli.