Vprašanje: Pozdravljeni, stara sem 23 let imam dva otroka, pričakujemo tudi tretjega. Ker imam rizično nosečnost, mi ne znese pospraviti vsega. Zato me mož zmerja, da sem nula, da sem lena in da sem slaba mama,jaz mislim, da nam mano izvaja psihično nasilje. Naj povem, da je mož cele dneve v službi . Prišlo je tako daleč, da veliko noči spi na kavču. Njegov odnos se spremni, ko imam denar. Takrat sem zlata žena, drugače me vedno žali, večkrat tudi preko telefona . Ne razumem zakaj je takšen? Zanj sem vredna takrat, ko čistim, kuham ali ko imam denar. Jaz pa si želim, da me ima rad kot ženo, vedno. Kaj naj storim?

__________________________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Vaše pismo je polno žalosti in bolečine. Imate dva majhna otroka in pričakujete tretjega.

Zakon in družino ste si predstavljali drugače, kot prostor, kjer se zakonca spoštujeta, si zaupata, si stojita ob strani.  Ne kot prostor, kjer se od vas pričakuje, da ob službi, dveh majhnih otrocih in nosečnosti, pospravljate, kuhate, ste ljubica in žena.

Prostor, kjer nikoli ne naredite dovolj, kjer vam nekdo ves čas govori, da niste naredili dovolj dobro, da stvari , ki jih počnete in se trudite nikoli niso ok.

Poleg konstantne kritike, ki je že sama po sebi uničevalna, pa doživljate še psihično nasilje najhujše oblike.

Poslušate zmerjanje, žaljenje in maltretiranje.

Od moža ne dobite podpore in potrditve ne kot mati, niti kot žena in ženska.Za nič od naštetega niste krivi vi in z ničemer niste povzročili takšnega obnašanja. Vaš mož je edini, ki je odgovoren za  svoje početje (psihično nasilje) in edini, ki lahko to vedenje spremeni. Vi se lahko še tako potrudite in perfektno poskrbite za otroke in hišo, če se sam ne bo odločil prenehati z nasiljem, ga vi ne morete ustaviti. Tudi njegove otroške travme in prizadetost zaradi bivše partnerke nikakor ne opravičujejo takšnega vedenja. Vi in vaši otroci si zaslužite živeti v miru, v ljubečem in varnem okolju, kjer boste sprejeti, ljubljeni in cenjeni takšni kot ste. Kjer se partnerja pogovarjata, se dogovarjata in si pomagata pri skrbi za dom in otroke. Samo takšno okolje je spodbudno za vzgojo otrok.

Vašemu možu boste morali postaviti mejo, saj je dinamika nasilnih odnosov po navadi takšna, da se nasilje stopnjuje, pogosto tudi v fizično nasilje.

Je pa tudi psihično nasilje izjemno hromeče in uničujoče, včasih še bolj, kjer ga dlje časa toleriramo. Obnašanje, ki ga opisujete, da vas mož zmerja in žali, potem je pa skesan, prijazen in sladek kot med, je značilno za nasilne odnose. Ta krog nasilja in potem skesanosti se sčasoma vedno pogosteje ponavlja in je izjemno nevaren. Vsakič, ko ste žrtev nasilnega izbruha, se vaša samopodoba malo skrha, ostane vam občutek, da morda pa le niste naredili vsega kar bi lahko in da se morate naslednjič bolj potruditi. Vedno bolj se vam krivi tudi občutek in percepcija tega kaj pomeni zdrav odrasel partnerski odnos in vedno bolj krivite sebe za to, ker se situacija slabša. Nasilje je spirala, ki brez ukrepanja vodi samo navzdol.

Torej, vaš mož odgovornost za svoje vedenje, nosi sam. Sedaj pa si vseeno vzemite trenutek in se poskušajte z mislimi obrniti vase. Napisali ste, da se trudite po najboljših močeh in ne veste kaj delate narobe in kaj bi še lahko naredili. Od kje vam občutek, da ste vi odgovorni za počutje druge osebe? In da, če bi se vi le bolj potrudili, bi bilo vse drugače, boljše?

Kdo vam je že dal ta občutek, da morate prav vi poskrbeti, da se bo bolje počutil?

Vam je to znano od doma? Ste morda odraščali v kaotičnem okolju, kjer so bili vsi drugi bolj pomembni od vas, vi pa popolnoma spregledani in nepomembni? Pa če ste se še tako trudili, vas niso opazili? Ste dobivali sporočila, da niste dovolj dobri, da če bi se bolj potrudili, bi vas pa lahko imeli radi? Je kdo drug prestopal vaše meje, bratje, sestre, sorodniki, sošolci, učitelji,… pa vas starši niso zaščitili, vam niso verjeli, da se vam dogaja nekaj, kar se ne bi smelo?

Imate kakšne prijatelje, družino, nekoga ki vam lahko stoji ob strani v stiski v kateri ste se znašli? Se lahko kam zatečete v primeru, da se nasilje stopnjuje? Imate dva otroka, pričakujete tretjega, to je zelo ranljivo obdobje, v katerem mama potrebuje veliko opore, ljubezni in nežnosti. Pa tudi pomoči pri negi dveh starejših otrok. Se lahko zanesete na moža, da vam bo stal ob strani skozi to obdobje? Če ne, se pogovorite s kakšno prijateljico.

Poiščite koga, ki vam bo pomagal in ne ostajajte sami v tem času, saj ste sedaj vi tista, ki potrebuje oporo, psihično in fizično.

V vas se skrivajo odgovori na vsa vprašanja in ko jih boste našli, boste ugledali sebe in svoje življenje v drugi luči. Takrat boste našli moč v sebi, da poskrbite zase in za svoje otroke. Le tako boste tudi možu dali priložnost, da odkrije, da odrasli odnosi niso sestavljeni iz prestopanja meja in nasilja, ampak na medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Dokler mu vi dovoljujete, da z nasiljem nadaljuje, se tudi sam nima priložnosti naučiti tega.

Odnos, kot ga opisujete, potrebuje ostro postavljene meje kaj je sprejemljivo in kaj ne in ponavadi kar nekaj strokovne pomoči, dobrega partnerskega terapevta, da vsak od vaju začuti kaj vaju je pripeljalo v začaran krog v katerem sta se znašla in kako ven iz njega. Želim vam, da začutite, da si zaslužite drugačno življenje in da je to življenje za vas mogoče.

Veliko poguma in vse dobro vam želim!

Odgovor je zapisala terapevtka Barbara Holcman.

The post Svetovanje za pare: Psihično nasilje partnerja appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.