Znašla sem se v življenjski situaciji, zaradi katere mi je zelo težko in se mi zdi, da ne zmorem sama …

V zvezi sva bila 17 let, imava dve čudoviti hčerki. Partner je izvajal psihično in čustveno nasilje, do fizičnega ni prišlo. Zadnje leto sva začela hoditi na partnersko svetovanje, hkrati pa tudi vsak zase na individualne terapije. Iz omar so popadali okostnjaki, odpirali smo boleče hude rane pri obeh. Razvijala, spreminjala sva odnos, napredovala sva. Vsak zase in oba skupaj.

Partner ima dobro samorefleksijo. Zaveda se svojih dejanj, začel jih je nadzorovati, v primerjavi s preteklostjo jih ima precej pod nadzorom. A brez izpadov še ni šlo. Skozi terapije in mojo rast sem sama tudi zelo napredovala. Dobila vpogled v situacijo, spoznavam sebe, svoje meje, svoja pričakovanja in zahteve. Stopnja tolerance do njegovih izpadov je pri meni postala nič. Že večkrat sem v obupu in stiski iz položaja žrtve odšla, želela sem razhod. A sem se vedno vrnila. Ko je nazadnje poknilo, sem v čisti odločenosti prepričanju, da vem, kaj delam, spakirala kovčke in odšla.

V prepričanju, da za vedno. Da se več ne grem, da nočem tako živeti, da odhajam in stopam v novo življenje.

Dva tedna zdaj živimo ločeno. V tem času je najin odnos nihal od očitkov, groženj, sponašanj, do joka, prošenj, obljub in moledovanj. Dejansko sem odšla na polovici najine poti. V resnici sva trdo delala, napredovala, gradilo boljši odnos … Znašla sem se v občutkih, ki jim nisem kos. Kognitivno vem, da bi morala oditi, vztrajati, ostati trdna, a se bojim, da ne bom ostala trdna. To me mede. Strah me je. Ko sem odšla, sem občutila moč, olajšanje, razrešitev … Zdaj te občutke izpodrivajo krivda, vest, pogrešanje, ljubezen. Partner je tudi zelo ljubeč, skrben, takšen, da nam je skupaj lepo. Imava veliko skupnih interesov. A kod prevlada njegova temna plat, je grozno … Rada bi nasvet, kako naprej, kako ravnati, kako se spopadati s tem bojem v sebi.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, dobili ste že veliko odličnih komentarjev in upam, da so vam pomagali pri trdnosti vase odločitve.

Morate vedeti, da je odhod iz soodvisnega odnosa nekaj NAJTEŽJEGA na svetu – zato tudi toliko časa traja.

Zato ženske spakirajo stokrat, in 99x pridejo nazaj. Kaj se namreč zgodi?

Po navadi odidejo v afektu, ko je vsega preveč in zaradi npr. občutkov jeze zmorejo reci adijo. A je potem kmalu ko se afekt pomiri, tam prostor za druge občutke: sram, krivda, žalost, strah pred osamljenostjo, pogrešanje nekoga – ki izgleda kot pogrešanje bivšega.

Cel spekter čutenj se pojavi. In težko je, najbolj peklensko težko je zdržati ta del in ne iti nazaj.

Ampak povem vam, da boste po tem, ko boste zdržali prvo rundo, močnejši. Ko bo prišla druga runda – in prišla bo – bo že malo lažje. A še vedno težko.

Tako da je tole pravzaprav en konkreten boj, včasih s samim sabo.

Opremite se z dobrimi prijateljicami, berite dobro literaturo – priporočam Sanjo Rozman – in delajte korak po korak.

Če tokrat se ne bo šlo, si ne očitajte. Vse bo ok. Vas čas prihaja. Če ne danes, če ne tokrat, pa naslednjič. Morda pa celo z njim – če bo kdaj spremenil sebe popolnoma – kdo ve.

Ampak držim pesti, da boste čimprej ok sama v sebi.

Vse ostalo bo prišlo🙏Srečno!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odhod iz soodvisnega odnosa: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanja in odgovori družinske terapevtke Katje K. Knez Steinbuch.

Zakaj menite, da bi šola morala biti otrokom prijazna, če gre pa le za vzgojno ustanovo, katere glavni cilj je izobraževanje?

Strinjam se, da je šola vzgojna ustanova, ki izobražuje. Toda šola je še veliko več: v njej so učitelji, so učenci, so drugi zaposleni. Šola so torej v prvi vrsti ljudje, ljudje z razumom in čustvi. Včasih niso poznali drugačnih pristopov kot le podajanje informacij in zato je razumljivo, da so poudarjali le razum. Še par desetletij nazaj niti strokovnjaki niso imeli pojma o otroških možganih. Zdaj pa vendarle vemo, da nismo le skupek razuma, ampak da je čustvena inteligenca enako pomembna kot vse ostale. Mi pa v učnih načrtih ta del še vedno ignoriramo.

Zakaj se to dogaja, česa nas je strah?

Resna težava je v tem, da se ljudje sprememb na splošno bojimo in zaradi strahu ohranjamo status quo. Isto se dogaja na ministrstvih, tudi na ministrstvu za šolstvo – spremembe se dogajajo prepočasi, sistemi so zastareli in v marsičem neprijazni do zaposlenih v vrtcih ali šolah. V terapevtskem delu se srečujem ravno s to populacijo strokovnih delavcev, ki so zaradi okostenelih pravil povsem izmučeni in na robu izgorelosti, v šolskem sistemu pa povsem spregledani, saj štejejo le rezultati.

Katja Knez Steinbuch

Je to posledica današnjega časa, kako je bilo nekoč?

Včasih je bilo tega manj, ker tudi ni bilo takšnih pričakovanj. Pričakovanja sicer res lahko vedno pomenijo tudi napredek, strokovne delavce pa postavijo v situacijo, ko so primorani poskrbeti zase.

Na kom leži odgovornost za izboljšanje stanja?

Ministrstvo za šolstvo se sicer marsičesa že zaveda in v primeru vrtcev na papirju dopušča nižje normative (npr. več zaposlenih), ampak to predaja v odgovornost občinam. Tam pa se vse ustavi, saj občine praviloma tarnajo, da ne dobijo dovolj finančnih sredstev.

Za denar gre torej?

V glavnem res. Če vprašate vzgojiteljice, česa si najbolj želijo na delovnem mestu, vam vse odgovorijo isto: nižje normative in daljšo sočasnost – sočasnost je beseda, ki je vsaki vzgojiteljici še kako domača. Ampak za to zaenkrat ni posluha. V praksi to pomeni, da ustvarjamo sisteme, kjer zaposleni trpijo zaradi pomanjkanja denarja – kjer morajo vzgojiteljice ob hitrih uvajanjih otrok v vrtec poskrbeti za 14 jokajočih otrok. Si predstavljate, kako čustveno naporno je to, poslušati jok neprenehoma več ur, rok za tolažbo pa ni dovolj?

Ali obstaja kakšna rešitev?

To bi lahko rešili vsaj s prostovoljnim delom in medgeneracijskimi programi. Seveda tudi s posluhom za zaposlene: da bi jih slišali v tem, da potrebujejo dodatno pomoč in temu vendarle namenili več finančnih sredstev. Naši vrtci so sicer glede na tujino odlični, ampak obstaja še veliko manevrskega prostora za izboljšave.

Zaposleni so torej spregledani?

V veliki meri so in razlike med plačilnimi razredi v vrtcih so prevelike. Resna težava je tudi v tem, da se v praksi ne upošteva razvoja znanosti. Ali ga strokovnjaki na ministrstvih ne spremljajo, ali pa ga slabo podajajo v prakso šol in vrtcev. Včasih se zdi, kot da novosti v Slovenijo prihajajo z 20 letno zamudo in programi, ki jih posredno financira tudi ministrstvo za šolstvo poučujejo zastarele tehnike, kot so npr. time out in jih še vedno podajajo kot noviteto, medtem ko jih drugje že desetletja ne uporabljajo več.

SVO ima veliko število kvalitetnih predavateljev

Kaj pa formalna dodiplomska izobraževanja, tam je drugače?

Študenti pogosto potarnajo, da se na pedagoški fakulteti o razvoju možganov in kaj to pomeni v vrtčevski praksi še vedno ne učijo dovolj. Ko pridejo na naša izobraževanja, to znanje kar posrkajo vase.

Študenti pedagoške imajo torej voljo do učenja?

Absolutno jo imajo, seveda pa ne vsi. Kar je sicer pričakovano. Od zunaj pa bi rekla, da marsikatera tovrstna težava izvira iz tega, ker si ne upamo zvišati pogojev za vpis na fakultete, predvsem na tiste smeri, ki zahtevajo delo z ljudmi, z najbolj ranljivimi skupinami (otroci in bolniki). Zato se velikokrat pohecam, da bi na medicinsko, pedagoško in filozofsko fakulteto dodala obvezne vsebine za osebno rast.

V čem pa so vaša izobraževanja drugačna?

Kvalitetnih izobraževanj je pri nas veliko, SVO je specifično v tem, da smo res pridobili veliko število kvalitetnih predavateljev, ki sledijo novim raziskavam, pa tudi sami izhajajo iz prakse. Del izobraževanj pa je tudi brezplačnih, ker si res želimo, da bi dosegli čimvečje število udeleženih. Več informacij pa si lahko preberete tudi na spletu.

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post “Vzgojitelji in učitelji so preobremenjeni, nihče jih ne sliši” appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Z višanjem števila obolelih za Koronavirusom se večajo občutki strahu, tesnobe, morda nekje tudi panike in paničnih napadov. Kljub temu, da je strah povsem normalen odgovor na ogroženost, daljši občutki povišanega strahu zmanjšajo možnost pozitivnih odzivov. Najhuje je za ljudi, ki že od prej trpijo zaradi anksioznosti ali drugih motenj. Naslednji predlogi, ki temeljijo na znanstveni podlagi, vam lahko pomagajo pri soočenju s strahovi.

V naslednjih točkah bodo opisani pripomočki, kako si lahko postopoma, skozi redno prakticiranje čustvenih vaj pomagate k umirjenost. Omenjene vaje ne nadomeščajo strokovne pomoči, zato v primeru tesnobe ali paničnih napadov poiščite pomoč družinskega terapevta.

1. Priznajte si vaše občutke – spoznajte paradoks anksioznosti

Anksioznost narašča proporcionalno z željo po tem, da se je znebimo: bolj kot jo hočemo ukiniti in ignorirati, bolj jo čutimo. Proti čemur se bojujemo in upiramo, vztraja, tako naj bi rekel ze Carl Gustav Jung. Paradoks anksioznosti je v tem, da več kot je zmoremo prepoznati, ubesediti in prečutiti, bolj jo zmanjšamo. Boj proti anksioznosti se kaže na najrazličnejše načine. Ljudje se znajdejo sredi zanikanja, posploševanja, minimaliziranja in izogibanja in ostalimi obrambnimi mehanizmi. Skušajo se zamotiti s (prekomernim) pitjem, hranjenjem (prenajedanjem) ali povečanim spremljanjem TV, interneta, oz predvsem socialnih omrežij. Menijo, da na ta način uspešno pomirjajo svoje strahove, ampak jih po raziskavah sodeč v resnici povečujejo. Vsako izogibanje ima namreč negativne posledice.

Namesto takšnega izogibajočega vedenja naredite raje takšno VAJO samoregulacije: pustite svojim anksioznim mislim, občutkom in fizičnim senzacijam, da pridejo na plano, da so, da vas prelijejo. Poskusite sprejeti, da je anksioznost del trenutne človeške izkušnje. Ko se pojavi nov val Koronavirus anksioznosti, ga samo opazujte in ga izkušajte. Zapišite si vse, kar vam pride na misel, vsa občutja, ki vas prežemajo, vse fizične reakcije. Ne obsojajte se, ker čutite strah. Strah je v takšnih situacijah normalen. Samo pustite si ga čutiti. Če delate to vajo s partnerjem, drug drugemu povejte kaj čutite in se pri tem ne obsojajte in ne svetujte. Uprite se želji, da bi pobegnili, ali pomirjali strahove prehitro, predvsem pa ne z obsesivno kompulzivnim spremljanjem novic. Ravno direktno soočenje z anksioznostjo, vam bo paradoksalno prineslo zmanjšanje strahu.

2. Prakticirajte toleranco do sprememb

Nepredvidvljivost in nižja toleranca do sprememb, dela ljudi bolj anksiozne. Študija narejena med pandemijo virusa H1N1, virusa prašičje gripe, leta 2009, je pokazala, da so anksioznost močneje doživljali tisti, ki so težje sprejemali spremembe. Višjo stopnjo anksioznosti med pandemijo imajo torej tisti, ki težko spustijo kontrolo, imajo pretirano kontrolo sebe ali drugih in se težje soočajo z občutki nemoči. V takšnem primeru je dobro narediti plan, kako biti pozoren na občutke nemoči in nekontrole, ter jih zavestno počasi spuščati. Navadno imajo takšni občutki globlje vzroke v nezavednem, v naših dosedanjih težkih izkušnjah. Povečano senzibilnost na občutja nemoči imajo še posebej tisti, ki so v življenju doživeli veliko ne planiranih situacij, ki so bile zanje (življenjsko) ogrožujoče. Nekateri razvijejo takšno vedenje zaradi zunanjih zgledov primarne družine (Kar Janezek vidi, to Janezek zna). Če teh občutkov niso nikoli predelovali, se lahko znajdejo v kompulzivnem ponavljanju naučenega. Možgani v obeh primerih skušajo prelisičiti telo, da če bodo prevzemali veliko (preveč) kontrole, da bodo varni. Toda pretirana skrb lahko povzroči nasprotne učinke. Zato je za tovrstne težje predelave dobro poiskati strokovno pomoč.

V vsakdanu pa bi bilo smiselno učenje, kako se počasi in zavestno fokusirati na to, da posameznik spušča te načine vedenja. Namen VAJE je v tem, da se poskušate postopoma, počasi srečati z nepredvidljivostjo vsakega dne. To naredite tako, da sprostite določena vedenja. Začnite počasi: na primer, ne pokličite prijatelja takoj, ko nekaj preberete. Pojdite sami na zrak, brez dežnika, ne da bi prej preverili vreme. Če boste počasi gradili »mišico nepredvidljivosti«, boste sčasoma bolj pogumno reducirali število obiskov interneta in socialnih omrežij.

3. Ne podcenjujte človeške odpornosti

Mnogo ljudi se vnaprej sprašuje, kako bodo reagirali, če virus pride v njihovo mesto, kraj, šolo, na delovno mesto… Skrbi jih, kako se bodo soočali z občutki, ki bodo nastali v samoizolaciji, kako bodo zdržali v karanteni in kaj se bo zgodilo z njihovim finančnim stanjem. Vse to so pravzaprav razumljiva spraševanja. Ampak človeški um je sposoben predstavljati si res najhujši možni scenarij.
Ljudje imajo pogosto veliko vsiljivih misli, kjer raziskujejo možne slabe scenarije.Raziskave so dokazale, da so ljudje težijo k pretiravanju v katastrofalnih pričakvanj in k podcenjevanju dobrih načinov soočanja. Slovenci smo v tem dobri, ker smo še iz vojne naučeni, da moramo vedno pričakovati najhujše in nikomur zaupati, le poskrbeti zase. Zato so nam katastrofalna pričakovanja zelo blizu, sploh v takšnih situacijah. Ampak raziskave so pokazale, da ljudje težijo k temu, da vnaprej pretiravajo o tem, kako močno jih bo nek negativni dogodek zaznamoval in da pogosto podcenjujejo odpornost ljudi na težke situacije.

V VAJI si lahko vzamete čas, da se spomnite vaših prejšnjih preizkušenj v življenju, ko ste se spraševali, ali zmorete. Za zgled lahko vzamete na primer diplomski zagovor, testna vožnja za izpit za avto, porod in podobne situacije. Spomnite se svojih občutkov pred težko situacijo in vaš današnji pogled na to. Priznajte si, da ste zmogli več, kot ste tisti hip pričakovali od sebe. Bodite pozorni tudi na vse male dogodke, kjer v vsakdanu zmorete več, kot mislite. Vsa občutja in primere si prav zapišite na list in ga obesite na vidno mesto, vam v opomin, da zmorete več, kot trenutno mislite.

The post Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 1.del appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.