Pozdravljene. Sin skoraj 17 letnik z ADHD me počasi spravlja ob pamet. Lansko leto je stopil v srednjo šolo. Novembra je spoznal, da mu ta program ni ok in bi se prepisal. Sem šla na šolo in so rekli, da je mogoče sam trenutno naj še malo počakam. Nakar mi januarja spet reče. Grem na šolo in tam mi rečejo, da je prepozno, da se lahko septembra prepiše, če bo želel.
Ampak on nima nobene skrbi. Noče zjutraj vstajat in amen. Karkoli naredim ne. Lansko leto sem mislila, da zato ker mu program ni ok. Letos pa se je spet začelo. Budim ga in vpije naj ga pustim pri miru. Za spat se itak skregamo, ker bi bil na računalniku. Ga ugasne in gre spat v svojo sobo. Ampak pol je še na telefonu. Sva mu kupila budilko.
Noče puščat telefon v kuhinji. Moram povedat, da je že od 4. razreda sam lepo vstajal in hodil v šolo. Jaz sem doma. Ampak kmalu bo tako, da bom morala bager naročit, da ga vrže iz postelje. Mene to res spravlja ob pamet. Ne morem mu tega opravičevat in niti nočem. Prosim za nasvet.
_____________________________________________________________________________________________________________________________________________
Gospa pozdravljeni. Hvala za iskren zapis. Bi verjela, da vas sin počasi spravlja ob živce in da ne veste več, kaj storiti… življenje z ADHD je včasih že tako specifično in bolj živahno kot kje drugje, najstnikom pa že tako in tako ni enostavno.
Pa vseeno… bom direktna. Verjamem, da bi se taksne identične težave lahko pojavile tudi brez ADHD in da v resnici ima več staršev podobne izkušnje, da v teh težavah niste osamljeni. Čeprav verjamem, da se tako počutite.
Ko v terapijah slišimo najstniki in težave v šoli, je naša prva misel: kje je oče?
Na to seveda ne rabite nič javno odgovarjati, toda razbrala sem vmes, da je v resnici precej odsoten.
Na terapijah vedno skušamo v prvi vrsti vključiti več očeta. Povemo vam, da je to življenjskega pomena za najstnike, sploh kar se tice šolanja in navadno prihajajo ti očetje potem prej domov in so več časa z otroki.
Navadno že to naredi spremembo, verjeli ali ne – saj najstniki pogosto preko sole (tako kot malčki preko “trme”) kličejo svoje starše, navadno očeta.
Potem, ko dobijo ta stik nazaj, v šoli sledi izboljšanje. Vem, da je težko verjeti, ampak govorim le to, kar vidim v terapijah….
Mislim, da vas v takih situacijah reši le to, da se oba starša spoštljivo usedeta s sinom in naredite plan oz. sklepate dogovore: kdaj bi vstajal, kakšne posledice bo sprejel.
Kaj bo zanj, če sledi vključitev? A bo sel delat, oz kakšna šola bo potem zanj bolj ustrezna, da bi lahko vseeno vstajal? Bi sel raje v kak internat, kaj bi njemu lahko pomagalo?
Pogovor vodite in usmerjajta vidva, ideje naj dodaja on.
Glede spanja pa – to, da se je z
najstniki kdaj potrebno “skregat”’oz vztrajat, je kar stalnica – lahko pa spet sklepate dogovore: npr ob vikendih gre spat kadar želi, čez teden pa gre spat toliko zgodaj, da odspi res 10ur, tudi če je jezen na vas ipd. Tudi glede telefona bo potreben kompromis – če se dogovajate za spanja, ga takrat ne boste dovolili (ne vidim pa razloga da se do minute držite ure in da ure za telefon podaljšate ob vikendih npr). Skratka nujno morate začeti sklepati dogovore, ki bodo najstniku v prid.
Trenutno mu to, da se jezite na obeh straneh, elektronika pa vseeno ostaja prisotna, ne pomaga.
Najti boste morali srednjo pot in se je potem tudi nujno držati. Vi, ker on sledi vam. Najstniki pa nujno nujno rabijo pravila in vodenje. Ampak na tak nacin, da lahko sam prevzame odgovornost zase. Kaksno vstajanje pa je njemu “kul”? Sta se kaj pogovarjala o tem?
Poleg tega sem pomislila tudi na vas… koliko je vam vse to odveč, naporno? Pišete, da imate tri otroke in si predstavljam, da vam ni lahko. Plus precej delaven partner. Kar huda kombinacija.
Imate kakšno pomoč za vse skupaj? Če je vam vse skupaj naporno (kar je logično da bi vam bilo), vas tudi najstnik čuti in spodbuja k spremembi.
Držim pesti, da se skupaj usedete in jasno in konkretno ugotovite, kako naprej. Je kar umetnost najti način, ki je do najstnikov prijazen in spoštljiv, hkrati pa varen in usmerjujoč. Predvsem ga morate videti, slišati, vprašati in nenasilno iskati dogovore. Srečno.
Ogovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Komentirajte
Se želite priključiti debati?Veseli bomo vaših komentarjev.