Je zaljubljenost minila? Kaj narediti sedaj? Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerskih odnosih zato, da rastemo, da skupaj odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko predelujemo. Temelji na tem, da zmoremo najti stik s sabo in s partnerjem, ter se zavedati tako obrambnih mehanizmov, kot naših osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se tako učimo, da moramo konflikte prepoznati kot vir možnih sprememb, ne pa vir trpljenja.

Kaj se zgodi, ko se zaljubimo?  

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni in doživeti. Trenutki, ko nam razbija srce, ki jih marsikdo opiše kot “metuljčki v želodcu“, nepopisno privlačnost in željo po zbližanju z drugim. Na začetku spoznavanja se čutimo zelo ljubljene, hotene, zaželene in opažene. Vse to spremlja koktajl hormonov, ki povzroči, da ne vidimo naših razlik, le skupne točke. Pari dostikrat rečejo, da so si enaki, ker prihaja do tako močnih občutkov simbioze. Teorija relacijske družinske terapije gradi na tem, da se zaljubimo na podlagi t.i. somatskega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti, ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na podlagi valentnosti, skladnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.

Ko prvotno stanje mine, se vse obrne in začnejo se spremembe, ki pa so normalne – če želimo preiti v odnos, ki je varen. Te spremembe se morda zdijo strašljive, ampak so nujne, da se odnos sploh začne. Da lahko ljubimo, moramo prenehati »biti zaljubljeni« in to je naravna sprememba in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Narava poskrbi, da srečamo osebo, ob kateri lahko čustveno rastemo

Zaljubljenost je obdobje, ko se nam zdi, kot da smo zaradi partnerja v oblakih, a v resnici se zaljubimo v najmanj kompatibilno osebo – osebo, ki nam lahko povzroči največ bolečine in je najmanj zmožna odgovoriti na naše osnovne človeške potrebe. To se zgodi zato, ker samo v takšnih odnosih lahko zares rastemo. Narava nas prisili, da se srečamo z osebo, ki nam prebudi vsa skrita, najtežja nezavedna občutja iz naše lastne preteklosti. Z osebo, ki spodbudi naše najhujše nočne more. Le ob takšnih ljudeh lahko predelamo vse nezavedne pretekle težke občutke in samo tako lahko zares rastemo. Zato hčerka odsotnega podjetniškega očeta dobi partnerja, ki bo npr. športnik in zaradi svojega zasedenega urnika podobno odsoten, kot je bil njen oče. Ravno ob tem moškem, ki je izjemno podoben njeni primarni ranjenosti lahko predela svoje otroške nezaceljene rane. Gre za rane, ki jih je doživela ob očetu, pa si tega sploh ni nikoli priznala. Partnerski odnos je zanjo priložnost, da se sreča s svojim notranjim otrokom in zaceli svoje stare rane – ali pa kriči ob partnerju dvojno bolečino, ki se je sploh ne zaveda. V resnici je prav njen partner zanjo najbolj popoln, ker le z njim predela svojo bolečino. Sin posesivne mame pa se bo zaljubil v partnerko, ki bo podobno omejevala njegovo svobodo in mu težko zaupala, tako kot mu ni zmogla mama. Vsa zapletenost s partnerko se mu ponovno dogaja zato, da bo nezavedno spodbudila razrešitev njegovih preteklih ran. Če bi oba vedela vnaprej, da se bosta srečala – osebo, ki bo ponovila njune najhujše, a v resnici že preživete groze, bi se najbrž na daleč izognila drug drugega. Toda narava želi drugače in poskrbi za to, da v odnosih res lahko rastemo, če se za to zavestno in sočutno odločimo. Odnos je odločitev, ki ni enkratna in zahteva veliko vsakodnevnega odločanja in sočutja do sebe in drugega.

Zasvojenost s hormoni oz. odnosi

Narava, oziroma naše telo v fazi zaljubljenosti poskrbi za to, da razlik ne opazimo. V našem telesu se zbudijo tako močni hormoni (npr. oksitocin in dopamin), kot da bi bili pod močnim vplivom substanc. In res smo, čeprav slednje niso zunanje, pač pa jih proizvede kar telo samo. Zato opazimo le dobre lastnosti partnerja in ker smo »predozirani« svoje moči usmerimo v to, da smo partnerju všeč.

Če smo v otroštvu doživljali čustvene, fizične in spolne zlorabe (kjer se zaradi aktivacije možganske strukture, imenovane amigdala in zaradi aktivacije močnega občutka strahu prav tako zbujajo močni hormoni, kot sta npr. kortizol in dopamin), lahko s hormonskimi stanji postanemo prav zasvojeni. Zato se pogosto ob nepredelanih travmah dogaja, da se odrasli hitro zaljubljajo, prav tako pa hitro zbežijo iz odnosa. To je tudi razlog, zakaj se znajdejo kot odrasli v nasilnih, za družbo povsem nesprejemljivih odnosih in v njih vztrajajo, tudi ko zaljubljenost mine – ker povečani hormoni zahtevajo svoj dolg, ker lahko govorimo o močnih zasvojenostih z odnosi (v resnici pa s hormoni, ki se ob zlorabljajočih odnosih sprožajo).

Ko zaljubljenost mine …

Vsaka zaljubljenost se enkrat konča. Takrat se srečamo z upadom hormonov in opazimo, kakšna je realna podoba partnerja. Spoznamo ga takšnega, kot res je, in “začnemo” videti njegove napake. Opazimo pa tudi svoj del “krivde”: kako smo morda spregledali naše različnosti, šli čez sebe, ali pa se celo preveč žrtvovali za odnos. Če nam je bila na začetku všeč partnerjeva stabilnost in mirnost, nas kar naenkrat moti, zdi se nam dolgočasen in si želimo živahnejšega partnerja. Če nam je bila všeč partnerkina intenzivnost in je bil v zaljubljenosti intenziven občutek, da le ob njej lahko zaživimo, se nam kar naenkrat zdi, da je preveč živahna in nas to začne motiti. Lastnosti, ki smo jih na začetku oboževali, nas potem spravijo v stisko in tesnobo. Ker sprevidimo, da smo zelo spregledali sebe in se znašli ob osebi, ki ni več ista (čeprav v resnici je, le hormoni so nam onemogočili tak pogled), se začne naslednja faza, boj za obstoj. Podobno kot faza pri otroku, ki ji radi rečemo trma (ki se navadno burno pojavi pri otrokovem drugem, tretjem letu, ko se zave svoje ločenosti od mame), ko otrok začne postavljati svoje razmejitve. Ker se s tem, ko spregledamo, povečajo naše razlike, se povečajo tudi prepiri.

S padcem hormonov se moški in ženske soočamo različno

Ko hormoni upadejo, se ustrašimo in pademo v naše lastne obrambe. V dinamiki umika in približevanja ženske pogosto začnejo pritiskati (preko kritike, zahtev, omejevanj …), moški pa se pogosto umaknejo: ker jih sprememba isto prestraši, tako da izgleda, kot da se jim ne da več. V kolikor pa so v igri še otroci, pa se dinamika popolnoma spremeni. Beg moškega se zgodi tudi zato, ker je zanje strašljiva ideja, da bo zdaj partnerka končno spoznala, kakšni so zares, v njihovi lastni samopodobi: nesposobni, dolgočasneži, nevredni, ipd. Odvisno glede na to, kar je njihov izbrani način samozaničevanja. Ženske, ki do teh čutenj nimajo vpogleda, pa se ob begu še bolj prestrašijo in začnejo pritiskati na različne, lahko celo ponižujoče načine. Tako se prej močno zaljubljen par čez noč znajde v dinamiki izogibanja drug drugemu, ki jo spodbuja strah pred intimo.

(Google, FB, Bruce Muzik)

Faza boja za prevlado

Ker se količina prepirov poveča, si navadno partnerji želijo pomiritve. V želji, da bi se spet povezala, hkrati pa ohranila svojo različnost, oba zmotno mislita, da se mora partner spremeniti, da nam postane podoben (ali spet podoben, čeprav nam v resnici nikoli ni bil). Fazi boja, ali prevzema kontrole bi lahko tudi rekli boj za to, da smo spet slišani in sprejeti. Del nas je prepričan, da je najlažja pot, da spremenimo partnerja – tako kot smo kot majhni otroci verjeli, da če trdno izrazimo svojo voljo, bo mama znižala mejo in nam omogočila svobodo. Ko začnemo s poskusi spreminjanja partnerja (ki se kažejo v obliki pojasnjevanj, kritik, razlag, odhodov,…), upamo, da bomo sprejeti takšni kot smo. Odnos, ki je bil varen, postane odnos nesigurnosti, kjer nismo sprejeti in povezani. V tej nepovezano fazi se srečamo z dvema načinoma soočanj: ali poskušamo partnerja zelo spremeniti (izražamo potrebe), ali pa se od njega umakniti, ker je preveč. In vse to je normalno, če si želimo zares varnega odnosa.

Ko se povečajo prepiri, navadno po upadu hormonov, se zgodi tudi veliko število razhodov. To je hkrati tudi čas, še preden se na drugega zares navežemo – že otrokova osnovna navezanost naj bi se namreč gradila nekje do 3. leta, podobno pa se odraža v partnerskih odnosih. Ko se hormoni nehajo sprožati in se zavemo, koliko smo se predali drugemu, se želimo ponovno najti, svoje meje in svojo avtonomijo. To je čas, ko želimo biti ob partnerju, ampak ostati samostojni. Začne se boj za prevlado in ker ne znamo komunicirati, se lahko zgodi razhod ali prevara (odvisni odnos), lahko pa se naučimo komunicirati in živeti drugače.

Poleg razhoda ali razdajanja obstaja tretja možnost – ljubiti zavestno, čemur rečemo sočutno partnerstvo.

To pomeni, da namesto, da ob sebi opazimo partnerja, ki nam gre najbolj na živce, ga začenjamo sprejemati kot tistega, ki je najbolj usposobljen, da omogoči našo osebno rast. Namesto da vidimo odnos zgolj kot nekaj varnega, pozitivnega in srečnega, si dopustimo, da je lahko tudi vihrav, da lahko znotraj njega sploh zrastemo. To pa je navadno težko in zahteva daljši proces:  da se skupaj naučimo videti svoje lastne nepredelane rane, svoje obrambe, se zavestno odpovemo napadom in kritikam, ter krutim prepirom – ko se naučimo tega, lahko vstopimo v stabilno fazo. Takrat lahko dojamemo, da ne moremo spremeniti partnerja in ne partner nas – gre za proces, ko počasi začenjamo sprejemati partnerjevo drugačnost. Če uspemo pretrgati nespoštljive načine komuniciranja, šele lahko vstopimo v odnos, kjer pripadamo, v odnos, kjer je povezanost in zavezanost. Če to ne gre, lahko pomaga partnerska terapija, ki razišče vzroke nepovezanosti in pripelje v fazo zavestnega, sočutnega partnerstva. Šele v tej fazi smo pripravljeni na resen odnos in se lahko zares predamo, zavežemo in poročimo.

Katja Knez Steinbuch,

zakonska družinska terapevtka

Več zanimivih info na:
https://www.facebook.com/groups/1710831152467956/?ref=br_rs
http://www.loveatfirstfight.com/

The post Zaljubljenost je minila? Kako ohraniti dober odnos? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.