<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss version="2.0"
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
	xmlns:wfw="http://wellformedweb.org/CommentAPI/"
	xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"
	xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom"
	xmlns:sy="http://purl.org/rss/1.0/modules/syndication/"
	xmlns:slash="http://purl.org/rss/1.0/modules/slash/"
	>

<channel>
	<title>nasilje v družini Archives &#8211; Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</title>
	<atom:link href="https://druzinska-terapija.com/tag/nasilje-v-druzini/feed/" rel="self" type="application/rss+xml" />
	<link>https://druzinska-terapija.com/tag/nasilje-v-druzini/</link>
	<description>Terapevtka družinske terapije Katja Knez Steinbuch</description>
	<lastBuildDate>Mon, 04 Dec 2023 10:00:39 +0000</lastBuildDate>
	<language>sl-SI</language>
	<sy:updatePeriod>
	hourly	</sy:updatePeriod>
	<sy:updateFrequency>
	1	</sy:updateFrequency>
	

<image>
	<url>https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2022/08/favicon-VB-100x100.png</url>
	<title>nasilje v družini Archives &#8211; Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</title>
	<link>https://druzinska-terapija.com/tag/nasilje-v-druzini/</link>
	<width>32</width>
	<height>32</height>
</image> 
	<item>
		<title>Nasilno odvzet otrok: Svetovanje</title>
		<link>https://druzinska-terapija.com/oce-ugrabi-otroka-nasilno/?utm_source=rss&#038;utm_medium=rss&#038;utm_campaign=oce-ugrabi-otroka-nasilno</link>
					<comments>https://druzinska-terapija.com/oce-ugrabi-otroka-nasilno/#respond</comments>
		
		<dc:creator><![CDATA[Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)]]></dc:creator>
		<pubDate>Thu, 14 Dec 2023 09:47:00 +0000</pubDate>
				<category><![CDATA[Vprašanja in odgovori]]></category>
		<category><![CDATA[dober družinski terapevt]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje v družini]]></category>
		<category><![CDATA[Nasilno odvzet otrok]]></category>
		<category><![CDATA[nasvet]]></category>
		<category><![CDATA[pomoč]]></category>
		<category><![CDATA[pravica]]></category>
		<category><![CDATA[pravica matere]]></category>
		<category><![CDATA[pravica očeta]]></category>
		<category><![CDATA[primaren stik]]></category>
		<category><![CDATA[stik]]></category>
		<category><![CDATA[terapija]]></category>
		<guid isPermaLink="false">https://druzinska-terapija.com/?p=3248</guid>

					<description><![CDATA[<img width="564" height="704" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="" decoding="async" fetchpriority="high" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2.jpg 564w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2-240x300.jpg 240w" sizes="(max-width: 564px) 100vw, 564px" /><p>Ker je zadeva še v reševanju(ločevanje iz nasilne zveze) in ne želim izpostavljati vpletenih, samo vprašanje. &#160; Kako CSD-ju, razvojni ambulanti, pristojnim službam dopovedati, kako pomembno je za otroka dojenje(star je 18 mesecev- nasilno odvzet s strani očeta, ker ima oče iste pravice kot mati ). Vsi trdijo da pri tej starosti je vseeno in [&#8230;]</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/oce-ugrabi-otroka-nasilno/">Nasilno odvzet otrok: Svetovanje</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></description>
										<content:encoded><![CDATA[<img width="564" height="704" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2.jpg 564w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2-240x300.jpg 240w" sizes="auto, (max-width: 564px) 100vw, 564px" /><p>Ker je zadeva še v reševanju(ločevanje iz nasilne zveze) in ne želim izpostavljati vpletenih, samo vprašanje.</p>
<p>&nbsp;</p>
<h3>Kako CSD-ju, razvojni ambulanti, pristojnim službam dopovedati, kako pomembno je za otroka dojenje(star je 18 mesecev- nasilno odvzet s strani očeta, ker ima oče iste pravice kot mati ).</h3>
<p>Vsi trdijo da pri tej starosti je vseeno in da na otroka ne vpliva, če ni z materjo. Zadeva se ne premakne, čeprav je otrok že teden dni brez stika z mamo.&#x1f64f;&#x1f64f;&#x1f64f;Pristojne službe naredijo samo kolikor je nujno potrebno po črki zakona in celo svetujejo materi naj bo mirna. Hvala za kakršen koli nasvet!</p>
<p>_______________________________________________________________________________________________________________________</p>
<p>Pozdravljeni, absolutno preverite t.i. attachemnt theory &#8211; teorijo navezanosti (John Bowlby, Mary Ainsworth), baje naj bi o navezanosti do 36m in priporočilu o vključitvi v vrtec takrat pisala celo Maria Montessori, dandanes pa bodo na to opozarjali attachment terapevti, pa tudi kateri drugi npr. Sue Johnson. Pri nas pa bi bila dobra referenca Andreja Poljanec, vsekakor pa bi kakšno podporno pismo dojenju do 3.leta podpisala tudi jaz.</p>
<h3>
Vsekakor pa ne pozabite se na WHO &#8211; svetovno zdravstveno organizacijo, ki priporoča dojenje do 2.-3.leta.</h3>
<p>Na to temo bi morda vedeli se kaj Mojca Šeme, Teja Bandel Castro, Urška Repnik,<br />
Aleksandra Brlan, Manca Sever Žumer in drugi.</p>
<p>Odgovorila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch<br />
________</p>
<p>Kolikor vidim iz opisanega, samo teorija in edukacija tu ne bo pomagala. Dojenje ni nujno pri 18. Mesecih, eni otroci se nikoli ne dojijo. S tem jih ne boste prepričali. Gre se za resen primer, če oče &#8220;ugrabi&#8221; otroka. So vam že priporočali, da se obrnete na DNK, varno hišo, dobre odvetnike itd.</p>
<h3>Želim vam veliko moči in vztrajnosti, ker se sliši grozno &#x1f494;</h3>
<p>&nbsp;</p>
<p>Odgovorila terapevtka Teja Bandel Castro</p>
<p>_________</p>
<p><img decoding="async" class="alignnone size-medium wp-image-3249" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/5d42b0a76a85bb6de15d624ea8debd9f-200x300.jpg" alt="" width="200" height="300" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/5d42b0a76a85bb6de15d624ea8debd9f-200x300.jpg 200w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/5d42b0a76a85bb6de15d624ea8debd9f-471x705.jpg 471w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/5d42b0a76a85bb6de15d624ea8debd9f.jpg 564w" sizes="(max-width: 200px) 100vw, 200px" /></p>
<p>Spoštovani,<br />
najtežje je v takšni situaciji materi, kadar ji je bil na nek način nasilno odvzet otrok, potem pa še pristojni organi zatrjujejo, da je treba ostati miren. Seveda lahko človek čuti upravičeno veliko groze in jeze, če se znajde v tako nepredvidljivi situaciji &#8230;</p>
<p>Kot vam je svetovala terapevtka Knez Steinbuch, lahko njim priporočite to literaturo. Izjemno dober na tem področju je tudi psiholog in terapevt Allan Schore. Vendar ne vem, koliko so ti organi sicer pripravljeni poslušati in dejansko slišati &#8230;</p>
<h3>Žal je znanje najsodobnejših znanstvenih raziskav dandanes še vedno premalo znano, sploh pa morda v Sloveniji &#8230;</h3>
<p>Že iz organskega in nevroznanstvenega vidika je razvoj možganov najbolj izrazit v obdobju do tretjega leta starosti, čeprav se možgani kasneje razvijajo vse do petindvajsetega leta &#8230; Mati je organski temelj otroka. Človek je nastal v svoji materi in stik z njo je najbolj primaren stik, ki lahko človeku, ki se razvija, daje občutek varnosti in zavetja. Ne gre pa samo za metaforične stavke, temveč je tukaj na delu čisto osnovna nevrobiologija. Desna hemisfera možganov se bolje razvije, če je otrok v stiku z materjo, seveda pa tudi kasneje z očetom, s katerim se lažje razvije leva hemisfera možganov. To močno zatrjuje A. Schore.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><img decoding="async" class="alignnone size-medium wp-image-3250" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2-240x300.jpg" alt="" width="240" height="300" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2-240x300.jpg 240w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/12/8f5f5a87790df9d30d9156b0fb480ce2.jpg 564w" sizes="(max-width: 240px) 100vw, 240px" /></p>
<h3>
Stik, ki je pretrgan dlje časa, lahko povzroči na dolgi rok določene relacijske travme.</h3>
<p>Seveda je tukaj ključnega pomena, da je vsaj oče z njim sočuten, če je otroku bila že nasilno odvzeta mati &#8230; Mati je namreč osnovni regulator različnih afektov razvijajočega se otroka, zato je ključni element v njegovem življenju. Ogromno tradicionalih kultur podpira tudi nošnjo otrok na plečih ali hrbtu mater v rutah, saj se zavedajo, kako pomemben je ta stik.<br />
Morda lahko poslušate organom povedati kaj podobnega.<br />
Vse dobro vam želim in upam, da se zadeva čim bolje razreši</p>
<p>Odgovoril Zmago Švajncer Vrečko,<br />
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija</p>
<p>&nbsp;</p>
<p>Najdete nas tudi na <a href="https://www.facebook.com/druzinskaterapija.vitabona">Facebooku</a> in Instagramu.</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/oce-ugrabi-otroka-nasilno/">Nasilno odvzet otrok: Svetovanje</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></content:encoded>
					
					<wfw:commentRss>https://druzinska-terapija.com/oce-ugrabi-otroka-nasilno/feed/</wfw:commentRss>
			<slash:comments>0</slash:comments>
		
		
			</item>
		<item>
		<title>Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke?</title>
		<link>https://druzinska-terapija.com/porast-nasilja-v-druzinah-kje-lahko-poiscemo-vzroke/?utm_source=rss&#038;utm_medium=rss&#038;utm_campaign=porast-nasilja-v-druzinah-kje-lahko-poiscemo-vzroke</link>
					<comments>https://druzinska-terapija.com/porast-nasilja-v-druzinah-kje-lahko-poiscemo-vzroke/#respond</comments>
		
		<dc:creator><![CDATA[Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)]]></dc:creator>
		<pubDate>Wed, 20 Sep 2023 14:35:49 +0000</pubDate>
				<category><![CDATA[Vprašanja in odgovori]]></category>
		<category><![CDATA[dober družinski terapevt]]></category>
		<category><![CDATA[družina]]></category>
		<category><![CDATA[družinska skupnost]]></category>
		<category><![CDATA[komunikacija]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje v družini]]></category>
		<category><![CDATA[nasvet]]></category>
		<category><![CDATA[partnerstvo]]></category>
		<category><![CDATA[pomoč]]></category>
		<category><![CDATA[Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke?]]></category>
		<category><![CDATA[terapija]]></category>
		<guid isPermaLink="false">https://druzinska-terapija.com/?p=3182</guid>

					<description><![CDATA[<img width="1030" height="687" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-1030x687.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-1030x687.jpg 1030w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-300x200.jpg 300w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-768x512.jpg 768w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-1536x1024.jpg 1536w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-2048x1365.jpg 2048w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-1500x1000.jpg 1500w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-705x470.jpg 705w" sizes="auto, (max-width: 1030px) 100vw, 1030px" /><p>Zakaj trenutno stanje povzroča tak porast nasilja v družinah? Kje vse lahko poiščemo vzroke? &#160; Trenutne izredne razmere povzročajo veliko nakopičenih občutkov. Pandemija je prinesla kolektivno travmo, ki povzroča, da so naši plazilski možgani nenehno na preži, v pričakovanju najslabšega, v stanju pretirane vzburjenosti. Struktura v možganih, ki je odgovorna za zaznavanje strahu, amigdala, je [&#8230;]</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/porast-nasilja-v-druzinah-kje-lahko-poiscemo-vzroke/">Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke?</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></description>
										<content:encoded><![CDATA[<img width="1030" height="687" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-1030x687.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-1030x687.jpg 1030w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-300x200.jpg 300w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-768x512.jpg 768w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-1536x1024.jpg 1536w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-2048x1365.jpg 2048w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-1500x1000.jpg 1500w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2023/09/200422134220-stressed-parent-kids-705x470.jpg 705w" sizes="auto, (max-width: 1030px) 100vw, 1030px" /><h3>Zakaj trenutno stanje povzroča tak porast nasilja v družinah? Kje vse lahko poiščemo vzroke?</h3>
<p>&nbsp;</p>
<p>Trenutne izredne razmere povzročajo veliko nakopičenih občutkov. Pandemija je prinesla kolektivno travmo, ki povzroča, da so naši plazilski možgani nenehno na preži, v pričakovanju najslabšega, v stanju pretirane vzburjenosti. Struktura v možganih, ki je odgovorna za zaznavanje strahu, amigdala, je ves čas v stanju alarma ogroženosti, zato je v istem stanju naš avtonomni živčni sistem. Ko telo preko živčevja in hipofize sprosti povečano količino hormonov, se nakopičijo težki občutki.</p>
<h4>Telo je zgrajeno na odličen način, da se preko omenjenega mehanizma tako zavaruje.</h4>
<p>Opisani procesi v možganih pa so žal povezani s slabšo kontrolo impulzov. Če občutkov ne znamo sproščati ali če so nam (tudi zaradi izolacije) odvzeti tipični načini regulacije občutkov, se lahko ti začnejo nabirati. Če temu dodamo še slabšo kontrolo impulzov, lahko razumemo, da se pojavlja več agresivnega vedenja. Za vsem tem pa se v resnici skriva strah za obstanek, za preživetje – bodisi zaradi nevarnosti virusa ali gospodarske krize bodisi zaradi teorij zarot in občutka, da nam kaj prekrivajo. Ko se strah nakopiči in ne zmoremo več regulirati občutka, se telo odzove z impulzivnim vedenjem.</p>
<p>&nbsp;</p>
<h3>
Kako se omenjena travma odraža v izolaciji in kaj lahko naredimo, da se je &#8220;rešimo&#8221;?</h3>
<p>Definicija travme je, da ne vemo, kaj se dogaja in da smo nemočni v danem položaju. Za povrh pa nikomur ne moremo zaupati. S pojavom pandemije smo v stanju travme, ki je popolnoma nepredvidljivo, ne vemo niti, koliko časa bo trajala izolacija, kar vzbuja občutke nemoči. Najmočnejša občutka sta nevarnost in nemoč. Otrok je travmiran, če so starši nepredvidljivi in jim zaradi tega ne more zaupati (npr. v primeru nasilja in alkohola). Podobna situacija se dogaja zdaj in na enak način vzburja naše možgane. Zato je zelo pomembno, da v trenutku, ko je ogrožena zunanja varnost, predvidljivost, najdemo notranje vire moči in strukturiramo svoj čas, si povrnemo notranjo varnost.</p>
<p>Zelo pomembno je, da imamo rutino in da v teh spremembah ne pozabimo na gibanje. Če telesu vzamemo gibanje, dodamo pa zgoraj omenjen občutek ogroženosti, možgani to razumejo kot naučeno nemoč in življenjsko ogroženost.</p>
<p>Zato je zelo pomembno, da telesu zavestno vračamo občutek nadzora nad reakcijami in si organiziramo svoj dan. Če smo disociirani in zamrznjeni, kot se dogaja v travmi, izgubimo občutek za čas in prostor, zato je pomembno, da prevzamemo kontrolo. Gre za premagovanje občutka nepredvidljivosti in nezaupanja, ki je pri travmi najbolj ranjen.</p>
<p>&nbsp;</p>
<h3>Katere vrste <a href="https://druzinska-terapija.com/kako-zascititi-otroka-pred-nasiljem/">nasilja</a> v tem času najpogosteje opažate?</h3>
<p>Nasilje je vedno nesprejemljivo, opažamo pa od čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja, do zanemarjenosti otrok in pa zlorab na področju otrok ločenih staršev. Že zdaj nas zelo pogosto kontaktirajo starši, kjer nekdanja partnerka ali partner kljub izolaciji obeh staršev preprečuje stike, prav tako pa ne poskrbi za stike preko spleta. To je popolnoma nesprejemljivo, saj je otrokova pravica (še posebej zdaj, ko je toliko težkih občutkov), da je povezan z obema staršema (razen v izjemah). Na nas se obrača tudi veliko žrtev psihičnega in fizičnega nasilja, predvsem v primerih, kjer je partner bil že prej zlorabljajoč. Pozorni bi morali biti predvsem na tiste že obstoječe primere, kjer upravičeno slutimo nasilje, saj bodo žrtve o tem težko naglas spregovorile. Sicer pa se morda malo manj omenja čustveno nasilje, a je tudi slednje navzoče.</p>
<h3>
Kako potem nasilneži postopajo do svojih žrtev znotraj izolacije?</h3>
<p>Nasilneži po navadi žrtev postopoma izolirajo od okolice. V izolaciji to pomeni, da ji začnejo omejevati čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Sčasoma jim prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in jih prepričajo, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo žrtvin strah pred virusom. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa nesejo smeti in skušajo opozoriti nase bodisi zaposlene bodisi sosede doma.</p>
<p>V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas.</p>
<p>&nbsp;</p>
<h3>Kako pričakujete, da bo v nadaljnje, se bo nasilje v družinah umirilo, ali ga bo le še več?</h3>
<p>Dlje časa kot bomo v fazi nepredvidljivosti in negotovosti, več občutkov se nam lahko sproža in zato več agresije. Poleg omenjenega predloga ukrepa &#8220;kodiranja&#8221; v trgovinah in lekarnah, je dobro, da vsak skuša pomisliti na svoje sosede in pretehta svoje občutke, če je kdo morda v stiski in potrebuje pomoč. Ni slabo, če pošljemo SMS sosedom, kjer slutimo nasilje. Morda bomo prvi, ki bomo opazili nasilje in opozorili žrtev, da ni kriva in da se nasilje ne sme dogajati, saj ljubezniv odnos ni nikoli takšen. To so stavki, po katerih žrtev globoko hrepeni, ker v sebi ne verjame, da je vredna. V nasilnih odnosih gre za zelo zapletene dinamike. Prave <a href="https://druzinska-terapija.com/nasilje-v-soodvisnem-odnosu-vasa/">odvisnosti</a> od nasilja in drug od drugega, zato zahtevajo nujno in resno obravnavo. Žrtev mora spoznati, da ni nikoli kriva in da je nasilje izključno težava partnerja (oziroma partnerke).</p>
<p>&nbsp;</p>
<h3>
Kaj lahko naredimo kot zunanji opazovalci?</h3>
<p>Če smo z žrtvijo v odnosu, ji lahko s pomočjo društev, ki delujejo na področju manjšanja nasilja (DNK, SOS) pomagamo sestaviti varnostni načrt, ji pomagamo pri selitvi. Varnostni načrt je v nasilnih odnosih bistvenega pomena, da se nasilje ne konča v črni kroniki. V Ameriki obstajajo brezplačni programi (Change a life training programme), kjer se lahko vsak prijavi in usposobi za pomoč v primeru družinskega nasilja.</p>
<p>Žrtev pa se mora naučiti poskrbeti zase, se v primeru nasilja zavarovati, poiskati izhod, ali pa vsaj zavarovati svoje telo, predvsem glavo. Predvsem pa naj ohranijo vsaj eno aktivnost izven doma (sprehod ali trgovina). Vse to je za nekoga samoumevno, toda za žrtve nasilja ni.</p>
<h3>V nekaterih državah razmišljajo, da bi prepovedali prodajo alkohola in s tem pomagali pri ustavitvi nasilja. Se vam zdi to smiseln ukrep?</h3>
<p>Neka omejitev alkohola je smiselna, ampak nasilnež ne udari samo zato, ker je alkoholiziran, ampak zato, ker je &#8220;trigiran&#8221;. To pomeni, da zaradi zunanjega sprožilca ne zmore uravnavati notranjih impulzov. Alkohol lahko vse to res poslabša, ampak ni pa glavni krivec. Če alkoholiku odvzamemo alkohol, mu s tem še povečamo njegove občutke, ki jih alkohol prekriva. Pogosto gre za globoke občutke nemoči, potlačene jeze in žalosti, ki se lahko razvije v pravo depresijo. Pri prisilnem odvzemu alkohola bi potem odvisnim morali nuditi še dodatno terapevtsko pomoč za soočanje z občutki, saj alkoholiki tega že v optimalnih pogojih ne znajo.</p>
<h3>
Kakšne so možne rešitve, kaj lahko naredi <a href="https://druzinska-terapija.com/kako-zascititi-otroka-pred-nasiljem/">žrtev</a>?</h3>
<p>V odnosu do partnerja ne more rešiti popolnoma nič, ker nasilnež izbruhne ne glede na dejanja drugega. Partnerstvo lahko rešujejo morda šele potem, ko nasilni sprevidi, da potrebuje pomoč. Torej četudi bi žrtev &#8220;hodila po jajcih&#8221;, bi bila še vedno tepena. Žrtev lahko le poskrbi zase (in predvsem za njune otroke), da preživi in se zavaruje. Žrtve imajo na voljo veliko oblik brezplačne online pomoči. Nekatere so objavljene tudi na straneh NIJZ, prav tako pa so podaljšali ure za telefonske pogovore na SOS telefonu in Društvu za nenasilno komunikacijo. Na socialnih omrežjih sodelujemo družinski terapevti v skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose). Žrtvam lahko pomaga le spoznanje, da niso krive in da je nasilje problem izključno nasilnega. Pot do takšnih uvidov je dolga, a vredna – saj si vsi zaslužimo varne, lepe, čuječe odnose, kjer se počutimo varni, ovrednoteni in sprejeti.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p>Družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p>Najdete nas tudi na <a href="https://www.facebook.com/druzinskaterapija.vitabona">Facebooku.</a></p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/porast-nasilja-v-druzinah-kje-lahko-poiscemo-vzroke/">Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke?</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></content:encoded>
					
					<wfw:commentRss>https://druzinska-terapija.com/porast-nasilja-v-druzinah-kje-lahko-poiscemo-vzroke/feed/</wfw:commentRss>
			<slash:comments>0</slash:comments>
		
		
			</item>
		<item>
		<title>Fizično nasilje: ena po riti je za Slovence nekaj sprejemljivega</title>
		<link>https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/?utm_source=rss&#038;utm_medium=rss&#038;utm_campaign=fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega</link>
					<comments>https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/#respond</comments>
		
		<dc:creator><![CDATA[Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)]]></dc:creator>
		<pubDate>Thu, 07 Jul 2016 20:11:59 +0000</pubDate>
				<category><![CDATA[Ostalo]]></category>
		<category><![CDATA[družinska terapija]]></category>
		<category><![CDATA[družinski terapevt]]></category>
		<category><![CDATA[družinsko nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje nad otroki]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje v družini]]></category>
		<guid isPermaLink="false">http://druzinska-terapija.com/?p=422</guid>

					<description><![CDATA[<img width="660" height="326" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="nasilje v družini, nasilje, spolno nasilje, fizično nasilje, nasilje otrok, nasilje nad otroci" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321.jpg 660w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321-600x296.jpg 600w" sizes="auto, (max-width: 660px) 100vw, 660px" /><p>Policija je lani uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti. Slovenijo pretresa kruta smrt dveletne deklice. Novice, socialna [&#8230;]</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/">Fizično nasilje: ena po riti je za Slovence nekaj sprejemljivega</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></description>
										<content:encoded><![CDATA[<img width="660" height="326" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="nasilje v družini, nasilje, spolno nasilje, fizično nasilje, nasilje otrok, nasilje nad otroci" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321.jpg 660w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/07/flatline-e1469748034321-600x296.jpg 600w" sizes="auto, (max-width: 660px) 100vw, 660px" /><p>Policija je lani uradno obravnavala 400 primerov nasilja nad otroci. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je <strong>fizično nasilje doživelo približno 80% Slovencev</strong>. Spolno zlorabljen naj bi bil vsak peti Slovenec in že vsaka četrta do tretja Slovenka. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali <strong>širše družinske skupnosti</strong>.</p>
<p><strong>Slovenijo</strong> pretresa kruta smrt dveletne deklice. Novice, socialna omrežja in vsakdanje pogovore spremljajo žalovanje, groza in obup, pa tudi bes, sovraštvo, prezir in obtožbe. Teh čustev ne moremo nikomur zameriti, saj gre za brutalen, tragičen dogodek, ki v vsakem človeku najmočneje zbudi sočutje do majhnega otroka. Ob tem lahko vsak ostane brez besed. Če se boste pogovarjali z nekom, ki je bil v otroštvu pretepan, vam bo pripomnil, da je <em>&#8220;ona vsaj umrla in ne bo več trpela&#8221;</em>. Kako zelo zareže ta direktnost, da marsikdaj šele smrt pomeni pomiritev nasilja!</p>
<p>Javno bomo pokritizirali vse institucije, z resorno ministrico na čelu, in nekaj dni bo Slovenija polna komentarjev in solz. Seveda drži, da marsikaj pri obravnavi <strong>družinskega nasilja</strong> pri nas ne deluje in da so v zakonodaji kot tudi v praksi potrebne konkretne spremembe. Redno so sicer tarča kritik <strong>CSD</strong> in ministrica, pogosto tudi policija. Vsem bi hkrati radi pripisali krivdo in hkrati odkrili, kje zares se zatika oziroma kdo ne opravlja svojega dela. Zakonodaja <strong>družinskega nasilja</strong> se žal le počasi spreminja. Predlog novele <strong>Zakona o preprečevanju nasilja v družini</strong> je še vedno v medresorskem usklajevanju, februarja je bila mesec dni o tem odprta tudi javna razprava. Kot vse kaže, lahko obravnavo tega zakona pričakujemo šele jeseni. Največji sistemski in družbeni napaki in pravzaprav nasi bolecini sta naša razdrobljenost in nepovezanost. Vsi pristojni so proti nasilju, še posebej veliko nevladnih organizacij, a med njimi pravega sodelovanja ni. S primeri se ukvarjajo vsak po svoje: terapevti na eni strani, policisti na drugi, socialni delavci na tretji in ministrstva na četrti. Tudi na individualni ravni je ljudem težko dvigniti slušalko in oddati anonimno prijavo sosedskega nasilja, ker se bojimo, da bomo nekomu naredili krivico, ali pa se celo sprašujemo, v kakšni luči bo to prikazalo nas. Strah in sram sta tista, ki nam vsem preprečujeta, da bi se srečali s kruto resnico.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Vrh ledene gore&#8230;</strong></p>
<p>Policija naj bi v lanskem letu uradno obravnavala <strong>400 primerov</strong> <strong>nasilja nad otroci</strong>. Toda to je le vrh ledene gore. Po naših statistikah je <strong>fizično nasilje</strong> doživelo približno <strong>80% Slovencev</strong>. <strong>Spolno zlorabljen</strong> naj bi bil vsak peti <strong>Slovenec</strong> in že vsaka četrta do tretja <strong>Slovenka</strong>. Povzročitelji v večini prihajajo iz ožje ali širše družinske skupnosti. Kaj se torej zgodi z vsemi ostalimi primeri, o katerih ne govorimo, ali pa jih celo zagovarjamo?</p>
<p>Če so vsi sumi realni, se je v teh dneh in žal tudi že v preteklosti nad jeseniško deklico izvajalo nasilje brez meja. Grozljivka v živo. Izživljanje nad nebogljenim otrokom. Brutalna zgodba, ki presega izraz nasilje. Pravzaprav ni dovolj besed, ki bi opisale tragedijo te družine. In kot da nista dovolj že izguba in občutek nezaščitenosti, zdaj sledi še medijska izpostavljenost. Ta je v tem primeru pokazala tudi dobro plat in tako očetovi prijatelji skušajo pomagati vsaj finančno. Družina si v tem obdobju zasluži sočutje, spoštovanje in mir.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Toleranca do nasilja nad otroki</strong></p>
<p>Nasilje ni le kruto izživljanje, ki se konča s smrtjo. Znano je, da je toleranca do družinskega nasilja pri nas visoka. Presenetljivo med domačimi zagovorniki tepežkanja najdemo tudi kakšnega predstavnika stroke (pa naj bo to <strong>psihoterapevtska</strong> ali <strong>pedagoška</strong>), ki očitno še ni seznanjen z najnovejšimi nevroznanstvenimi dognanji. Neznanje, nerazumevanje možganov, lastne predispozicije trde vzgoje in vsesplošna razširjenost nasilja omogočajo visoko toleranco nasilja nad otroki. Slovenci smo nestrpni do marsičesa, do nasilja pa ravno ne. O njem odkrito – in ironično, večinoma na precej nasilen in ekstremen način – spregovorimo le ob takšnih ekscesih.</p>
<p>Stanje se sicer spreminja in vse več ljudi spremlja raziskave in sledi svojim instinktom. Toda še vedno ni jasnega razumevanja, da pri nasilju ni srednje poti! Ali ga uporabljamo (pa čeprav le občasno), ali pa se zavzemamo za ničelno toleranco. Nasilje se začne že zelo zgodaj. Začne se pri besedah, poniževanju, lažeh, kričanju in pri za marsikoga malih dejanjih tepežkanja. Pri svojem delu opažam, da tepežkanja večina ne dojema kot problematičnega. <em>&#8220;Ena po riti&#8221;</em> je pri nas nekaj sprejemljivega in normalnega, starši jo uporabljajo impulzivno, ali pa iz prepričanja, da je tepež učinkovit, vzgojen in dober. Toda slednje v <strong>terapevtski stroki</strong> spada pod <strong>nasilje</strong> in ga mnogi avtorji, kot je denimo svetovno priznani psihoterapevt dr. <strong>Daniel Siegel</strong>, izrecno odsvetujejo, in sicer iz treh razlogov: prvi razlog je ta, da otrok ni več pozoren na posledice svojih dejanj – obnaša se tako, da bo &#8220;mir v hiši&#8221;, zavoljo staršev – in ne začuti obžalovanja. Druga težava je psihološka in nevrološka: vsi bolečino doživljamo negativno, tudi otroci. In če so starši hkrati vir veselja in negativnega strahu, so otrokovi možgani dezorganizirani, v nekaterih primerih lahko govorimo tudi o dezorganizirani navezanosti in povečanih količinah hormona <strong>kortizola</strong>. Tretji razlog pa je ta, da tepežkanje otroku sporoči, da starš ne zna drugače, da nima strategije. Siegel opozarja, da že s temi dejanji učimo otroka, da se spore rešuje s povzročanjem telesne bolečine, in to nekomu, ki se ne more braniti. In ravno to se je dogajalo na Jesenicah: povzročanje bolečine dveletni hčerki, ki se ne zmore braniti. Skoraj lahko sklepamo, da sta storilca sama podoživela podobne krute izkušnje v svojem otroštvu, le da se z njimi nista nikoli soočila.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Transgeneracijski prenos travme</strong></p>
<p>Naša dodatna osebna in sistemska težava je, da žrtev nasilja ne znamo prepoznati. Za ta namen naš sistem ne izobražuje dovolj. Otroke hitro označimo za težavne, za takšne, ki nujno potrebujejo meje, osredotočimo se le na njihovo vedenje, ne pa na vzroke. To se dogaja na ravni starševstva (ko jokajočemu otroku zabrusimo, naj bo že tiho, ne da bi preverili, zakaj sploh joka) in na sistemski ravni, ko v vrtcu ali šolah ne zmoremo opaziti znakov nasilja. Otroci, ki se osamijo ali izzovejo veliko občutkov besa, jeze in agresije, so tisti, ki sprožajo naše alarme. Izjemno pomembni so zato čuti in izobraževanja vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev, ki so indirektno veliko časa v stiku z žrtvami. Težko pa prepoznamo tudi odrasle žrtve ali storilce nasilja. Zdi se, da bi poleg večje povezanosti vseh pristojnih, poleg strožje zakonodaje glede <strong>družinskega nasilja</strong> potrebovali tudi boljša izobraževanja na področju prepoznavanja žrtev in storilcev. Predvsem pa bi morali na vse načine podpreti starše, ki se kljub svoji teżki doti trudijo po najboljših močeh, da nasilnih dejanj ne ponovijo. Starši namreč potrebujejo podporo in če se znajdejo v stiski, tudi konkretno pomoč.</p>
<p>Vsaka oseba nosi v sebi vzorce iz otroštva, tudi mama in očim pretepene deklice. Toda to nikoli ni in ne more biti opravičilo za nasilje! Brutalnega zanemarjanja otrok si pač ne moremo zares razložiti. Gre za močno <strong>psihopatologijo</strong> in možne pretekle travme, ki vplivajo na možgane do te mere, da se zgodijo tudi takšna grozodejstva. Močan manjko empatije je čisto zares možen le pri psihopatskih osebnostih. Otroci, ki preživijo takšna zanemarjanja in mučenja, nosijo močne posledice, kar se lahko pozna tudi v številnih nadaljnjih generacijah, kar imenujemo <strong>transgeneracijski prenos travme</strong>. Raziskave o tem so delali predvsem med žrtvami otrok holokavsta in veteranov vietnamske vojne. Dr. <strong>Robert Cvetek</strong> v knjigi <em><strong>Bolečina preteklosti</strong></em> podrobneje opiše posledice travm, ki jih nosijo kasnejše generacije:</p>
<p>&#8211; <strong>prva generacija preživelih</strong> ima v sebi značilne visoke stopnje čustvenih motenj, psihosocialnih in posttravmatskih simptomov. Zaradi visokih stopenj napetosti in depresije ti ljudje kot starši svojim otrokom ne zmorejo dati veliko varnosti.</p>
<p>&#8211; <strong>druga generacija</strong> so otroci žrtev zlorab in imajo veliko težav: 1. s samopodobo in lastno identiteto; 2. afektivne težave, kot npr. nočne more o preganjanju (čutijo, kot da so travmo izkusili sami, navzven pa se vedejo problematično, saj so polni občutkov strahu in nezaupanja); 3. kognitivne težave, občutek grozeče katastrofe; 4. težave pri medosebnem delovanju: pretirano močna družinska navezanost, odvisnost od družine, strah pred ločitvijo  in individualizacijo. Pri otrocih se lahko pojavi tudi pretirana neodvisnost, težave v odnosih in slabe veščine reševanja konfliktov. Ko so starši tako obremenjeni z izkušnjo, nimajo posluha za težave otrok, otroci pa imajo posledično težave z empatijo. Ti starši otroke redko pohvalijo (le drugim), raje kritizirajo kot pohvalijo. Uspeh vidijo le v vedenju, na primer v šoli. Ranljivi so za občutja nemoči in odgovornosti, hkrati pa čutijo krivdo zaradi jeznih občutij do njih. Zato imajo težave pri navezovanju intimnih, trdnejših odnosov s partnerji in otroki. Mnogi so čustveno odvisni od staršev. Otroci, ki so živeli v družinah, kjer so o travmi ni govorilo, so veliko bolj senzitivni za medgeneracijski prenos travme.</p>
<p>&#8211; za <strong>tretjo generacijo</strong>, generacijo vnukov je narejenih manj raziskav, rezultati pa niso tako konsistentni. Iz izkušenj klinične prakse pa velja, da tretja generacija zaradi pomanjkanja avtonomnosti staršev ne uživa v mirnih medosebnih odnosih, ampak je prežeta s strahom in napetostjo. Procesi ločitve in individualizacije so konfliktni, za nekatere celo nemogoči.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><strong>Slovenska sram in strah</strong></p>
<p>Tudi Slovenci smo generacijsko prepojeni z občutki sramu in strahu in z nasiljem. Kot potomci udeležencev vojne še vedno v sebi nezavedno nosimo marsikaj. Tudi naše pretekle vzgojne metode so bile povečini mešanica <strong>avtoritarnosti</strong> in <strong>permisivnosti</strong>. Oba stila pa prinašata zelo negativne vplive. Zato je pomembno, da vsak posameznik išče stik  s sabo. Če bomo mir našli v sebi in ga ne prenašali na <strong>otroke</strong> in jih jasno postavljali zamejitve brez <strong>nasilja</strong>, bo Slovenija drugačna, tudi brez rigoroznih zakonov (ki jih sicer še nimamo). Zato so taki ekscesi poziv vsakemu posamezniku, da pogleda vase in v svoje korenine.</p>
<p>Opisane <strong>posledice travme</strong> se nanašajo na raziskave posledic zunanjih dejavnikov, ne pa na posledice, ko travmo povzročijo starši. Kako hude posledice bi imela mala deklica, ki je pravzaprav odraščala kot sirota, lahko samo ugibamo. Ta žalosten, krut in brutalen dogodek spremlja vsa Slovenija in marsikdo se ne zmore odzvati drugače kot s sovraštvom. Nasilje pa vedno rodi nasilje, dokler se ne odločimo drugače. Odločiti se je lažje, ko se zavemo, da vsako nasilje prekriva bolečino. In zavedanje, da se za našimi  trenutnimi občutji jeze, obsojanja in sovraštva skrivata naša lastna bolečina in občutek nemoči, pomeni že odločitev za čuječnost. Slednja je ključ za rešitev naših zakopanih prepričanj in močnih impulzov, ki jih vsi nosimo v sebi. Če ne prej, se pokažejo ravno ob kriznih situacijah, ko nam je lažje biti kritični, kot pa v stiku s sabo. Odločitev za spremembe je vedno mogoča. Sprejme jo lahko vsak, predvsem sam pri sebi.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p>Članek je bil objavljen na Portalu Plus.<br />
http://www.portalplus.si/1603/jeseniska-deklica/</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/">Fizično nasilje: ena po riti je za Slovence nekaj sprejemljivega</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></content:encoded>
					
					<wfw:commentRss>https://druzinska-terapija.com/fizicno-nasilje-ena-po-riti-je-za-slovence-nekaj-sprejemljivega/feed/</wfw:commentRss>
			<slash:comments>0</slash:comments>
		
		
			</item>
		<item>
		<title>Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!</title>
		<link>https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/?utm_source=rss&#038;utm_medium=rss&#038;utm_campaign=draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju</link>
					<comments>https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/#respond</comments>
		
		<dc:creator><![CDATA[Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)]]></dc:creator>
		<pubDate>Fri, 01 Apr 2016 21:22:46 +0000</pubDate>
				<category><![CDATA[Ostalo]]></category>
		<category><![CDATA[Strokovne objave]]></category>
		<category><![CDATA[družinska terapija]]></category>
		<category><![CDATA[družinski terapevt]]></category>
		<category><![CDATA[družinsko nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[fizično nasilje]]></category>
		<category><![CDATA[kazen]]></category>
		<category><![CDATA[meje]]></category>
		<category><![CDATA[nasilje v družini]]></category>
		<category><![CDATA[odnosi]]></category>
		<category><![CDATA[otroci]]></category>
		<category><![CDATA[razmejitve]]></category>
		<category><![CDATA[samozaupanje]]></category>
		<category><![CDATA[sočutje]]></category>
		<category><![CDATA[sočutno starševstvo]]></category>
		<category><![CDATA[starši]]></category>
		<category><![CDATA[vzgoja]]></category>
		<category><![CDATA[vzgojna]]></category>
		<category><![CDATA[zaupanje]]></category>
		<category><![CDATA[zlorabe]]></category>
		<guid isPermaLink="false">http://druzinska-terapija.com/?p=402</guid>

					<description><![CDATA[<img width="1030" height="221" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4.jpg 1400w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4-600x129.jpg 600w" sizes="auto, (max-width: 1030px) 100vw, 1030px" /><p>Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati [&#8230;]</p>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/">Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></description>
										<content:encoded><![CDATA[<img width="1030" height="221" src="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4.jpg" class="attachment-large size-large wp-post-image" alt="" decoding="async" loading="lazy" srcset="https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4.jpg 1400w, https://druzinska-terapija.com/wp-content/uploads/2016/02/druzinska-terapija-slide4-600x129.jpg 600w" sizes="auto, (max-width: 1030px) 100vw, 1030px" /><div id="primary" class="content-area">
<article id="post-8831" class="post-8831 post type-post status-publish format-standard has-post-thumbnail hentry category-vzgoja">
<div class="entry-content">
<p>Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati drugače.</p>
<p>Če uporabljate kaznovanje kot pogosto metodo, ste kaj takega zelo verjetno doživeli tudi sami. Morda se vam je zdela ta metoda celo upravičena – in je še zdaj, ko pomislite na situacijo. Vseeno pa želim, da se osredotočite na vse tiste dogodke in postanete pozorni na svoje telo.<strong> Kaj ste ob kaznovanju začutili, kaj se je zgodilo z vašim telesom?</strong> Če je prvi odgovor krivda, vas spodbujam, da iščete dlje. Krivda se namreč precej pogosto pojavlja kot pokrivalo za globlja, bolj ranljiva občutja.</p>
<p><strong>Kazen pogosto pusti v otroku strah.</strong> Zato je izjemno efektivna! Bolj kot je zlorabljajoča, bolj deluje. Torej več agresije in terorja damo otroku v telo, bolj ga bo strah. In vam bo seveda ustregel. V vsem! Pogosteje kot boste to ponavljali, bolj bo otrok ustrežljiv in se bo odzival v skladu z vašimi željami. Otrok pa vam bo ustregel zgolj zaradi omenjenega strahu. Nikakor pa ne iz lastnega občutka, da bi nekaj moral narediti. <strong>Torej s kaznovanjem pravzaprav otroku ne damo možnosti, da bi razumel, zakaj je nekaj zanj pomembno ali dobro.</strong> Če poenostavimo, s kaznovanjem otroku povemo, da ne sme razmišljati z lastno glavo, pač pa le z našo.</p>
<p>V telesu kaznovanega otroka bodo za vedno ostali sram, morda celo gnus, teror in žalost ter jeza. Zelo verjetno so tudi vam ta občutja poznana, morda se vam zdijo povsem normalna in del vsakdana. Toda ta občutja se ne da kar izbrisati. Lahko imajo <strong>resne posledice</strong>, ki se kažejo v vseh nadaljnjih odnosih. To je lahko eden izmed izvorov, zakaj se v zakonu prepirate, ali pa zakaj ste se z mamo vaših otrok ravnokar ločili. Pa morda vsega tega sploh niste nikoli povezali med sabo.</p>
<p>A bolj kot izpraševati našo vest, nam želim sporočiti, da obstajajo tudi drugačne poti, ki pa <strong>niso permisivne.</strong> In starši zmoremo tudi to! Zmoremo dati <strong>jasne meje in ostati trdni</strong>,<strong> a tudi razumeti otroka.</strong> Poti, kjer ni kaznovanje edina zveličavna metoda. Gre za načine, da se odzovemo na otrokova prebujanja, jih razumemo, ovrednotimo in iščemo kako drugače. V tem procesu je starš tisti, ki otroka umiri, ga razume in mu daje nove načine soočanja s težavami; <strong>starš je še vedno vodja in avtoriteta.</strong> A ker ne kaznuje, šele zares dobi spoštovanje. Seveda to ne pomeni, da otrokova dejanja nimajo posledic. Pomembno pa je, da starši otrokova dejanja sploh opazimo in dojamemo kot njihovo stisko. Velikokrat je to težko in se kot starši počutimo, da nismo dovolj dobri.</p>
<p>Meje otroci sicer nujno potrebujejo, a te se lahko podajo na več načinov, ne le s kaznijo. Zavedati se morajo posledic svojih dejanj. Takim “posledicam” rečemo<strong> dogovori</strong> in ne kazen – gre za to, da starš lahko vodi otroka do razmišljanja, kakšne posledice sledijo. In gre za to, da ima starš vedno moč, da z otrokom sklepa nove dogovore. To je normalno in logično za vse odnose. Zelo hitro pa namesto pogovora, ki mu sledi jasen dogovor, starši izberemo kazen. Še bolj problematično je, če ta vsebuje psihološko, fizično ali spolno nasilje. V Sloveniji so namreč statistike omenjenih zlorab precej visoke: vec kot 70% Slovencev se naj bi v otroštvu namreč že srečalo s fizičnim kaznovanjem.</p>
<p>V tem trenutku bi vam rada zapisala še to, da <strong>otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje le dovolj dobre starše.</strong> In jaz verjamem v vas. Verjamem, da imate moč. Vso moč, da postavite meje drugače. Moč, da vedno slišite otroka. Da ste dovolj dobri starši, ki ne potrebujejo kaznovanja, lahko pa dajo jasno vodenje. Da se. Možno je.</p>
<p>&nbsp;</p>
<p><em>Za Mamino mazo napisala <strong><a href="http://druzinska-terapija.com/" target="_blank">Katja Knez Steinbuch<br />
</a></strong></em><br />
<em>Katja vas vse lepo vabi tudi, da se udeležite izobraževanja iz sočutnega varstva otrok, kjer se učimo novih, efektivnih načinov, ki pomagajo staršem in otrokom. Srečanja potekajo ob torkih, ob 20. uri na Rakovniku. Vse informacije dobite na <strong><a href="http://druzinska-terapija.com/" target="_blank">www.druzinska-terapija.com</a>,</strong> prijave pa še vedno sprejemamo na <strong><a href="mailto:s&#111;&#99;&#117;tn&#111;&#46;&#118;ar&#115;&#116;v&#111;&#64;&#103;&#109;&#97;&#105;&#108;&#46;c&#111;&#109;">socutn&#111;&#46;&#118;&#97;rstv&#111;&#64;gmai&#108;.&#99;o&#109;</a>.</strong> Nazadnje nas je bilo okoli 100, a smo vsakega novega udeleženca, ki se skupaj z nami uči, zelo veseli.</em></p>
</div>
</article>
</div>
<div id="secondary" class="widget-area"></div>
<p>The post <a href="https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/">Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!</a> appeared first on <a href="https://druzinska-terapija.com">Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija</a>.</p>
]]></content:encoded>
					
					<wfw:commentRss>https://druzinska-terapija.com/draga-mamica-in-dragi-ocka-ki-verjameta-v-postavljanje-kazni-kot-odlicno-vzgojno-metodo-jaz-raje-verjamem-v-vaju/feed/</wfw:commentRss>
			<slash:comments>0</slash:comments>
		
		
			</item>
	</channel>
</rss>
