Izčrpanost in obup

Pozdravljeni.

Prišla sem do točke, ko je zame preveč in zato iščem mnenje, pomoč še tukaj. Sem mama trem otrokom, najmanjši je nekajmesečni dojenček, druga dva predšolska.

Včeraj sem doživela preblisk, da tako ne bo šlo več. Fizično sem izčrpana, neprespana, obroke jem stoje ali pa jih niti ne uspem pojest. Imunost mi je zelo padla, na to me opozarja herpes, afte, vnetje itd… Tukaj pa se pridružuje še psihična izčrpanost; zelo se trudim, da čez dan zadržujem solze in vso žalost in osamljenost, ampak kdaj je dovolj ena malenkost in dobesedno prekipim.

Posledično kričim na otroke, partnerja ali starše(z njimi sem v kontaktu preko telefona, ker ne živimo blizu).

Vse me moti.. Če že kdo naredi kaj namesto mene, kar se tiče otrok ali gospodinjstva, je vse narejeno polovično oz. nepravilno in posledično, moram popravljat za njimi “škodo” jaz sama in dejstvo je, da imam sama potem še več dela, kot če bi nekaj že prej naredila sama… samo primer: partnerja vprašam, če lahko malo pestuje dojenčka, da jaz medtem dam sušit perilo… Pridem čez par min mimo in dojenček je že v nahrbtniku podložen z goro blazin… ali pa prosim taščo, če lahko gre po otroka v vrtec, ko ravno ne morem in ona res samo fizično pripelje otroka domov.

Oba ali eden po navadi histerično jokata, ker se je pač zgodil po poti kakšen nesporazum in ona se s tem sploh ne ubada ali da bi poskušala kaj razrešit.. Ko pa vprašam kaj je bilo, reče vse možne različice besedne zveze ne vem in zapre vrata. Nato jaz porabim eno uro da jih potolažim in izvem kaj je bilo, po navadi kakšna malenkost.

In tega je ogromno in sama sem iz dneva v dan bolj razdražena, nemočna.

Stres ki se samo nabira in nabira. Počutim se stisnjena v kot, brez izhodno. V obupu sem, žalostna. Zjutraj se zbudim dobre volje, čeprav se na noč zbudim v povprečju 5x, popoldne še nekako gre, proti večeru mi pa zmanjkuje moči, fizične in psihične. Ne vem ali sem res preveč zahtevna ali kaj…kar se tiče vzgoje stremim k sočutnosti, otroke poskušam slišati in razumeti, vzgajam jih z zgledom…ampak zaradi vsega izgubljam stik tudi z njimi in posledica je nesodelovanje. In smo v začaranem krogu.

Načeloma veliko časa preživim sama z njimi. Name so zelo navezani in dejansko, tudi bolje funkcioniramo, ko smo sami. Vendar roko na srce, mi je zelo naporno, predvsem fizično, saj vsak otrok je svoj in vsak potrebuje mamo, da ga vidi in objame z obema rokama. S partnerjem imava tudi težave, poskušala sva jih rešiti tudi s pomočjo terapije, vendar nismo končali, ker nismo bili na isti valovni dolžini, predvsem partner in terapevtka. Tako, da sva vedno na ali greva narazen ali bova skupaj. Dejstvo je, da je tudi on pod stresom.

Imava se rada in razhod ne bi razrešil nič, ampak tudi tako ne gre več.

Oba sva izžeta od vsega in nemočna. Ne vem, res ne vem več kako naprej, prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da tko ne morem več in da trenutno mi najbolj pomaga pogovor oz da se komu izpovem. S partnerjem se ne morem, ker mi ne more bit v oporo v situaciji ki je… Starši in prijateljice tudi nam ne uspe, skozi je kaj oz ima tudi vsak svoje težave.

Občasno se tolažim z mislijo, kako terapevtu razlagam moje oz naše probleme in za trenutek se počutim bolje.

Trenutno sem vezana na dom oz če že kam grem, gredo otroci povečini z mano. Zato si še za vsaj nekaj mesecev ne morem privoščit bit odsotna par ur od doma. Tako da kakšne terapije trenutno niso mogoče… Bi pa rada, čez ene pol leta začela s kakšno res v redu partnersko terapijo, če se bova dogovorila.

Razmišljala sem da bi šla sama tudi na regresijo oz ozdravitev notranjega otroka in tudi, da bi šla s partnerjem na postavitev družine. Vendar trenutno ne gre skozi, ne finančno, ne časovno. Kakšne masaže ali manikure, mi pa po pravici ne mikajo, ker ja tisti trenutek bi pozabila na težave, a izginile pa ne bi, tako da to ni rešitev.

Namen sem imela biti kratka, tako da se opravičujem za daljši post, pisala sem ga po presledkih od jutra. Trenutno se počutim že bolje, ko sem to dala ven iz sebe, ampak kako naprej…razmišljam, če obstaja možnost, da bi si s kakšnim kvalificiranim terapevtom spletno dopisovala oz izvajala terapije? To me nekako navdaja z upanjem…rabim nekoga, da mi prisluhne in mi je v oporo. Morda mi lahko kdo svetuje tudi za uporabo bahovih esenc mogoče, vsaj za trenutno podporo. Upam, na kako vzpodbudno besedo, na kakšno podobno izkušnjo kakšne članice oz člana, ki je dal to skozi… Hvala vam iz srca.

___________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena. Iz vašega zapisa je res čutiti obup in izčrpanost, kako močno ste dejansko ujeti v ta krog iskanja pomoči in ponovnega razočaranja.

Veliko ste storila že s tem, da ste si priznala, da ste izčrpana, da ne zmorete več.

To je po navadi eden težjih korakov. Saj si želimo ostati vsemogoče, tako kot se od nas pričakuje oziroma kot nam drugi (predvsem mediji in pričakovanja iz okolice) narekujejo. Pa vendar smo le ljudje, tudi me imamo svoje meje, limite. Kaj torej storiti?

Vse ‘alternative’ terapiji imajo seveda svoje pozitivne strani, ampak vseeno bi vam svetovala, da raje čas in denar najprej namenite za dobrega terapevta. Ne vem, če jih kdo nudi preko Skypa zato jih bom par označila pa mogoče pišite komu, verjamem, da se da vse dogovoriti glede na vašo situacijo – Alenka Lanz, Saša Golob, Druzinska terapija – Vita Bona ). Kasneje se lahko vključite v kakšne podporne skupine za mamice ali pa se dodatno podprete tudi z ostalimi pristopi, ki ste jih tudi sama omenila.

Verjamem, da sta oba s partnerjem pod stresom in da vam drugi želijo pomagati. V razmislek pa mogoče postavim še par vprašanj.

Kako bi bilo, če bi ob tem, ko prosite za pomoč, podali bolj natančna »navodila«? Npr. ko prosite taščo, da gre po otroke, ji dodajte še, da bi tudi po tem potrebovali pomoč pri pripravi kosila ali pa pri čiščenju.  Veliko stvari pade zgolj in samo na vas in vem, da je občutek, kot da se na nikogar ne morete zanesti močan. Sploh, ker imate take izkušnje. Ampak velikokrat gre tudi za enostaven nesporazum.. Ker ne znamo ali ne zmoremo vedno izraziti svojih želja, drugi pa tudi ne ve česa točno smo si želeli, ko smo ga prosili za pomoč.

Težko pa je tudi spustiti pričakovanja, ki jih imamo do partnerja ali drugih, sploh kadar gre za skrb otrok.

Velikokrat si tako same nakopljemo še več dela, kot bi ga sicer imele.

Kaj ko bi, npr. ko je dojenček pri očetu, vi zavestno ne hodila tam mimo, kjer sta onadva?

Ali pa da bi pač pustili, da je otrok podložen in da partner poskrbi zanj, kljub temu, da ne bo poskrbel zanj na način kot bi to storila vi? Vem, da je težko. Ampak tudi on je starš in v redu je, da ima vsak starš malo drugačen pogled, način, saj ima tako tudi otrok več različnih izkušenj.

In strinjam se, da te kratkotrajne rešitve (kot so manikura, ipd.), niso rešitev. Ena od rešitev pa bi bila, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zase.

Dogovorite se s partnerjem o tej možnosti. Da si vsak dan vzamete vsaj 10 min zase. Kasneje lahko tudi kakšen dan več, seveda. Ampak tako, za začetek.

Kaj je 10 min proti ostalim 23 uram in 50 minutam, ko ste mama?

Verjetno si lahko privoščite vsak dan biti deset minut le vi? 😊 Jaz verjamem da.

Ampak teh deset minut ne početi ničesar – ne pospravljati, ne gledati kje se nabira prah in zakaj spet kdo ni odnesel smeti. Ne. Ta čas je vaš.

V teh 10 minutah v miru poslušajte glasbo ali pa se samo uležite in zaprite oči. Kasneje, ko boste ta čas raztegnili, si privoščite kaj drugega samo za vas (branje knjige, ogled serije, sprehod, karkoli…). Mogoče se vam zdaj zdi čudno, zakaj le 10 minut?

Ker opažam, da če mamicam rečem naj si vsak dan vzamejo vsaj 30min zase se hitro zgodi, da najdejo nek razlog zakaj to pač ni mogoče. In tudi partnerji velikokrat ne podprejo ideje, če gre za daljši čas. Tako pa je lahko kratko a sladko – vsaj na začetku 😊.

Enkrat tedensko pa lahko prosite tudi koga od starih staršev ali prijateljev (ali pa najameta kakšno sočutno varuško) in si vzameta za začetek kakšno uro zase. Dojenček bo verjetno zdržal, če ne pa načrtujta zmenek, ko bo spal oz. ko ga bo varuška ali kdorkoli že, najlažje zamotila oz. poskrbela zanj. In na teh zmenkih se zavestno izogibajta pogovorom o otrocih in o stanju doma (posodi, popravilih, nakupih…). Bodita tam. Vidva. Spoznajta se. Povežita se. Mogoče bo na začetku čudno. Ampak sčasoma se vama bo odprlo in bo lažje.

Predvsem pa poskušajte znižati svoja pričakovanja.

Do sebe in do drugih. Bodite bolj nežni. Nič ni hudega, če kakšen dan česa ne naredite. Včasih kaj enostavno izpustite, sploh če boste čutila, da nimate energije za to. S takim odnosom do sebe, s sočutjem do sebe, boste tudi otrokom pokazali, da imate tudi vi svoje meje, da je v redu, če kdaj česa ne naredijo in da ni nič hudega, če kdaj prosijo za pomoč. Vem pa, da so to težki premiki. Zato vam res svetujem, da si poiščete terapevta/terapevtko, ki bo delovala na način, ki vam zdaj najbolj ustreza. Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lepo prosim za pomoč, kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo.
Jaz delam na sebi že par let, sem si vse “poštimala v glavi” , znam biti srečna in uživati v vsakem trenutku življenja. Imava 2 otroka.

On pa je popolno nasprotje, zato sva čedalje manj kompatibilna kot par. Razjezi ga vsaka malenkost, vse kar ne gre po nacrtu. Se z jajci se zjutraj skrega ce se mu razlije. Veliko je vpitja, predvsem nad 3-letnico.

Z otroci se ne poveže, veliko je teženja, večinoma so mu v napoto. Ko ima ona izpad, bo on dobil se večjega nad njo. Psihiater mu je predpisal tablete za živce, jih je jedel par let in nato prenehal. Poizkusila sva tudi s terapijami, zaenkrat neuspešno. Imel je težko otroštvo, vsak dan tepen in zavračan. Zato razumem njegovo trpljenje.

Je zelo črnogled, nima veselja do ničesar, tudi do drugih ljudi je poln predsodkov. Težko je ker se ob njem ne počutim varno, če kdaj pride do situacije kjer gre nekaj narobe, ko bi jaz rabila da mi stoj ob strani, se obrne proti meni, nori name. Vpije in zmerja. Do sedaj sem že veliko opravičila, se naučila da ne vpliva na moje počutje, poiščem mir v sebi da lahko naprej funkcioniram, predvsem za otroke. Sem na točki, kjer vem da si tega ne želim do konca življenja, ker rada uživam v malenkostih in si ne predstavljam v prihodnosti imeti ob sebi tako motečega faktorja da bi živela svoje sanje.

Hkrati pa ga imam rada in si mu želim pomagat, knjige mu ne grejo, verjetno nima dovolj volje za spremembo. Takoj pade v cono udobja. Tudi če se loti kaj – telovadbe npr, hitro odneha.
Ima mogoče kdo kakšen predlog za res dobre terapije?
Hvala.

.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________

.

The post Kako nadaljevati zvezo s toksično, depresivno osebo: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spoštovani,

vaša zgodba je prav pretresljiva in ob branju se res čuti vaša stiska in obup, kot da ste brez moči. Čeprav v resnici niste in vedno lahko poskrbite zase. A verjetno se sprašujete, kaj če se bivši zares ni spremenil, in se tega zelo bojite. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je to, kako ste sploh po razhodu (od njega in alkohola) uspeli vzdrževati odnos.

Takšne odnose je namreč priporočljivo res dokončno prekiniti. Vsak stik s preteklimi odnosi kar kliče nazaj v nevarnost. Kot da nekje spodaj leži upanje po spremembi – ampak te se same od sebe ne zgodijo nikoli.

Pravite, da ste v življenju doživljali veliko čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja.

Ne vem, kako je pri vas, a velikokrat žrtvam zlorabe ne delujejo osnovni organski senzorji. Kaj je varno in kaj ni, kateri partner je varen, komu zaupati, s kom biti sproščen, kdo me ne bo fizično pretepel … Na tem mestu je treba vedno najprej zaščititi žrtev – torej vas!

In zdaj se sprašujemo, ali je ta partner po toliko časa kaj bolj varen …

Kot govorite sami, vam je že v preteklosti bivši lahko dajal mešane signale – alkoholiziran je trdil, da noče biti več z vami, potem pa je bil ves prijazen naslednji dan. Kar je toksično in značilno za zasvojenost! To je lahko nevarna igra!

Strah nas postane ne le ponovitve alkoholizma, ampak tudi tega, da se ne bi to kmalu sprevrglo tudi v fizično nasilje zaradi njegovega ljubosumja!

Ker ste bili prej žrtev nasilja, pa je tu še prisoten občutek, da mu lahko dostikrat odpustite in kakšne resne stvari kar pozabite …

Zato tak tip odnosa ne deluje varno.

Ponosni ste lahko nase, da ste toliko let hodili na terapije!

To je vsega priznanja vredno!

V takšnih primerih – ko je čutiti spodaj vašo soodvisnost, na drugi strani pa nezdravljeno zasvojenost – res svetujemo žrtvam zlorab, da takšnih odnosov, brez predhodnega vzajemnega zdravljenja ne začenjajo.

Vi ste res že končali odnose in tukaj se pozna vaše delo, toda kako to, da ste vzdrževali odnos in vas je zdaj zaneslo nazaj? V soodvisnosti takim povratkom rečemo recidiv, isto, kot da bi alkoholik spet kaj spil …

Če vam vaša intuicija pravi, da “tukaj nekaj ne štima”, “to ni varna igra”, “lahko se mi kaj zgodi”, “lahko me pretepe”, “lahko pretepe moje otroke”, potem res dobro razmislite, vzemite si čas, preden sploh razmišljate o zvezi z njim. Včasih je dobro preverjati situacijo več časa, več mesecev, tudi let, da res ugotoviš, da se je druga oseba spremenila, misli resno in je varna za odnos. Brez preverjanja ne gre! Gre za vašo varnost in za to, da so takšni odnosi res lahko nevarni, ker se sami od sebe NE spremenijo nikoli.

Če vam vaša telesna intuicija pravi, da on ni varen in da je bolje, da greste stran – potem ne odlašajte! Tako boste zaščitili sebe in tudi svoje otroke!

Dobro se je samo usesti, iti na sprehod in se res vprašati – ali je to človek, kateremu lahko zaupam, kateri me bo imel na dolgi rok rad, kateri me ne bo poškodoval v ljubosumju, kateri je uravnovešen, stabilen, “normalen”, odgovoren, resen, prijazen, sočuten …?

Ali čutite, da se vam laže, ko pravi, da ne pije več tako pogosto?

Kaj vam govori vaša globina?

Kaj vam pravi vaše telo?

Se lahko počutite sproščeno ob njem?

To je tako nujno vprašanje! Za vas in vašo varnost! Sploh, ker ste bili žrtev grozljivih zlorab in zanemarjenosti, še od lastne mame 

 Človek bi ob teh zlorabah lahko samo bruhal in se jezil. Vaša mama, njen partner in daljni sorodnik si vsi zaslužijo ogromno let zaporne kazni, če so vas spolno in fizično zlorabljali!

Mi je prav žal, da so se vam dogajale zlorabe – nihče ne bi smel doživeti nasilja, sploh pa ne od tistih, ki bi jih morali varovati!

Če so vaši odgovori na zgornja vprašanja NE, potem nikakor ne iti ponovno v ta odnos. Saj vam intuicija pravi, da to NI varno! In je potem res dobro, da tudi ne greste v ta odnos! Kar odločno poskrbite zase, ker si to vsekakor zaslužite! Le vi lahko sami najboljše poskrbite zase! Mi pa vam ostajamo na razpolago za čustveno podporo in strokovno pomoč!

Vse dobro.

Komentar je napisal terapevt  Zmago Švajncer Vrečko.

The post Zakaj se vedno zapletem v podobne odnose: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Razmišljam, da bi zapustila nasilnega moža in majhnega otroka: SOS appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Turbolenten, divji in ranjen odnos med partnerjema

Vprašanje: Prišla sem do točke, ko resnično potrebujem nasvet. Odnos s partnerjem je že nekaj časa turbolenten. Ko pride domov gre za računalnik in po nekaj ur igra igrice. Otrok, ga tudi v joku prosi za pozornost, a ga ne gane. Vse kar se tiče otroka je na meni. Resnično ne vem več kaj narediti, da bi videl, da starševska vloga ni samo služba in plačevanje stroškov. Sam ni poznal očeta in tudi otroštvo je bilo grdo, a zakaj potem dela enako? Vem, da je to vzorec, ki ga pozna, ampak jaz res nočem pristati na to. A je pri drugih družinah tudi tako?  Ne vem a je bolje, da živiva sami ali da odrašča z očetom, ki je odstoten ali pa za računalnikom. Glede partnerskih terapij sem mu omenila, a niti slučajno noče slišati. Prosim za kakšno besedo, nasvet. Hvala

__________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, žal mi je za vašo situacijo.
Verjamem, da vam je težko, ko je mož odsoten in je družina praktično brez očeta. Kot ste že omenili, vaš mož ponavlja vzorce iz svoje prvotne družine in pelje naprej po tej poti, ki je izredno uničujoča.

Sploh si ne znam predstavljati vse teže, ki jo morate nositi v tej družini.

Če se malo osredotočimo na moža: ste vedeli, da so velike količine dela in ogromne količine igranja video igric le prekrivanje težav in zakrivanje vseh njegovih čustev, ki jih je po vsej verjetnosti vedno moral tako prekrivati? Težava glede video iger je namreč pri vašem partnerju očitno že prerasla v odvisnost in to bo moral mož rešiti sam. Prav on je tisti, ki bo moral narediti prvi korak v smer razrešitve te težave. Vi mu lahko pomagate, ko se bo on odločil, da bo delal na tem in si bo želel spremembe. Glede pristopa pogovora in postavljanja meja ima vsaka oseba svoj način, kako pride do spremembe.

Kot ste že omenili, partner zavrača terapijo in noče delati na izboljšavi družinskih odnos. Ali lahko dober partnerski terapevt pomaga?

Takšni primeri so zelo težki, saj nikogar ne morete prisiliti v partnersko terapijo. Obstaja pa druga rešitev in drug način razmišljanja… Ste morda premišljevali, da bi šli sami na terapijo? Da bi morda odkrili malo bolj svoja čutenja in bi preko sebe dobili nov vpogled na vaš partnerski odnos? Morda vam bo nov pogled pomagal odkriti kakšne poglede, ki so vam bili do sebe še prekriti, ali pa dali novo perspektivo, kako v partnerstvu postaviti meje.

Želim vam vse dobro in srečno za naprej.

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, najprej hvala za deljeno zgodbo. Verjamem, da čutite ob partnerjevi neaktivnosti pri vlogi očeta ogromno nemoči in obupa. Tako zelo si želite, da bi vaša hči uživala v povezanosti z očetom, pa žal tega ne zmore. Kaj ga zadržuje ve globoko v sebi sam. Morda celo ne pozna odgovora na razumski ravni in dokler se ne bo umiril, stopil v stik s sabo, tudi ne bo prišel do odgovora, ki se lahko skriva na nezavedni ravni. Ravno pretirano bežanje v delo in večurni odklopi popoldan za računalnikom kaže, da ga vleče v odvisnost. Odvisnost pa po navadi prekriva kakšne nerazrešene boleče rane. Kadar gre za hujše travme, zlorabe in zanemarjanje predvsem v čustvenem smislu v otroštvu, lahko vsa podoživljanja in potlačena čustva v obliki nemira, tesnobe, boleča žalosti ipd. izbruhnejo na plan, ko se človek umiri ter sprosti.

Zato pridejo na nek način ‘odvisnosti‘ prav, saj jemljejo človeku fokus, ga okupirajo in zaposlijo, da pokrovka pod katero je ogromna bolečina ostane pokrita.

Seveda so pa dvorezni meč, saj posameznika utrujajo, lahko vodijo v izgorelost, slabša se zdravstveno stanje, lahko se zadolžijo in kar je najbolj boleče, izgubljajo stik s svojimi najbližnjimi. To zadnje zelo dobro čutite vi in vaša hči, saj imate ob sebi fizično prisotnega moškega, ki pa ni čustveno dostopen. Deluje otopelo in brezbrižno navzven. Pišete, da je to vzorec, ki ga pozna iz svojega otroštva, saj je odraščal brez očeta in zakaj to ponavlja. Razumsko pozna, ni pa ozavestil in prečutil vse bolečine, zato tudi ne zmore koraka v drugo smer. Me žalosti, da zavrača terapijo, saj bi tam dobil varen prostor, da gre skozi proces čiščenja in ozaveščanja svoje preteklosti ter seveda soočanja s svojimi potlačenimi čutenji, ki ga vodijo v zdajšnji način življenjenja.

Kaj lahko storite sprašujete?

Namesto njega čisto nič. Lahko poskusite z mirnim pogovorom, brez obtoževanja kako se počutite ob tem, ko ni prisoten. Verjamem pa, da ste že poskusili vse možne načine, da bi bili videni, slišani in upoštevani. Morda se tukaj navežete na vaše doživljanje.

Katera rana se tukaj ob partnerju odpira?

Ob kakšnem očetu ste vi odraščala?

Kako vaša notranja punčka hrepeni po varnosti, opaženosti in globoki čustveni povezanosti? Pri tem raziskovanju pa imate veliko prostora, da skušate zaceliti lastne primanjkljaje v preteklosti.

Morda samo opazujete nekaj časa odnos partnerja, ter se posvetite sebi.

Kaj ob tem doživljate in kam vas čustveno pelje ta brezbrižnost ter nedostopnost. Možno je, da ga bo to ‘zbudilo’ in bo ozavestil težave ter si skušal poiskati pomoč. Nihče ne ve razpleta in tudi za možno ločitev ne more nihče sprejeti odločitve namesto vas. Se boste pa lažje odločili, če si podarite nekaj časa za delo na sebi in raziskovanju vprašanja kaj si resnično želite. Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ranjen partnerski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 11 let. Že več krat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko, me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem kaj storiti?

_____________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa , zakaj je temu tako in zakaj sprejemate, npr. varanje.

V zameno za katere občutke?  Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več taksnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske,  žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa.

Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam? Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vas obup ,stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine, se lahko vedno znova prebudi.

In kako to, da ste jo pripravljeni se naprej sprejemati? Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor, namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi kaj storiti in da taksne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti… partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji v skupini (TUKAJ)  zaznali veliko jeze in ogorčenja.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, ko pravite, da je samo par dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma?

So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”?

Iz kje toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč?”

Česa se pri tem bojite?

Njegovih reakcij ali lastnih občutkov?

In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli & dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre.

Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem, varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje ok. Vi boste ok. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

____________________________________________________________________________________________________________

Če si vašo zgodbo predstavljate na platnu, kot film in ga ustavite v trenutku, ko izveste za afero.

Kako se počutite? Boli, da bi lahko jokali več dni skupaj, kajne?

Telo vam sporoča, da vas partner ne ceni, ne spoštuje in vas vedno znova rani. Zakaj je tako, bi moral sam ugotoviti s poglobljenim delom na sebi.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Kakšne so vaše izkušnje z moškimi v preteklosti in kakšna prepričanja imate o nasprotnem spolu? Kje je vaša lastna vrednost in kaj se je zgodilo majhni deklici, da dovoli vedno znova ponižanja? Veliko vprašanj, veliko dela na sebi.

Zmorete.

Odgovor je zapisala terapevtka Saša Golob

Podvprašanje:

Res je težka situacija. Odgovori so mi dali vedeti, naj ga zapustim. Nekaj krat sem ga že poskusila zapustiti, a mi je obljubljal vse najboljše. Verjetno ga je sram , pred drugimi pokazati nezvestobo. Hkrati pa me nekaj vleče nazaj, želim mu pomagati. In bojim se, da dobim enakega partnerja. Obiskala bom strokovno pomoč, saj, če ga zapustim niti v novo zvezo ne bom upala.

Odgovor:  Vsekakor se strinjamo, da je najboljše, da poiščete strokovno pomoč. Namreč potrebno je prekiniti ta začarani krog v katerem ste se znašli.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Zato ker boste v povsem novi situaciji, se bo telo odzvalo s stisko, ki pa jo je najboljše zaupati, predelali s terapevtom in tako boste tudi spremenili vrednote, načela in sprejeli novo drugačnost, kot jo poznate in ste je vajeni sedaj.

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj.  In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega. 

Želimo, da boste speljali stvari tako, da bodo dobre za vas. Vsekakor pa svetujemo, da pred odhodom v nov partnerski odnos predelate vaše rane in si postavite meje, ki se jih dosledno držite.  In ne pozabiti, za vsakim dežjem posije sonce. Vse dobro na vaši poti.

Srečno.

The post Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Avtor: Saša Petrovič, ZDT

Alkohol je v naši družbi nekaj samoumevnega in večini ljudi sploh ne predstavlja nevarnost odvisnosti. Alkoholizem je bolezen in zraven alkoholika zbolijo vsi člani družine. Nenehen stres, strah, sram, jeza in vedno znova prazne obljube ter nova razočaranja. V takšnem vzdušju se vse vrti okrog vprašanja, kdaj bo alkoholika spet zaneslo. Kje je in kaj počne, ali bo prišel rahlo vinjen, ali napol v nezavesti? Bo spet žalil, razgrajal in ranil prvega, ki mu bo prekrižal pot doma? Obup, nemoč in globoka žalost ter stres so občutja, ki jih v takšnih družinah vsakodnevno občutijo otroci. In ko odrastejo, jim vse to sledi. “Nisem dovolj dober«, »nihče me ne razume«, »vsi me zapuščajo«, »ne znajdem se v tem svetu«, »kako naj bom dovolj dober starš«, »depresiven sem, ne zmorem niti več jokat« so stavki, ki jih terapevti slišimo v terapiji, od ljudi, ki so doživeli alkoholizem staršev v otroštvu.

Velikokrat pride k meni po nasvet obupana žena. »Kaj naj še naredim, da se bo spremenil? Nič ne pomaga. Kljub temu, da se odloči in obljubi, ga slej ko prej spet zanese v gostilno in med prijatelje, potem pa ni več meje pri popiti količini alkohola«. Najprej gospo seznanimo, da nikakor ni odvisno od nje, ali se bo partner odločil za pomoč. Sam namreč očitno ne zmore prenehati piti. Včasih so alkoholiki pripravljeni na spremembo in zdravljenje: ko pristanejo na dnu, jih zapusti partnerka, razpade družina, zbolijo ali povzročijo nesrečo,… Vendar niti v teh primerih ne vedno. Tako močna je ta odvisnost.

Kot zunanji opazovalci je dobro, da se zavedamo, da je potrebno veliko truda, moči in volje, da se odvisniki rešijo tega pekla. Takšna je realna slika odvisnosti in brez strokovne pomoči le redkim uspe. Nujno je zdravljenje, podporna skupina anonimnih alkoholikov (AA) in terapija, da se odkrijejo vzroki odvisnosti.

Kaj lahko stori žena? Poiskati mora pomoč zase, ozavestiti mora svojo soodvisnost od moža: zakaj se je znašla v takšnem odnosu in zakaj je vse skupaj tako dolgo prenašala. Z ozaveščanjem svojih vzorcev na terapiji, bo sčasoma lahko odločno postavila partnerju jasne meje. S tem bo lahko pomagala tudi njemu – saj sicer nehote vzdržuje njegovo odvisnost s toleriranjem njegovega vedenja. Morda bo ugotovila, da je sama odraščala ob mami, ki ni zmogla postaviti mej njenemu očetu in tukaj se pojavi priložnost, da se ustavi škodljivi vzorec prenašanja istih stvari na otroke. Ko žena sprevidi, da ni nemočna, se začnejo stvari premikati v pravo smer. Moža ne more spremeniti. Toda z njeno spremembo same sebe bo mož sebi hitreje priznal, da je alkoholik.

Ker je alkohol v družini zelo pereča tema, vabim vse, ki ste imeli takšno izkušnjo v otroštvu, da se pridružite zaprti skupini Odrasli otroci alkoholikov, s katero začnemo novembra. Prijavite se lahko na info@sasapetrovic.si.

Mnenje udeleženke skupine:
‘V skupini so nas povezale močne izkušnje iz preteklosti. Skupaj smo počasi odkrivali kaj je tisto, da nas drži nazj. Sama sem prišla do spoznanja, da je vso trepetanje v otroštvu zaradi nasilnega, pijanega očeta pustilo posledice. Nenehno sem se znašla v kaotičnih odnosih. Partner, ki me je prevaral, šef, ki se je nenhno znašal nad mano in me poniževal, prijateljica, ki si me je čisto podredila. Vse to zaradi občutka, da moram potrpeti in biti predpražnik za ljudi, da ne bom sama. Moj največji strah je bil, da bi bila sama. Občutek, da si zaslužim vsa poniževanja in da nisem vredna zaupanja, ljubezni in varnosti je bil globoko zakoreninjen v meni. S pomočjo skupine, sem počasi začela delati spremembe, postavljati meje, se sprašvati kdo zares sem in kaj si v življenju želim. Ko sem znala odločno reči ne vsem nespoštljivim odnosom, so počasi k meni začeli prihajati ljudje, ki so v videli v meni lepe plati in so z mano spoštljivo ravnali. Bolj kot sprejemam sebe, bolj me sprejemajo ljudje okoli mene. Hvaležna sem za preobrat v mojem življenju, ki se je začel s skupino.’

Več o Saši Petrovič lahko preberete na njeni Fb strani: Saša – zakonska in družinska terapija

Uredila: Katja Knez Steinbuch

The post Alkohol v družini appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.