Vprašanje:  Imam otroka iz prejšnje zveze in sedaj sem v novem partnerskem odnosu . Otrok je star 7 let in kot 7 letniki, včasih ne upošteva mojih navodil. Težava pa je, da se mi takrat moj novi partner posmehuje in je sarkastičen ; ”Kako te ničesar ne posluša in ne uboga, hahaha” .  Naj povem, da sem mu že veliko krat povedala, da mi to ni všeč, a s pogovorom ne pridem nikamor , saj si po nekaj trenutkih mojega govorjenja prične peti in mašiti ušesa.  Iskreno povedano, vedno bolj vidim, da si takšne zveze ne želim in en vem na kak način naj temu človeku razložim, da to kar dela meni resnično ni všeč. Prosim za nasvete.

Spoštovana ,

naredili ste že skoraj vse, da bi razložili partnerju, da se ob njegovih odzivih ne počutite sprejeta in razumljena. Da namesto pogovora, dobite ignoranco ter posmeh. Takšne stvari ranijo in prav čutite, da takšen odnos ne gre v pravo smer.

V vašem odnosu je čutiti kot da se morata oba boriti za svoj prav. Ne znata pa skomunicirati svojih čustev, želja in potreb ter s kompromisom rešiti spore. Vse to vaju odnaša v vedno večjo čustveno odtujenost.

Morda mu poskusite še predstaviti znanstvena dognanja o razvoju možganov ter Seiglovo knjigo Celostni razvoj otroških možganov. Poskusite ga informirati s sočutno vzgojo ter mu predstaviti njene prednosti. Naj se izobrazi v tej smeri, če je seveda pripravljen. Hkrati pa se lahko pri sebi vprašate, kaj se prebudi v vas, ko partner komentira vašo vzgojo.

Nekoč mi je mamica v podobni situaciji rekla, da je zavračala vsakršno mnenje v zvezi s svojim sinom, ki ga je podal partner, ki ni bil njegov oče. Avtomatsko jo je vrglo v jezo v smislu ‘ni tvoj otrok, ne razumeš.’ Zdaj se je naučila sprejeti njegovo mnenje, ga pretehtati in zregulirati tudi svoje čustvene odzive.

Nihče ni popoln in tako vzame tudi kdaj kakšen koristen nasvet pri postavljanju mej svojemu otroku, kjer je imela težave.

Moški, racionalni pogled včasih koristi mamici, kadar pade preveč v občutja in postane preveč zaščitniška otroka. Seveda pa vse nesočutne in škodljive pristope zavrne. Partnerju pojasni svoja stališča in tako sta se naučila prisluhniti drug drugemu in ustvarjati kompromise. Morda vam je ta zgodba lahko v razmislek in pomoč.

V vajinem odnosu je težava, da ne slišita in ne sprejemata drug drugega. Partner vam ne pusti do besede in želi za vsako ceno uveljaviti svoj prav. To je njegov prispevek. Če je pripravljen to ozavestiti in se s tem soočiti, lahko predlagate partnersko terapijo. V primeru, da vas spet ne bo slišal pa poglejte vase. Sami imate velik vpliv na svoje odločitve.

Razmislite zakaj ste v tem odnosu, kaj si želite v prihodnosti in kaj lahko storite. Srečno.

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

Dodaten komentar avtorice:

Hvala za odgovore. Najprej naj povem, da mi partner nikakor ne gre na živce ( res ne vem, da bi to napisala). Sem jezna? Seveda, da sem oz. sem bila, kajti ko s človekom ne prideš na konec in nazaj dobiš posmehovanje in kontriranje zanalašč ,ti kaj druga kot jeza in razočaranje ne preostane. Kako vem, da je nalašč? Zato, ker je bilo očitno nakazano. Partnerja vsekakor vključujem v vzgojo, ampak ne strinjam se vedno z njegovim načinom, ker sem mnenja da otroka ne vzgajamo s tem, da se obnašamo isto kot otrok in trmarimo kot otrok, ampak s pogovorom in z zgledom.

Partner prihaja tudi iz družine, kjer je bilo tako, da kot otrok ni smel izraziti svojega mnenja in seveda strogo se ni smelo staršu oporekat- in vem da od tukaj tudi njegov način razmišljanja.

Je pa tudi problem to, da se redkokdaj ukvarja z otrokom (igra itd…), zna pa se takoj oglasit kadar otrok ne uboga. Sva pa ravno včeraj imela pogovor o vsem tem in povedala sem mu kako se počutim in da upam, da se zaveda, da v zvezi z mano je prišel tudi otrok in če mu je to preveč je najbolje, da se najine poti razidejo. Povedala sem mu kako jaz vidim situacijo, bil je šokiran in takoj začel zagovarjat svoja dejanja. Povedala sem mu, da se iskreno v takšni zvezi ne vidim, če se ne misli nič spremenit, ker vsak otrok ima svoj karakter in ni nekdo, ki si ga bomo po svoje priredili, itd… Vzgajamo jih po svojih najboljših močeh, vendar se moramo zavedat, da otrok ne more biti isti kot smo mi. Sicer je izgledalo, da mu je dalo malo za mislit. Pravi oče in otrok se razumeta zelo v redu, hvala bogu je tudi najin razhod potekal normalno.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Neslišanost v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Kako biti sočuten do svoje mame?  Mama praznuje in si želi, da je vse po njeno in na grob način postavi mejo in me pred vsemi kritizira.

Pozdravljena, tole je moralo biti pa za vas zelo težko. Praznovanja, prazniki in odhodi na dopust so eni takšni primeri dni, ki so načeloma zelo pričakovani, a ravno zato nosijo s sabo res veliko stresa in napetosti. Kar pomeni za vse ljudi, da se konflikti zgodijo hitreje kot sicer in da ljudje hitreje izrečejo besede, ki prizadanejo in jih v drugačnih okoliščinah sploh ne bi izrekli.  Pa vseeno, ob opisu vašega dogodka je res čutiti bes in jezo, pa prav eno odrezanost in nemoč. In glede na opis, vas je najbrž ravno to občutje peljalo v bes, ki ga omenjate.

A v resnici je tole precej žalostno in kar hudo.

Da vas sredi lepega dogodka odreže in postavi pred ultimat lastna mama, vi pa ostanete ob tem najbrž kar brez besede, le z enim kupom vprašajev, napetosti in nemoči, je huda stiska za vas. In vase telo ni zmoglo drugače kot it v bes, jasno. In v taki situaciji delovat sočutno je težko. Pa pustimo zdaj dejstva, da je mamino praznovanje (in da ji pripadajo njene želje) in da kakšne stvari in igre, na praznovanjih je treba omejiti (mogoče tudi ta poganjalček) – vse to namreč kar pade, ko mama postavi mejo nesočutno.

In to boli, vedno.

Prizadane pa najbolj ta občutek ultimata- ki zelo jasno pove, da se je čutila nemočno in da je tudi ona trčila na temo, ki je zanjo boleča. Morda je to sram, morda je to nemoč, morda pa samo stres… To ve le ona. Zato bi bilo o tem dobro komunicirati. Najbrž ste taksne njene odzive že doživeli kdaj prej in zato danes bolijo še bolj. Če gre res za sram in skrb za druge, ne vem koliko je to (sicer z dobrim namenim in nezavedno) počela že prej in ji to ravno zato v sebi nekje celo malo zamerite. Ugibam… To namreč veste le vi.

Vsekakor taksni odzivi niso zaželjeni, niso prijetni in se vam upravičeno ne zdijo materinski.

A govorijo o njeni nemoči. Če bi zmogla, bi vam najbrž postavila mejo sočutno, ne pa na nek užaljen način. Ne vem, koliko tega imata res v odnosu, koliko pa je prinesel stres. Vsekakor je dobro, da si v takih trenutkih ostanite zvesti, zadihate in ugotovite kaj se je ravnokar zgodilo. To je težko, brez odmika. Včasih pomaga, da partner umiri otroka in vi odidete malo zadihat. In je to največje možno sočutje do vseh (vas, otroka in mame). Ko se vrnete, pa lahko otroku razložite, da vam je hudo, ampak da vase razmejitve niso enake drugim. Mami pa poveste, da razumete, da jo je tole razjezilo, ampak da si želite, da bi vam znala to povedati na bolj prijazen način. Ker si to seveda vsi zaslužite. Pa srečno se naprej.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Nemoč – primarna družina: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.