Živijo.

Obupana, šokirana rabim nasvet. Sinu najstniku sem na telefonu odkrila pornografijo o moških.. Žal se o tem res ne morem z nikomer pogovoriti, ne vem kako bi partner o tem reagiral. Sama sem mu onemogočila dostop do spletnega brskanja in youtube. O tem sem s sinom govorila vendar mi ni veliko povedal. Rabim kak nasvet kako naprej, ne vem enostavno sem izgubljena.

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Verjamem, da ste pretreseni.

Ste se z njim že pogovarjali o spolnosti, pornografiji… Oziroma nasploh o tej tematiki, ki je lahko mnogo krat zelo nerodna za starše, a še kako nujna za pogovor?

Ob tem, ko sem prebrala sporočilo imam občutek, da vas ni šokirala pornografija sama, ampak bolj to, da je gledal pornografijo kjer so moški, se motim?

Napisali ste najstniški otrok, torej nujno dajte karte na mizo in se odkrito pogovorite z njim. Razložite, da je pornografija povsem napačno in večinoma nespoštljivo prikazna in da spolni odnosi v resnici nikakor ne izgledajo tako.

Bodite odprti in ga povprašajte kaj si on misli o tem?

Kaj doživlja od gledanju tega? Morda to gledajo tudi prijatelji in ga je zanimalo pa je pogledal kakšen posnetek? So mu všeč moški?

Pomembno je tudi da, mu ne dajate občutka sramu, vzvišenosti, jeze… Samo bodite tam zanj, tudi povejte mu, da boste sprejeli vsak odgovor.

Povejte, da vam odgovor morda res ne bo všeč ampak, sprejeli ga pa boste (a seveda morate to tudi uresničiti..). Ker sedaj vas že toliko pozna, da najverjetneje ve kakšna so vaša mnenja in reakcije..

Blokiranje teh strani ne bo pomagalo.. če bo hotel, bo to gledal kje drugje..
Napisali ste, da ne upate povedati možu ker ne veste kako bi odreagiral.

Morda se tudi sin boji in vam ni želel povedati kaj več, kot ste napisali? Kakšen imate odnos?

Ima otrok občutek, da vam lahko brezpogojno zaupa? Če ne, morate delati tudi v tej smeri..

Na spletni strani imamo dva članka na tematiko pornografije – TUKAJ in TUKAJ.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Pornografija na sinovem telefonu: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.

Imava prvorojenko, staro 10 let.
Jaz enostavno ne znam z njo. Vse to gre tako daleč, da ne sprejemam njenih dejanj, v meni prebuja slabe občutke.
Nima motivacije za šolo, ne uči se . Ona bi samo uživala, poležavala. Hodi v glasbeno, ne vadi nič, sploh nima nobene skrbi, ambicije pa ima, želi biti odlična. Ne vem, mogoče pa ji je samo izpod časti imeti slabe ocene. Hkrati pa se za njih ni pripravljena truditi. Se mi zdi, da če dava z možem roke od šole stran, bo pristala na dvojkah. Čutim pritisk, da moram pritiskati nanjo. Smešno, ne?🙄
Je ukazovalna in zelo dosledna, kaj morajo drugi. Vse je: drugi, drugi, drugi. Kaj kdo lahko, česa ne.. če kaj ni “po njeno”, išče pozornost na čisto nepravi način.
Hkrati pa je to tako srčna deklica, visoko senzitivna, z visoko čustveno inteligenco.

Včasih se mi zdi, kot da ji svet ni dorasel. In tudi midva z možem ne.

Že ko je bila otrok, se mi je zdelo, kot da je v njeno telo ujeta odrasla duša.  Je zelo dojemljiva kar se “sveta tiče”, kar pa šole oz obveznosti, pa čisto nič.
Enostavno ne vem kako naj postopava z možem, v kaj jo naj usmerjava.
Pravim si, da ocene tako niso merilo ničesar, hkrati pa živimo v svetu, kjer tudi to šteje.
Ne pomagajo urniki, ne pomagajo dolgi pogovori, niti kričanje, priznam, da ne včasih kar odnese. Danes sem se zjokala, ko je, namesto da bi se učila, šla brat revijo.
Hvala, da ste prebrali do konca. Niti ne vem kaj želim od vas, samo rahlo sem obupana.

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Čutim vašo stisko, nemoč. Najbrž se vam zdi, da je vse splavalo po vodi in ne zmorete več sestaviti tega čolna, ki se potaplja.

Otroci nam največkrat pokažejo ogledalo.

Kje se zagledate?

Vem, da so vas morda te besede šokirale in zabolele, in najbrž ste kot otrok bili popolno nasprotje…

A notri v vas je gorela želja, da bi bili glasni, videni, slišani, drugačni.. se motim?

Najbrž vam hčera kaže to, kar ste si sami želeli izraziti, pokazati svetu, a niste zmogli.
Ali pa ste bili enaki in se bojite, da bi hčera ponovila vaše ”napake”?
Ocene bi padle na 2, če je ne bi priganjali. Kako to veste?

In kaj potem, če bi, kaj bi to pomenilo za vas?  Bi vas bilo sram, morda ne bi izpolnila vaših pričakovanj?

Če si ,kot pravite, želi petice, se bo spravila k sebi in to uredila brez vašega priganjanja. Če bodo pa ocene res padle, pa ne bo konec sveta in če boste videli, da so ji stvari ušle iz rok, jo lahko takrat ”priganjate” za dobrimi ocenami (a ne takoj po prvi dvojki, ampak si določite eno časovno obdobje, da vidite, kaj bo iz tega). Ocene niso nikakršno merilo, res ne. Pustite ji odgovornost, ker šola v bistvu je njena odgovornost, vi ste šolo že naredili.

Pogovorite se, povejte, kaj je posledica slabih ocen (morda, se ne bo mogla vpisati na željeno srednjo šolo) in povejte, da ji puščate odgovornost in da ji zaupate.

Bi morda potrebovala samo vaše zaupanje ?
Nenehno priganjanje otroka v bistvu otroka potiska vstran od nas in posledično ni več varnega odnosa, ki ga otrok potrebuje, starš pa želi.

Zato je vedno več upiranja, nagajanja in posledično teženja iz strani staršev…

To sem zapisala, ker ste napisali, da išče pozornost na čisto nepravi način. Ona nekako ne ve kateri način je pravi, to, da ohranite varen odnos z otrokom je vaša odgovornost.

Ona je še vedno otrok in vi ste starš.

Današnji otroci so pogosto povsem drugačni in sistem jih ne dohaja, tudi zato se še bolj upirajo, želijo drugače in bi rekla, da imajo prav. Sistem nalaga, nalaga in nalaga in otroci (kasneje tudi odrasli) se izgubijo in so izgubljeni, ker če se toliko let upirajo, se najverjetneje kasneje ”podredijo” in ko bi morali vedeti kdo so in kaj si želijo, žal ne vejo več, saj so toliko let bili utišani.

Kasneje pa se znajdejo v medvrstniški navezanosti, saj jih starši preveč odrinejo in potem je tukaj še večji odpor, še več izivov in še večja potreba po dokazovanju svojega jaza.
Srčno upam, da sta s hčero že našli povezavo in sta pričeli sodelovati, če še nista pa verjamem, da jo še bosta, ker že to, da veste, da je nekaj potrebno spremeniti pomeni, da ste na pravi poti.

Srčno priporočam branje knjige Otroci nas potrebujejo.

Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Hčera išče pozornost na nepravi način: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene. Sin skoraj 17 letnik z ADHD me počasi spravlja ob pamet. Lansko leto je stopil v srednjo šolo. Novembra je spoznal, da mu ta program ni ok in bi se prepisal. Sem šla na šolo in so rekli, da je mogoče sam trenutno naj še malo počakam. Nakar mi januarja spet reče. Grem na šolo in tam mi rečejo, da je prepozno, da se lahko septembra prepiše, če bo želel.

Ampak on nima nobene skrbi. Noče zjutraj vstajat in amen. Karkoli naredim ne. Lansko leto sem mislila, da zato ker mu program ni ok. Letos pa se je spet začelo. Budim ga in vpije naj ga pustim pri miru. Za spat se itak skregamo, ker bi bil na računalniku. Ga ugasne in gre spat v svojo sobo. Ampak pol je še na telefonu. Sva mu kupila budilko.

Noče puščat telefon v kuhinji. Moram povedat, da je že od 4. razreda sam lepo vstajal in hodil v šolo. Jaz sem doma. Ampak kmalu bo tako, da bom morala bager naročit, da ga vrže iz postelje. Mene to res spravlja ob pamet. Ne morem mu tega opravičevat in niti nočem. Prosim za nasvet.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________________

The post Sin z ADHD me spravlja ob pamet: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.