Turbolenten, divji in ranjen odnos med partnerjema

Vprašanje: Prišla sem do točke, ko resnično potrebujem nasvet. Odnos s partnerjem je že nekaj časa turbolenten. Ko pride domov gre za računalnik in po nekaj ur igra igrice. Otrok, ga tudi v joku prosi za pozornost, a ga ne gane. Vse kar se tiče otroka je na meni. Resnično ne vem več kaj narediti, da bi videl, da starševska vloga ni samo služba in plačevanje stroškov. Sam ni poznal očeta in tudi otroštvo je bilo grdo, a zakaj potem dela enako? Vem, da je to vzorec, ki ga pozna, ampak jaz res nočem pristati na to. A je pri drugih družinah tudi tako?  Ne vem a je bolje, da živiva sami ali da odrašča z očetom, ki je odstoten ali pa za računalnikom. Glede partnerskih terapij sem mu omenila, a niti slučajno noče slišati. Prosim za kakšno besedo, nasvet. Hvala

__________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, žal mi je za vašo situacijo.
Verjamem, da vam je težko, ko je mož odsoten in je družina praktično brez očeta. Kot ste že omenili, vaš mož ponavlja vzorce iz svoje prvotne družine in pelje naprej po tej poti, ki je izredno uničujoča.

Sploh si ne znam predstavljati vse teže, ki jo morate nositi v tej družini.

Če se malo osredotočimo na moža: ste vedeli, da so velike količine dela in ogromne količine igranja video igric le prekrivanje težav in zakrivanje vseh njegovih čustev, ki jih je po vsej verjetnosti vedno moral tako prekrivati? Težava glede video iger je namreč pri vašem partnerju očitno že prerasla v odvisnost in to bo moral mož rešiti sam. Prav on je tisti, ki bo moral narediti prvi korak v smer razrešitve te težave. Vi mu lahko pomagate, ko se bo on odločil, da bo delal na tem in si bo želel spremembe. Glede pristopa pogovora in postavljanja meja ima vsaka oseba svoj način, kako pride do spremembe.

Kot ste že omenili, partner zavrača terapijo in noče delati na izboljšavi družinskih odnos. Ali lahko dober partnerski terapevt pomaga?

Takšni primeri so zelo težki, saj nikogar ne morete prisiliti v partnersko terapijo. Obstaja pa druga rešitev in drug način razmišljanja… Ste morda premišljevali, da bi šli sami na terapijo? Da bi morda odkrili malo bolj svoja čutenja in bi preko sebe dobili nov vpogled na vaš partnerski odnos? Morda vam bo nov pogled pomagal odkriti kakšne poglede, ki so vam bili do sebe še prekriti, ali pa dali novo perspektivo, kako v partnerstvu postaviti meje.

Želim vam vse dobro in srečno za naprej.

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, najprej hvala za deljeno zgodbo. Verjamem, da čutite ob partnerjevi neaktivnosti pri vlogi očeta ogromno nemoči in obupa. Tako zelo si želite, da bi vaša hči uživala v povezanosti z očetom, pa žal tega ne zmore. Kaj ga zadržuje ve globoko v sebi sam. Morda celo ne pozna odgovora na razumski ravni in dokler se ne bo umiril, stopil v stik s sabo, tudi ne bo prišel do odgovora, ki se lahko skriva na nezavedni ravni. Ravno pretirano bežanje v delo in večurni odklopi popoldan za računalnikom kaže, da ga vleče v odvisnost. Odvisnost pa po navadi prekriva kakšne nerazrešene boleče rane. Kadar gre za hujše travme, zlorabe in zanemarjanje predvsem v čustvenem smislu v otroštvu, lahko vsa podoživljanja in potlačena čustva v obliki nemira, tesnobe, boleča žalosti ipd. izbruhnejo na plan, ko se človek umiri ter sprosti.

Zato pridejo na nek način ‘odvisnosti‘ prav, saj jemljejo človeku fokus, ga okupirajo in zaposlijo, da pokrovka pod katero je ogromna bolečina ostane pokrita.

Seveda so pa dvorezni meč, saj posameznika utrujajo, lahko vodijo v izgorelost, slabša se zdravstveno stanje, lahko se zadolžijo in kar je najbolj boleče, izgubljajo stik s svojimi najbližnjimi. To zadnje zelo dobro čutite vi in vaša hči, saj imate ob sebi fizično prisotnega moškega, ki pa ni čustveno dostopen. Deluje otopelo in brezbrižno navzven. Pišete, da je to vzorec, ki ga pozna iz svojega otroštva, saj je odraščal brez očeta in zakaj to ponavlja. Razumsko pozna, ni pa ozavestil in prečutil vse bolečine, zato tudi ne zmore koraka v drugo smer. Me žalosti, da zavrača terapijo, saj bi tam dobil varen prostor, da gre skozi proces čiščenja in ozaveščanja svoje preteklosti ter seveda soočanja s svojimi potlačenimi čutenji, ki ga vodijo v zdajšnji način življenjenja.

Kaj lahko storite sprašujete?

Namesto njega čisto nič. Lahko poskusite z mirnim pogovorom, brez obtoževanja kako se počutite ob tem, ko ni prisoten. Verjamem pa, da ste že poskusili vse možne načine, da bi bili videni, slišani in upoštevani. Morda se tukaj navežete na vaše doživljanje.

Katera rana se tukaj ob partnerju odpira?

Ob kakšnem očetu ste vi odraščala?

Kako vaša notranja punčka hrepeni po varnosti, opaženosti in globoki čustveni povezanosti? Pri tem raziskovanju pa imate veliko prostora, da skušate zaceliti lastne primanjkljaje v preteklosti.

Morda samo opazujete nekaj časa odnos partnerja, ter se posvetite sebi.

Kaj ob tem doživljate in kam vas čustveno pelje ta brezbrižnost ter nedostopnost. Možno je, da ga bo to ‘zbudilo’ in bo ozavestil težave ter si skušal poiskati pomoč. Nihče ne ve razpleta in tudi za možno ločitev ne more nihče sprejeti odločitve namesto vas. Se boste pa lažje odločili, če si podarite nekaj časa za delo na sebi in raziskovanju vprašanja kaj si resnično želite. Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ranjen partnerski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.