Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke?
Zakaj trenutno stanje povzroča tak porast nasilja v družinah? Kje vse lahko poiščemo vzroke?
Trenutne izredne razmere povzročajo veliko nakopičenih občutkov. Pandemija je prinesla kolektivno travmo, ki povzroča, da so naši plazilski možgani nenehno na preži, v pričakovanju najslabšega, v stanju pretirane vzburjenosti. Struktura v možganih, ki je odgovorna za zaznavanje strahu, amigdala, je ves čas v stanju alarma ogroženosti, zato je v istem stanju naš avtonomni živčni sistem. Ko telo preko živčevja in hipofize sprosti povečano količino hormonov, se nakopičijo težki občutki.
Telo je zgrajeno na odličen način, da se preko omenjenega mehanizma tako zavaruje.
Opisani procesi v možganih pa so žal povezani s slabšo kontrolo impulzov. Če občutkov ne znamo sproščati ali če so nam (tudi zaradi izolacije) odvzeti tipični načini regulacije občutkov, se lahko ti začnejo nabirati. Če temu dodamo še slabšo kontrolo impulzov, lahko razumemo, da se pojavlja več agresivnega vedenja. Za vsem tem pa se v resnici skriva strah za obstanek, za preživetje – bodisi zaradi nevarnosti virusa ali gospodarske krize bodisi zaradi teorij zarot in občutka, da nam kaj prekrivajo. Ko se strah nakopiči in ne zmoremo več regulirati občutka, se telo odzove z impulzivnim vedenjem.
Kako se omenjena travma odraža v izolaciji in kaj lahko naredimo, da se je “rešimo”?
Definicija travme je, da ne vemo, kaj se dogaja in da smo nemočni v danem položaju. Za povrh pa nikomur ne moremo zaupati. S pojavom pandemije smo v stanju travme, ki je popolnoma nepredvidljivo, ne vemo niti, koliko časa bo trajala izolacija, kar vzbuja občutke nemoči. Najmočnejša občutka sta nevarnost in nemoč. Otrok je travmiran, če so starši nepredvidljivi in jim zaradi tega ne more zaupati (npr. v primeru nasilja in alkohola). Podobna situacija se dogaja zdaj in na enak način vzburja naše možgane. Zato je zelo pomembno, da v trenutku, ko je ogrožena zunanja varnost, predvidljivost, najdemo notranje vire moči in strukturiramo svoj čas, si povrnemo notranjo varnost.
Zelo pomembno je, da imamo rutino in da v teh spremembah ne pozabimo na gibanje. Če telesu vzamemo gibanje, dodamo pa zgoraj omenjen občutek ogroženosti, možgani to razumejo kot naučeno nemoč in življenjsko ogroženost.
Zato je zelo pomembno, da telesu zavestno vračamo občutek nadzora nad reakcijami in si organiziramo svoj dan. Če smo disociirani in zamrznjeni, kot se dogaja v travmi, izgubimo občutek za čas in prostor, zato je pomembno, da prevzamemo kontrolo. Gre za premagovanje občutka nepredvidljivosti in nezaupanja, ki je pri travmi najbolj ranjen.
Katere vrste nasilja v tem času najpogosteje opažate?
Nasilje je vedno nesprejemljivo, opažamo pa od čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja, do zanemarjenosti otrok in pa zlorab na področju otrok ločenih staršev. Že zdaj nas zelo pogosto kontaktirajo starši, kjer nekdanja partnerka ali partner kljub izolaciji obeh staršev preprečuje stike, prav tako pa ne poskrbi za stike preko spleta. To je popolnoma nesprejemljivo, saj je otrokova pravica (še posebej zdaj, ko je toliko težkih občutkov), da je povezan z obema staršema (razen v izjemah). Na nas se obrača tudi veliko žrtev psihičnega in fizičnega nasilja, predvsem v primerih, kjer je partner bil že prej zlorabljajoč. Pozorni bi morali biti predvsem na tiste že obstoječe primere, kjer upravičeno slutimo nasilje, saj bodo žrtve o tem težko naglas spregovorile. Sicer pa se morda malo manj omenja čustveno nasilje, a je tudi slednje navzoče.
Kako potem nasilneži postopajo do svojih žrtev znotraj izolacije?
Nasilneži po navadi žrtev postopoma izolirajo od okolice. V izolaciji to pomeni, da ji začnejo omejevati čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Sčasoma jim prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in jih prepričajo, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo žrtvin strah pred virusom. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa nesejo smeti in skušajo opozoriti nase bodisi zaposlene bodisi sosede doma.
V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas.
Kako pričakujete, da bo v nadaljnje, se bo nasilje v družinah umirilo, ali ga bo le še več?
Dlje časa kot bomo v fazi nepredvidljivosti in negotovosti, več občutkov se nam lahko sproža in zato več agresije. Poleg omenjenega predloga ukrepa “kodiranja” v trgovinah in lekarnah, je dobro, da vsak skuša pomisliti na svoje sosede in pretehta svoje občutke, če je kdo morda v stiski in potrebuje pomoč. Ni slabo, če pošljemo SMS sosedom, kjer slutimo nasilje. Morda bomo prvi, ki bomo opazili nasilje in opozorili žrtev, da ni kriva in da se nasilje ne sme dogajati, saj ljubezniv odnos ni nikoli takšen. To so stavki, po katerih žrtev globoko hrepeni, ker v sebi ne verjame, da je vredna. V nasilnih odnosih gre za zelo zapletene dinamike. Prave odvisnosti od nasilja in drug od drugega, zato zahtevajo nujno in resno obravnavo. Žrtev mora spoznati, da ni nikoli kriva in da je nasilje izključno težava partnerja (oziroma partnerke).
Kaj lahko naredimo kot zunanji opazovalci?
Če smo z žrtvijo v odnosu, ji lahko s pomočjo društev, ki delujejo na področju manjšanja nasilja (DNK, SOS) pomagamo sestaviti varnostni načrt, ji pomagamo pri selitvi. Varnostni načrt je v nasilnih odnosih bistvenega pomena, da se nasilje ne konča v črni kroniki. V Ameriki obstajajo brezplačni programi (Change a life training programme), kjer se lahko vsak prijavi in usposobi za pomoč v primeru družinskega nasilja.
Žrtev pa se mora naučiti poskrbeti zase, se v primeru nasilja zavarovati, poiskati izhod, ali pa vsaj zavarovati svoje telo, predvsem glavo. Predvsem pa naj ohranijo vsaj eno aktivnost izven doma (sprehod ali trgovina). Vse to je za nekoga samoumevno, toda za žrtve nasilja ni.
V nekaterih državah razmišljajo, da bi prepovedali prodajo alkohola in s tem pomagali pri ustavitvi nasilja. Se vam zdi to smiseln ukrep?
Neka omejitev alkohola je smiselna, ampak nasilnež ne udari samo zato, ker je alkoholiziran, ampak zato, ker je “trigiran”. To pomeni, da zaradi zunanjega sprožilca ne zmore uravnavati notranjih impulzov. Alkohol lahko vse to res poslabša, ampak ni pa glavni krivec. Če alkoholiku odvzamemo alkohol, mu s tem še povečamo njegove občutke, ki jih alkohol prekriva. Pogosto gre za globoke občutke nemoči, potlačene jeze in žalosti, ki se lahko razvije v pravo depresijo. Pri prisilnem odvzemu alkohola bi potem odvisnim morali nuditi še dodatno terapevtsko pomoč za soočanje z občutki, saj alkoholiki tega že v optimalnih pogojih ne znajo.
Kakšne so možne rešitve, kaj lahko naredi žrtev?
V odnosu do partnerja ne more rešiti popolnoma nič, ker nasilnež izbruhne ne glede na dejanja drugega. Partnerstvo lahko rešujejo morda šele potem, ko nasilni sprevidi, da potrebuje pomoč. Torej četudi bi žrtev “hodila po jajcih”, bi bila še vedno tepena. Žrtev lahko le poskrbi zase (in predvsem za njune otroke), da preživi in se zavaruje. Žrtve imajo na voljo veliko oblik brezplačne online pomoči. Nekatere so objavljene tudi na straneh NIJZ, prav tako pa so podaljšali ure za telefonske pogovore na SOS telefonu in Društvu za nenasilno komunikacijo. Na socialnih omrežjih sodelujemo družinski terapevti v skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose). Žrtvam lahko pomaga le spoznanje, da niso krive in da je nasilje problem izključno nasilnega. Pot do takšnih uvidov je dolga, a vredna – saj si vsi zaslužimo varne, lepe, čuječe odnose, kjer se počutimo varni, ovrednoteni in sprejeti.
Družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Komentirajte
Se želite priključiti debati?Veseli bomo vaših komentarjev.