žal mi je, da sta se s partnerjem čustveno oddaljila. Povsem razumljivo je, da vas boli površinski odnos s človekom, ki naj bi vam bil najbližja oseba, povezana v ljubezni in spoštovanju. Pogosto trpimo, ker s partnerjem nimamo več občutka pripadnosti, saj opažamo, da se je od nas čustveno oddaljil, in iščemo načine, kako bi se z njim spet povezali. Včasih bi ga tudi radi spremenili, le da bi začutili, da smo mu pomembni, ker se je spremenil zaradi nas. In velikokrat je sprememba partnerja počasna ali skoraj nemogoča – bolj kot čustveno pritiskamo, manj je pripravljenosti za spremembo. Se pa tukaj postavlja tudi vprašanje sprejemanja partnerja, tudi če ni tak, kot bi nam v celoti ustrezal.

Dobro pa je, da mu razložite, kaj od njega čustveno pogrešate, in katere so morda vaše globlje potrebe, ki so z njim nezadovoljene. Lahko poskusite tudi s pisanjem pisma, ki si ga prebere. Verjamem, da ste mnogo tega že naredili in ste morda celo že utrujeni. In prav imate – če želi nekaj spremeniti le eden, je to boleče. Tega včasih ne moremo preprečiti; še več – terapevti to vidimo kot nekaj dobrega, močno spodbudo, da v partnerstvu zares poskrbite zase – ali postavite jasnejše meje ali pa razmislite, če so vam te partnerske dinamike sploh še sprejemljive.

Je pa koristno, da se vprašate, če so vam ti občutki zavrnjenosti, ki se ob njem prebujajo, znani že iz preteklosti. Velikokrat želimo na primer spremeniti svoje starše, ki nam ne dajejo take oblike ljubezni, kot bi si jo želeli kot otroci.

Dostikrat pomaga tudi partnerska terapija pri razumevanju in predelovanju teh preteklih vzorcev primarne navezanosti v varnem terapevtskem odnosu ob navzočnosti partnerja. V tem primeru bi vas usmerili v raziskovanje anksiozno-ambivalentnega stila navezanosti, kjer je zelo pogosto, da si anksiozen partner želi spremembe bližnjega, partner, ki je izogibajoč, pa se temu umika …

Pomembno je, da znate čustveno poskrbeti zase, saj je lahko nevarno, da smo zaradi partnerja popolnoma “depresivni”, ker on s tem pridobi veliko moč nad našim duševnim stanjem, in smo od njegovega vedenja lahko čustveno odvisni – soodvisni.

Vam je ta pojem poznan? Če ni, o tem veliko piše Sanja Rozman. Priporočal bi vam tudi psihološko knjigo: Gostečnik: Je res vsega kriv partner?

Bistveno je, da ohranimo zdrav občutek naše psihične identitete, če smo v odnosu ali ne. In tukaj vam lahko samo čestitam, da se borite, ste začeli delati spremembe, hoditi na terapijo, razmišljati globlje … Zelo koristno je tudi prisluhniti telesu, kaj vam govori s svojimi senzacijami ob partnerju.

Vse dobro vam želim.

Zmago Švajncer Vrečko , terapevt stžist.