Pozdravljeni! Na Vas se obračam z mojo iskreno, iz globin duše napisano zgodbo in težavami.
Moje otroštvo je bilo težko. Ločitev, mama je našla novega partnerja. Bilo je ogromno nasilja. Agresija. Policija. Od očeta do mame. Pink ponk žogica sem bila. Doma še več agresije. Grdi, neprimerni pogledi očima. Občasno kak pok po zadnjici. Bila sem majhna punčka, nisem se znala zaščititi, vedela sem, da dotiki niso primerni. Potem se je pa zgodilo. Njegov brat me je kot 9 letno punčko zlorabil. Ne posilil, do tega ni prišlo, ker sem najprej zmrznila, potem pa ušla.

Grozni dotiki.

Moje bistvo, moje otroštvo. Šlo je. Vsi so me pustili na cedilu. Vsem sem povedala. Mami, očetu, učiteljici. Oče je mahnil z roko, vseeno mu je bilo. Mama je jokala a ostala z njim, očimov brat je še lahko hodil na obiske. K nam domov. Očim in mama sta me pretepla. Gnusila sem se sama sebi. V oš sem hotela narediti samomor, a ga nisem. Ostala sem močna. Imela sem dve majhni sestrici. Učiteljica je prijavila socialni. Z mamo in očetom smo bili poklicani tja. Očim je z grožnjami dosegel, da me je mama prisilila lagati na socialni. Pretepel me je, spet. Očim. Da sem izzivala njegovega brata. Pri devetih letih. Odraslega moškega. Oče ni trznil. Delavke na socialni so rekle, da sem iskala pozornost. Spet sem bila ponižana. Niti toliko, da bi me povprašale brez prisotnosti staršev.
Življenje teče dalje. Očimovega brata sem še kar videvala. Rane so bolele. Gnus. Jok. Gnus. Odrasla sem. Mama ostala sama, ker je očim umrl za rakom. Nisem jokala. Privoščila sem mu. V srednji šoli me je zadelo.

Bila sem zlorabljena.

Po glavi so mi šle črne misli. Preveč si zaupala. Morala bi prej oditi. Sama si šla v tisto sobo. Preko šole sem našla in šla na terapije. Pisala bi naj dnevnike. S terapevtko sva se pogovarjali. Nisem ji zaupala. Posipala je sol na rano. Da če ne bom redno hodila, je nevarnost, da sama zlorabim otroka ali več njih v odraslosti. Ker bodo rane nepredelane. Od takrat več nisem šla blizu. Leta so tekla. Sem v poznih tridesetih. Našla sem si partnerja. Ljubeč, pozoren, brez čustvene prtljage. Vse sem mu povedala. Zasovražil je mojo mamo, da me ni zaščitila. Ne pogovarjata se več. Mama joče, to je pa to. Vsaj reče tako. Meni. Ko se slišiva.
Vse to je bilo nekaj let tiho. Mirno. Rodila sem otroka. Sinkota. Čudovit otrok je. Nezahteven, majhen, nedolžen, pameten, prekrasen.

In veste kaj se je zgodilo? Stvari se vračajo. V obliki mor. Tokrat uidem.

Ampak ne uidem mislim, da moram zaščititi otroka. Kaj če mu kdo škodi, kot je meni? Paranojo je opazil partner. Pomirja me. Prinese mi čtivo. Umirjam se. Čez glavo mi brenči, da bom zaradi manjkanja na terapijah pedofilka. Gabim se sama sebi. S težavo previjam sinka. Strah me je. Kaj če kaj začutim? Postanem pošast? Ne upam ga kopati! Strah, strah. Spet preberem čtivo. Da ne šteje prva, grda misel. Nisem pošast. Strah. A sem? Je imela terapevtka prav? Spet sem si nabrala materiala. To hočem predelati. Sama. Je to sploh možno? Prosim za nasvete. Hvala.
P.S: Prebrala sem si Neme krike. Marsikje sem se našla. Kot otrok sem kazala veliko znakov, ki sem jih potem ozavestila.

__________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaš pogum, iskrenost in ranljivost. Vaša zgodba je zares pretresljiva…
Veliko ste že doživeli in si predstavljam, da že samo pisanje ponovno prebuja spomine in telo.

Torej: občutki gnusa, sramu, nevrednosti so po spolnih zlorabah izjemno pogosti in v tem smislu “normalni”. Vedno pa so totalno krivični do žrtve, ki mora poleg krutosti zlorabe živeti še življenje v krutosti občutkov. Takšne stvari so kriminal in se ne bi smele dogajat nikomur. Ob vasi zgodbi mi ostaja res toliko krutosti, da ne vem, kaj je za vas bilo hujše: ali nenehno nasilje, ali odsotnost ene zdrave varne odrasle osebe, ali incest, ali dodatne zlorabe (ko nihče ne verjame), po potem se ranjen odnos s terapevtom… po svoje pa ste vse to preživeli in samo čestitam vam, da ste v resnici v marsičem šli prek stvari in ste v partnerskem odnosu rodili otročka, kljub nezaupanju in težki preteklosti… v taksnih primerih se mi res zdijo odločitve za odnose precej otežene.

V vaši zgodbi mi ostaja res ogromno krivde, kot da je z vami kaj narobe.

Čutiti je, da ste v terapevtskem procesu kot postranski produkt prejeli dodaten strah, ravno takrat, ko bi morali dobiti varnost in zaupanje, da ste vi ok.

Ampak kakorkoli že stvari v resnici so (če nekje čutite to, česar se najbolj bojite), niste pošast. Ok? Niste pošast. Niste vi.

Četudi bi vam reagiralo vaše telo na neko misel, ali obliko spolnosti, ki ni za ostale navadna, je to le (sicer res alarmanten) znak, da se oglaša zloraba. Zloraba pa niste vi. Zloraba niste vi.

Verjamem, da so v vas te stvari trenutno se prepletene in da vas zelo skrbi, da ste to vi – ampak zloraba niste vi. Gnus niste vi. Nevrednost niste vi. So se pa ti občutki npr. gnusa po krivici zasidrali tako zelo globoko v vas, da verjamem, da jih čutite kot del sebe in se jih bojite. Ampak to niste vi, vi ste veliko več.

Enkrat sem slišala od ene terapevtke en stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila in sicer: občutek strahu je naša največja varovalka, da nečesa, kar se bojimo, ne bomo storili.

Morda vam bo moj predlog nenavaden: toda vas strah je vaša varovalka. Je vaša varnost. Dokler ga imate, je lahko zloraba se tako glasna in divja in dela marsikaj, pa vas ne more “premagati”. Dokler se bojite, da bi zlorabili lastnega otroka, ga niti slučajno ne boste. Ne vem, koliko vam je (npr na lestvici od 1-10) naporen ta strah in koliko imate zaradi njega posledic (kakšna povečana tesnoba mogoče npr?, nočne more ste omenjali…) – ampak če menite, da imate najvišje številke in da se oglaša na drugih področjih in vam škodi, potem potrebujete strokovno pomoč. Ne, ker bi bilo z vami kaj narobe (!), ampak ker je kruto živeti tako naporno življenje. Ker si ga nihče ne zasluzi…

Tako zelo mi je žal, da ste od terapije odnesli stavek, da boste vi tudi ponovili stvari. Kruto je to, da je bilo spet tako, da je bilo namesto varnosti spet nevarno (kot najprej doma, kot potem po ločitvi, kot po incestu, kot po očimovem maltretiranju, kot po maminem izdajstvu, kot po izdajstvu šole in CSDja), potem se terapevt. In joj, medtem ko to pišem, vam res verjamem, da vam je noro težko zaupati sploh v kakšno institucijo oz strokovno osebo, da bi vam pomagala.

Če vam pa niso, ko ste bili v najbolj ranljivi situaciji. To se ne bi smelo dogajati in tudi terapevti moramo biti pri zlorabah izredno pozorni na to, kako ubesedimo stvari….

Zato nočem biti še en terapevt, ki vam ponavlja travmo, ampak kot ste sami brali v knjigi – posledice zlorab so res izjemno različne in ni ga človeka, ki bi lahko tako na blef napovedal, kakšna bo vaša…. osebno vsem zlorabljenim svetujem terapijo, ampak nujno pri izkušenih terapevtih (!), torej tukaj odpadejo kakšne brezplačne opcije ali stažisti ipd, pač pa pridejo v poštev ljudje, ki imajo sočutje, izkušnje in znanje. Terapijo ne svetujem zato, ker bi mislila, da vsak zlorabljeni zlorablja naprej (ker to dejansko ne drži!), pac pa zaradi transgeneracijskega prenosa travma (vaših strahov – kaj če bodo drugi kaj storili).

Vam iskreno priznam, da imamo najbrž po vsem slišanem na terapijah tudi terapevti malo večjo odzivnost na možnost zlorab, tako da vas v tem delu zelo čutim.

In včasih rečem strankam, ki so preveč prestrašene za svoje otroke, da se mi zdi boljše tako (da je pri mamah povečan strah), kot pa da je odsotnost strahu. Skratka strahu ne vidim kot slabo stvar, dokler ne omejuje nas ali otroka. Partner se najbrž tudi ustraši (in sicer omenjenih omejitev), zato vas hitro pomirja (zelo verjetno tudi iz lastnega strahu). Ampak vse to načeloma težko ocenimo sami, zato vedno priporočam tretjo, strokovno osebo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje ne postanejo pedofili čez noč, sploh ne, če se tega bojijo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje trpijo. Tako kot vi omenjate: življenje v prekrutem strahu in občutku vnaprej, da je z vami nekaj narobe – to je nevzdržno. In tega trpljenja ne rabite več prenašati.

Zlorabe je že konec, mimo je… saj veste, kaj pravi Tanja RS: potres se je že zgodil, to so samo popotresni sunki.

Samo občutki so se….če ste prebrali njeno knjigo, ste že storili največ, kar se tice literature pri nas (ker je to naša najboljša literatura s področja spolnih zlorab). Če ste morda začutili avtorico, kot nekoga, ki zmore začutiti tudi vašo osebno stisko, vam jo toplo priporočam.

Tanja Repic Slavic je specializirana za spolne zlorabe in jo vedno priporočam-predvsem kot srčno in izkušeno osebo. Ob njej pa npr tudi Saro Jerebic, Alenko Lanz, Institut Addictiva, tudi sama delam s spolnimi zlorabami.

Vem, da je na prvo žogo nora misel, da vas spet pošiljam med volkove (terapevte brez občutka)… ampak tudi volkovom lahko rečete dovolj je. Stop.

Tudi terapevtom lahko rečete v obraz: ne zaupam vam, zlorabili ste me, bojim se vas, skrbi me, da me boste izdali… ipd.

Tudi v terapevtskem prostoru lahko postavite meje (tega smo celo veseli).

Vem, da je to za vas izziv – ker doma niso bile slišane, ampak zdaj ste odrasli in vam zaupam, da boste z vsem znanjem znali poskrbeti zase.
Privoščim vam zdrav terapevtski odnos, da boste en dan sproščeni in v sebi svobodni, brez nočnih mor.

Saj veste, že tako lahko družinske rane zacelimo samo v varnih odnosih; ko gre za incest, pa sploh ne upam pomisliti, da komu ne bi predlagala terapije.

Pa se enkrat – ne ker bi bil kdorkoli pošast (!), ampak ker se mi zdi, da si vsi, še posebej zlorabljeni, zaslužijo polno in vredno življenje.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 11 let. Že več krat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko, me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem kaj storiti?

_____________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa , zakaj je temu tako in zakaj sprejemate, npr. varanje.

V zameno za katere občutke?  Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več taksnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske,  žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa.

Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam? Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vas obup ,stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine, se lahko vedno znova prebudi.

In kako to, da ste jo pripravljeni se naprej sprejemati? Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor, namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi kaj storiti in da taksne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti… partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji v skupini (TUKAJ)  zaznali veliko jeze in ogorčenja.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, ko pravite, da je samo par dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma?

So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”?

Iz kje toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč?”

Česa se pri tem bojite?

Njegovih reakcij ali lastnih občutkov?

In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli & dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre.

Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem, varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje ok. Vi boste ok. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

____________________________________________________________________________________________________________

Če si vašo zgodbo predstavljate na platnu, kot film in ga ustavite v trenutku, ko izveste za afero.

Kako se počutite? Boli, da bi lahko jokali več dni skupaj, kajne?

Telo vam sporoča, da vas partner ne ceni, ne spoštuje in vas vedno znova rani. Zakaj je tako, bi moral sam ugotoviti s poglobljenim delom na sebi.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Kakšne so vaše izkušnje z moškimi v preteklosti in kakšna prepričanja imate o nasprotnem spolu? Kje je vaša lastna vrednost in kaj se je zgodilo majhni deklici, da dovoli vedno znova ponižanja? Veliko vprašanj, veliko dela na sebi.

Zmorete.

Odgovor je zapisala terapevtka Saša Golob

Podvprašanje:

Res je težka situacija. Odgovori so mi dali vedeti, naj ga zapustim. Nekaj krat sem ga že poskusila zapustiti, a mi je obljubljal vse najboljše. Verjetno ga je sram , pred drugimi pokazati nezvestobo. Hkrati pa me nekaj vleče nazaj, želim mu pomagati. In bojim se, da dobim enakega partnerja. Obiskala bom strokovno pomoč, saj, če ga zapustim niti v novo zvezo ne bom upala.

Odgovor:  Vsekakor se strinjamo, da je najboljše, da poiščete strokovno pomoč. Namreč potrebno je prekiniti ta začarani krog v katerem ste se znašli.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Zato ker boste v povsem novi situaciji, se bo telo odzvalo s stisko, ki pa jo je najboljše zaupati, predelali s terapevtom in tako boste tudi spremenili vrednote, načela in sprejeli novo drugačnost, kot jo poznate in ste je vajeni sedaj.

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj.  In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega. 

Želimo, da boste speljali stvari tako, da bodo dobre za vas. Vsekakor pa svetujemo, da pred odhodom v nov partnerski odnos predelate vaše rane in si postavite meje, ki se jih dosledno držite.  In ne pozabiti, za vsakim dežjem posije sonce. Vse dobro na vaši poti.

Srečno.

The post Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spolna zloraba ni enakovredna igra dveh, pač pa kaznivo dejanje enega nad drugim.

Pred dnevi je bila objavljena kolumna Vesne Vuk Godina o spolnih zlorabah, ki je osvetlila zanimiv sociološki pogled na holivudsko ameriško družbo. Gre za kraj, kjer se dnevno odvijajo boj za prevlado, boj za vloge, boj za uspeh. Hollywood je res zanimiv in nepogrešljiv, a vsebuje tudi zlorabljajoč boj. V omenjeni kolumni je bilo izpostavljeno vprašanje konsenzualnosti spornih spolnih dejanj, ki naj bi jih zagrešil znani ameriški producent Harvey Weinstein. Iz interpretacije Vesne Vuk Godina je bilo moč razbrati precejšnje nepoznavanje osnovnih mehanizmov (spolne) zlorabe. Kot družinski terapevt dnevno delam z žrtvami spolnih zlorab – naj bodo to brutalna posilstva ali skoraj neopazni dotiki – imam pa za razliko od akademskih avtorjev drugih znanstvenih smeri več neposrednih izkušenj in žrtve takšnih zlorab tudi razumemo. Oziroma naj bi bi jih razumeli. Seveda je holivudsko življenje precej drugačno od poprečnega slovenskega, toda večina obširnejših raziskav spolnih zlorab izhaja ravno iz Združenih držav.

Spolna zloraba – žrtev vsaka tretja ženska (SZO 2016) in vsak peti moški.

Spolna zloraba je vsaka neželena spolna aktivnost, pri kateri storilec uporablja silo. Fizično ali psihično. Če izhajamo iz dejstva, da je po laični oceni Vesne Vuk Godina Harvey Weinstein pokvarjenec, ki si brez debate zasluži obsodbo, potem v nadaljevanju težje razumemo njeno nepotrebno razpravo o soudeležbi oziroma celo o sokrivdi žrtev. Spolni odnos se namreč zgodi, kadar si dve osebi želita spolnosti in se zanjo odločita brez prisile, v nasprotnem primeru, logično, govorimo o spolnem nasilju. Radhika Coomaraswamy pod spolno nasilja izrecno navaja spolno nadlegovanje, ki vključuje zahtevo po spolnih odnosih, v zameno za kaj drugega (npr. službo). Stroka si je glede tega tudi sicer precej enotna. Glede na to, da tuji mediji poročajo, da se je omenjeni producent odločil za zdravljenje zasvojenosti s spolnostjo, je s tem celo sam dal jasno sporočilo, da ima težave na tem področju. Zato razprava o vzajemni igri v tem primeru absolutno ni na mestu.

Spolna zloraba – mehanizem izsiljevanja

Spolno zlorabljeni se navadno res kontinuirano ciklično zapletajo v zlorabljajoče odnose, ampak ne iz koristoljubja (čeprav se ta ekonomski vzrok pogosto pridruži glavnemu, tj. psihološkemu vzroku), ampak zato, ker jih v to žene mehanizem kompulzivnega ponavljanja nepredelanih vzdušij. Termin kompulzivnega ponavljanja nakazuje, da se storilci in žrtve res med sabo nezavedno prepoznajo, nikakor pa niso v tem enakovredni, še manj pa da bi bili del iste igre. Ne moremo namreč zanemariti disproporcionalnost socialne moči in percepcije integritete v medijskem prostoru. Storilec pri svojem delovanju namensko uporablja mehanizem izsiljevanja, ki so ga žrtve pogosto že bile deležne v preteklosti. Žrtev spolne zlorabe z vsakim novim poskusom ponavljanja starega vzorca naivno, utopično upa, da se bo tokrat situacija spremenila in da naslednjič ne bo več zlorabljena. Tega mehanizma se dobesedno ne zaveda. Kar pa ne pomeni, da ni odgovorna – ampak izključno zase, nikakor pa ne za dejanja storilca. Za izvedbo nasilnega dejanja namreč nista potrebna dva, pač pa le eden. Za nasilno dejanje lahko prevzame odgovornost izključno storilec.

Nagnjenosti k ponovitvam

Da se žrtev kontinuiranih zlorab zares zave svojega početja (nagnjenosti k ponovitvam), je treba slednjega v procesu terapevtske obravnave sočutno ubesediti. To je nujno zato, da žrtev prepozna svoje slepe pege, svojo ranjenost in da se ne spravlja več v nevarne situacije, ki se po pravilu končajo še slabše kot predhodne. Če pa žrtvi sredi terapije (ali pa kjer koli drugje pravzaprav) pripišemo krivdo ali soudeleženost v procesu zlorabe, jo s tem ponovno zlorabimo. Še posebej, ker se žrtve vedno čutijo osramočene in krive, še preden jim to pripišejo tudi ostali. Nekatere žrtve zaradi travmatičnih izkušenj ter raznih občutkov (strah, krivda, sram ipd.) spolnega nasilja ne bodo nikoli prijavile. Zato so stavki, ki žrtve obsojajo, češ da bi lahko naredile prijavo, pa jo niso, izjemno destruktivni in tega bi se moral zavedati vsak. »Vsaka, ki jo je Weinstein prisilil v seks ali jo celo posilil, bi lahko odšla takoj na policijo. In dejanje prijavila. Pa ga ni. Bile so tiho«, je misel, ki v tem smislu povsem zgreši bistvo problema. Jemati si pravico razpravljanja, zakaj žrtve ne oddajo prijave, je precej pogumno. Pogumno zato, ker ne moremo vedeti, kako se bo počutila žrtev, ki bo to prebrala in kam jo bo odneslo.

Spolna zloraba – realna zgodba

Ena od mojih nedavnih terapevtskih izkušenj je tudi delo s parom, kjer je dekle pred kratkim doživelo spolno zlorabo, in sicer v obliki posilstva. S storilcem se je tisti večer prej družila, ampak je vseeno izrazila nestrinjanje s spolnim aktom pred dogodkom. Kar pomeni, da je povsem evidentno, da se je odvilo spolno nasilje – čeprav bi morda kdo polemiziral, zakaj se je z njim sploh družila in zakaj ga ni ustavila? Ali pa zakaj ga ni prijavila? Vse to je irelevantno, ko pride do obravnave zlorabe. Nazadnje klienta nista prišla na terapevtsko srečanje v dogovorjenem roku, ker je imela gospa pred kratkim neljubo srečanje s storilcem, tik zatem pa ji je še prijateljica rekla, da »se dela žrtev«. Žrtvi je rekla, da se pretvarja. Da ni res. Sledil je poskus samomora. Zaradi ponovnega srečanja in ene same nepremišljene izjave.

Vzdušje po spolnih zlorabah je izjemno senzitivno, travmatično in žrtve šele postopoma dojemajo šok, v katerem so se znašle. In če v tem trenutku naletijo na neslišanost ali obsojanje, je to lahko zanje tudi življenjsko nevarno.Besede in prepričanja imajo težo. Sploh prepričanja, ki so napačna in ki lahko prizadenejo. Za spolno zlorabo nikakor nista odgovorna dva. Ali ste vedeli, da je pri brutalnih zlorabah pogost primer, ko nekdo jasno izrazi svoj »ne« in ne želi odnosa, ker pa se posiljevalec ne ustavi, se vseeno zgodi organska sprememba v telesu in žrtev doživi orgazem, pri tem pa se gnusi sama sebi? Pri takih primerih je še huje, ker je krivda žrtve intenzivna in posiljevalca sploh ne zmorejo prijaviti. Vam je poznan izraz »Stockholmski sindrom«? Nanaša se sicer na odnos med ugrabitelji in žrtvami, ampak je njegove vidike možno prepoznati tudi v primerih spolne zlorabe, ko ima žrtev kljub gnusu in odporu močno potrebo, da storilca zaščiti, ali pa ji celo postane (spolno) privlačen. To je pogosto npr. pri tistih primerih, kjer so žrtve doživele incest v otroštvu. To sta le dve brutalni posledici, ki splošni javnosti načeloma nista samoumevni.

Spolna zloraba – manjši tabu kot včasih

Kljub temu, da so danes spolni napadi manjši tabu kot v preteklosti, še vseeno veliko primerov ostaja neprijavljenih, ali pa že zastarajo, ko žrtve prvič začutijo željo po prijavi. Pritiskanje na krivdo žrtve seveda včasih deluje tudi pozitivno, a le na kratek rok. Na krivdo so občutljive žrtve spolnih zlorab, ki se v sebi že tako ne čutijo dovolj vredne, potem pa jih še osramotimo s tem, kaj vse bi morale narediti, da bodo za nas sprejete. V resnici se potem čutijo še slabše, če jih ne ovrednotimo. Res je, da tišina ne pomaga nikomur in da s tem najbolj škodijo sebi in vsem ostalim, ki pridejo v stik z rabljem. Ampak prijave so del njihove osebne odločitve, na katero s pritiski krivde ni priporočljivo ukrepati. Žrtev, ki bo podala prijavo, zaradi zunanjega pritiska, se lahko sredi procesa še bolj zlomi in ponovno počuti zlorabljeno. Dokazovanje spolnega nasilja je za žrtve namreč izjemno ponižujoče: ponovno opisovati travmatično izkušnjo, ponovno izpostaviti svoje telo (če želijo karkoli dokazati, so slednji nujni) in dati se raztrgati odvetnikom, v znanih primerih pa tudi javnosti, pač ni enostavno. Po drugi strani pa si žrtve na tak način lahko ponovno povrnejo svoje dostojanstvo in dobijo nazaj svojo moč in kontrolo. In to je osnova, ki jim po travmatični izkušnji pripada.

Spolne zlorabe se ne dogajajo samo v Hollywoodu

Holivudski svet res ni naš svet, a hkrati ni tako oddaljen. Tudi pri nas se igralci in igralke srečujejo s kompromisi lastnih meja in boja za obstanek, prevlado. Tudi pri nas obstajajo tihe zgodbe, kjer so igralci v podrejenem položaju pripravljeni požreti marsikaj, ali pa so se na to že navadili. Z vsako zlorabo več ta zgublja svojo travmatičnost, ker jo žrtev lahko ponotranji, posvoji. Kar pa ne pomeni, da zlorabe ne nosijo močnih posledic. Telesa zlorabljenih na to navadno močno opozarjajo. Zlorabe se zagotovo ne dogajajo samo v filmskem svetu. Dogajajo se na vseh področjih našega življenja, v šolstvu, politiki, cerkvi in še marsikje.

Lupita in zloraba

A če se ustavimo za trenutek v Hollywoodu. Zgodbe igralk so precej jasne. Igralke, ki so omenjene v kolumni, v resnici bojda niso spisale pisem podpore. Celo Quentin Tarantino je priznal, da je vedel za zlorabe, ker naj bi Weinstein nadlegoval celo njegovo ženo. Lupita Nyong’o, ki je zaslovela s filmom Dvanajst let suženj, se je izpostavila s svojim primerom, kjer se spolna zloraba ni zgodila v brutalni obliki posilstva. Rdeča nit je vseeno jasna: kot ženska je ob producentu Weinsteinu nenehno doživljala ponižanja, nespodobna povabila in kontinuirano postavljala razmejitve. Kot da je samoumevno, da jih mora. In preživela, kljub temu, da je njegove ponudbe za delo celo zavrnila. Ampak tudi ona o tem ni upala javno spregovoriti, ker se je bala etiketiranja in obsojanja. Šele druge prijave so ji dale pogum in spodbudile tudi njeno izpoved. Primer Lupite Nyong’o kaže na to, da prijave so pomembne in potrebne in da je treba žrtve opolnomočiti v to smer. Še bolj kot to, pa piše, da ni vedela, da živi v svetu, kjer bo komu mar za njeno izkustvo s producentom. Želi si, da bi že prej čutila, da obstaja svet, ki bi imel posluh za njeno bolečino, da bi vedela že prej, da pravica lahko obstaja.

Ali ta svet obstaja pri nas? Na kaj pomislite, ko slišite o še eni prijavi posilstva? Bi raje zaščitili storilca ali žrtev? Bi raje razglabljali o tem, kaj bi morala žrtev narediti prej? Ste se vprašali kdaj, zakaj ste nagnjeni k eni ali drugi “rešitvi”? In zakaj tako razmišljate? Kakšen je namen vašega razmišljanja?

Dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen!

Kot terapevtka sem vedno znova šokirana, ko med strokovnimi izobraževanji ali pa celo med svojimi znanci naletim na pavšalne izjave, kot na primer “zakaj se pa ni zaščitila?”, “kaj je pa tam iskala?” ali “zakaj ga ni prijavila?”. Ste kdaj pomislili, da ravno te izjave in dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen? Kajti ravno takšno prelaganje krivde na žrtev tej onemogoča, da se postavi na noge. Poleg individualnega odgovora je seveda ključen tudi kolektivni, torej družbeni. Ob škandalu z Weinsteinom in še tisočimi neodkritimi malimi weinsteini se zastavlja vprašanje, ali v 21. stoletju lahko ustvarimo svet, kjer bod krivice dobile svoje ime in prostor na sodišču. V resnici pa tudi ni dovolj: prava krivica se lahko počasi izbriše le s popolnim priznavanjem tega, da smo drugega ranili. S prevzemanjem lastne odgovornosti, za kriminal, kot je spolna zloraba.

Link do članka Vesne V. Godina: http://www.onaplus.si/afera-weinstein-ali-kako-je-weinstein-masturbiral-zenske-pa-molcale-2 

Foto: Pinterest, LA Progressive

Članek je posvečen vsem spolno zlorabljenim. Vam, ki vas je bolečina spolne zlorabe osebno prizadela in spremenila. V branje predlagam knjigo dr. Tanje Repič Slavič: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje.

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Prosim posili me! Ali je spolna zloraba res igra dveh? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.