Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.

Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci. 

Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več. 

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.  

Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo). 

Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.  

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.  

Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem. 

Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.  

Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi: 

– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?) 

– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč) 

– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo 

Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.  

Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

The post Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.