Vprašanje:  S partnerjem sva skupaj 3 leta, imava 20 mesečnega otroka. Ugotovila, sem, da je alkoholik. Rada bi da odide vstran, a noče, nima kam. Ko je otrok dopoldan doma , ga čuva partner. Kar mi sploh ni všeč, a drugega varstva ni. Otrok je noro naporen. Joka, cvili, se dere, ne pomaga če sem prijazna, niti če sem bolj groba. Prosim, potrebujem pomoč, ne vem kako naprej.

_________________________________________________________________________________________

Spoštovani,

hvala za vaš zapis. Zares ste se znašli v situaciji, ki za vas je potisnila v stisko. Brez denarja, izčrpani in brez podpore partnerja (za katerega ni jasno, ali odnos še imata) in staršev je zagotovo obremenjujoče.

Vidim, da ste pisali že lansko leto in ne le, da se situacija v enem letu ni spremenila, postala je še bolj boleča. Vaš zapis je žal pokazatelj tega, da se brez resnih od-ločitev težko kaj spremeni. Ne vem, če se boste zares morali ločiti od partnerja, pa tudi morda od staršev (ki jih tokrat ne omenjate toliko), pa vendar se zdi to nujno vsaj začasno, da bi lahko poskrbeli zase.

Trenutno se zdi, da ste se v nenehni skrbi za druge ljudi preizčrpali in da vam telo sporoča, da ne more več. Kaj če bi ga poslušali?

Kaj če bi si verjeli, da je partner toksičen in mama ni mama, ki bi bila tam za vas?

Če bi verjeli, tudi globoko v sebi, da je problem v njima in ne v vas, bi najbrž lažje naredili kakšne korake. Zato še enkrat – niste vi krivi za njuna vedenja, ste pa zdaj odgovorni, da zavarujete sebe in nujno (!) tudi otroka.

Puščati otroka v varstvu alkoholiku ,je namreč zloraba otroka. Ne želim, da se počutite slabo, ali krivo, ampak da čimprej razmislite, kje je možna pomoč/ rešitev. Otrok ob takšnem očetu brez nadzora ne sme biti več, niti en dan. Če nimate druge možnosti, razmislite o materinskem domu in kriznem centru, ali pa o pravni pomoči, kjer bi vas usmerili kako naprej – če ne želite več živeti s partnerjem.

Vsekakor v takem stanju ne bi smel ostajati doma in čuvati otroka.

In kje ste vi? Si takšnega partnerja sploh še želite? Kjer boste pregorevali in za vas ne bo prostora niti toliko, da se spočijete? Ste tudi od svoje primerne družine vajeni, da morate potrpeti karkoli, in sploh ni pomembno kako se počutite ? Ste vajeni biti v ozadju in upati, da vas opazijo?  In koliko časa boste še upali, da vaša mama postane mama in zaupa v vas? Kruto namreč je, da to enim nikoli ne uspe. Kaj lahko naredite zase? Zakaj ne upate začeti iskati nove službe, ki bi pomenila, da boste več z otrokom? Ko boste finančno bolj stabilni, bi bilo lažje vzdrževati stik z otrokom in ga ne puščati nikomur.

In a veste kaj? Morda se bo otrok tudi takrat končno malo lažje pomiril, ko ne bo več živel v takšnem stresu.

To ne pomeni, da ne bo več upora in tantrumov (ti so pri starosti vašega otroka pravzaprav dobri in ok), ampak vi boste bolj mirni,sočutni in se lažje odzivali nanj! Vam predlagam v ogled še en posnetek o trmi: TUKAJ (v branje pa Celostni razvoj otroskih mozganov, Daniel Siegel) in pa toplo svetujem, da čimprej poskrbite zase, vedite, da si zaslužite najboljše. Začnite z branjem knjig Sanje Rozman, to je lahko vaš prvi korak.  Priporočam pa vam tudi terapijo , da se boste lažje opolnomočili in da boste predelali vzorce, ki vas držijo nazaj.

Samo naprej! Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

The post Partner je alkoholik, na pomoč. Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Avtor: Saša Petrovič, ZDT

Alkohol je v naši družbi nekaj samoumevnega in večini ljudi sploh ne predstavlja nevarnost odvisnosti. Alkoholizem je bolezen in zraven alkoholika zbolijo vsi člani družine. Nenehen stres, strah, sram, jeza in vedno znova prazne obljube ter nova razočaranja. V takšnem vzdušju se vse vrti okrog vprašanja, kdaj bo alkoholika spet zaneslo. Kje je in kaj počne, ali bo prišel rahlo vinjen, ali napol v nezavesti? Bo spet žalil, razgrajal in ranil prvega, ki mu bo prekrižal pot doma? Obup, nemoč in globoka žalost ter stres so občutja, ki jih v takšnih družinah vsakodnevno občutijo otroci. In ko odrastejo, jim vse to sledi. “Nisem dovolj dober«, »nihče me ne razume«, »vsi me zapuščajo«, »ne znajdem se v tem svetu«, »kako naj bom dovolj dober starš«, »depresiven sem, ne zmorem niti več jokat« so stavki, ki jih terapevti slišimo v terapiji, od ljudi, ki so doživeli alkoholizem staršev v otroštvu.

Velikokrat pride k meni po nasvet obupana žena. »Kaj naj še naredim, da se bo spremenil? Nič ne pomaga. Kljub temu, da se odloči in obljubi, ga slej ko prej spet zanese v gostilno in med prijatelje, potem pa ni več meje pri popiti količini alkohola«. Najprej gospo seznanimo, da nikakor ni odvisno od nje, ali se bo partner odločil za pomoč. Sam namreč očitno ne zmore prenehati piti. Včasih so alkoholiki pripravljeni na spremembo in zdravljenje: ko pristanejo na dnu, jih zapusti partnerka, razpade družina, zbolijo ali povzročijo nesrečo,… Vendar niti v teh primerih ne vedno. Tako močna je ta odvisnost.

Kot zunanji opazovalci je dobro, da se zavedamo, da je potrebno veliko truda, moči in volje, da se odvisniki rešijo tega pekla. Takšna je realna slika odvisnosti in brez strokovne pomoči le redkim uspe. Nujno je zdravljenje, podporna skupina anonimnih alkoholikov (AA) in terapija, da se odkrijejo vzroki odvisnosti.

Kaj lahko stori žena? Poiskati mora pomoč zase, ozavestiti mora svojo soodvisnost od moža: zakaj se je znašla v takšnem odnosu in zakaj je vse skupaj tako dolgo prenašala. Z ozaveščanjem svojih vzorcev na terapiji, bo sčasoma lahko odločno postavila partnerju jasne meje. S tem bo lahko pomagala tudi njemu – saj sicer nehote vzdržuje njegovo odvisnost s toleriranjem njegovega vedenja. Morda bo ugotovila, da je sama odraščala ob mami, ki ni zmogla postaviti mej njenemu očetu in tukaj se pojavi priložnost, da se ustavi škodljivi vzorec prenašanja istih stvari na otroke. Ko žena sprevidi, da ni nemočna, se začnejo stvari premikati v pravo smer. Moža ne more spremeniti. Toda z njeno spremembo same sebe bo mož sebi hitreje priznal, da je alkoholik.

Ker je alkohol v družini zelo pereča tema, vabim vse, ki ste imeli takšno izkušnjo v otroštvu, da se pridružite zaprti skupini Odrasli otroci alkoholikov, s katero začnemo novembra. Prijavite se lahko na info@sasapetrovic.si.

Mnenje udeleženke skupine:
‘V skupini so nas povezale močne izkušnje iz preteklosti. Skupaj smo počasi odkrivali kaj je tisto, da nas drži nazj. Sama sem prišla do spoznanja, da je vso trepetanje v otroštvu zaradi nasilnega, pijanega očeta pustilo posledice. Nenehno sem se znašla v kaotičnih odnosih. Partner, ki me je prevaral, šef, ki se je nenhno znašal nad mano in me poniževal, prijateljica, ki si me je čisto podredila. Vse to zaradi občutka, da moram potrpeti in biti predpražnik za ljudi, da ne bom sama. Moj največji strah je bil, da bi bila sama. Občutek, da si zaslužim vsa poniževanja in da nisem vredna zaupanja, ljubezni in varnosti je bil globoko zakoreninjen v meni. S pomočjo skupine, sem počasi začela delati spremembe, postavljati meje, se sprašvati kdo zares sem in kaj si v življenju želim. Ko sem znala odločno reči ne vsem nespoštljivim odnosom, so počasi k meni začeli prihajati ljudje, ki so v videli v meni lepe plati in so z mano spoštljivo ravnali. Bolj kot sprejemam sebe, bolj me sprejemajo ljudje okoli mene. Hvaležna sem za preobrat v mojem življenju, ki se je začel s skupino.’

Več o Saši Petrovič lahko preberete na njeni Fb strani: Saša – zakonska in družinska terapija

Uredila: Katja Knez Steinbuch

The post Alkohol v družini appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Otrok, ki odrašča ob staršu, ki je odvisen od alkohola, dobi namesto občutka varnosti, potrditve, izkazovanja ljubezni in spoštovanja, kup neprijetnih občutkov v obliki strahu, sramu, jeze in posledično nizko samopodobo.

Z občutki ni nič narobe, če so pri otroku opažena, potrjena in zregulirana na sočuten način. Alkoholik pa sam ni čustveno zrel, saj verjetno v njegovem otroštvu ni bilo varne odrasle osebe, na katero bi se lahko zanesel in bi mu stala ob strani ob vseh preizkušnjah in čustvenih stiskah. Tako se destruktivni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, dokler si nekdo ne prizna težave, jo skuša ozavestit in prekinit verigo igre žrtev-rabelj. Definicija zasvojenosti je, da posameznik nima več kontrole nad neko substanco ali vedenjem.

Alkoholik postavi steklenico na prvo mesto, saj mu stanje opitosti nudi trenutno olajšanje nepredelanih čustvenih ran. Razmere v njegovi družini pa se slabšajo, odnosi postanejo kaotični, zaupanje pa je porušeno. Partnerka, ki ostaja v odnosu in utopično upa, da bo partnerja spremenila z nadzorom in kontrolo je soodvisna, saj ne zna jasno postaviti meje in zaščiti sebe ter otroke pred bolečino in zlorabami, ki jih alkoholik povzroča. Mama, ki ima ves svoj fokus obrnjen na partnerja in se nenehno obremenjuje s partnerjevo težavo, spregleda svoje otroke in se z njimi ne zmore čustveno povezati. Tako otroci odraščajo brez staršev, ki bi jim nudili varnost in kljub temu, da so fizično prisotni, so čustveno odrezani.

Alkoholizem velikokrat pripelje tudi do čustvenega ali fizičnega nasilja in otroci ob tem doživljajo tesnobo, zmedenost, in občutek nepredvidljivosti, ki ga ponotranjijo

Oče je enkrat trezen in se vede umirjeno, drugič spet ob abstinenčni krizi lahko doživi izbruhe besa in agresije, potem pa pride domov pijan in se vede popolnoma drugače, lahko nasilno, lahko pasivno in neodzivno ali pa se fizično umakne za dlje časa. Ker si otrok želi varnosti in ljubezni, mu vsa ta nepredvidljiva vedenja vzbujajo veliko strahu, lahko se začne spraševati, kaj je z njim narobe, da se starša vedno drugače odzivata na njegove potrebe. Takšni otroci se težko sprostijo v svoji otroški igrivosti, so nenehno na preži v kakšnem stanju je odvisnik in njegov partner in vse skupaj predstavlja preveliko breme. V takšnih družinah se lahko zgodi čustveni incest, ko npr. mama svojega sina nehote povleče v odnos čustvenega partnerja, saj se ne more povezati z alkoholikom, ki beži iz odnosa in ni sposoben resnične intimnosti.

Poznamo različne odvisnosti, ki jih takšen otrok lahko razvije: alkoholizem, deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…

Otroci alkoholikov odrastejo z občutkom manjvrednosti, zapostavljenosti in z globoko čustveno rano. Čeprav si prisežejo, da bo vse drugače, ko bodo imeli svojo družino, se zgodba velikokrat ponovi. Sami lahko padejo v past odvisnosti, saj iščejo zunaj sebe nekaj ali nekoga, ki bi jih osrečil, zapolnil veliko praznino, ki jo čutijo v sebi, kar pa seveda ni mogoče. Ni nujno, da takšen odrasli otrok alkoholika postane alkoholik. Poznamo različne odvisnosti, ki jih lahko razvije: deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…vse to lahko služi kot pobeg od odnosov in bolečine, ki so jo odnosi v zgodnjem, ranljivem obdobju povzročili. Velikokrat se odrasle hčerke alkoholikov nezavedno zaljubijo v alkoholika ali nekoga, ki to kasneje postane in postanejo same odvisne od odnosov, ter brez pomoči terapevta in dela na sebi ne zmorejo prekiniti disfunkcionalnega odnosa. Tudi če tak nezdrav odnos prekinejo in ne zacelijo starih ran, se kmalu spet znajdejo v podobnem odnosu.

Velikokrat se ljudje sprašujejo, zakaj se zapletajo vedno s partnerji, ki ne zmorejo pristnega intimnega odnosa in so odvisniki. Odgovor leži v primarni družini,  posameznik ponotranji vzorce in vzdušja ob katerih odrašča. Kljub razumskemu delu, ki ve, da je takšen odnos nezdrav, ga na nezavedni ravni privlači odnos, kjer čustveno podoživlja vse stare, poznane bolečine, z razlogom, da se prečuti in predela preteklost.

Otrok mora sebi dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve

Odrasel otrok alkoholika mora sam zgraditi svojo lastno vrednost, ki je bila v otroštvu poteptana, znotraj sebe mora odkriti kdo zares je in kaj želi v življenju početi. Sebi mora dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve. Prečutiti mora občutja, ki niso bila dovoljena v primarni družini in se znebiti bremena, ki so mu jih naložili starši. Vse to se lahko zgodi v odnosu z izkušenim psihoterapevtom, počasi in z vztrajnostjo. Ljudje, ki razrešijo stare vzorce, postanejo veliko bolj sočutni, razumevajoči in živijo lepše, mirnejše življenje ter se znajo prebiti skozi izzive, predvsem pa postavljajo jasne meje drugim brez občutka krivde. Pot iz krempljev posledic alkoholizma ni lahka, je pa mogoča z odločitvijo, vztrajnostjo in predanostjo, predvsem pa z iskanjem odgovorov v globini človeške duševnosti.

Saša Petrovič, zakonska družinska terapevtka

The post Odrasli otroci alkoholikov appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Partnerski razhod: Ali se sploh da prekiniti odvisne odnose?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo. Rabim podporo in nasvet skupine. Pred kratkim sem končala odnos in nimam pojma, kako naj zdaj grem naprej. Občutki se mi menjajo, ampak nočem nazaj. Nimam razloga. Moj bivši (BTW on si sploh ne bi tako rekel) ima resne težave z alkoholom, konzumira tudi drogo. Ima dve plati: je miren, a hkrati kolerik, ponižuje svoje sodelavce, prijatelje in seveda tudi mene je. Pa sploh ni vedel, da to ni ok, besede “jebi se” in ostale kletvice so normala. Vedno je vse probleme obrnil na mene in kadar sem mu kaj »zatežila«, sem bila jaz problem: da itak nisva skupaj, da hoče bit sam s sabo, kaj si jaz sploh predstavljam, da on ni zaljubljen… ko pa so bila alkoholna stanja, sem bila edina oseba, ki se ji lahko zaupa, me ima rad, še nikogar ni spustil bližje, celo romantik je postal. Drug dan druga oseba. Te faze so me čisto izčrpale, da ne morem niti opisat, pozna se mi se na zdravju. Vem, da me noben ne more razumet in da boste rekli, kaj mi ni jasno, da sem sploh ostajala v takem odnosu. To se že sprašujem sama. Imela sem očeta alkoholika, doma polno prepirov, vseh vrst zlorab ni da ni… Vse moje zveze so bile neko bolano reševanje moških. Razumet vse in prosit. Ampak tole je doseglo višek, frajer, ki me niti ni priznal, ko da se meni meša. In en dan vse ok, drug dan zid, vsakič ko sem prišla bližje. Bedno. In ali je bolj bedno to, da bi si sploh želela, da me tak tip človeka prizna za svojo, ali bolj to, da me tak tip človeka, s takim odnosom do mene, sploh privlači. Kemija je močna in vedno zato pridem nazaj. Zdaj res nočem. Obtožujem se za vsak prihod nazaj in jih imam dovolj. Ampak kaj naj naredim s privlačnostjo, ki ostaja kljub jezi? Mi lahko svetuje kak psihoterapevt? Nočem se namreč več it tega, nočem se uničevat. Hočem naredit neki drugače.

Partnerski razhod – naš odgovor:

Pozdravljeni. Je čutiti, da ste izčrpani od čustvenih naporov pretekle zveze in da ne veste, kako naprej. Hkrati pa ste odločni, da je preveč in postavljate prve razmejitve. Pohvale! Ker je v vašem sestavku čutiti močno željo po bolj osvobajajočih odnosih, vas povabim, da si upate razmišljati, zakaj ste izbrali predhodni odnos. Življenje v odnosu, kjer je vse nejasno, ali pa celo tako močno ekstremno (en dan vse, drug dan pa nič), je izčrpajoče, strašljivo in skrajno nepredvidljivo. Vprašanje, s koliko nevarnostmi sta se morala oba kot otroka srečevati, da so vama obema v sedanjosti sploh sprejemljivi odnosi, kjer je toliko vznemirjenja, adrenalina in kemije na eni strani in toliko težkih občutkov na drugi. Je čutiti, da sta si prav dnevno podajala hude občutke nesprejetosti, zavrženosti, zamenjanosti, strahu in osamljenosti. Zato bi vas že na začetku usmerila v raziskovanje vaše lastne preteklosti: kje ste bili toliko sami, kdo je od vas tako kruto odhajal, za koga ste čutili, da niste dovolj dobri, kdo vas je hkrati sprejel in zavrgel, … ? Skrajno boleča občutja, a vam zagotovo domača in poznana. Vsi občutki ob bivšem, so del vaše preteklosti, ki se je ob njem le močno zbudila; isti občutki pa so domači tudi zanj, ki vam ne zmore ponuditi osnovne varnosti, ker je ta tudi njemu (tako kot vam) povsem tuja.

Partnerski razhod – otroci alkoholikov

Omenjate očetov alkoholizem, ki je vedno lahko zaslonka za nadaljnje odvisne odnose. Neko podobno zvezanost je čutiti tudi v vajini preteklo dinamiki, kjer sta se najbrž oba reševala, na povsem napačne načine. Bivši je najbrž ob vas zaživel in dobil vse potrditve, vi pa ste ob njem polnili vašo lastno praznino (ki pa se je v resnici še povečala) in dolgčas. Ko sta reševala drug drugega, ste v resnici reševala vsak sam sebe. Najbrž ste se že ob svojem očetu naučili, da vse razumete, vse prenašate, da nekdo danes je in jutri že ni več. Ne omenjate, kako pogosto je pil, ampak to sploh ni pomembno. V družinah zasvojenih se skriva prava duševna stiska: sram, nemir, nevarnost, gnus, tesnoba, strah, včasih celo teror in depresija;  četudi je pitje zgolj poredko, telesni spomin terja svoj davek. Odrasli otroci alkoholikov v svojem telesu vedno nosijo posledice in občutke svojih staršev: da niso dovolj dobri, da niso vredni. V terapevtski praksi opažam, da je krivda, ki zakriva občutja lastne nevrednosti, eden glavnih vzrokov posega po omami. V vašem primeru pa je bil omama za vaše možgane ta bivši, ki je sprožal vse domače občutke.

Dinamika približevanja in umika

Poleg zapisanega je slutiti, da sta se znašla v težki dinamiki približevanja in umika, o kateri sem že pisala. Ta otežena komunikacija je sicer zelo pogosta, ampak za odnose zelo nevarna. Obeta nenehen boj za kontrolo, veliko obramb, napadanja in umikanja in izogibanja pravemu, intimnemu stiku. Vzdržuje strah pred intimo. V tej dinamiki so akterji odrasli, ki so že kot otroci bili priča tem vzdušjem, ali pa so le močno zgubljali kontrolo, nihče pa jim ni dal osnovne topline in varnosti. Ne vem, koliko je vam to domače iz vašega doma, ampak ste omenili zgolj prepire, kar pokaže na to, da ste bili navajeni, da je to normalno. Vaši možgani so se najbrž že v otroštvu navadili na sproščanje večjih količin hormonov (adrenalina, noradrenalina, kortizola in dopamina). Zato bi se vi najbrž v mirnih odnosih počutili mrtvo in zdolgočaseno. Praznina, ki pride na plan, je za odrasle otroke zasvojenih tako močna in ogrožujoča, da možgani nezavedno poiščejo domače, divje odnose, za ceno nenehne ranjenosti. Ti odnosi so v resnici polni akcije in nevarnosti, ravno zato, da preženejo praznino, ki se skriva zadaj.

Zato je povsem normalno, da se zdaj, ko ste malo odrezali svojo drogo, sprašujete kako naprej. Trenutne ste nehali s ciklanjem prihoda in odhoda in to je v teh odnosih res težko. Lahko si daste pohvalo, za moč in željo, da želite vztrajati. V individualnih terapijah odvisnih odnosov spremljam, da je take dinamike res težko spremeniti in da so padci normalni, del procesa. Zato je normalno tudi to, da ste že večkrat neuspešno odšli, ker vas kemija vleče nazaj. Morda se bo to zgodilo tudi tokrat. V tem primeru je za vas pomembno, da sprejmete zgolj odgovornost, ne pa krivde: da zmorete videti, da ste v procesu, vašem, unikatnem in da je to del tega. Da vračanje ni sramotno. Da z vami ni nič narobe! Da zmorete biti sočutni s sabo in si reči, da ste samo na poti. Da umaknete krivdo, ki vas preganja v teh vračanjih k njemu. Kaj se zgodi, če date to krivdo stran in si rečete, da delate najboljše možno, kolikor zmorete? In greste naprej, korak po korak, iz minute v minuto, iz ure v uro, počasi, brez pritiska. Bi bilo to za vas nekaj novega, ne pričakovati od sebe sprememb čez noč? In sprejeti, da je ok, če niste popolni?

Partnerski razhod – samoregulacija

V relacijski družinski terapiji bi zato zagotovo spregovorili o tem, kaj so bili vaši vzroki za vaša občutja nevrednosti in občutka, da niste dovolj ok. Šele ko odstranimo krivdo, lahko zares pričnemo z abstinenco. Podobno kot pri AA. Vem, da se sliši naporno in nenavadno, ampak v odvisnih odnosih možgani tvorijo podobno kemijo kot pri alkoholu, zato gre za pravo malo zasvojenost. In vsak boj proti zasvojenosti lahko vsebuje tudi recidive, padce. Ko se zgodi prava abstinenca, se boste srečali z vašimi globokimi občutji osamljenosti, žalosti, dolgčasa in praznine. Ne bo lahko, ampak v terapevtskih procesih se naučimo samoregulacije: kako pomiriti občutke. Bolj kot si jih dovolimo čutiti, manjšo moč imajo. Zato si dovolite začutiti vso praznino in vse, kar bo bolelo. Ne bo lahko, ampak so samo občutki. Ker je telo navajeno adrenalina, lahko pade v pravi šok. Ampak vse to je iluzija telesa, ki se v resnici grozno boji odnosov. Zelo pomembno za vas bo, da pričnete prevzemati odgovornost za svoje življenje, namesto za življenja drugih, kot ste bili vajeni poprej; da prvič rečete stop iluziji obrambnega mehanizma. Le tako boste lahko prišli v stik s tistimi občutki, pred katerimi bežite. Odločilno za vas bo torej, da postanete dober psiholog najprej sebi: da se naučite postavljati razmejitve in začnete prvič reševati sebe, svojo majhno punčko, ki je najbrž ni še nihče potolažil. Ko jo boste našla in ji dala vrednost, bo lahko narasla tudi vaša samozavest in boste lahko končno čutili, kako zelo ste dragoceni, vredni in pomembni.

Lažen občutek popolnega odnosa

In še nekaj: ko zapuščate odvisne odnose, se hitro pojavi lažen občutek, da je odnos bil zelo dober, včasih skoraj popoln. In to kljub temu, da je realnost pravzaprav nasprotna! Ker telo tako močno pogreša to polnjenje praznine. Ko vprašam kliente, kaj točno pa pogrešajo, rečejo, da niti ne vedo točno… Navadno odkrijemo, da ne pogrešajo odnosa dotične osebe. Pogrešajo bližino, intimo in dotik. Pogrešajo dobre dneve (ki so bili sicer v manjšini). Pogrešajo vse tisto, o čemer so ob bivšem lahko sanjali.

Tudi vaša resnica je malo drugačna: bivšega najbrž niste niti dobro poznali, ker se ob vseh skrivalnicah ni zmogel zares odpreti nikomer. Zato v resnici ne morete pogrešati nekoga, ki ga zares ne poznate. Ne gre za njega, pač pa za praznino v vašem srčku. Ta praznina, ki jo čutite, ni zaradi odsotnosti njega, ki ste ga ljubili – je odsotnost ljubezni pri vas, ko ste bili majhni. In močna želja te punčke, po tem, da je z nekom blizu, da jo nekdo zaščiti, ljubi in varuje. V bistvu pogrešate sebe, svoje starše in nekoga, ki bi lahko bil vaš ljubljeni. Vi hrepenite po tem, da ste ljubljeni, hoteni, želeni in oboževani. Da ste nekomu pomembni in potrebni. In s temi občutki ni prav nič narobe in tega si želimo vsi. Ste pred izzivom, da si jih le zmorete priznati in izžalovati: dati iz sebe vse svoje pretekle občutke osamljenosti in hrepenenja. Zato le jokajte, jokajte toliko, kolikor potrebujete. Jezite se in ostanite v stiku s svojimi občutki. In si v žalovanju pustite čas, znižajte pričakovanja do sebe; potolažite svojo majhno punčko in ji dajte ljubezen. Pravo ljubezen, ki bo za vedno. Ko boste vzljubili sebe, bo morda počasi lahko prišel tudi nekdo, ki ne bo več vaša potreba, pač pa vaša želja. Nekdo, ki si ga zaslužite in on zasluži vas. Srečno in veliko ljubezni do sebe vam želim! Če potrebujete dodatno pomoč ali svetovanje, se lahko vedno obrnete name.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Partnerski razhod: ali se sploh da prekiniti odvisne odnose? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.