Razmišljam, da bi zapustila nasilnega moža in majhnega otroka: SOS

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Wed, 07 Dec 2022 18:04:59 +0000

Rabim pomoč, vzpodbudno besedo, karkoli ….

Z možem sva poročena 13 let, imava prekrasnega majhnega otroka. On ima svoje podjetje pri katerem nima težav oz. mu gre super, jaz sem pri njemu zaposlena. Navzven smo idealna družina, kadarkoli smo v družbi smo nasmejani, nihče nič ne posumi da kaj ni ok…..

Mož zadnje 2 leti dosti pije, a vsak večer kar nekaj (v službi nikoli ne pije, vedno ko je delovni dan končan). Včasih po gostilnah, občasno pa doma. Vendar vsakič, ko spije je spremenjen človek. Pogovarjati se ne želi oziroma vsi pogovori tečejo samo v smeri njegovega podjetja nič o nama.

Spolne odnose sva imela več kot 2 meseca nazaj, kajti po njegovo sem jaz preveč slabe volje da bi sploh želel kaj od mene.

Zadnje čase pa se je začelo po moje tudi nasilje (po njegovo ne). Ker jaz opozarjam da se izgubljava in odtujujeva in načnem temo o nama je to zanj že napad. Takrat ko on reče da moram utihniti nebi smela spregovoriti več in se samo umakniti od njega in njegovega pogleda in vsega. Če rečem karkoli nazaj začne teči proti meni, udaril me nikoli ni, me pa stiska za glavo tako da se nikjer nič ne vidi, le jaz imam potem glavobole dlje časa in ne morem obračati hitro glave. Vmes mi vedno ponavlja da jaz izvajam psihično nasilje nad njim, ker po njegovo “ne držim gobca” in da me samo tako lahko utiša.

Otrok nikoli ne vidi niti ne sliši najinih prepirov in pred otrokom, se vedno objameva in dajeva vtis kako je vse super. Ampak ko otrok spi,….takrat moram pazit na vsako besedo, premik,…. časa zase nimam, ker pravi da sem doma, da delo, ki ga opravim naredim hitro in da naj se boljše organiziram pa bom imela več časa tudi zase. Svojcev nimava, da bi lahko dala otroka v varstvo, tako da sem stalno z otrokom.

Rada ga imam, takšnega kot je ko je trezen, ne ko spije, strah me je iti, ker nimam kam, prav tako mi grozi, da mi bo odvzel otroka če pomislim da bi šla z otrokom od njega, da jaz pa grem lahko kamor želim.

Napisala sem pismo otroku, izpoved ljubezni, ker ne vem več, ali bom enkrat po nasilnem izbruhu samo odšla in se nikoli več vrnila ali ne. Vem, s tem nisem dobra mama, a ne vem več kaj narediti.

Prosim brez komentarjev naj grem, ker resnično nimam kam niti nisem za tak korak finančno sposobna.

Se vam opravičujem za dolgo objavo in se vam zahvaljujem za vsak nasvet.

____________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,

hvala za vaše besede in se opravičujemo za pozni odgovor. Upam, da se v tem času ni zgodilo že kaj hujšega. Ob vaših besedah lahko postane človeka strah, kaj se lahko zgodi vam in vašemu otroku. Pravite, da je vaš mož pogosto v alkoholiziranem stanju, vas grabi za glavo, grozi, je psihično nasilen … Kot pravite tudi, ne morete nikamor zares iti, hkrati pa nimate tudi svojcev, ki bi vam lahko pomagali. Ob vaših besedah je mogoče čutiti veliko nemoč in obup ter ogromno tesnobe in stiske. Skrbi me, da bi se lahko fizično in psihično nasilje le stopnjevalo.

Neposredno rečeno – ste žrtev nasilja. To, da je vaš mož z vami grob, je v Sloveniji kaznivo.

Zaradi tega bi ga lahko prijavili tudi policiji, sploh če vas je strah, da bi vam lahko storil še kaj drugega.

Ste morda razmišljali tudi, da bi poklicali varno hišo ali pa žensko svetovalnico oziroma druge vire pomoči za ženske v podobnih situacijah (CSD …).

Občutek je, kot da lahko vaš mož z vami ravna kakor želi, saj ste tudi zaposleni pri njem. Potem si jemlje pravico, da mu ne smete zares očitati reči in da morate le skrbeti za otroka. Verjamem, da ste lahko obupani.

Predlagal bi vam v tem primeru, ker je prisotno tudi nasilje, da se sami udeležite individualne terapije (obstajajo tudi cenejša ali brezplačna terapevtska srečanja), kjer lahko začutite tisto osnovno moč za zaščito sebe in svojega otroka ter svojo odločno držo.

Veliko strahu je tukaj tudi za tega majhnega otroka. V očeh vidim samo še njegovo stiskanje krhke glave in lahko nas samo spreleti srh …

V skrajnem primeru se boste morali zaščititi, saj ne gre samo za vas, temveč tudi za vašega otroka.

Pravite, da razmišljate tudi, da bi oba zapustili?

Verjamem, da so to besede, ki prihajajo iz enega velikega obupa, nemoči, žalosti in ujetosti. Če bi bili varni, si verjetno ne bi želeli zapustiti lastnega otroka, kot tega ne bi želela nobena mati.

Kot sem zapisal – pomembno je, da zaščitite sebe in svojega otroka. Situacija lahko postane bolj nevarna. Če se boste počutili absolutno nemočno, je včasih treba zavrteti številko 113. Morda pretiravam, ampak nenehno imam pred očmi stiskanje glave in agresijo …

Vse dobro vam želim,

Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

________________________________________________________________________________________________________

Dobili ste že super odgovor, dodajam pa se to – če razmišljate o tem, da ne zmorete in da bi odšli, je dobro. Pri tem vam ni treba zapustiti otroka (?), ni se vam treba od njega poslavljati – vi ste njegova mati in če je majhen, organsko rabi vas bolj kot očeta. Če je partner nasilen in zasvojen, ni primeren za primarno skrb zanj, lahko pa ga vidi na stikih pod nadzorom.

Pred tem kako oditi, kontaktirajte DNK, ker potrebujete konkreten plan odhoda, da ne bo postalo se bolj nevarno za vaju z otrokom.

Na voljo pa imate tudi sos telefon.

Svetujem vam tudi, da ko vam partner skusa postaviti mejo “utihni”, da takrat ne nadaljujete, saj bi bilo to za vas nevarno. Pogovora z njim res ne morete izsiliti in če se on čuti napaden z besedami, očitno deluje v smer, ki je za vas nevarna. Zato se vedno zavarujte vnaprej.

Vse dobro!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Več podobnih člankov najdete TUKAJ.

The post Razmišljam, da bi zapustila nasilnega moža in majhnega otroka: SOS appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.