Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 7 let, lani se nama je pridružil še otrok. Nosečnost sem prejokala, obnašal se je grozno. Zaradi korone, so imeli težave v službi (gostinstvo). Verjetno se sam ni znal soočiti z občutki, zato je s svojo jezo in fustracijami, pritiskal name in bil popolnoma nerazumen.  Dva krat sem odšla in se po obljubah vrnila. Partner govori, da se otrok do 3 leta nič ne spomni in je vseeno ali hodimo na sprehode ipd… A sem prepričana, da čuti, saj ko se zvečer skregava ne zaspi, tudi do polnoči. Sama imam visoko porodniško in nam finančno ni hudega. Pred kratkim sem izvedela, da ima mama raka in da ima pred seboj še 1 leto življenja. A partner mi preprečuje stike z njo in ne dovoli, da hodi k nam na obisk. Pravi da to moti naše družinsko življenje.  Jaz zavračam spolnost, saj si z njim ne predstavljam nič več, a ne upam oditi, saj nenehno omenja CSD, odvetnike..ipd  Rabim nasvet kako naprej.. Hvala. 

Spoštovana gospa. Hvala za vaše zaupanje! 

Iz vaših besed prav kriči stiska in samo predstavljam si kako noro težki so bili vsi tej meseci za vas. V obdobju, ko ste kot ženska šli čez tako veliko spremembo kot je materinstvo. In ko si vsaka ženska zasluži absolutno spoštovanje in čustveno podporo, ste ob partnerjevem vedenju doživljali nove in nove bolečine. Verjetno tudi ogromno razočaranj, strahu, obupa, občutka nemoči. 

Pravite, da so po rojstvu otročka njegovi izpadi jeze postali še hujši in da ste celo dvakrat odšli, ter se vrnili, ker ste mu verjeli, da bo drugače.

A žal ni bilo. V tem obdobju ste izgubili še teto in dedka, zbolela je vaša mami in tudi ob vseh teh izgubah in žalovanju je občutek, da vam partner ne nudi prave opore in razumevanja. Pravite, da ne pusti, da bi prihajala na obisk vaša družina, noče, da prespi vaša mami… 

Draga gospa, ne vem, če se zavedate, da ste, ko opisujete vašega partnerja izjemno razumevajoči in sočutni…Skušate razumeti njegove odzive in iskati vzrok v stiskah, ki jih je doživljal oz. doživlja zaradi covida. Vem, da je epidemija mnogim prinesla ogromno stisk, a to nikakor ni opravičilo za agresivno vedenje do drugih. Tudi, ko smo v stiski je izključno naša odgovornost, da poskrbimo za to, da zaradi svoje stiske ne ranimo ljudi okrog nas… (in če tega ne zmoremo sami, je naša odgovornost poiskati strokovno pomoč) Pravite, da ni nasilja, in gotovo imate v mislih fizično nasilje, a kar ste opisali: jezni izbruhi, grožnje s csd, odvetniki, to da “vas ne pusti stran, ker to zanj ni opcija”, pritiski, omejevanje stikov z družino je nasilje.

Psihično nasilje, ki je prav tako resno in boleče kot fizično.

In si ga nikakor ne zaslužite, draga gospa. In ko pravite, da zavračate spolnost in da si ne predstavljate ničesar več z njim…Ja, zelo razumljivo. Vaše telo je verjetno pričelo zelo glasno govoriti, da se ne čuti spoštovano in varno, da je bilo toliko mej v odnosu nasilno porušenih (pa čeprav ni bilo za to uporabljene fizične sile). 

Kako bi bilo draga gospa, če bi pričeli poslušati svoje telo in svoje srce in jima verjeli? Če bi namesto sočutja do partnerjevih stisk s prav takšnim sočutjem pogledali nase in svojega otročka, ki tolikokrat od izmučenosti v joku zaspita. Kaj pa vidva z otročkom potrebujeta? 

Kje se vi počutite varno in spoštovano?

Pravite, da ko ste sami, “če vas on pusti pri miru” se počutite super, sledite svojemu ritmu, lahko razmišljate še o čem drugem, si date prostor za žalovanje…Kako bi lahko poskrbeli, da bi imeli vsak dan ta čas in prostor zase? Imate morda kakšne prijateljice s katerimi se lahko dobite? Super je, če si lahko date čim več možnosti za takšne trenutke, kjer lahko pričnete raziskovati v miru katera pa je prava opcija za vas in vašega otročka. Kjer se lahko ponovno začutite, svoje potrebe in želje. In ena od želja in pristnih potreb, ki ste jih izrazili je to, da preživite čim več časa z vašo mamo. Kako bi bilo prisluhniti tej želji in ji slediti? Vaš odnos z mamo je nekaj kar vam absolutno pripada in do katerega imate vso pravico ne glede na partnerjevo mnenje o njej. 

Pri iskanju vaše poti pa vam lahko zelo pomaga tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer izvajajo brezplačna svetovanja za osebe, ki doživljajo vse vrste nasilja– tudi psihično, ki je velikokrat tako nevidno in neoprijemljivo, in pa individualna terapija. Ogromno ljudi je, ki vam lahko pomaga in to, da ste pisali v to skupino je že prvi korak pri iskanju podpore, ki si jo zaslužite. Želim vam vse dobro! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Nerazumen partner: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.