Spanje otroka s starši: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 27 Jul 2023 10:37:11 +0000

SPANJE OTROKA S STARSI

Pozdravljeni. Nisem sicer navajena obsojanja, vendar vseeno nisem ravno prepričana v pravilnost staršev, ki “dovoljujeta” , da njun 6 letni otrok še vedno spi med njima na skupni postelji.

Torej, že vsa leta spi med njima, nima svoje postelje in ne svoje sobe. Je sicer v družini prostorska stiska, vendar ker sta oba starša zaposlena, z rednimi mesečnimi dohodki, ob minimalnih stroških (ni najemnine ali stanovanjskega kredita)se mi zdi, da gre v tej družini bolj za neko “lenobo” kot pa resnično finančno stisko in nemoč.

Kakorkoli, vse skupaj me bolj asociira na neko izkoriščanje otroka, še sploh, ker se starša med sabo ne razumeta, in jima je otrok kot nek “zid”. Pa vendar, da ne bom delala komu krivico, me res zanima, kako “zdravo” je za toliko starega otroka celonočno spanje med staršema, ob predpostavki, da se otrok vedno stiska k enemu od staršev (veliko k očetu – gre za deklico). Jaz res dvomim, da je to še v dobro otroka. Hvala za mnenja.

_________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna, hvala, da ste postavili vprašanje. Vaše vprašanje je sicer dokaj kratko in nam vsem pušča veliko (preveč) prostora za interpretacijo vaših misli in dejanskega dogajanja, ki ga opisujete.

Skupno spanje z otrokom tudi pri 6 letih načeloma ni sporno in samo po sebi ni razlog za skrb, dokler je to potreba otroka in ne potreba staršev.

Tudi ni nikakor povezano z gmotnim stanjem družine. Mnogo staršev, ki prakticira skupno spanje z otrokom je deležnih veliko neprijetnih opazk iz okolice o tem kako je to nezdravo za otroka in zato pogosto uporabijo manjko prostora kot razlog za njihovo odločitev. Ker se tako izognejo pojasnjevanju lastnih odločitev.

V vašem zapisu tudi navajate, da vas skrbi, ker se vam zdi, da je med staršema zid in tako uporabljata otroka za čustvenega partnerja.

Menite, da nista povezana in imata težave. Niste povedali iz česa to sklepate? Zakaj to domnevate? So to vaše domneve ali vam je to eden od partnerjev zaupal? Ste pogosto v stiku z družino, ali so ta opažanja posledica nekih občasnih površinskih stikov?

Zato težko presodimo ali so vaše skrbi utemeljene. Dejstvo je, da se partnerstvo po prihodu otrok spremeni. Življenje z majhnimi otroci spremeni ritem življenja, ritem družine in odpre mnoge nepredelane rane, ki jih nosimo s seboj. Vse to se potem odraža na otrocih in seveda na najbolj ranljivem odnosu v odrasli dobi, to je partnerskem odnosu.

V primeru, da vas resno skrbi, da imata partnerja težave, bi morda naredili družini uslugo, če bi vprašali kako sta, ali potrebujeta kaj, morda potrebujeta več časa zase, morda, kot je zapisala gospa zgoraj, nimata bližnjih sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb za otroka.

Če ste slučajno vi bližnji sorodnik, pa se ponudite za varstvo.

O vas samih, vaših percepcijah, vaši vzgoji in vašem življenju ne vemo ničesar in težko ugibamo naprej. Iz vašega pisanja je čutiti nelagodje ob dejstvu, da 6 letnik spi s starši.

Tako vas vabim, da pri sebi pogledate in razmislite od kje izvira to nelagodje.

Morda so vas starši puščali spati sami, pa ste želeli biti ob njih in ste kot otrok lažje preživeli tako, da ste si rekli, da je tako najbolj prav. Morda ste sami bili čustveni partner enemu od staršev in ste zato zelo senzibilni do te tematike.

V vsakem primeru, hvala, da ste opazili družino v stiski in vam ni bilo vseeno. Morda lahko vprašate tudi njih kako so in ali potrebujejo kakšno pomoč.

V primeru, da gre res za par v stiski, ali celo družino kjer je otrok čustveni partner staršev, boste tako najbolj pomagali vsem!

Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Spanje otroka s starši: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

skupno spanje Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Spanje otroka s starši: Svetovanje

Skupno spanje z otrokom tudi pri 6 letih načeloma ni sporno in samo po sebi ni razlog za skrb, dokler je to potreba otroka in ne potreba staršev.

V primeru, da vas resno skrbi, da imata partnerja težave, bi morda naredili družini uslugo, če bi vprašali kako sta, ali potrebujeta kaj, morda potrebujeta več časa zase, morda, kot je zapisala gospa zgoraj, nimata bližnjih sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb za otroka.