Strah me je, kako naj odidem od nasilnega moža z NOM?
Prosim vas za pomoč, izkušnje, usmeritev.. Ker sem popolnoma na začetku svoje odločitve in popolnoma zmedena z informacijami.

Želim sem ločiti od svojega moža, s katerim imava skoraj 3 leta staro hčerko.

Pri možu sumim, da ima NOM, je agresiven, psihično in tudi fizično nasilen, vse vpričo hčerke.

Problem je, ker mi je mož že večkrat grozil, da če bom šla bo poskrbel, da ne bom več videla otroka. Da bo vsem rekel, da sem nora, neprisebna, psihično motena in nesposobna skrbet za hčerko. Rekla sem mu, da s tem bo najbolj škodoval hčerki (zanjo že sedaj v celoti skrbim izključno jaz, on ni nič prisoten ne pri negi ne pri vzgoji). Rekel je, da ve na katero točko mora pritisnit, da bo mene najbolj bolelo (na otroka). Da bo poskrbel da bo hči trpela, saj ve, da bom le na ta način najbolj trpela tudi jaz.

Vseh teh groženj se nebi tako zelo bala, če ne bi njihova družina bila izredno vplivna in premožna. Na našem koncu Slovenije so zelo poznani, imajo visok ugled, in veze z mnogimi vplivnimi ljudmi, tudi odvetniki, direktorji,…

Denarja imajo dovolj, da si lahko privoščijo marsikaj.

Njegovi starši bodo seveda na moževi strani. Jaz sem trenutno brezposelna in z ogromnim kreditom. Noben od naju nima v lasti nobene nepremičnine (živiva pri njegovih), niti avta, ničesar. Mi je pa mož pomagal pri plačevanju mojega kredita, ki je bil moja napačna odločitev (posojilo prijatelju, ki denarja ne vrača).

Zanima me, kje naj začnem? Ne bi se rada obrnila na naš lokalni CSD, ker imajo dober odnos z mojim možem.

Kolikšna je verjetnost, da bi otroka res lahko on obdržal? Glede na moje finančno stanje, in njegove veze. Tudi deljeno skrbništvo mi ni ok.

Kakšna je možnost, da pride do deljenega skrbništva?

Ali je kakšen CSD še posebno razumevajoč do žrtev partnerjev z NOM? Torej, da poznajo NOM, namreč ti ljudje so karizmatični in se znajo podkupit drugim.

Na kateri CSD se naj obrnem? Kako naj odidem varno (zame in za hči)?

Tudi same naznanitve odhoda me je strah. Verjetno bo fizično nasilen do mene.
___________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa,
mi je žal, da ste pretrpeli tako grozo ob partnerju. Samo predstavljam si, koliko groze, strahu, obupa in razočaranja se je zazrlo v vaše telo.

Vsakič ko utrpimo nasilje, se žrtev počuti prestrašeno, krivo in osramočeno. Čeprav je to strah, sram, agresija in polna odgovornost storilca!

V terapiji se učimo, kako dobiti jezo in se zavarovati v takšnih primerih.
Ker ste se znašli ob nevarni osebi, ki ni zmožna kontrole svojih občutkov, ste v resni nevarnosti. Zato vas zares spodbujam, da NAJPREJ od vsega pokličete na pomoč institucije, ki vas bodo podpirale in vam stale ob strani. In z njim naredite VARNOSTNI NAČRT vašega izhoda. Ločitev brez tega bi bila za vas ogrožujoča, zato je ta aspekt ključen.

Nujno morate vnaprej pripraviti plan varnega odhoda – zato čimprej pokličite Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK) in SOS telefon. Svetovali vam bodo nadaljne korake, morda vas tudi povezali s CSD-ji, ki jim oni bolj zaupajo, ter pokazali kako lahko pridete v stik z Varno hišo.
Šele ko boste na varnem, velja razmisliti tudi o oddaji prijave nasilja (ta ni nepomembna, da boste lahko dokazovali vaše stanje).

Poskušajte vse dosedanje grožnje zbrati na kup, pisno.

Če ste imeli modrice, jih slikajte ipd in vse te stvari zakodirajte. menjavajte gesla, račune in uporabljajte le varno komunikacijo.
Vse to sicer ne pomeni, da nimate moči – čeprav imate na drugi strani nekoga, ki jo zlorablja. Ko boste na varnem, boste lahko spet začutili jezo in bes, ter od daleč trezno razmišljali in ga dali na pravo mesto…in dobili nazaj kontrolo in tudi vašo moč.

Glede starševstva vas žal moram opozoriti (zato da ne bi bili presenečeni nad morebitnim worst-case-scenario potekom), da ima v Sloveniji gospod ob stikih pod nadzorom tretje osebe se vedno pravico do rednih stikov s hčerko (kar pa ne pomeni deljenega skrbnistva!), razen če je bil nasilen tudi nad njo.

Ta del naj bi bil zanjo dober, saj jo bo zavarovala tretja oseba, hkrati pa bo hčerka se vedno imela očeta (koliko je ob NOM lahko sploh navzoč).

Če je bil nasilen tudi do nje, boste žal tudi to morali dokazovati. Vsekakor pa je na prvem mestu to, da vaju ČIMPREJ zavarujete.

Upam, da se v tej situaciji korone vseeno lahko nekako zavarujete tudi doma. Vedno imejte možnost, da se zaklenete na varen prostor in vzamete s sabo telefon, dokumente in hčerko. Čimprej pokličite DNK in SOS telefon, online pa smo vam na voljo tudi na naših chatih. Zaslutite si varnega in mirnega življenja.

Ko bo vse to mimo, pa čimprej poiščite tudi strokovno pomoč!

Vse dobro,
Katja Druzinska terapija – Vita Bona

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako naj odidem od nasilnega moža: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene, imam vprašanje kako in kaj saj sem izgubljena.

Imam enega otroka od prej in sedaj sem noseča z dvojčkoma. Trenutno 5 mesecev in imam probleme v nosečnosti, sem rizično noseča.

Na partnerjem s katerim sem sedaj, sem napisala mojo oporoko, ki sem je podedovala. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari za katere bi moral še dobiti v oporoki, niso v celoti pri njem, imava zaradi tega, njegove besede: partnerstvo na nitki in zaupanje. Ker misli da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega premoženja.  Kdaj bo in kako? Rekel je, če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj.

Kaj naj si mislim?

Razmišljam, da mu je samo do premoženja in stvari.

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos, vendar samo iz ene strani to ni mogoče.

Kaj naj storim? Poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam še na kakšen način. Hvala za odgovore.

________________________________________________

Draga anonimna.

V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vase telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas (če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vase zdravje).

Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično. Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna.

Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti. Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vase potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani.

Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas. Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe: če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto

Komentar je zapisala psihoterapevtka Spela Adamič Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Razmišljam, da mu je samo do premoženja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo.

Sem v psihično in emocionalno toksičnem odnosu. Z fantom sem že od 16 leta, skupaj sva 10 let. Šla sva že večkrat narazen, ampak nekako greva vedno nazaj. Zdaj živi v mojem stanovanju in oba sva prijavljena, zato ga ne morem vržti vem…

Ne vem več kako naprej. Tega ne morem več trpeti. Trudim se ko budala, zvijam se, ko prestica nikoli ni nič v redu dovolj zanj. Prišlo je tudi že do fizičnega snidenja, nič hujšega.

Ampak moja duša ne zmore več.

Vem, da si tega ne zasluzim ampak čez leta sem začela verjeti v njegove besede. Da nisem vredna, prilagodila sem se. Razmišljam o selitvi domov vendar se bojim. Tudi tam so stvari disfunkcionalne. Ujeta sem v neko nenormalno emocionalno normalnost. Probala sem psihoterapijo že večkrat, ampak ne pomaga, ker sem še vedno z njim.

Hvala.

______________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonina,
Slišim vas, da se počutite ujeto in nemočno v odnosu, kjer se ne počutite varno, vidno, občuteno, slišano in spoštovano. Slednje so nase osnovne človeške potrebe, poleg tega je prisotno še nasilje, ki se lahko se stopnjuje. Kot edini izhod ste napisali vrnitev k primarni družini, kjer pa zgleda, da je tudi nezdravo okolje za vas. Ugibam, a morda je pri vama se več drugega prisotnega nasilja, saj nasilje ni samo to, da nas nekdo udari – poglejte si vprašalnik Društva za nenasilno komunikacijo. Če je prehudo, naredite načrt, kako in kam se umaknete, ker je vaša varnost glavna stvar, ki jo je treba zagotoviti. Prilagam link https://www.drustvo-dnk.si/…/vprasalnik-ali-dozivljate…

Morda vas sprejmejo tudi v varni hiši za obdobje enega leta, ta čas pa naredite plan kako do finančne samostojnosti, da greste na svoje.

Pravite, da ste poskusili terapijo, a ne pomaga, ker ste se vedno z njim. Zelo vas slišim v tem, ker včasih rezultati niso vidni in se vse zdi, kot vrtenje v krogu., Psihoterapija ne deluje čez noč. Včasih sicer deluje hitro, odvisno za kakšne težave gre, a če nekaj nastaja 20 let, je včasih potrebno dlje, da se zares začne zdravljenje.

V toksičnih partnerskih odnosih se znajdemo, ker nam je to domače, kot posledica travme v nezdravem otroštvu. Če čutite tako nemoč, da zapustite odnos, gre lahko tudi za odvisnost od odnosa in se je potrebno lotiti zdravljenja prav tega. Morda prav sistematično po ‘navodilih’ zdravljenja odvisnosti po Sanji Rozman na primer, če je dovolj velika motivacija (priporočam tudi samozdravljenje po tej knjigi, plus podporo terapevta, da vas spremlja, da ne ‘pademo’ nazaj na stare tirnice). Vem na primer za primer, ko se je leta klient zdravil, a zares je bil preboj šele po korakih Sanje Rozman na zahtevo klienta – kar je bilo seveda ključno – klient sam in njegova zmožnost in motivacija.

Za uspeh v terapiji so torej potrebne različne stvari – najbolj zdravi odnos, ki ga vzpostavite s terapevtom, kjer vas nekdo nenehno sliši, vam da prostor, vas spoštuje in podpira v tem, kar je najboljše za vas. Išče z vami strategije, kaj bi se bile opcije, delo na tem, da ste finančno samostojni.

Zato da se čimbolj opolnomočite, naredite strategijo in plan, da se umaknete in zaživite na polno.

Ste ravno v letih, ko lahko pride do velikih prebojev. Ko velikokrat mladi začutijo na polno vse svoje življenje, travme, in ob pravi podpori, lahko pride do super postavljenih temeljev za celo življenje. Vi vse to čutite in ste si že poiskali pomoč, in prav je, da ste kritični, kaj deluje, kaj ne deluje. Prav tako je prav, da greste naprej s takim terapevtom, kjer se počutite v odnosu sprejete in kjer si upate naslavljati vse. Več boste iskreno zmogli povedati, tudi če se tiče vašega nezaupanja v terapevtski proces, več vam bo lahko dano nazaj. Da prav to, kar je težko izgovoriti, se naslovi in išče rešitve. Več terapevtov uporablja različne tehnike in ni vsaka za vsakogar in treba bo najti taksno ali več taksnih, ki opolnomoči prav vas.

Da boste znotraj procesa resnično začutili, da ste vredni ljubezni točno taksni, kot ste, in da si zasluzite mir in varnost, zdrave odnose.

Življenje, kjer moramo prositi za drobtinice pozornosti, se ‘zvijati kot prestica’, da bi bili sprejeti, vas pelje v stisko, namesto v to, kar je cilj odnosov.

Biti sprejet in dihati svobodno točno taksni, kot smo – naproti avtentičnosti in samouresničevanju in skupni rasti v odnosu. Želim vam obilo poguma, draga anonimna, verjamem, da zmorete. Največ truda gre namreč v preživetje v toksičnih odnosih. Ko smo na varnem, nam začne ostajati energija, ki jo lahko vlagamo drugam. Vse dobro.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Špela Adamič Malik, Insitut Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Sem v psihično in emocionalno toksičnem odnosu: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ker je zadeva še v reševanju(ločevanje iz nasilne zveze) in ne želim izpostavljati vpletenih, samo vprašanje.

Kako CSD-ju, razvojni ambulanti, pristojnim službam dopovedati, kako pomembno je za otroka dojenje(star je 18 mesecev- nasilno odvzet s strani očeta, ker ima oče iste pravice kot mati ).

Vsi trdijo da pri tej starosti je vseeno in da na otroka ne vpliva, če ni z materjo. Zadeva se ne premakne, čeprav je otrok že teden dni brez stika z mamo.🙏🙏🙏Pristojne službe naredijo samo kolikor je nujno potrebno po črki zakona in celo svetujejo materi naj bo mirna. Hvala za kakršen koli nasvet!

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, absolutno preverite t.i. attachemnt theory – teorijo navezanosti (John Bowlby, Mary Ainsworth), baje naj bi o navezanosti do 36m in priporočilu o vključitvi v vrtec takrat pisala celo Maria Montessori, dandanes pa bodo na to opozarjali attachment terapevti, pa tudi kateri drugi npr. Sue Johnson. Pri nas pa bi bila dobra referenca Andreja Poljanec, vsekakor pa bi kakšno podporno pismo dojenju do 3.leta podpisala tudi jaz.

Vsekakor pa ne pozabite se na WHO – svetovno zdravstveno organizacijo, ki priporoča dojenje do 2.-3.leta.

Na to temo bi morda vedeli se kaj Mojca Šeme, Teja Bandel Castro, Urška Repnik,
Aleksandra Brlan, Manca Sever Žumer in drugi.

Odgovorila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch
________

Kolikor vidim iz opisanega, samo teorija in edukacija tu ne bo pomagala. Dojenje ni nujno pri 18. Mesecih, eni otroci se nikoli ne dojijo. S tem jih ne boste prepričali. Gre se za resen primer, če oče “ugrabi” otroka. So vam že priporočali, da se obrnete na DNK, varno hišo, dobre odvetnike itd.

Želim vam veliko moči in vztrajnosti, ker se sliši grozno 💔

Odgovorila terapevtka Teja Bandel Castro

_________

Spoštovani,
najtežje je v takšni situaciji materi, kadar ji je bil na nek način nasilno odvzet otrok, potem pa še pristojni organi zatrjujejo, da je treba ostati miren. Seveda lahko človek čuti upravičeno veliko groze in jeze, če se znajde v tako nepredvidljivi situaciji …

Kot vam je svetovala terapevtka Knez Steinbuch, lahko njim priporočite to literaturo. Izjemno dober na tem področju je tudi psiholog in terapevt Allan Schore. Vendar ne vem, koliko so ti organi sicer pripravljeni poslušati in dejansko slišati …

Žal je znanje najsodobnejših znanstvenih raziskav dandanes še vedno premalo znano, sploh pa morda v Sloveniji …

Že iz organskega in nevroznanstvenega vidika je razvoj možganov najbolj izrazit v obdobju do tretjega leta starosti, čeprav se možgani kasneje razvijajo vse do petindvajsetega leta … Mati je organski temelj otroka. Človek je nastal v svoji materi in stik z njo je najbolj primaren stik, ki lahko človeku, ki se razvija, daje občutek varnosti in zavetja. Ne gre pa samo za metaforične stavke, temveč je tukaj na delu čisto osnovna nevrobiologija. Desna hemisfera možganov se bolje razvije, če je otrok v stiku z materjo, seveda pa tudi kasneje z očetom, s katerim se lažje razvije leva hemisfera možganov. To močno zatrjuje A. Schore.

Stik, ki je pretrgan dlje časa, lahko povzroči na dolgi rok določene relacijske travme.

Seveda je tukaj ključnega pomena, da je vsaj oče z njim sočuten, če je otroku bila že nasilno odvzeta mati … Mati je namreč osnovni regulator različnih afektov razvijajočega se otroka, zato je ključni element v njegovem življenju. Ogromno tradicionalih kultur podpira tudi nošnjo otrok na plečih ali hrbtu mater v rutah, saj se zavedajo, kako pomemben je ta stik.
Morda lahko poslušate organom povedati kaj podobnega.
Vse dobro vam želim in upam, da se zadeva čim bolje razreši

Odgovoril Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Nasilno odvzet otrok: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti.

Mamica v stiski prosi za pomoč. Njena 4 letna hči je zelo divja, po cele dneve nori, ima hude izpade trme ali tantrume in nikakor se ne znajo s tem spopasti. Edino, kar pomaga in hčerko pomiri, je udarec po riti.

Katka K. Knez Steinbuch odgovarja:

Ravno sem vam želela odgovoriti na vprašanje glede vzgoje vaše 3,5 hčerke, pa žal ni več objave. Sklepam, da ste se počutili obsojani in da komentarji niso bili najlepši. Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok.

Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov.

Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, tudi kar na zasebno sporočilo, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma. Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10 m – enega leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar še zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritve.

Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma, kako jih naj shendla. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in nujno rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mi lahko pomaga predelati to stanje. Če mi tukaj pademo in otroka osramotimo (in otroka npr. ponižujemo, češ, kaj se dereš, kakšen pa si, lej, spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite.

Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Dobrodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo … ipd. Kaj ste vi doživljali doma? Kako so vas pomirjali vaši starši? Če ste dami doživljali doma nasilje, vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače.

V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (FDI, ŠRCD, Zavod Iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.

Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos. Samo pogumno na to pot, niste sami.❤️

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zakaj trenutno stanje povzroča tak porast nasilja v družinah? Kje vse lahko poiščemo vzroke?

Trenutne izredne razmere povzročajo veliko nakopičenih občutkov. Pandemija je prinesla kolektivno travmo, ki povzroča, da so naši plazilski možgani nenehno na preži, v pričakovanju najslabšega, v stanju pretirane vzburjenosti. Struktura v možganih, ki je odgovorna za zaznavanje strahu, amigdala, je ves čas v stanju alarma ogroženosti, zato je v istem stanju naš avtonomni živčni sistem. Ko telo preko živčevja in hipofize sprosti povečano količino hormonov, se nakopičijo težki občutki.

Telo je zgrajeno na odličen način, da se preko omenjenega mehanizma tako zavaruje.

Opisani procesi v možganih pa so žal povezani s slabšo kontrolo impulzov. Če občutkov ne znamo sproščati ali če so nam (tudi zaradi izolacije) odvzeti tipični načini regulacije občutkov, se lahko ti začnejo nabirati. Če temu dodamo še slabšo kontrolo impulzov, lahko razumemo, da se pojavlja več agresivnega vedenja. Za vsem tem pa se v resnici skriva strah za obstanek, za preživetje – bodisi zaradi nevarnosti virusa ali gospodarske krize bodisi zaradi teorij zarot in občutka, da nam kaj prekrivajo. Ko se strah nakopiči in ne zmoremo več regulirati občutka, se telo odzove z impulzivnim vedenjem.

Kako se omenjena travma odraža v izolaciji in kaj lahko naredimo, da se je “rešimo”?

Definicija travme je, da ne vemo, kaj se dogaja in da smo nemočni v danem položaju. Za povrh pa nikomur ne moremo zaupati. S pojavom pandemije smo v stanju travme, ki je popolnoma nepredvidljivo, ne vemo niti, koliko časa bo trajala izolacija, kar vzbuja občutke nemoči. Najmočnejša občutka sta nevarnost in nemoč. Otrok je travmiran, če so starši nepredvidljivi in jim zaradi tega ne more zaupati (npr. v primeru nasilja in alkohola). Podobna situacija se dogaja zdaj in na enak način vzburja naše možgane. Zato je zelo pomembno, da v trenutku, ko je ogrožena zunanja varnost, predvidljivost, najdemo notranje vire moči in strukturiramo svoj čas, si povrnemo notranjo varnost.

Zelo pomembno je, da imamo rutino in da v teh spremembah ne pozabimo na gibanje. Če telesu vzamemo gibanje, dodamo pa zgoraj omenjen občutek ogroženosti, možgani to razumejo kot naučeno nemoč in življenjsko ogroženost.

Zato je zelo pomembno, da telesu zavestno vračamo občutek nadzora nad reakcijami in si organiziramo svoj dan. Če smo disociirani in zamrznjeni, kot se dogaja v travmi, izgubimo občutek za čas in prostor, zato je pomembno, da prevzamemo kontrolo. Gre za premagovanje občutka nepredvidljivosti in nezaupanja, ki je pri travmi najbolj ranjen.

Katere vrste nasilja v tem času najpogosteje opažate?

Nasilje je vedno nesprejemljivo, opažamo pa od čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja, do zanemarjenosti otrok in pa zlorab na področju otrok ločenih staršev. Že zdaj nas zelo pogosto kontaktirajo starši, kjer nekdanja partnerka ali partner kljub izolaciji obeh staršev preprečuje stike, prav tako pa ne poskrbi za stike preko spleta. To je popolnoma nesprejemljivo, saj je otrokova pravica (še posebej zdaj, ko je toliko težkih občutkov), da je povezan z obema staršema (razen v izjemah). Na nas se obrača tudi veliko žrtev psihičnega in fizičnega nasilja, predvsem v primerih, kjer je partner bil že prej zlorabljajoč. Pozorni bi morali biti predvsem na tiste že obstoječe primere, kjer upravičeno slutimo nasilje, saj bodo žrtve o tem težko naglas spregovorile. Sicer pa se morda malo manj omenja čustveno nasilje, a je tudi slednje navzoče.

Kako potem nasilneži postopajo do svojih žrtev znotraj izolacije?

Nasilneži po navadi žrtev postopoma izolirajo od okolice. V izolaciji to pomeni, da ji začnejo omejevati čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Sčasoma jim prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in jih prepričajo, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo žrtvin strah pred virusom. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa nesejo smeti in skušajo opozoriti nase bodisi zaposlene bodisi sosede doma.

V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas.

Kako pričakujete, da bo v nadaljnje, se bo nasilje v družinah umirilo, ali ga bo le še več?

Dlje časa kot bomo v fazi nepredvidljivosti in negotovosti, več občutkov se nam lahko sproža in zato več agresije. Poleg omenjenega predloga ukrepa “kodiranja” v trgovinah in lekarnah, je dobro, da vsak skuša pomisliti na svoje sosede in pretehta svoje občutke, če je kdo morda v stiski in potrebuje pomoč. Ni slabo, če pošljemo SMS sosedom, kjer slutimo nasilje. Morda bomo prvi, ki bomo opazili nasilje in opozorili žrtev, da ni kriva in da se nasilje ne sme dogajati, saj ljubezniv odnos ni nikoli takšen. To so stavki, po katerih žrtev globoko hrepeni, ker v sebi ne verjame, da je vredna. V nasilnih odnosih gre za zelo zapletene dinamike. Prave odvisnosti od nasilja in drug od drugega, zato zahtevajo nujno in resno obravnavo. Žrtev mora spoznati, da ni nikoli kriva in da je nasilje izključno težava partnerja (oziroma partnerke).

Kaj lahko naredimo kot zunanji opazovalci?

Če smo z žrtvijo v odnosu, ji lahko s pomočjo društev, ki delujejo na področju manjšanja nasilja (DNK, SOS) pomagamo sestaviti varnostni načrt, ji pomagamo pri selitvi. Varnostni načrt je v nasilnih odnosih bistvenega pomena, da se nasilje ne konča v črni kroniki. V Ameriki obstajajo brezplačni programi (Change a life training programme), kjer se lahko vsak prijavi in usposobi za pomoč v primeru družinskega nasilja.

Žrtev pa se mora naučiti poskrbeti zase, se v primeru nasilja zavarovati, poiskati izhod, ali pa vsaj zavarovati svoje telo, predvsem glavo. Predvsem pa naj ohranijo vsaj eno aktivnost izven doma (sprehod ali trgovina). Vse to je za nekoga samoumevno, toda za žrtve nasilja ni.

V nekaterih državah razmišljajo, da bi prepovedali prodajo alkohola in s tem pomagali pri ustavitvi nasilja. Se vam zdi to smiseln ukrep?

Neka omejitev alkohola je smiselna, ampak nasilnež ne udari samo zato, ker je alkoholiziran, ampak zato, ker je “trigiran”. To pomeni, da zaradi zunanjega sprožilca ne zmore uravnavati notranjih impulzov. Alkohol lahko vse to res poslabša, ampak ni pa glavni krivec. Če alkoholiku odvzamemo alkohol, mu s tem še povečamo njegove občutke, ki jih alkohol prekriva. Pogosto gre za globoke občutke nemoči, potlačene jeze in žalosti, ki se lahko razvije v pravo depresijo. Pri prisilnem odvzemu alkohola bi potem odvisnim morali nuditi še dodatno terapevtsko pomoč za soočanje z občutki, saj alkoholiki tega že v optimalnih pogojih ne znajo.

Kakšne so možne rešitve, kaj lahko naredi žrtev?

V odnosu do partnerja ne more rešiti popolnoma nič, ker nasilnež izbruhne ne glede na dejanja drugega. Partnerstvo lahko rešujejo morda šele potem, ko nasilni sprevidi, da potrebuje pomoč. Torej četudi bi žrtev “hodila po jajcih”, bi bila še vedno tepena. Žrtev lahko le poskrbi zase (in predvsem za njune otroke), da preživi in se zavaruje. Žrtve imajo na voljo veliko oblik brezplačne online pomoči. Nekatere so objavljene tudi na straneh NIJZ, prav tako pa so podaljšali ure za telefonske pogovore na SOS telefonu in Društvu za nenasilno komunikacijo. Na socialnih omrežjih sodelujemo družinski terapevti v skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose). Žrtvam lahko pomaga le spoznanje, da niso krive in da je nasilje problem izključno nasilnega. Pot do takšnih uvidov je dolga, a vredna – saj si vsi zaslužimo varne, lepe, čuječe odnose, kjer se počutimo varni, ovrednoteni in sprejeti.

Družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Porast nasilja v družinah. Kje lahko poiščemo vzroke? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Niste napisali ali je vaša prijateljica že kdaj podala kakšno ovadbo proti svojemu možu, ali na policijo ali na CSD. Morda je kdaj poklicala na kakšen telefon katere od nevladnih organizacij, ki se z nasiljem v družini ukvarja (Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma).

Je kdaj povedala kaj svojemu zdravniku, zobozdravniku, pediatru svojih hčerk?

Vse takšne morebitne prijave štejejo, ko se žrtev odloči oditi iz nasilnega razmerja in v ločitvenih postopkih, ter postopkih na CSD. Tudi če ni podala nobene prijave, a ima shranjene kakšne slike svojih poškodb, kakšne druge dokaze?

Napisali ste, da vaša prijateljica nima socialne mreže. A še kdo razen vas pozna njeno zgodbo? a še kdo ve kaj se ji dogaja? se je zaupala še komu?

In zelo pomembno, na koga se lahko obrne za pomoč v primeru, da jo mož napade.

Zavedati se mora(mo), da je žrtev nasilja najbolj ranljiva in v največji nevarnosti v trenutku, ko se odloči zapustiti nasilneža. Zato je IZJEMNO POMEMBNO, da pred odhodom v varno hišo izdela varnostni načrt še z nekom.

V primeru, da ji mož pregleduje telefone, zgodovino na internetu, pošto, je morda pametno, da ji kontakte za pristojne inštitucije in nevladne organizacije poiščete vi. Če se odloči za odhod v varno hišo se bo morala dogovoriti z njimi (ali imajo prostor, kakšni so pogoji, kdaj bi lahko šla).

Vaša prijateljica se je znašla v peklenskem krogu nasilja iz katerega je tako zelo težko izstopiti.

V njem sta tudi njeni dve hčerki. Da bo lahko izstopila iz tega pekla v katerem živi bo potrebovala veliko razumevanja, sočutja in nekoga, ki jo posluša in je ne obsoja.

Hvala, da ste tam za njo, da vam ni vseeno in da ji vlivate pogum in dajete vedeti, da je drugačno življenje mogoče in da si ga zasluži! 

The post Maltretiranje v partnerstvu: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Nesprejetje sošolca: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

“Odtujenost z partnerjem”

Lep pozdrav! Z partnerjem sva skupaj 3leta in imava 5mesecno hčero. Med nama primanjkuje komunikacije. Veliko krat bi se z njim rada pogovarjala.. Vendar, med pogovorom ne kaže nobenega interesa. Če že dobim kakšen odgovor, je to v “hecu”. Večinoma jaz govorim on je pa tiho in konstantno gleda v svoj mobitel ali nogometne tekme na televiziji.

Veliko krat me tudi ignorira zaradi mobitela. Ignorira do te meje, da se tako razburim, da vržem kaj vanj ali mu rečem kakšno besedo, ki ne bi smela. In potem sem seveda jaz kriva za vse.

Nikoli ne prizna napake, nikoli se ne opravici, za razliko od mene. Tudi do fizičnega nasilja je že prišlo… Ko se odloči, da me bo ignoriral me pač bo.  Tudi spolnosti med nama skorajda več ni. Jaz bi si želela več, ampak on trdi da je skoz utrujen ali da se mu pač ne da.

Naj še povem, da za hčer lepo skrbi. Vendar ga skoraj nič ni doma, saj si po službi kar hitro napolni “urnik” za cel dan vnaprej. Brez naju z hčero seveda. Kaj naj naredim, da bom bolj slišana in upoštevana?

Prosim za pomoč.
—————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovani, vaša zgodba je boleča in zelo si želite spremembe. Čutiti je veliko žalosti, razočaranja in osamljenosti. Tako kot mnogi pari sta se tudi vidva ujela v ‘vražji ples’, ki ga v knjigi Močno me objemi opisuje avtorica Sue Johnson.

Priporočam branje.

Gre za izogibajoč stil navezanosti pri partnerju, ki ne zmore čustvene bližine, zato beži stran. Pri vas pa se tehtnica nagiba k preokupiranemu stilu navezanosti in potrebujete ogromno bližine, pogovora in pozornosti.

Prav tako je dobro, da razmislite o odvisnosti od odnosov, saj ves fokus polagate na partnerja in iščete možnosti, da ga spremenite.

Ste v poporodnem obdobju, ki je za žensko zelo ranljivo in naporno.

Zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebujete varnost, bližino in razumevanje s strani partnerja. Vendar vam je žal ne zmore dati.

Verjetno nikoli ni bil deležen topline in so bile njegove potrebe v otroštvu preslišane, ignorirane ali je bil celo kaznovan ob izražanju čustev. Tudi zgleda kaj pomeni povezano partnerstvo v mami in očetu ni dobil. V takšnih okoliščinah je ponotranjil izogibajoč stil navezanosti. Beži pred bližino, ker mu le ta predstavlja nevarnost. Ne zmore biti opora.

Obramba, ki si jo je nadel je nasilje, ki mu je poznano verjetno že iz zgodnjega otroštva, le da je takrat bil on žrtev.

Vse to je njegovo, moj opis je zgolj ugibanje in predvidevanje na podlagi teoretičnega znanja in praktičnih primerov na partnerskih terapijah.

Vse to sem vam zapisala, da boste lažje razumeli, da partnerja vodijo nezavedni mehanizmi, ki jih je ponotranjil dolgo nazaj. Vse skupaj pa ni opravičilo za nasilje.

Za vsa dejanja in besede, ki vas ranijo, bo kot odrasel moški moral prevzeti odgovornost.

Pa poglejva kako ste vi in kaj lahko storite?

Vsekakor bi me zanimalo koliko časa ste v tem odnosu in kako sta bila pred otrokom?

Zakaj vztrajate in dovolite vsa ponižanja ter odsotnosti?

Kakšna je vaša lastna vrednost in zakaj ne zmorete postaviti mej?

Žal partnerja ne morete spremeniti.

Če bo sam dojel škodljivost njegovih vzorcev in posledice, bo naredil kaj v tej smeri in si poiskal pomoč.

Vi, draga mamica pa lahko poskrbite zase in nemočnega otročka. Preberite knjigo Ženske, ki preveč ljubijo in še kaj na temo soodvisnosti.

Raziščite svoje otroštvo, da si odgovorite na vprašanje zakaj vas je privlačil ravno ta partner. V sebi imate moč za spremembe. Pojdite na terapijo sami in morda bo vaši spremembi sledil tudi mož. Z obtoževanjem in nenehnimi konflikti se oddaljujeta drug od drugega. Potrebujeta pa veliko razumevanja, sočutja in ljubezni, da prideta do bolečih vsebin, ki se skrivajo pod jezo in razočaranjem.

Osamljenost, nevrednost, neljubljenost in velik strah pred bližino je le nekaj možnih ranljivih vsebin, ki se ponavadi skrivajo pod vso dramo v partnerskem odnosu. Zmorete čez vse to, ne gre čez noč, je pa pot k notranjemu miru vredna vsakega koraka.

Srečno ❤️

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.đ

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odtujenost z partnerjem: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Toksičen tast

Pozdravljeni,
Imam težavo, preko katere ne zmorem sama. Pred tremi meseci sem postala mamica. Otročka imam s partnerjem, ki je ljubeč, razumen, spoštljiv.. žal pa ima partner očeta, ki je polen sam sebe, nerazumen, nima spoštovanja do nikogar, egoističen, strog, skratka toksični človek, ki na svojo družino vpliva vse prej kot dobro.

Partner ima posledice toksične vzgoje. Ker imam sama močno razvito čustveno inteligenco, to ne vpliva name in ko sva sama (sedaj tudi s sinkom) se imamo zelo lepo. Opažam, da kadar je partner v stiku s svojim očetom se nato za nekaj časa zapre vase.. Moja težava je v tem, da ne želim in ne toleriram odnosa katerega ima partnerjev oče do svojih vnukinj-sedaj je del tega tudi moj sin.

Vsa njegova družina je “naučena”, da je iz strani partnerjevega očeta “normalno”, da jih zmerja z smrdljivka, poscanka, posranka,..ti si avša, cmera..

Do majhnih otrok seveda ni zmožen normalnega odnosa, saj tudi s starejšimi ni najbolj vešč.

Ko smo na obisku poudarja, da fantje ne jokajo (ko zajoče moj 3m star sin), da se cmeri.. slej kot prej pričakujem, da bo moj otrok deležen enakih besed, kot so hčerke partnerjeve sestre. Jaz res ne morem dovoliti, da kdorkoli tako govori z mano predvsem pa z mojim otrokom (neglede na to, da mu je dedek). Nisem človek, ki odobrava zmerjanje, žaljivke, zadiranje, omejevanje otroškega veselja in kreativnosti…

Do sedaj se v partnerjevo družino nisem vtikala. Z njegovim očetom nimam nobenega odnosa (sva na dober dan in adijo). Ženske smo tako zanj ničvredne. Najhuje pa je, da partner ureja stanovanje v njihovi hiši, ker se boji odziva, če pusti vse in gre drugam (z mano). Sedaj smo na mojo željo doma pri mojih starših, ker je bil moj edini pogoj, da grem k njim samo, če imava ločeno kuhinjo, kopalnico..  Pa bi glede na vse (ker se še slabša) najraje odšla čim dlje-ob podpori partnerja ali ne. Vendar ne morem več biti tiho.

Kako naj reagiram in komu naj povem, da takšnega obnašanja ne želim (ne glede na to, da so njegova žena in otroci to ponotranjili)?

Vem samo, da bom slej kot prej svoje občutke povedala na glas (ali odreagirala na žaljivke) in lahko pričakujem, da pokasiram ves gnev, ki ga ima človek v sebi. Za svojega sinka pa si želim, da odrašča v ljubečem, sočutnem in spoštljivem okolju, saj mu tako lahko kot starša dava najboljšo popotnico za življenje.

Hvala za pomoč

‐——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovana gospa,
vaše telo in vaši občutki govorijo v prid vaše družine. Poslušajte jih, pogovorite se z možem. Ne dvomim, da vas ne bi slišal, saj ga opisujete kot ljubečega in spoštljivega. Gre za zelo pomembno odločitev, kje boste živeli in kako bodo odnosi vplivali na vašo družinico.

Pomembno je, da zaščitite svojega otroka.

Tako zelo sem vesela za vas, da imate v sebi notranji kompas, ki kaže v pravo smer. Dobro ste napisali, da je partnerjeva družina naučena, da je njegovo vedenje normalno.

To naredi nasilje in odraščanje ob nasilnem bližnjem.

Pokvari notranji kompas, s katerim smo vsi ljudje rojeni in nam govori, da smo vredni ljubezni, spoštovanja in varnih odnosov. Nasilje pa ‘pokvari’ doživljanje sebe, saj se v otroški psihi začnejo pojavljati občutki krivde v smislu z mano je nekaj narobe, da me nenehno zaničujejo, kritizirajo, žalijo.

Vse žaljivke se nalepijo in zasidrajo v notranjosti in s časom postanejo osebno prepričanje odraslega otroka. Tako ranjena oseba, če ne ozavesti vseh krivic in ran ter jih ozdravi, živi z nizkim občutkom lastne vrednosti in zaradi valentnosti nehote prevzame vlogo žrtve ob novem nasilnežu.

Ali pa se obrne v drugo skrajnost ter zaradi grozne bolečine, ki jo nosi v sebi in velikih zamer postane rabelj, ter prenaša zlo na svoje bližnje.

Pogoste so tudi odvisnosti vseh vrst, saj nudijo trenutno olajšanje, vendar na dolgi rok vse skupaj še poslabšajo. Tako je krog sklenjen in nezdravi vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo.

Vse to vam razlagam, da boste razumeli od kje vso zlo nasilja izhaja. Ter da ima vaš tast verjetno za sabo izredno težko otroštvo, polno nasilja in so tudi njemu v najbolj ranljivih letih pokvarili notranji kompas. Tega ni ozavestil, ni sprejel odgovornosti ter poiskal pomoč. Zato je zelo dragoceno, da vi vidite širšo sliko in ne dovolite, da vse to vpliva na vašega otroka.

Vi in vaš mož imate moč, da prekinete prenos travme na vaše otroke.

Partner je tisti, ki bo moral razčistiti s svojo preteklostjo, da bo postal dovolj močen in postavil jasne razmejitve ter s tem zaščitil svojo novo družinico.

Zelo pomembno je, da obrne svoj notranji kompas v prvo smer.

Predlagam, da prebere knjigo Strupeni starši, ozavesti in začuti vse krivice, ki so se mu zgodile ob odraščanju takšnega očeta. Ko bo prišel v stik s temi ranami, bo zbral tudi moč, da zaščiti svojega otroka.

Če ne gre drugače, lahko poišče pomoč pri dobremu terapevtu.
V takšnih primerih, kjer je toliko toksičnih besed in ponižanj, kjer vlada in ustrahuje moški, ki ne spoštuje sočloveka ter ima zasidrano prepričanje, da je ženska ničvredna, vam tudi ločeno gospodinjstvo ne bo pomagalo. V celotni hiši po opisu sodeč vlada neprijetno, nesproščeno vzdušje, ki vliva strah v kosti.

Draga gospa, vaše telo čuti pravilno, ko vam pravi čim dlje stran.

Pogovorite s s svojim partnerjem, naj prebere ta komentar, razmislita ali je več vreden notranji mir ali rešeno stanovanjsko vprašanje. Če sta oba zaposlena se najdejo druge možnosti, kjer bosta ustvarila mirno, ljubeče ter predvsem varno okolje, kjer se bo lahko vajin otrok razvil v samostojnega, odgovornega in ljubečega človeka, ki ga bo notranji kompas vodil v mirno življenje in spoštljive donose.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Toksičen tast: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.