Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

ANONIMNA ZGODBA – IZDAJA IN NEZAUPANJE
Pozdravljeni. S partnerjem sva 3 leta skupaj. Skupaj imava otroka, starega skoraj leto dni. Gre za to, da mi je prikrival velike dolgove (govorimo skupnem znesku okrog 10.000€) . Baje bi naj imel celo otroka od prej, za katerega mora plačevat visoko preživnino. Ne moti me, če bi imel otroka od prej. Dokler ga ni policija odpeljala zaradi neplačane prometne kazni, nisem vedela da je stanje tako resno. Šele ko sem uredila varščino, mi je vse priznal in rekel da bo vse popravil. Res je da se finančno trudi in dela cele dneve, dodatne ure in ima še dodatno delo. Še meni je dolžan. Prodala sem avto zato, da sem plačala najemnine in njegovo varščino. Gre za to, da ne vidim izhoda iz vseh teh dolgov. Ne vidim izhoda glede najine zveze. Glede otroka mi grozi, da mi ga bo vzel, če se bom odselila. Nimam ne denarja, najini računi so v minusih zaradi njega. On se vsega ne zaveda. Pravi da bo popravil, da naj počakam. Minevajo pa meseci. Žalostna sem, počutim se izdano, kot bi bila prevarana. Res sem ga imela rada, oboževala sem ga. Res je bil to kar me je izpolnjevalo, zdaj pa se mi gabi. Vsak dotik njegov me boli. Ko mi reče da me ljubi mu ne verjamem. Ne moreš nekoga ljubiti, a mu hkrati lagati. Ne morem mu reči nazaj da ga ljubim. Ne morem, lagal mi je. Vse bi zmogla, našla bi način že prej, preden bi prišlo do vsega tega. Prosim vas za mnenja, kaj naj storim? Kako bi vi reagirali? Kako ravnati sočutno?lp

ODGOVOR:

Spoštovana gospa, v tej zgodbi je čutiti toliko razočaranja in bolečine, pa hkrati upanja in spraševanja, kako lahko rešite situacijo. Vsak bi bil v takšni situaciji šokiran in bi težko vedel, kako naprej. Si predstavljam, da zaradi sebe in zaradi otroka zvezo želite obdržati in rešiti. A za ta del bo moral poskrbeti vaš partner, vi pa predvsem zase in za malčka. Ne vem, v kakšno občutje vas spravi ta opcija, da bi morali kar spustiti kontrolo in jo prepustiti partnerju, ko pa vas je že tolikokrat izdal….? Tako močno, da celo opisujete občutke gnusa in prezira. Ker opisujete aktivno prevaro/laganje in še dolgove, so stvari precej resne.

A čutite, da vam je tako težko, da ne zmorete odpustiti? Tega čez noč ne zmore nihče. Če pa čutite, da ne boste zmogli sčasoma odpustiti laganja (odpuščanje je dolg proces, imate pa tudi svobodno odločitev, da ne – ker niste dolžni prenašati tega!) in ocenjujete, da on ni povsem pripravljen na delo, prevzeti odgovornost zase, da se bosta samo še več prepirala in da ne bosta našla strokovne pomoči – potem imate svobodno možnost razhoda in opcijo, da individualno delate na osebni spremembi, na občutkih nezaupanja, strahu, nemoči in osamljenosti. Individualna terapija, ki upošteva klientove telesne senzacije in njegovo preteklost, lahko pokaže na senzitivnost posameznika. Tudi v tem delu se boste v resnici morali srečati z odpuščanjem: kar ne pomeni, da pozabite na njegove napake, ampak pomeni, da pustite občutkom svojo pot. Da začutite vse in s temi občutki zdržite, tudi sami. Kaj bi za vas pomenilo to, da zdržite z lastnimi občutki in da jih ne skrivate? Da dovolite tudi partnerju pokazati vašo prizadetost? Kaj bi pomenilo, če nehate zanj skrbeti? In obrnete fokusirate nase, na svoje občutke? Že zgoraj opisujete žalost in občutek izdajstva – kar pomeni, da ste na pravi poti, ko ste v stiku s svojimi občutki.

Če menite, da on je pripravljen garati, prevzeti odgovornost (kar vključuje, da vi nemudoma prenehate skrbeti zanj in začnete skrbeti zase, da on lahko končno prevzame svojo odgovornost: začne skrbeti zase in si prizna, da ima težave), da si bosta našla strokovno pomoč (za oba – za odvisne odnose in še ločeno individualno terapijo), da vi prevzamete svojo odgovornost (si priznate, da ste v tem odnosu zelo v vlogi “mami”- s tem mislim predvsem ta del, da skrbite zanj kot bi mami (= preveč), da izjokate vso prizadetost, ranjenost, prevaro….pridete v stik z jezo in šele nato z odpuščanjem, momentom, ko vse te občutke spustite iz svojega telesa) – potem imata morda še možnost, da v počasnem procesu razrešita in vidita kako…. predpogoj je, da on nikoli več ne laze, da za vse dolgove poskrbi sam in da zdrži vaša občutja, predvsem pa da se odreče grožnjam. Grožnje so sicer vedno izraz stiske in nemoči, vendar v zvezi delujejo zelo destruktivno.

Verjamem, da mu ne zmorete verjeti več in to je po prevarah edino logično. Vem, da ni bila telesna prevara, je pa za vas močna čustvena prevara in posledice so lahko enake. Na vas je, da prečutite kakšno življenje si želite naprej. Če vas v odnosu zadržuje zgolj strah pred izgubo hčerke, potem vam moram napisati, da je csd/sodstvo precej naklonjeno mamam. Če vas je strah ločitve zaradi vpliva na otroka, potem si je potrebno priznati, da sta pomembna vidva kot par – če se zmore ta vajina medsebojna agonija končati, bo za otroka res boljše, če ne, bodo posledice lahko še hujše. Sploh če med staršema ne bo razumevanja in osnovnega spoštovanja.
Gospod je lagal, ker je bil prestrašen in ker ni vedel, kako boste sprejeli. Ni delal tega, da bi vas prizadel. Ampak to ne zmanjša teže, da vas je. Ni bilo zanalašč, ali pa iz zlobe, ampak boli trenutno najbolj vas – je pa vse to njegova odgovornost. Ko bo bolelo njega (saj ga, samo najbrž ni čustveno v stiku s tem, sicer bi prevzel večjo odgovornost), se bosta šele lahko slišala in sporazumela. Ne vem, če ste preverili, ali je zraven v celotni situaciji dodana še kakšna zasvojenost? Če gre morda za kakšno njegovo odvisnost (v smislu zgubljanja financ), je tole tudi tipično vedenje odvisnika: skrivanje, da kdo ne opazi, da ga ne obsodi, da drugi niso prizadeti ipd, zato je nujno preveriti, da ni njegova stiska v resnici še malo večja. Gospod v resnici namreč še najbolj izdaja samega sebe.

Če ugotovite, da se za tem skriva še zasvojenost, ga morate nujno napotiti k terapevtu, ki mu je to področje poznano, sicer se lahko vedno zapletata v začaran krog izdajstva, strahu, nezaupanja, skrivanja in laži. Zaslužita si pa oba več: odnos, kjer sta spoštovana, direktna in iskrena. Takšni odnosi se lahko zgradijo na dolgi rok, vendar z resno odločitvijo, da zapreta vse izhode, vse obrambne mehanizme in začneta skrbeti vsak zase – šele tako se bosta lahko spet počasi povezala. Če tega ne bosta zmogla storiti sama, sta dobrodošla na partnersko terapijo. Partnerska terapija se priporoča takrat, ko partnerja samo ne zmoreta objektivno pogledati na svoje rane in svoje obrambe.

V vprašanju ste vprašali še, kaj je sočutno. Sočutno partnerstvo temelji na prevzemanju odgovornosti zase. V tem smislu je na vas, da se soočite s sabo, s svojo ranljivostjo in hkrati zahtevate varen odnos. Težko je sicer odgovoriti, kaj je sočutje, ker ste tu vi tista, ki najbolj lahko začutite, ali je on pripravljen sebe res spremenit (ne da ga vi spreminjate, ampak da se je on zagotovo odločil, da želi od sedaj naprej drugače). Najbolj sočutno je to, da poslušate sebe. Kaj vam pravi telo? Najbrž ste zmedeni – moški, ki ga ljubite/ste ga ljubili vas je razočaral in vam povsem obrnil življenje. Pomembno je, da se zavarujete in da naredite-naredita plan, kako naprej.
Najraje bi vam rekla, da pridita na terapijo: tam se v hipu pokaze, ali nekdo zmore sprejeti odgovornost zase; tako pa težko sodim, slutiti je le odvisne odnose, zato bi vam predlagala branje literature te tematike. Ampak vi veste, vaše telo ve, kako je v resnici. Socutno je to, da mu sledite, ga poslusate. V vsakem primeru pa postavite razmejitve.

The post Izdal me je in ne morem zaupati. Kaj naj storim? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Uvajanje v vrtec (seminar za starše in vzgojitelje) appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.