Soodvisni odnosi izhajajo iz težkih občutkov strahu in sramu. V ozadju teh je slaba samopodoba in napačno prepričanje (bolje biti z nekom kot pa sam). Ponavadi soodvisni skačejo iz veze v vezo in se nikoli ne ustavijo, ker jim je biti samski nekaj nepredstavljivega in strašljivega. V ozadju je izredno močan strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo. Gre za eksistencialen strah, ki zanje pomeni, da če bodo samski, lahko umrejo. Pravimo, da gre za odvisnost od odnosov, ker se ob umanjkanju odnosa počutijo podobno kot tisti, ki se odvajajo od drog. Tak vzorec lahko otrok ponotranji že zelo zgodaj ob neodzivni mami, ali pa kasneje ob spremljanju nefunkcionalnega starševskega odnosa, v ozadju pa najdemo tudi nevarne stile navezanosti. Soodvisni navadno vztrajajo v disfunkcionalnih odnosih (zasvojenosti, nasilje, zlorabe, neodzivnosti …), čeprav ni nobene spremembe. Tipičen primer so žene alkoholikov, ki utopično mislijo, da bodo partnerja nekoč spremenile, ali pa se vdajo, v vlogi žrtve (bolje z njim kot sama).

Alarmantno je, ko nekdo razmišlja: “ne morem živeti brez njega, čeprav me pretepa, ima pa dobre dni, ko je nežen do mene”. Takšna oseba ne čuti svojih meja, ampak se podredi nasilnežu v imenu ljubezni, ki to ni. Soodvisnost je tudi, ko oseba ne živi svojega življenja (hobiji, prijatelji…), ampak partnerjevo (nenehno ima fokus na to, kje je, kaj počne, s kom je, kaj naj stori, da mu bo všeč, kako naj mu ustreže). Vse skupaj je pokaže na veliko notranjo praznino, želja po ljubljenosti, sprejetosti, zaželjenosti, ki jo želi nekdo od partnerja, drugi pa je ne mora zapolnit, četudi bi želel. Soodvisni se odrešijo, ko začutijo lastno praznino, najdejo njene vzroke in se z njimi soočijo. Ko se soočijo s svojimi lažnimi strahovi, srečajo hude občutke iz preteklosti (strah, žalost, sram, vzdušja prave depresije…). A navadno najdejo sebe in se osvobodijo nezdravih odnosov. V primeru soodvisnih odonosov svetujemo strokovno pomoč izkušenega zakonskega družinskega terapevta.

Nekaj značilnosti soodvisnih odnosov:

– fizična, čustvena ali ekonomska odvisnost od partnerja,
– zlitost, simbioza, občutek, da ne morete preživeti brez drugega (če prekineva, ne obstajam; če prekineva stike, bom kar umrl/a),
– ostajanje v zvezi kljub nemogočim pogojem in opravičevanje slednjih (“saj ne zna drugače”…),
– partner soodvisnega je navadno zasvojenec, t.i. odvisni partner (alkohol, droga, igre na srečo, adrenalin,…) ali izjemno ponižujoč, ali ima psihopatolosko bolezen ali nagnjen h kontinuiranim aferam,
– pogosto se razvije tam, kjer so bile nejasne meje ze doma ob starših (postaršeni otroci, čustveni trikotniki, čustven incest ipd.),
– pretirana skrb za druge, za svet in pozabljanje lastnih potreb,
– ponavadi na terapijah pridemo do močnih občutkov krivde – ki pokrivajo občutek sramu in napačna težka prepričanja: občutek “nisem dovolj dober”, “nisem vreden”, “nisem ok”….

Sanja Rozman pravi: Soodvisnost je motnja v čustvenem in osebnostnem razvoju, ki nastane zaradi prilagoditev na odraščanje v disfunkcionalni družini in jo pogosto najdemo pri otrocih alkoholikov ali drugih zasvojenih. Zaradi neugodnih in specifičnih okoliščin (razvojna travma, zasvojenost očeta ali mame) otroci ne morejo razviti svojih potencialov, in so se prisiljeni prilagoditi sebi v škodo, da bi lahko čustveno preživeli. Kasneje v življenju se na tej podlagi lahko razvijejo kemične in nekemične zasvojenosti.  Pri soodvisnikih opažamo:
– nesposobnost ustrezno oceniti lastno vrednost in zanašanje na oceno in pohvalo drugih,
– nesposobnost začutiti in postaviti funkcionalne meje,
– neustrezno doživljanje in izražanje svoje resnice zaradi močnih projekcij, fantazije in drugih obrambnih mehanizmov,
– nezmožnost poskrbeti za svoje odrasle potrebe in želje,
– nezmožnost izkušanja realnosti in izražanja čustev na zmerni način.

Zasvojenost z odnosi je nadgradnja soodvisnosti, ne-kemična zasvojenost, ki se pokaže v odraslih odnosih so-odvisnika. Soodvisnost je kronični vir nezadovoljstva in notranje bolečine, in soodvisnik pričakuje tolažbo in olajšanje od drugih ljudi. Zaradi dolgotrajne zlorabe obrambnih mehanizmov za zmanjšanje bolečine, postane vedenje neobvladljivo, tvegano in samouničevalno, vendar zasvojeni kljub hudim posledicam z njim ne more prenehati, čeprav si za to prizadeva.

Oblike zasvojenosti z odnosi (Sanja Rozman):

1. Zasvojenost z »ljubeznijo«: za katero je značilna obsedenost z drugimi ljudmi, hlepenje po povezanosti z njimi in nerealno pričakovanje brezpogojne partnerske ljubezni, ki bo pomenila rešitev vseh težav. Pokaže se v odnosih z drugimi ljudmi, ki se močno zapletejo, saj nihče ne more trajno potešiti globokega zasvojenskega hrepenenja. Odvisniki čutijo prisilno potrebo, da bi nadzirali in spreminjali druge ljudi. Če niso v odnosu, se počutijo nepopolni in slabi.

2. Zasvojenost z romantičnimi odnosi: preokupiranost z romantično vznesenostjo in čarovnijo vedno novih zaljubljenosti

3. Zasvojenost z destruktivnimi odnosi z ljudmi, ki so škodljivi ali nevarni (nasilni, nesposobni za partnerski odnos, nezreli, kemični in nekemični odvisniki). Značilno je, da se v odraslih odnosih ponavlja navezanost na podobne osebe, kot so jih prizadele v otroštvu. Odrasli otroci iz alkoholnih družin si pogosto najdejo alkoholike ali druge odvisnike za partnerje in se z njimi ujamejo v zelo bolečo, vendar izjemno stabilno zvezo polno dramatičnih konfliktov in strastnih sprav.

4. Zasvojenost s seksualno odvisnim partnerjem je posebna oblika zasvojenosti z odnosi in nastane, ker se poskuša zasvojeni z odnosi prilagoditi partnerju, ki na seksualnem področju nima kontrole nad svojim vedenjem.

5. Seksualna anoreksija: je oblika zasvojenosti z odnosi, za katero je značilno umsko, telesno in čustveno izogibanje posameznika vsemu, kar je povezano s spolnostjo. Podobno kot pri stradanju in anoreksiji v zvezi s hrano, lahko tudi kompulzivno odrekanje na področju spolnosti posameznika navda z občutkom moči in ščiti pred bolečino. Tovrstna obsedenost postane način spoprijemanja z vsemi oblikami stresa in drugimi težavami v življenju. Tako kot druge zasvojenosti in kompulzivna vedenja ima tudi seksualna anoreksija resne posledice. Seks postane skriti sovražnik, ki ga je treba nenehno držati na varni razdalji – tudi za ceno tega, da posameznik zatre pomemben del samega sebe in se mu odreče.

Zakaj nasvet “spakiraj kufre” primeru soodvisnih ne deluje oz. je lahko škodljiv?

1. Ker če bi nekdo čutil moč, da lahko gre, ne bi prosil za pomoč

2. Ker si ta oseba navadno želi partnerskega odnosa: ne želi konec, želi pa si, da bi bil partner drugačen, spoštljiv, v redu.

3. Ker se oseba ni znašla v soodvisnem odnosu po naključju: razrešujejo svoje pretekle stiske in če samo zapustijo en tak odnos, se pojavi izjemno močno pogrešanje odnosa in strah, kako naprej. Če ne predelajo svojih ran, jih priblači oseba z enakim vzdušjem.

4. Ker tiste osebe, ki zapustijo partnerski odnos v impulzivnem vzdušju ali zaradi nasvetov drugih, hitro pridejo nazaj, tudi v nasilen odnos in doživijo se hujše nasilje.

Soodvisni potrebujejo strokovno pomoč, da se soočijo z lastnimi ranami in da se počutijo dovolj močni, da lahko poskrbijo zase. Kljub temu, da terapevtski procesi niso hitri ali lahki, soodvisni po soočenju s svojimi strahovi najdejo sebe in svoj mir.

Zapisali, zbrali in uredili: Saša Petrovič in Katja Knez Steinbuch

The post Kaj so soodvisni odnosi? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

S partnerjem imava strašno krizo. On je čustveno vse bolj oddaljen. Postavljala sem ga pred dejstvo ali se naj trudi za družino ali naj pač spoka in gre. Nikoli mi ni dal jasnega odgovora. Danes sem mu ponovno to rekla, ker ne morem živet na razpotju in je rekel da do mene ne čuti več nič, da po 10 letih ni to to in da najbolje, da se razideva. Moji objemi in poljubi mu ne pomenijo nič. Po drugi strani pa me je skoraj v istem trenutku preden je odšel po opravkih pobožal in pravi, da se bova tole še pomenila… zelo sem zmedena.

Naš odgovor:

Pozdravljeni. Kriza v partnerskem odnosu se vsake toliko zgodi pri vseh parih. Ob branju vašega opisa je čutiti kar precej strahu … Kot pišete, Vi postavite ultimat, ko čutite čustven odmik, on pa naredi zid, ker se ob tem ne čuti varnega/spoštovanega. Kot da bi si ta vzajemen strah pred ranljivostjo in intimo kar podajala.

Kriza v partnerskem odnosu – moški se odzovejo drugače

Čustveni umiki so namreč moški naraven način komunikacije. Tako kot ženske kar moramo veliko govoriti, ko smo vznemirjene, moški potrebujejo za predelavo čustev prej samoto. In ponavadi se potem znajdejo v obilici dela v kakšni garaži, ali v športu, ali pa v kateri drugi aktivnosti. Ne vem, koliko zmorete čutiti v taki situaciji svoje telo in si priznati, da vas je zelo strah in da se znajdete brez kontrole in v vrtincu vprašanj, kaj se sploh dogaja in kje sta vidva …? Kako lažje je ne čutiti to napetost, ter samo izreci pogoj, ultimat, ker čutite, da bo pa res pokazatelj prave ljubezni? Toda “prava ljubezen” ni na drugi strani niti pogojevanje … Razumem pa, kot ženska, da to varnost nujno potrebujete za svoj obstanek, da vas organsko pomiri. In da vas odgovori v smislu “do tebe ne čutim nič več” prav prizadanejo in se znajdete na še večjem križišču, v še hujšem strahu, napetosti in grozi.

Kriza v partnerskem odnosu – moški se umika, ženske postavljajo ultimate

V resnici pa gre pri partnerju (čisto isto kot pri vašem ultimatu) pravzaprav za sporočilo: ne počutim se v redu v tej situaciji, skrbi me in prav prestrašijo me taksne situacije. Ko ženska namreč ultimate izreka naglas, moški prav zmrznejo, saj se nezavedno ustrašijo, da jih bo ženska na nek način prav požrla, prevzela … Da bodo zgubili del sebe. Isto kot vi čutite zdaj, ko ostajate z njim, ne da bi vam v resnici dal eno gotovost. V resnici gre za podoben občutek pri obema: isti občutek, ista negotovost, isti strah … Ne vem, koliko si dajeta pri vsem tem še občutkov zavrženosti, nezaželenosti in nevrednosti. In si mislim, da vaju oba vse to zelo boli, ko se znajdeta vsak na svojem koncu: on z umikom, vi z ultimatom.  Najbrž se neverjetno pogrešata in upata, da se bodo stvari uredile same od sebe … Da bi se res lahko, pa je pomembno, da vedno poslušate svoje telo.

Kriza v partnerskem odnosu – potrebno je veliko poguma

Vam zato želim veliko poguma za soočanje z lastnimi občutki. Vsi ti so tu z razlogom in je dobro, da ste v stiku z njimi. In nič ni narobe, če se jezite in se sprašujete, kaj se dogaja. Odlično bi bilo pa ugotoviti, katera so tista boleča čutenja, ki se morda že od prej skrivajo za občutkom besa in o tem spregovoriti. Kajti ko boste kot ženska začutili, katera je vaša senzibilnost v tej situaciji, boste bolj mirni v sebi in lažje govorili s partnerjem.

Vse dobro želim tudi vašemu gospodu – tudi on bo potreboval veliko poguma za soočanje z njegovimi občutki, predvsem pa za deljenje tega, kar v sebi čuti. Ta pot zagotovo ni lahka, obljublja pa rešitev odnosa. Če bosta oba šla v isto smer, pot iskrenega, morda tudi zelo težkega, vendar spoštljivega dialoga, kjer bosta spoštovala svoje osnovne različnosti, bosta zagotovo našla skupno besedo. Če čutita, da to ne bo mogoče, pa sta vedno dobrodošla na partnersko terapijo. Srečno na vajini poti!

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Kriza v partnerskem odnosu appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.