Živijo.

Rabila bi samo malo spodbude oz. dvig energije. Že skoraj ves januar sem totalno na dnu.

Nobene volje, nobene motivacije. Vse kar sem prej počela zase, za dvig energije mi je sedaj brez veze. Živim kot en duh, senca sama sebe.

Naj povem, da sem šla lani čez močan proces, da sem začutila svojo vrednost in dejansko sem jo.

Bila sem taka, kot sem si želela, žarela sem, poznala svoje želje.

Vendar nekaterih stvari potem nisem zmogla speljati in sem spet povozila sebe. In spet sem padla na dno in sedaj se ne zmorem pobrati. Zdi se mi, da nič več na smisla (to delo na sebi, sledenje sebi…). Prosim za kako spodbudno besedo. Hvala

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Zimski meseci so najtežji, ni dovolj svetlobe, sploh januar je težek mesec, namreč decembra je veliko dogajanja, veliko druženja, januarja pa je en občutek, kot da vse potihne, pade v neko luknjo.

Vendar pa samo meseci niso v celoti krivi za vaše počutje.

Od kod vam je že znano to, da vam je skrb zase ‘brezveze’?

Koliko je manjkalo nekega veselja, življenjske energije v vaši družini, ko ste odraščali?

Čestitam, da ste šli čez ta proces in predvsem sem vesela za vas, da ste lahko vsaj za nekaj časa začutili sebe.

Napisali ste nekaj res ključnega – da niste zmogli.

Ne, da niste hoteli, ampak niste zmogli. In je ok, včasih pač ne zmoremo. Torej niste sebe povozili, vendar pa niste zmogli končati kar ste si zadali. Mogoče še boste. Hkrati pa glede na to, da ste tukaj se obrnili po nasvet, meni to že kaže, da še vedno želite življenje zajeti s polno žlico.

Se pa tole bere kot da bi mogoče lahko bil začetek kake depresivne in/ali anksiozne motnje.

Kako spite?

Spite morda preveč, premalo?

Kako je s hrano?

Jeste preveč, premalo?

Kako je z osebno higieno, jo zmorete vzdrževati?

Če karkoli od tega ne deluje kot bi moralo, priporočamo obisk kliničnega psihologa ali psihiatra.

Definitivno je delo na sebi nekaj kar ni ravno prijeten proces. Jaz vedno rečem klientom, da je terapija za pogumne, ker ja, je težek proces. Ampak v tem procesu imate eno zdravo osebo – terapevta, ki vas drži za roko čez vso vašo temo. Poleg tega pa, po tem procesu življenje kar naenkrat postane jasno, umirjeno, naravno začnete živeti na način, da se polnite, brez sile ali ‘moči misli’, ker to ne deluje.

Namreč, če se mi odločimo, da se bomo dobro počutili, ja lahko da se bomo dve uri oz. še to ne, ker bomo samo potlačili, potem pa nam to ne bo uspelo vzdrževat in se bomo začeli kriviti.

V resnici pa človeška psiha sploh ne deluje tako. Človeška psiha in posledično njegovo (dobro) počutje pride počasi, z ljubeznijo in sočutjem.
Želim vam veliko ene nežnosti s sabo in vabljeni na terapevtski proces tudi k nam v Vito Bono.

Komentar je napisala terapevtka Kaja Kocjan – Vitabona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ali je delo na sebi smiselno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S sestro sva včasih obe živeli doma pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo težavna, z njo je bilo življenje peklensko. Jaz sem se odselila od nje in sem končno srečna, z eno izjemo… Sestra še vedno živi pri mami ,  je nesrečna, z veliko težav-ami  v zvezi z mamo in jaz to vsak dan poslušam.  Vsakič, ko je nova težava ,pokliče. Tudi mama me kliče in razlaga svojo plat težav. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih težav, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove težav-e? Rada bi samo živela mirno življenje, brez njihovih težav. Kako lahko to rešim, brez da bi sestro na smrt užalila?

Spoštovana gospa. Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak. In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli. Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični, da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”.

In ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”.

V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…).

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre. Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori.

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla. Ampak verjamem,da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled.

Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila.

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo. Temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika.

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole. Gotovo primomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra, če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas.

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali.

Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo. A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem ni prostora za nas.  Če ne pa naš prostor ni spoštovan, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro. Predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe.

Komentar je napisala terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Težaven odnos s sestro: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.