Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vpršanje:

Kot otrok sem bila veliko krat pri narcistični babici. Že ko sem bila otrok (stara 2leti) sem ob babici dobivala napade podobne epilepsiji . Ko sem pri 2,5 letih pristala v bolnišnici, nisem niti malo zajokala ob dohodu staršev. In tudi sedaj, ko sem odrasla imam težave, ko se znajdem v podobnih situacijah. Namreč še vedno doživljam napade,  podobne epilepsiji.Rada bi si pomagala, saj se vrtim v začaranem krogu te zlorabe. Prosim za sočutno pomoč in svetovanje.

____________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,

Otroci so nebogljena bitja, ki za preživetje potrebujejo nego, skrb in bližino svojih staršev, na začetku predvsem mame. To potrebujejo za fizično in tudi za psihično preživetje, saj se skozi nego in skrb učijo kakšen je svet okoli njih in kako se lahko umestijo v ta svet.

Zato je zelo pomembno, da se starši na dojenčke in majhne otroke odzivamo, to pomeni, da pridemo, ko jočejo, da jih potolažimo, da smo na voljo za stiskanje, ljubkovanje, pomirjanje in vse ostalo kar otroci potrebujejo v tistem obdobju.

Skozi ta prvi odnos, ki je za starše seveda zelo zahteven, se ljudje naučimo ali smo nekomu pomembni in ali se lahko na druge zanesemo, da nam bodo pomagali, torej ali bo mama prišla pome in me potolažila, ko jokam. Naučimo se ali so naša čustva in občutja pomembna, ko vidimo, da nas nekdo stisne in ljubkuje, ko potrebujemo tolažbo. In glede na načine, na katere se starši na nas odzivajo v tistem zgodnjem obdobju, razvijemo naš vidik sveta in načine, kako se bomo odzivali v stiski in kako bomo dojemali sebe, kot samostojno osebo in sebe v odnosu z drugimi. To strokovno poimenujemo stil navezanosti.

Stiska, ki jo vi doživljate ob spominih na otroštvo, ob dogodkih, ki vas spominjajo na odhode in vaša res močna telesna reakcija na to stisko v obliki epileptičnih napadov, najverjetneje pomeni, da vi v svojem zgodnjem otroštvu niste doživeli veliko trenutkov, kjer so bile vaše potrebe slišane in upoštevane na nek skrben in negujoč način.

Zato je bil šok, ko sta vas starša pustila pri babici verjetno še toliko večji. Še posebej vas je prizadelo to, da ste ostali pri babici ki ni bila skrbna in nežna, ampak predvsem usmerjena vase in v svoje potrebe in je nad vami izvajala celo psihično nasilje. To seveda ni bilo okolje v katerem bi se vi počutili ljubljeno, sprejeto in varno, kar je predpogoj za zdrav razvoj.

Opisujete tudi vašo reakcijo na starše, ko so vas obiskali v bolnici in prav sklepate, da dejstvo, da niste jokali ko so starši šli, ne pomeni, da vam je bilo tam lepo in ste si želeli tam ostati. Ta situacija le potrjuje dejstvo, da vi z vašimi starši niste uspeli zgraditi varne navezanosti.

In ta izostanek varne navezanosti je tisto, kar vas vedno znova vrže v paniko, ko se vam zazdi, da ostajate sami, da ste ali boste zavrženi, da ste nezaželjeni, ne dovolj dobri, ko ne izpolnjujete želja nekoga drugega.

Čeprav se vam te situacije dogajajo sedaj, ko ste odrasli, so tako boleče in tako zelo močne, ker telo in psiha ne zmoreta razumeti, da sedanje odrasle situacije ne bodo vodile v enake rezultate kot takrat v otroštvu. In tako se v vsej moči vračajo občutki groze, strahu pred zapuščenostjo, strahu pred samoto, morda celo strahu pred smrtjo in se pokažejo v občutjih panike, umika in morda celo v epileptičnih napadih.

Zelo vam privoščim, da najdete pogum in poiščete strokovno in sočutno terapevtsko pomoč.

Tako boste v varnem odnosu in sočutnem okolju doživeli kaj pomeni odnos, ki ni ogrožujoč, kjer boste lahko prišli v stik s sabo kot otrokom in morda poleg groze in strahu začutili tudi žalost, ki ste jo kot osamljen in sebi prepuščen otrok morali potlačiti globoko vase.

Le tako boste lahko pričeli živeti brez omejitev, ki vam jih prinašajo nenehna podoživljanja otroških travm v vašem vsakdanjem življenju.

Da boste morda lažje razumeli sebe in svoje odzive, vam v branje priporočam tudi knjigo Tomaža Erzarja in Katarine Kompan Erzar Teorija Navezanosti. V kolikor je možno vam priporočam tudi terapijo,da boste lažje predelali stisko,ki je v vas.

Vse dobro vam želim!

____________________________________________________________________________________________________________________

Dodate k prvotnemu vprašanju:  Veliko krat občutim tudi strah pred posilstvom, saj se me je oče več krat dotikal- ko je rabil mamo. Ni se me dotikal po spolnih organih, ampak kot da bi me grobo objemal (prikriti incest).  Je morda ta strah povezan z zlorabo in nenavezanostjo v otroštvu?

Odgovor;

Strahovi so zelo različni in imajo lahko zelo različne vzroke. Lahko tudi enak dogodek v različnih ljudeh, vodi v različne rezultate. Če govorite o strahu- stiski, da boste napadeni in je oblika napada posilstvo, je lahko vzrokov več.

Predvsem se je vseeno pomembno zavedati, da je strah, tako kot vsa čustva, tudi naš zaveznik.

Torej, vsakič, ko začutimo strah, ni nujno, da je ta neutemeljen. In takrat ko je utemeljen je dobro, da ga prepoznamo in odreagiramo in se tako pogosto lahko zaščitimo. Ko sem še enkrat prebrala vaš zapis in to kar se vam je dogajalo in se vam še dogaja, je spolna zloraba.

Vesela sem, da ste sprejeli odločitev in šli na svoje. Tako ste se tudi fizično zavarovali pred nadaljnjo zlorabo. Vsekakor vas spodbujam, da najdete terapevtsko pomoč zase, saj to kar se vam je dogajalo kot otroku in tudi sedaj, kot mladi odrasli osebi je grozljivo, nesprejemljivo in kaznivo. V Ljubljani potekajo mesečne brezplačne skupine za spolno zlorabljene na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Vse informacije o skupini lahko dobite na mailu info@fdinstitut.si. Če le zmorete, vam toplo priporočam to skupino… Morda lažje pričeli predelovati vse kar se vam je zgodilo v varnem okolju, kjer si člani medsebojno pomagajo in se opogumljajo. Res vam želim vse dobro in da čim prej najdete pot nazaj do sebe!

Odgovor je podala družinska terapevtka Barbara Holcman

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Zloraba v otroštvu pri narcistična babici: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Sem ločena in imam otroka z bivšim partnerjem ,ki pa je patološki narcis.  Bivši je vse v okolici je zmanipuliral in vse obrnil v svoj prid. Znašla sem se v stiski, saj  za vsak neodgovorjen klic, piše maile (tudi na CSD) in izvaja psihično nasilje z izgovori, da mu onemogočam stike z otrokom. Prosim za pomoč, saj sem v veliki stiski.

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa.

Vzgajati otroka z osebo, s narcisistično osebnostno motnjo je izredno težka naloga in zaradi vašega duševnega zdravja vam svetujem, da si poiščete oporo, ki vam bo lahko pomagala, da boste čustveno lažje kos situaciji, ter da boste lahko oblikovala situaciji najboljše strategije.

Morda nekaj konkretnih nasvetov kar se tiče starševstva.

Kot se gotovo izkusili že na lastni koži, narcistične osebe niso sposobne direktnih konfrontacij.

V svojem temelju so tako zelo prestrašeni in z občutki neprimernosti (česar se zavestno ne zavedajo), da na najmanjšo kritiko lahko reagirajo z nekontroliranim besom in popolnoma neproporcionalno s situacijo.

Kaj to pomeni? Da vaše kritike ali celo dobronamerni nasveti glede njegovega očetovstva, (čeprav so popolnoma na mestu) ne bodo ničesar spremenile. Verjamem, da vas jezi in boli, ker se kot oče ni zmožen pristno zanimati in povezati z vašim sinom. Žal tudi v ta odnos očitno vstopa z željo po tem, da se nahrani z občudovanjem, in sina verjetno doživlja kot neke vrste podaljšek samega sebe. To je res krivično in boleče, za vajinega sina a žal ga kot očeta ne morete spremeniti. Na žalost se osebe z narcisistično osebnostno motnjo tudi zelo redko prostovoljno odločijo za terapevtski proces, saj doživljajo, da ni z njimi nič narobe in da so problema vedno drugi.

Kaj pa lahko storite?

Kar lahko kot mama storite je to, da ustvarite varen prostor za vašega sina, da lahko kadarkoli izrazi žalost, razočaranje ali jezo, ki jo čuti. Glede na to, da mu brezpogojnega sprejemanja, zrcaljenja in sočutja oče ne zmore dati, je vaša sprejemajoča drža še toliko bolj pomembna.

Sinu lahko na letom primeren način razložite očetove težave, ne da bi pri tem uporabili izraz narcisistična motnja ali grdo o njem govorili. Zelo pomembno je, da sinu očeta ne kritizirate, saj je ne glede na vse, oče del njega. Če grdo govorimo o drugem staršu otrokom povzročamo še več bolečine in jih postavljamo v vlogo razsodnika. Ta je izjemno krivična in jih še globlje rani.

Seveda se sin nikakor ne rabi javljati na telefon, kadar ne želi komunicirati z očetom in tudi vi ne.

Kar lahko storite je, da odvetnik doseže spremembo dogovora na sodišču. Ta naj vključuje, da vas lahko vaš bivši partner kontaktira zgolj v povezavi s stiki. Nikakor vas nima pravice neprestano klicati in nadlegovati izven določenih ur. Morda lahko določite tudi način vajine komunikacije (če bi vam ustrezalo npr. izključno preko maila ali sporočil) in pa jasne dogovore glede datumov. Jasne meje, ki so pravno določene so tisti okvir, ki lahko pomaga, da osebe z narcisistično motnjo ostajajo znotraj dogovorov, ki jih drugače rade kršijo, saj s tem ponovno pridobijo `pomembno mesto` oz. pozornost (čeprav je ta negativna).

Kar se tiče njegovega nadlegovanja, manipulacij in groženj: to je čustveno nasilje in tega si ne zaslužite.

Otrokov oče se hrani z vašo nemočjo, obupom in strahom. On ve, da vas ima v rokah, ko vam prične groziti, da vas bo prikazal kot mamo, ki mu preprečuje stike. Zato je tako zelo pomembno da mu postavite jasne meje preko sodnega dogovora. Prav tako je pomembno, da imate vse te situacije (maile, sporočila, klice) dokumentirane kot dokaz tega kar se v resnici dogaja.

Kar se tiče šole. Če si otrokov oče želi vedeti kako gre sinu v šoli, mu lahko poročate sami ali pa mu omogočite dostop do ocen preko e-asistenta.  A kot sem predhodno omenila ,bi bilo smiselno raziskati na kakšen način lahko to storite tako, da ohranite razmejitev in njemu ne ostane toliko maneverskega prostora. Mogoče, da ga o ocenah, če si to on želi, obvestite preko maila v nekem časovnem razmiku, ki se vam zdi primeren? Bolj podrobno o tem, kaj se mu dogaja v šoli, lahko gospod vpraša sina (seveda je to odvisno tudi od starosti otroka).

Na vašo žalost, bo gospod v vašem življenju vse dokler vaš sin ne odraste in bo lahko samostojno komuniciral z njim.

Ta situacija je resnično težka in izčrpujoča. Zato je pomembno, da se v tem času opremite s čim več opore, ki vam bo pomagala vzdrževati potrebne meje in bo tam za vas. Oba z vašim sinom si to zaslužita.

Želim vam vse dobro!

Odgovor je podala družinska terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Konflikti z bivšim partnerjem- narcistom: Svetovanje za starševsvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.