Živijo.

Rabila bi samo malo spodbude oz. dvig energije. Že skoraj ves januar sem totalno na dnu.

Nobene volje, nobene motivacije. Vse kar sem prej počela zase, za dvig energije mi je sedaj brez veze. Živim kot en duh, senca sama sebe.

Naj povem, da sem šla lani čez močan proces, da sem začutila svojo vrednost in dejansko sem jo.

Bila sem taka, kot sem si želela, žarela sem, poznala svoje želje.

Vendar nekaterih stvari potem nisem zmogla speljati in sem spet povozila sebe. In spet sem padla na dno in sedaj se ne zmorem pobrati. Zdi se mi, da nič več na smisla (to delo na sebi, sledenje sebi…). Prosim za kako spodbudno besedo. Hvala

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Zimski meseci so najtežji, ni dovolj svetlobe, sploh januar je težek mesec, namreč decembra je veliko dogajanja, veliko druženja, januarja pa je en občutek, kot da vse potihne, pade v neko luknjo.

Vendar pa samo meseci niso v celoti krivi za vaše počutje.

Od kod vam je že znano to, da vam je skrb zase ‘brezveze’?

Koliko je manjkalo nekega veselja, življenjske energije v vaši družini, ko ste odraščali?

Čestitam, da ste šli čez ta proces in predvsem sem vesela za vas, da ste lahko vsaj za nekaj časa začutili sebe.

Napisali ste nekaj res ključnega – da niste zmogli.

Ne, da niste hoteli, ampak niste zmogli. In je ok, včasih pač ne zmoremo. Torej niste sebe povozili, vendar pa niste zmogli končati kar ste si zadali. Mogoče še boste. Hkrati pa glede na to, da ste tukaj se obrnili po nasvet, meni to že kaže, da še vedno želite življenje zajeti s polno žlico.

Se pa tole bere kot da bi mogoče lahko bil začetek kake depresivne in/ali anksiozne motnje.

Kako spite?

Spite morda preveč, premalo?

Kako je s hrano?

Jeste preveč, premalo?

Kako je z osebno higieno, jo zmorete vzdrževati?

Če karkoli od tega ne deluje kot bi moralo, priporočamo obisk kliničnega psihologa ali psihiatra.

Definitivno je delo na sebi nekaj kar ni ravno prijeten proces. Jaz vedno rečem klientom, da je terapija za pogumne, ker ja, je težek proces. Ampak v tem procesu imate eno zdravo osebo – terapevta, ki vas drži za roko čez vso vašo temo. Poleg tega pa, po tem procesu življenje kar naenkrat postane jasno, umirjeno, naravno začnete živeti na način, da se polnite, brez sile ali ‘moči misli’, ker to ne deluje.

Namreč, če se mi odločimo, da se bomo dobro počutili, ja lahko da se bomo dve uri oz. še to ne, ker bomo samo potlačili, potem pa nam to ne bo uspelo vzdrževat in se bomo začeli kriviti.

V resnici pa človeška psiha sploh ne deluje tako. Človeška psiha in posledično njegovo (dobro) počutje pride počasi, z ljubeznijo in sočutjem.
Želim vam veliko ene nežnosti s sabo in vabljeni na terapevtski proces tudi k nam v Vito Bono.

Komentar je napisala terapevtka Kaja Kocjan – Vitabona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ali je delo na sebi smiselno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka.  Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji  meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.

Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih strupenih staršev.

Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?

Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.

Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.

Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.

The post Svetovanje za pare: Psihično nasilje starih staršev appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)?  Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.

Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:

– primer nepredelanih zlorab

– primer transgeneracijskega prenosa travme

Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.

S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.

Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.

Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.

Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..

Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.

Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor  priporočam terapijo.

In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?

In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Vstop v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 11 let. Že več krat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko, me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem kaj storiti?

_____________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa , zakaj je temu tako in zakaj sprejemate, npr. varanje.

V zameno za katere občutke?  Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več taksnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske,  žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa.

Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam? Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vas obup ,stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine, se lahko vedno znova prebudi.

In kako to, da ste jo pripravljeni se naprej sprejemati? Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor, namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi kaj storiti in da taksne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti… partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji v skupini (TUKAJ)  zaznali veliko jeze in ogorčenja.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, ko pravite, da je samo par dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma?

So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”?

Iz kje toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč?”

Česa se pri tem bojite?

Njegovih reakcij ali lastnih občutkov?

In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli & dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre.

Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem, varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje ok. Vi boste ok. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

____________________________________________________________________________________________________________

Če si vašo zgodbo predstavljate na platnu, kot film in ga ustavite v trenutku, ko izveste za afero.

Kako se počutite? Boli, da bi lahko jokali več dni skupaj, kajne?

Telo vam sporoča, da vas partner ne ceni, ne spoštuje in vas vedno znova rani. Zakaj je tako, bi moral sam ugotoviti s poglobljenim delom na sebi.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Kakšne so vaše izkušnje z moškimi v preteklosti in kakšna prepričanja imate o nasprotnem spolu? Kje je vaša lastna vrednost in kaj se je zgodilo majhni deklici, da dovoli vedno znova ponižanja? Veliko vprašanj, veliko dela na sebi.

Zmorete.

Odgovor je zapisala terapevtka Saša Golob

Podvprašanje:

Res je težka situacija. Odgovori so mi dali vedeti, naj ga zapustim. Nekaj krat sem ga že poskusila zapustiti, a mi je obljubljal vse najboljše. Verjetno ga je sram , pred drugimi pokazati nezvestobo. Hkrati pa me nekaj vleče nazaj, želim mu pomagati. In bojim se, da dobim enakega partnerja. Obiskala bom strokovno pomoč, saj, če ga zapustim niti v novo zvezo ne bom upala.

Odgovor:  Vsekakor se strinjamo, da je najboljše, da poiščete strokovno pomoč. Namreč potrebno je prekiniti ta začarani krog v katerem ste se znašli.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Zato ker boste v povsem novi situaciji, se bo telo odzvalo s stisko, ki pa jo je najboljše zaupati, predelali s terapevtom in tako boste tudi spremenili vrednote, načela in sprejeli novo drugačnost, kot jo poznate in ste je vajeni sedaj.

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj.  In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega. 

Želimo, da boste speljali stvari tako, da bodo dobre za vas. Vsekakor pa svetujemo, da pred odhodom v nov partnerski odnos predelate vaše rane in si postavite meje, ki se jih dosledno držite.  In ne pozabiti, za vsakim dežjem posije sonce. Vse dobro na vaši poti.

Srečno.

The post Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Nadaljujemo z opisi strategij in vaj, ki nam lahko lažje pomagajo prebroditi trenutni stres glede Koronavirusa.

1. Verjemite, da ljubezen močnejša od strahu

Težave z zdravjem pogosto zbudijo strah, ki je nad vsemi strahovi: strah pred smrtjo. Kadar smo soočeni z opomniki našega kratkega življenja, se ljudje premočno fokusirajo na vsak najmanjši znak bolezni. Tako se lahko vznemirimo že, če vidimo nekoga od daleč kihniti – oglasi se namreč naš notranji globinski strah, pred tem da bi se okužili in potencialno umrli. Zato je naše telo v nekem stanju hiper-opazovanja, pretirane senzorne pozornosti, ki je v resnici zelo izčrpujoča za vse, predvsem vse tiste, ki so hipersenzitivni.

V VAJI si vzemite čas za dihanja in se fokusirajte na to, kaj je vaš življenjski namen, smisel in pozitivni vir vašega bivanja – naj bo to duhovno ali v smislu odnosov. Dihajte občutek, da ima vaše življenje lep smisel tudi v teh časih. Osredotočite se na nekaj pomembnega, morda na nekaj, s čimer ste odlašali dlje časa in prevzemite odgovornost za to, kako živite svoje življenje. Fokusirajte se na to, kako vse težke stvari odlagate in se pomirjate sami s sabo. Dihajte in mislite na stavek, da ne glede na to, kaj prinese prihodnost, lahko čutite vse občutke, tudi mir. Osredotočite se na občutja svetovne povezanosti z vsemi ljudmi, ki jih je ta trenutek strah. Poleg svojega lastnega smisla začutite tudi skupnost, ki vas podpira in čuti isto.

2. Ne padite v povečevanje grožnje

Koronavirus je nevaren, s 3,5% smrtnostjo. To pomeni, da moramo vsi resno jemati navodila glede samoizolacije in razkuževanja. Dobro pa se je tudi zavedati, da ljudje radi pretiravamo, ko gre za grožnje, ki so nam nepoznane (v primerjavi s tistimi, ki so nam že domače), kot na primer gripa ali kakšne nesreče. Nenehno soočanje z mediji nam lahko poveča občutke nevarnosti, kar posledično pomeni več strahu.

V tej VAJI zavestno napišite načrt, koliko časa imate namen slediti novicam o virusu. Če zmorete, poskušajte omejiti spremljanje informaciji na pol ure na dan. Določite si urnik, kdaj točno boste spremljali novice. Če še niste, si na telefonih izklopite sprotna obvestila, ki jih prejemate s strani socialnih omrežij in drugih platform. Vi prevzemite kontrolo nad tem, kdaj in koliko časa namenite novicam in spletu.

3. Okrepite skrb zase

Med tem časom, ko vlada korona-strah, je dobro slediti strategijam za zmanjšanje anksioznosti. Spite dovolj časa, redno se ukvarjajte s športom (vadbo), jejte zdravo hrano, prakticirajte čuječnost, pojdite sami v naravo in raziskujte različne tehnike sproščanja. Poskrbite tudi za vsakodnevno sproščenost in humor. Poskrbite za to, da se vaše telo počuti dobro, ustvarjajte z njim, plešite, naredite si kopeli in podobno. Ohranite internetne stike z ljudmi.

Z doslednim rednim prakticiranjem vsega omenjenega boste izboljšali vaš imunski sistem in vaše sprotno počutje. Če vam vse to še vedno ne bi pomagalo, vam svetujemo, da pokličete strokovno pomoč.

The post Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 2.del appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pred kratkim sva si s sodelavko ogledovali stare družinske fotografije, ki so ležale na njeni mizi. Nekaj jih je prikazovalo njeno babico, ki je med gospodinjskimi opravili pozirala pred kamero. Zdelo se je, da so fotografije iz 50-tih ali zgodnjih 60-tih let prejšnjega stoletja. Stala je tam za kuhinjskim pultom, oblečena v svojo srajčno obleko, in pripravljala obrok. Na neki drugi sliki je poplno počesana in v zlikanih hlačah delala na domačem vrtu.

“Takšne se je spominjam,” je dejala moja prijateljica. “Bila je obsedena s tem, da mora imeti popolno hišo in vrt. Njene enolončnice so izgledale bolje, kot so bile okusne in ne spomnim se, da bi v njihovi hiši kadarkoli videla kanček prahu ali umazanije.” Potem je nadaljevala. “Oh, kako je to ironično. Biti popolna gospodinja jo je toliko prevzelo, da sploh ni opažala, da se nihče ni počutil sproščeno in ugodno v njenem domu.”

Tisti izmed nas, z mamami in babicami iz časov pred feminističnimi gibanji, se spominjajo takšnih žensk. Bile so obsedene, nezadovoljne gospodinje o katerih je pisala Betty Friedan v svoji “The Feminine Mistique“. To so bile ženske, katerih svet je bil tako zelo ozko usmerjen na le en delček življenja – gospodinjstvo – da je bila vsa radost naravnost posesana iz njih.

Hvala Bogu, da nismo takšne. Kajne da nismo? Kajne? Ali morda smo? V zadnjih letih sem naletela na pretresljiv trend med svojimi “mamami sovrstnicami”. Medtem ko si ne belimo več neskončno glave nad nasveti za čiščenje in vzorci za šivanje zaves, smo nadomestile to predfeministično pornografijo s postmodernistično starševsko pornografijo v obliki časopisov in člankov o starševstvu. Morda nas ponoči ne drži pokonci skrb kako ohraniti belo perilo zares belo, toda stavit grem, da si nas večina odžira spanec s skrbmi tipa “Zakaj mali Janez še ni odvrgel plenic”. Morda več ne čutimo potrebe, da bi primerjali trdnost našega želiranega nadeva z izdelkom druge gospe na cerkveni pogostitvi, toda nič kaj dosti ne skrivamo skrbi zakaj zna majhna Ela iz igralnice že zavezati svoje vezalke, medtem ko naša petletnica tega še ne zmore.

Drugače povedano, morda nismo več profesionalne gospodinje, ampak ne glede na to, ali ostajamo doma s svojimi otroci, ali hodimo v službo kam drugam, starševstvo smo spremenili v visoko stresno, neskončno zahtevno, pogosto nič kaj razveseljujoče početje. Nedavna študija raziskovalne skupine “Public Agenda” je pokazala, da 76% Američanov starševstvo opisuje kot “veliko težje in bolj zahtevno” od tistega iz njihovega otroštva. Ali si sami stvari otežujemo veliko bolj kot bi zares morale biti težke? Mislim, da ja.

Prejšnji teden sem prisostvovala obroku s starši enoletnega otroka, njihovega prvega. Ko se je zelo prikupen dojenček igral s svojo hrano, mu je uspevalo precej veliko količino pretlačenega graha s svojo majhno žličko spraviti v svoja rdečkasta ustka. “Waau zares ji gre dobro s tole žličko,” sem pripomnila z nasmeškom. “Ja,” je odvrnila njena mama, “Že cel teden zelo trdno delam na tem z njo. Me je kar precej okupiralo tole početje. “Zelo trdno delo z učenjem dojenčka o uporabi žlice? Cel teden? Jo je precej okupiralo? Ne bi smela biti presenečena. Poslušanje te inteligentne, uspešne ženske z magisterijem iz biologije kako naporno se ji je zdelo učenje njenega otročka, da uporabi žlico, je samo eden izmed primerov naše trenutne kulture histeričnega starševstva. Mislim, zaresno, kdaj je starševstvo postalo tako zahtvno? Kdaj je zavidljiva lastnost  involviranega starševstva postala tole? Medtem ko je ena stvar biti zadovoljen – celo ponosen – nad dojenčkovo sposobnostjo da poveže žlico z usti, je nekaj popolnoma drugega, da mama postane tako obsedena s tem, pa naj bo to v praksi ali pa čustveno.

Čakajte, čakajte, se morda sprašujete…. Ali ni avtorica tega članka napisala tudi knjige o starševstvu, ki nalaga staršem, naj naklonijo svojim otrokom več pozornosti? Res sem napisala knjigo z naslovom Povezovalno starševstvo, in res močno verjamem v to, da se dojenčki in majhni otroci najbolje razvijajo ob odzivnostnem stilu starševstva z veliko dotiki. Toda prav tako sem tudi tista mama, ki je spodbujala svojega dveletnika naj se igra v blatu – nekaj ga je zagotovo tudi pojedel – in svojo petletnico naj pleza na drevesa.  Moji otroci so spali z menoj ko so bili dojenčki – odkrila sem, da se tako vsi najbolj naspimo – ampak so tudi uživali ko so prespali kje drugje pri prijateljih ali sorodnikih, in to v vrtčevskih letih.Te dni sem najmlajšemu sinu dovolila naj uživa v svoji rastoči zbirki žepnih nožev. V zadnjih desetletjih se je starševski duh časa preusmeril … v pretiravanje. Sama pač svojim otrokom povem, da sem osnovno šolo že končala in je ne nameravam ponovno. Domačo nalogo bodo morali narediti, brez da bi stala nad njimi.

Pogosto sem svojo filozofijo starševstva opisovala kot “biti nemaren”. Odzivno starševstvo pomeni natanko to: odzivamo se na otrokove potrebe. Kar ni isto kot pretiravanje v starševstvu, kjer pričakujemo, v naprej preprečujemo ali prevzemamo nadzor nad otrokovimi potrebami in razvojnimi nalogami. Seveda  imam tudi jaz svoje  skrbi, tako kot vsak starš.  V mojem primeru gre za to, da se  bojim, da gledajo preveč  televizije  ter da ne razvijajo dovolj močne delovne etike. Skrbi me, da jih bo dejstvo, da so njihovi starši ločeni, pustilo nepopravljivo “poškodovane”. In kot vsi se zavedam, da prvinski strah pred ugrabitvijo vedno lebdi nekje na robu mojih materinskih možganov. Toda iskreno lahko povem, da nisem obsedena z malenkostmi svojega starševanja, in ko se pripravljam roditi četrtega otroka drugemu možu, petnjast let po tem ko sem pri triindvajsetih prvič postala mama, vedno bolj odkrivam, da spadam v manjšino. V zadnjem desetletju in pol se je starševski “zeitgeist” pomaknil … v pretiravanje.

Vedno so obstajali obsesivni, prezahtevni starši, toda bili so izjema in ne pravilo. Obstajale so tri vrste hiper angažiranih staršev in nihče ni želel spadati med njih. Ker so lastno življenje živeli zgolj skozi prizmo starševstva, je veljalo prepričanje, da producirajo arhetipe “mamicinih sinčkov”, otroke, katerim nikoli niso bile dovoljene nobene aktivnosti izven dosega starševskih pogledov in ki so bili ujčkani in varovani pred vsemi tveganji, ki si jih je možno zamisliti. Verjeli smo, da takšno otroštvo povzroča, da so posamezniki v odrasli dobi  nesposobni odločnih, pogumnih potez in prevzemanja vloge vodje – ali celo neodvisnega delovanja.

Do pred kratkim se je verjelo, da so osnovne naloge starševstva vzgoja in socializiranje otrok. Danes pa se takšen preprost mandat zdi kriminalno malomaren. Sedaj starševstvo zahteva da smo konstantno na preži, da vsaki malenkosti otrokovega življenja posvečamo brezpogojno pozornost in da smo obče prisotni pri njihovih aktivnostih.To pretirano starševstvo je postalo epidemija. Cele legije dobronamernih mater in očetov, spodbujanih s strani medijev in trga, se na vso moč trudi ustvariti neskončno kontrolirano okolje zavito v folijo z mehurčki. Od nevroz glede reguliranja spalnih navad dojenčka, do vztrajanja, da mora vse biti brez mikrobov, poskusov, da dom zavarujemo z neštetimi varovali za dojenčke, dokler otrok ne gre v osnovno šolo… Naš trenutni starševski “zeitgeist” je tekmovalen, tržno usmerjen in … izčrpajoč.

Toda, ne glede na to kako zahtevni smo do sebe, smo še bolj zahtevni do svojih kolegov staršev. V svoji študiji starševskih odnosov so pri Public Agenda ugotovili, da nas 6 od 10 druge starše ocenjuje kot zgolj “še kar” ali “slabe”pri vzgajanju otrok. In danes je eden izmed načinov kako biti boljši od teh “še kar” in “sabih” staršev to, da kupimo boljše stvari. Naše starševske anksioznosti sedaj vključujejo še prepričanje, da brez popularnih, najnovejših starševskih pripomočkov, uspešno vzgajanje ni več mogoče. V bistvu si več ne izberemo vozička, ampak starševsko identiteto. Ste trendi Bugaboo ali Mclaren tradicionalist? Bog ne daj, da se na igrišču prikažete z vozičkom iz supermarketa. Kako neokusno! Ena mama s katero sem govorila ob pisanju tega članka mi je priznala, da si je pridobila novo kreditno kartico, zgolj da bi lahko plačala 1000 dolarjev za novi Stokke Xplory. Ob tem je občutila, da bo vsaj eno stvar za svojega sina naredila bolje od drugih na igrišču.

Peggy O’Mara iz časopisa o materinstvu in zavzeta opazovalka ameriških staršev zadnji dve desetletji, pravi da verjame, da komercijalizacija starševstva prikriva naše nesigurnosti (občutek nevarnosti). “Menim, da veliko ljudi potrebuje veliko opreme za dojenčke ker veliko ljudi svoje otroke koristi za identificiranje v družbi in sodi druge glede na to, katerega izmed produktov za otroke imajo” pravi O’Mara. Ne me narobe razumet. Vem, da je aktivno, vključevalno starševstvo zelo pomembno. Za tiste izmed nas, ki smo se tega lotili, je vzgajanje otrok zanesljivo med najbolj pomembnimi nalogami, ki jih bomo kadarkoli počeli. Pravzaprav se strinjam z Jackie Kennedy in njeno znano izjavo: “Če se spopadate z vzgojo otrok menim, da ni nič kaj dosti drugega kar počnete pomembno.” Postavlja pa se seveda vprašanje ali obsesivno, vseprisotno, pretirano starševstvo, ki je postalo stalnica sploh koristi našim otrokom, ali nam? Ali s hiper fokusom na starševstvu zapletamo ravno to kar želimo izpopolniti?

Pred skoraj desetimi leti je pisateljica Judith Rich Harris prišla na naslovnico Times-a s svojo noro popularno knjigo The Nature Assumption, v kateri je zagovarjala, da morajo starši nehati toliko skrbeti. Toda Harrisova je svoje prepričanje popeljala še mnogo dlje s trditvijo, da je razlog zakaj morajo starši nehati toliko skrbeti, v tem, da to kaj starši naredijo, ali ne naredijo, ne vpliva kaj dosti na to kakšni bodo otroci postali. Harrisova je bila v popolni zmoti. Starši imajo ogromen vpliv na to, kakšni bodo njihovi otroci postali, in ravno to je razlog, zakaj moramo biti kritični do obsesivnega, perfekcionističnega, s kontrolo obsedenega starševstva in takšne kulture v kateri živimo. V bistvu pospeševanje zmožnosti otrok za samostojno življenje, da se znajdejo sami, da kaj sami pogruntajo in da postanejo oni sami, brez pretiranega vmešavanja staršev, je samo po sebi glavna naloga starševstva.

Vse večja obsedenost staršev z ustvarjanjem dezinficiranega okolja brez mikrobov je učni primer kako je pretirano starševstvo kontraproduktivno. Pred petnajstimi leti, ko sem svojega prvega dojenčka pripeljala domov iz porodnišnice, sva z njegovim očetom dobila navodila, naj ga ne izpostavljava očitno bolnim ljudem dokler je še novorojenček. Po tem nama je pediater povedal, da je izpostavljenost domačim in okoljskim mikrobom med otroštvom del vzpostavljanja zdravega imunskega sistema. Leta 2007 se starši med odrašćanjem otrok trudijo ustvariti umetno okolje brez bacilov. Ne le da se izogibajo izpostavljati otroke bolnim ljudem, svoje otroke obdajo z antibakterijskimi geli, mili in čistili. Kupujejo igrače in otroško opremo s površinami odpornimi na mikrobe, obisk trgovine pa zahteva posebno narejeno pokrivalo za nakupovalni voziček, ki služi temu da prepreči, da otrok pride v stik s tujimi bakterijami. Medicinski delavci naprošajo starše naj prenehajo z “anti-mikrobi” histerijo, saj ta namesto, da bi preprečevala bolezni pri otrocih, te pravzaprav povzroča. Vzpodbuja razmnoževanje bakterij odpornih na zdravljenje in preprečuje izpostavljenost otrok zdravim količinam mikrobov, ki krepijo imunski sistem. Ja, izkaže se, da so stari navadni bacili dobri za otroke. In to je stalnica. Ko starši skušajo organizirati življenje otrok na mikro nivoju, so vsi na izgubi. Mame in očetje se izgubijo v svojih vlogah, otroci se pa nikoli niti ne najdejo.

Umazanija, razočaranje, zdolgočasenost, frustracija, konflikti in občasne nesreče na igrišču. Vse to pomaga otrokom zgraditi lastne mehanizme za spopadanje z izzivi, kreativno in duhovno jedro ter občutek samozavedanja. Tukaj je torej moj nasvet staršem : stopite korak nazaj. Sprostite se. Uživajte. Vaš dojenček bo spal tudi brez da bi vas strokovnjak obiskal na domu. Vaš malček bo slej ko prej pustil plenice za sabo. Obljubim vam. Voziček iz supermarketa ne bo vas in vašega otroka označil za zgubo. Dovolite svoji malčici, da se igra v umazaniji in pustite naj se v vrtcu spopadejo s sosolcem, ki jo ščipa. In za božjo voljo, pustite naj dojenček sam pogrunta žlico.

Prevedla in uredila: Ana Prtain

Originalen članek: https://www.babble.com/baby/attachment-parenting-over-helicopter-parents/

The post POVEZOVALNO STARŠEVSTVO ali PRETIRAVANJE – KJE JE MEJA? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.