Anonimna zgodba: Zakaj sem samska? Ali sploh obstajajo izpolnjujoči odnosi?

V sočutno partnerstvo smo prejeli naslednje vprašanje:

Imela bi eno kratko vprašanje in resnično bi prosila za kar se da iskrene odgovore. Včasih se vprašam, ali zares obstajata dva, par, ki imata stvari urejene na način, da je ta odnos zares izpolnjujoč za oba… Ali kdo izmed vas resnično pozna koga, ki mu je to tudi uspelo? Biti v odnosu, ki je “izpopolnjujoč” za oba, kjer je varnost, ljubezen, iskrenost, spoštovanje, etc..? Če se ozrem okoli, lahko vidim (tudi v tej skupini je veliko tega) zgodbe, kjer so v odnosih prisotne najrazličnejše odvisnosti-in tak odnos ne more biti funkcionalen?

Lepo prosim tudi strokovnjake za pomoč, mnenje…. ko veliko delaš na sebi in marsikaj razrešiš, se tako zelo spremeniš, da zelo težko najdeš partnerja, saj si zelo drugačen od vseh tistih, ki te izkušnje nimajo. Terapevti pogosto pravijo, da ko se spremeniš, v svoje življenje pritegneš drugačne ljudi, opaziš druge ljudi, ampak sočasno se tudi sprašujem nekaj drugega: če se to ne zgodi, sam pa veš, da si se zelo spremenil, kje je potem težava, da si recimo samski (in to ne po lastni želji)? Kaj še lahko narediš, kar še nisi, da bi lahko spoznal osebo, s katero bi lahko zgradil dober partnerski odnos? Sam si se spremenil, predelal vzorce, sočasno pa si samski, ker nikogar ni. Pa živiš svoj life, da ne bo pomote, ampak nekako ni primernih “kandidatov”? Kaj sedaj z vsem tem delom na sebi, če na koncu, ko potegneš črto imaš glede partnerstva ravno tako nič, kot bi lahko imel nič, brez dela na sebi? Resnično upam, da se bodo debati pridružili tudi strokovnjaki, saj me zanima njihovo mnenje.

Hvala in vse pohvale skupini.

Naš odgovor na anonimno vprašanje: “Zakaj sem samska?”

Draga anonimna, hvala za vaše vprašanje.

Vaše spraševanje – “Zakaj sem samska?” – je povsem na mestu. Odnosi so res lahko zapleteni, ko privede tako daleč, da postanejo »odvisni«. Tudi sama vidim (pre)visoke procente tega, kar omenjate (zlorab in odvisnih odnosov), tako da si predstavljam, da lahko marsikdo ob tem doživi prav en obup in občutek nemoči. Kot da nima smisla se truditi, če je vse tako porazno. Psihoterapija pa po drugi strani pokaže na to, da se odnose da spreminjati, da se celo stil navezanosti da spreminjati in da so ljudje pripravljeni na spremembe, da so pripravljeni na garanje in da ne želijo trpljenja. Ob vseh teh željah v zakonski družinski terapiji vidim tudi neverjetne spremembe odvisnih odnosov, kako postanejo bolj funkcionalni, bolj zdravi in partnerji med sabo bolj zdravo povezani. Še bolj neverjetno je to, da se te spremembe dogajajo tudi tam, kjer ljudje sprva ne verjamejo v moč terapije (ker ne vedo, da to pomeni pravzaprav njihovo lastno moč), kjer pridejo z muko, odporom, averzijo. Partnersko svetovanje, če se lahko tako izrazim, s sabo prinaša torej priznanje realnosti (res je kdaj hudo in naporno in brezizhodno), hkrati pa občutek, da so spremembe možne in žive (in tudi so).

Terapevtsko srečanje vas lahko povsem preseneti

Omenjate, da ste bili udeleženi v procesu terapije in da je v vas psihoterapija povzročila veliko sprememb. V resnici ste prav Vi največji dokaz, da so spremembe možne, da ljudje lahko spremenijo svoje življenje. Če se za to le odločijo. In pohvale za to, da ste se odločili stopiti na to pot. Vi torej sami najbolj dobro veste, kako je, ko je težko in morda izgleda brezizhodno, potem pa nas lahko že eno terapevtsko srečanje povsem preseneti. Zakaj to ne bi bilo možno tudi pri drugih ljudeh? Zakaj se pojavi eno nezaupanje, strah, nemoč? Ste pomislili, kako to, da se prav v vas zbudijo ti občutki?

Koliko se pri vas skriva občutka žalosti?

Razumem, da ste v situaciji, ki vam ni všeč in da je potem logično, da se sprašujete, ali bo kdaj drugače. Če imate občutek, da ni sprememb, je razumljivo, da težko verjamete v njihovo moč. In da se pojavi kup dvomov, vprašanj in skrbi. Ob tem se mi kljub temu poraja vprašanje, če so vam ta vzdušja od kje domača. Če ste kdaj že morali vnaprej skrbeti za druge in vnaprej urejati odnose? Vzdušje, ko se ni bilo varno prepustiti toku, ker je bilo morda doma povsem nepredvidljivo? Morda sem vas  s temi vprašanji povsem izgubila in internetno svetovanje je precej omejeno… vseeno pa ostaja občutek, kot da je ob pisanju slutiti, da vam je ta skrb za druge domača in da hitro pridemo tudi pri vas do tega strahu, morda celo do odvisnih odnosov. Individualna terapija bi se tako zagotovo osredotočala na vaše otroštvo, skupaj z vami iskala to majhno punčko, ki je bila tam v preteklosti sama in osamljena in morala poskrbeti za druge. Koliko se pri vas skriva občutka žalosti, morda celo praznine, ki ste ju sprejeli že v vaših prvih letih? Koliko se v tej želji po povezanosti z nekom skriva občutek osamljenosti? In koliko si lahko pustite te občutke čutiti? Te odgovore veste samo vi.

7 let za organsko predelavo travme

Naše telesne izkušnje naj bi ostale močno zapisane v telesu, za vedno. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da bi naj organska predelava travme trajala več let. Da bi za telesne spremembe potrebovali vsaj 7 let in toliko pozitivnih izkušenj naj bi v tem času nabrali, da se telo celično spremeni, da se spremeni struktura vseh naših celic. Kakor da bi tudi telo potrebovalo čas, da verjame, da lahko spet zaupa. To ne pomeni, da boste 7 let hodili na terapijo, pomeni pa, da če ni toliko časa minilo od vašega zadnjega nevarnega odnosa, ste še vedno procesu predelave. Koliko zmorete biti do sebe v tem sočutni? Si priznati, da ste že veliko naredili, ampak da ste na dovolj dobri poti? In da je to čisto dovolj, da ne potrebujete biti popolni. Da smo pravzaprav vsi na isti poti, le vsak ima svojo, unikatno in da s tem ni nič narobe?

Vzdušja so tista, ki zavezujejo

Četudi ste v terapiji naredili ogromno in imate npr. varnejši slog navezanosti, so vzdušja tista, ki zavezujejo. Kar močno ostaja ob vašem pisanju, je en strah. Vzdušje strahu je navadno tisto, ki nas postavlja v partnerstvu pred dve možnosti:

• možnost »neizbire« (delal bom samo na sebi in močno povišal kriterije, da je kakšen partner sploh v redu) ali pa
• možnost pretirane izbire (kar vse je ok in konstantno bom v odnosih, ali pa bom v odnosu, kjer nimam pričakovanj, ali meril ipd.).

Oboje je v resnici nekonstruktivno – je boleč obrambni mehanizem, zadaj pa se pri obeh skriva občutek, da je v odnosih ranljivo, težko in nevarno. Da se ne sme zaupati, ker je strah pred intimo zelo velik. Tudi v to smer raziskovanja v terapiji bi se podala z vami. Nekako je slutiti, da bi lahko s poglobljeno predelavo strahu prišli še do globljih čutenj in res verjamem, da se takrat pa spremeni življenje toliko, da sprejmete sebe in se ne ozirate več na druge… si drznete iti na zmenek in biti vi – vi, takšni kot ste, imeti zdrava pričakovanja (ne torej »all in« ali povsem brez)  in hkrati ne sklepati preveč zgolj iz enega srečanja.

Po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi

Sprašujete se, kaj sedaj z vsem terapevtskim delom na sebi, če pa ste (ostali trenutno) samski. Kot da bi delo bilo ovrednoteno, samo če ste v partnerskem odnosu. Ste to pri sebi opazili? Zmorete ovrednotiti vašo pomembnost in delavnost tudi brez partnerja? Naši bližji odnosi so zgolj naš odsev in rastemo tudi v odnosih, ki niso zgolj partnerski. Ne vem, če ste se prepoznali v kateri od zgornjih opcij in to niti ni pomembno. Zelo pa se strinjam s terapevti, da po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi. In niste vi krivi, če jih trenutno (še) ne. Morda to kaže le na to, da vaše telo še ni pripravljeno, da je sploh kdorkoli tako intimen z vami. Morda še ni čas, morda v resnici vi tega niti ne želite. Morda boste v nadaljnjih terapevtskih srečanjih odkrili vašo malo punčko, ki kriči, da so moški nevarni, ker so preveč prestopali vaše meje. Ne vem, kaj vse se dogaja v vašem notranjem svetu. Ampak princ na belem konju ne obstaja. Obstajajo pa sočutni ljudje, ki si jih zaslužite. Obdajte se z njimi in morda bo eden izmed njih tudi vaš princ, pa čeprav po zaljubljenosti ostane prevečkrat samo še…konj, ampak vaš konj. Malo za šalo, ampak vam iz srca privoščim občutek, da ste vredni odnosov in da imate le vi moč, da se obdate z odnosi, kjer se počutite varno, zaželeno in sprejeto.  Čim več prijetnih občutkov in zdravih odnosov vam želim!

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Zakaj sem samska? Ali obstajajo srečni odnosi? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Partnerski razhod: Ali se sploh da prekiniti odvisne odnose?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo. Rabim podporo in nasvet skupine. Pred kratkim sem končala odnos in nimam pojma, kako naj zdaj grem naprej. Občutki se mi menjajo, ampak nočem nazaj. Nimam razloga. Moj bivši (BTW on si sploh ne bi tako rekel) ima resne težave z alkoholom, konzumira tudi drogo. Ima dve plati: je miren, a hkrati kolerik, ponižuje svoje sodelavce, prijatelje in seveda tudi mene je. Pa sploh ni vedel, da to ni ok, besede “jebi se” in ostale kletvice so normala. Vedno je vse probleme obrnil na mene in kadar sem mu kaj »zatežila«, sem bila jaz problem: da itak nisva skupaj, da hoče bit sam s sabo, kaj si jaz sploh predstavljam, da on ni zaljubljen… ko pa so bila alkoholna stanja, sem bila edina oseba, ki se ji lahko zaupa, me ima rad, še nikogar ni spustil bližje, celo romantik je postal. Drug dan druga oseba. Te faze so me čisto izčrpale, da ne morem niti opisat, pozna se mi se na zdravju. Vem, da me noben ne more razumet in da boste rekli, kaj mi ni jasno, da sem sploh ostajala v takem odnosu. To se že sprašujem sama. Imela sem očeta alkoholika, doma polno prepirov, vseh vrst zlorab ni da ni… Vse moje zveze so bile neko bolano reševanje moških. Razumet vse in prosit. Ampak tole je doseglo višek, frajer, ki me niti ni priznal, ko da se meni meša. In en dan vse ok, drug dan zid, vsakič ko sem prišla bližje. Bedno. In ali je bolj bedno to, da bi si sploh želela, da me tak tip človeka prizna za svojo, ali bolj to, da me tak tip človeka, s takim odnosom do mene, sploh privlači. Kemija je močna in vedno zato pridem nazaj. Zdaj res nočem. Obtožujem se za vsak prihod nazaj in jih imam dovolj. Ampak kaj naj naredim s privlačnostjo, ki ostaja kljub jezi? Mi lahko svetuje kak psihoterapevt? Nočem se namreč več it tega, nočem se uničevat. Hočem naredit neki drugače.

Partnerski razhod – naš odgovor:

Pozdravljeni. Je čutiti, da ste izčrpani od čustvenih naporov pretekle zveze in da ne veste, kako naprej. Hkrati pa ste odločni, da je preveč in postavljate prve razmejitve. Pohvale! Ker je v vašem sestavku čutiti močno željo po bolj osvobajajočih odnosih, vas povabim, da si upate razmišljati, zakaj ste izbrali predhodni odnos. Življenje v odnosu, kjer je vse nejasno, ali pa celo tako močno ekstremno (en dan vse, drug dan pa nič), je izčrpajoče, strašljivo in skrajno nepredvidljivo. Vprašanje, s koliko nevarnostmi sta se morala oba kot otroka srečevati, da so vama obema v sedanjosti sploh sprejemljivi odnosi, kjer je toliko vznemirjenja, adrenalina in kemije na eni strani in toliko težkih občutkov na drugi. Je čutiti, da sta si prav dnevno podajala hude občutke nesprejetosti, zavrženosti, zamenjanosti, strahu in osamljenosti. Zato bi vas že na začetku usmerila v raziskovanje vaše lastne preteklosti: kje ste bili toliko sami, kdo je od vas tako kruto odhajal, za koga ste čutili, da niste dovolj dobri, kdo vas je hkrati sprejel in zavrgel, … ? Skrajno boleča občutja, a vam zagotovo domača in poznana. Vsi občutki ob bivšem, so del vaše preteklosti, ki se je ob njem le močno zbudila; isti občutki pa so domači tudi zanj, ki vam ne zmore ponuditi osnovne varnosti, ker je ta tudi njemu (tako kot vam) povsem tuja.

Partnerski razhod – otroci alkoholikov

Omenjate očetov alkoholizem, ki je vedno lahko zaslonka za nadaljnje odvisne odnose. Neko podobno zvezanost je čutiti tudi v vajini preteklo dinamiki, kjer sta se najbrž oba reševala, na povsem napačne načine. Bivši je najbrž ob vas zaživel in dobil vse potrditve, vi pa ste ob njem polnili vašo lastno praznino (ki pa se je v resnici še povečala) in dolgčas. Ko sta reševala drug drugega, ste v resnici reševala vsak sam sebe. Najbrž ste se že ob svojem očetu naučili, da vse razumete, vse prenašate, da nekdo danes je in jutri že ni več. Ne omenjate, kako pogosto je pil, ampak to sploh ni pomembno. V družinah zasvojenih se skriva prava duševna stiska: sram, nemir, nevarnost, gnus, tesnoba, strah, včasih celo teror in depresija;  četudi je pitje zgolj poredko, telesni spomin terja svoj davek. Odrasli otroci alkoholikov v svojem telesu vedno nosijo posledice in občutke svojih staršev: da niso dovolj dobri, da niso vredni. V terapevtski praksi opažam, da je krivda, ki zakriva občutja lastne nevrednosti, eden glavnih vzrokov posega po omami. V vašem primeru pa je bil omama za vaše možgane ta bivši, ki je sprožal vse domače občutke.

Dinamika približevanja in umika

Poleg zapisanega je slutiti, da sta se znašla v težki dinamiki približevanja in umika, o kateri sem že pisala. Ta otežena komunikacija je sicer zelo pogosta, ampak za odnose zelo nevarna. Obeta nenehen boj za kontrolo, veliko obramb, napadanja in umikanja in izogibanja pravemu, intimnemu stiku. Vzdržuje strah pred intimo. V tej dinamiki so akterji odrasli, ki so že kot otroci bili priča tem vzdušjem, ali pa so le močno zgubljali kontrolo, nihče pa jim ni dal osnovne topline in varnosti. Ne vem, koliko je vam to domače iz vašega doma, ampak ste omenili zgolj prepire, kar pokaže na to, da ste bili navajeni, da je to normalno. Vaši možgani so se najbrž že v otroštvu navadili na sproščanje večjih količin hormonov (adrenalina, noradrenalina, kortizola in dopamina). Zato bi se vi najbrž v mirnih odnosih počutili mrtvo in zdolgočaseno. Praznina, ki pride na plan, je za odrasle otroke zasvojenih tako močna in ogrožujoča, da možgani nezavedno poiščejo domače, divje odnose, za ceno nenehne ranjenosti. Ti odnosi so v resnici polni akcije in nevarnosti, ravno zato, da preženejo praznino, ki se skriva zadaj.

Zato je povsem normalno, da se zdaj, ko ste malo odrezali svojo drogo, sprašujete kako naprej. Trenutne ste nehali s ciklanjem prihoda in odhoda in to je v teh odnosih res težko. Lahko si daste pohvalo, za moč in željo, da želite vztrajati. V individualnih terapijah odvisnih odnosov spremljam, da je take dinamike res težko spremeniti in da so padci normalni, del procesa. Zato je normalno tudi to, da ste že večkrat neuspešno odšli, ker vas kemija vleče nazaj. Morda se bo to zgodilo tudi tokrat. V tem primeru je za vas pomembno, da sprejmete zgolj odgovornost, ne pa krivde: da zmorete videti, da ste v procesu, vašem, unikatnem in da je to del tega. Da vračanje ni sramotno. Da z vami ni nič narobe! Da zmorete biti sočutni s sabo in si reči, da ste samo na poti. Da umaknete krivdo, ki vas preganja v teh vračanjih k njemu. Kaj se zgodi, če date to krivdo stran in si rečete, da delate najboljše možno, kolikor zmorete? In greste naprej, korak po korak, iz minute v minuto, iz ure v uro, počasi, brez pritiska. Bi bilo to za vas nekaj novega, ne pričakovati od sebe sprememb čez noč? In sprejeti, da je ok, če niste popolni?

Partnerski razhod – samoregulacija

V relacijski družinski terapiji bi zato zagotovo spregovorili o tem, kaj so bili vaši vzroki za vaša občutja nevrednosti in občutka, da niste dovolj ok. Šele ko odstranimo krivdo, lahko zares pričnemo z abstinenco. Podobno kot pri AA. Vem, da se sliši naporno in nenavadno, ampak v odvisnih odnosih možgani tvorijo podobno kemijo kot pri alkoholu, zato gre za pravo malo zasvojenost. In vsak boj proti zasvojenosti lahko vsebuje tudi recidive, padce. Ko se zgodi prava abstinenca, se boste srečali z vašimi globokimi občutji osamljenosti, žalosti, dolgčasa in praznine. Ne bo lahko, ampak v terapevtskih procesih se naučimo samoregulacije: kako pomiriti občutke. Bolj kot si jih dovolimo čutiti, manjšo moč imajo. Zato si dovolite začutiti vso praznino in vse, kar bo bolelo. Ne bo lahko, ampak so samo občutki. Ker je telo navajeno adrenalina, lahko pade v pravi šok. Ampak vse to je iluzija telesa, ki se v resnici grozno boji odnosov. Zelo pomembno za vas bo, da pričnete prevzemati odgovornost za svoje življenje, namesto za življenja drugih, kot ste bili vajeni poprej; da prvič rečete stop iluziji obrambnega mehanizma. Le tako boste lahko prišli v stik s tistimi občutki, pred katerimi bežite. Odločilno za vas bo torej, da postanete dober psiholog najprej sebi: da se naučite postavljati razmejitve in začnete prvič reševati sebe, svojo majhno punčko, ki je najbrž ni še nihče potolažil. Ko jo boste našla in ji dala vrednost, bo lahko narasla tudi vaša samozavest in boste lahko končno čutili, kako zelo ste dragoceni, vredni in pomembni.

Lažen občutek popolnega odnosa

In še nekaj: ko zapuščate odvisne odnose, se hitro pojavi lažen občutek, da je odnos bil zelo dober, včasih skoraj popoln. In to kljub temu, da je realnost pravzaprav nasprotna! Ker telo tako močno pogreša to polnjenje praznine. Ko vprašam kliente, kaj točno pa pogrešajo, rečejo, da niti ne vedo točno… Navadno odkrijemo, da ne pogrešajo odnosa dotične osebe. Pogrešajo bližino, intimo in dotik. Pogrešajo dobre dneve (ki so bili sicer v manjšini). Pogrešajo vse tisto, o čemer so ob bivšem lahko sanjali.

Tudi vaša resnica je malo drugačna: bivšega najbrž niste niti dobro poznali, ker se ob vseh skrivalnicah ni zmogel zares odpreti nikomer. Zato v resnici ne morete pogrešati nekoga, ki ga zares ne poznate. Ne gre za njega, pač pa za praznino v vašem srčku. Ta praznina, ki jo čutite, ni zaradi odsotnosti njega, ki ste ga ljubili – je odsotnost ljubezni pri vas, ko ste bili majhni. In močna želja te punčke, po tem, da je z nekom blizu, da jo nekdo zaščiti, ljubi in varuje. V bistvu pogrešate sebe, svoje starše in nekoga, ki bi lahko bil vaš ljubljeni. Vi hrepenite po tem, da ste ljubljeni, hoteni, želeni in oboževani. Da ste nekomu pomembni in potrebni. In s temi občutki ni prav nič narobe in tega si želimo vsi. Ste pred izzivom, da si jih le zmorete priznati in izžalovati: dati iz sebe vse svoje pretekle občutke osamljenosti in hrepenenja. Zato le jokajte, jokajte toliko, kolikor potrebujete. Jezite se in ostanite v stiku s svojimi občutki. In si v žalovanju pustite čas, znižajte pričakovanja do sebe; potolažite svojo majhno punčko in ji dajte ljubezen. Pravo ljubezen, ki bo za vedno. Ko boste vzljubili sebe, bo morda počasi lahko prišel tudi nekdo, ki ne bo več vaša potreba, pač pa vaša želja. Nekdo, ki si ga zaslužite in on zasluži vas. Srečno in veliko ljubezni do sebe vam želim! Če potrebujete dodatno pomoč ali svetovanje, se lahko vedno obrnete name.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Partnerski razhod: ali se sploh da prekiniti odvisne odnose? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

ANONIMNA ZGODBA – IZDAJA IN NEZAUPANJE
Pozdravljeni. S partnerjem sva 3 leta skupaj. Skupaj imava otroka, starega skoraj leto dni. Gre za to, da mi je prikrival velike dolgove (govorimo skupnem znesku okrog 10.000€) . Baje bi naj imel celo otroka od prej, za katerega mora plačevat visoko preživnino. Ne moti me, če bi imel otroka od prej. Dokler ga ni policija odpeljala zaradi neplačane prometne kazni, nisem vedela da je stanje tako resno. Šele ko sem uredila varščino, mi je vse priznal in rekel da bo vse popravil. Res je da se finančno trudi in dela cele dneve, dodatne ure in ima še dodatno delo. Še meni je dolžan. Prodala sem avto zato, da sem plačala najemnine in njegovo varščino. Gre za to, da ne vidim izhoda iz vseh teh dolgov. Ne vidim izhoda glede najine zveze. Glede otroka mi grozi, da mi ga bo vzel, če se bom odselila. Nimam ne denarja, najini računi so v minusih zaradi njega. On se vsega ne zaveda. Pravi da bo popravil, da naj počakam. Minevajo pa meseci. Žalostna sem, počutim se izdano, kot bi bila prevarana. Res sem ga imela rada, oboževala sem ga. Res je bil to kar me je izpolnjevalo, zdaj pa se mi gabi. Vsak dotik njegov me boli. Ko mi reče da me ljubi mu ne verjamem. Ne moreš nekoga ljubiti, a mu hkrati lagati. Ne morem mu reči nazaj da ga ljubim. Ne morem, lagal mi je. Vse bi zmogla, našla bi način že prej, preden bi prišlo do vsega tega. Prosim vas za mnenja, kaj naj storim? Kako bi vi reagirali? Kako ravnati sočutno?lp

ODGOVOR:

Spoštovana gospa, v tej zgodbi je čutiti toliko razočaranja in bolečine, pa hkrati upanja in spraševanja, kako lahko rešite situacijo. Vsak bi bil v takšni situaciji šokiran in bi težko vedel, kako naprej. Si predstavljam, da zaradi sebe in zaradi otroka zvezo želite obdržati in rešiti. A za ta del bo moral poskrbeti vaš partner, vi pa predvsem zase in za malčka. Ne vem, v kakšno občutje vas spravi ta opcija, da bi morali kar spustiti kontrolo in jo prepustiti partnerju, ko pa vas je že tolikokrat izdal….? Tako močno, da celo opisujete občutke gnusa in prezira. Ker opisujete aktivno prevaro/laganje in še dolgove, so stvari precej resne.

A čutite, da vam je tako težko, da ne zmorete odpustiti? Tega čez noč ne zmore nihče. Če pa čutite, da ne boste zmogli sčasoma odpustiti laganja (odpuščanje je dolg proces, imate pa tudi svobodno odločitev, da ne – ker niste dolžni prenašati tega!) in ocenjujete, da on ni povsem pripravljen na delo, prevzeti odgovornost zase, da se bosta samo še več prepirala in da ne bosta našla strokovne pomoči – potem imate svobodno možnost razhoda in opcijo, da individualno delate na osebni spremembi, na občutkih nezaupanja, strahu, nemoči in osamljenosti. Individualna terapija, ki upošteva klientove telesne senzacije in njegovo preteklost, lahko pokaže na senzitivnost posameznika. Tudi v tem delu se boste v resnici morali srečati z odpuščanjem: kar ne pomeni, da pozabite na njegove napake, ampak pomeni, da pustite občutkom svojo pot. Da začutite vse in s temi občutki zdržite, tudi sami. Kaj bi za vas pomenilo to, da zdržite z lastnimi občutki in da jih ne skrivate? Da dovolite tudi partnerju pokazati vašo prizadetost? Kaj bi pomenilo, če nehate zanj skrbeti? In obrnete fokusirate nase, na svoje občutke? Že zgoraj opisujete žalost in občutek izdajstva – kar pomeni, da ste na pravi poti, ko ste v stiku s svojimi občutki.

Če menite, da on je pripravljen garati, prevzeti odgovornost (kar vključuje, da vi nemudoma prenehate skrbeti zanj in začnete skrbeti zase, da on lahko končno prevzame svojo odgovornost: začne skrbeti zase in si prizna, da ima težave), da si bosta našla strokovno pomoč (za oba – za odvisne odnose in še ločeno individualno terapijo), da vi prevzamete svojo odgovornost (si priznate, da ste v tem odnosu zelo v vlogi “mami”- s tem mislim predvsem ta del, da skrbite zanj kot bi mami (= preveč), da izjokate vso prizadetost, ranjenost, prevaro….pridete v stik z jezo in šele nato z odpuščanjem, momentom, ko vse te občutke spustite iz svojega telesa) – potem imata morda še možnost, da v počasnem procesu razrešita in vidita kako…. predpogoj je, da on nikoli več ne laze, da za vse dolgove poskrbi sam in da zdrži vaša občutja, predvsem pa da se odreče grožnjam. Grožnje so sicer vedno izraz stiske in nemoči, vendar v zvezi delujejo zelo destruktivno.

Verjamem, da mu ne zmorete verjeti več in to je po prevarah edino logično. Vem, da ni bila telesna prevara, je pa za vas močna čustvena prevara in posledice so lahko enake. Na vas je, da prečutite kakšno življenje si želite naprej. Če vas v odnosu zadržuje zgolj strah pred izgubo hčerke, potem vam moram napisati, da je csd/sodstvo precej naklonjeno mamam. Če vas je strah ločitve zaradi vpliva na otroka, potem si je potrebno priznati, da sta pomembna vidva kot par – če se zmore ta vajina medsebojna agonija končati, bo za otroka res boljše, če ne, bodo posledice lahko še hujše. Sploh če med staršema ne bo razumevanja in osnovnega spoštovanja.
Gospod je lagal, ker je bil prestrašen in ker ni vedel, kako boste sprejeli. Ni delal tega, da bi vas prizadel. Ampak to ne zmanjša teže, da vas je. Ni bilo zanalašč, ali pa iz zlobe, ampak boli trenutno najbolj vas – je pa vse to njegova odgovornost. Ko bo bolelo njega (saj ga, samo najbrž ni čustveno v stiku s tem, sicer bi prevzel večjo odgovornost), se bosta šele lahko slišala in sporazumela. Ne vem, če ste preverili, ali je zraven v celotni situaciji dodana še kakšna zasvojenost? Če gre morda za kakšno njegovo odvisnost (v smislu zgubljanja financ), je tole tudi tipično vedenje odvisnika: skrivanje, da kdo ne opazi, da ga ne obsodi, da drugi niso prizadeti ipd, zato je nujno preveriti, da ni njegova stiska v resnici še malo večja. Gospod v resnici namreč še najbolj izdaja samega sebe.

Če ugotovite, da se za tem skriva še zasvojenost, ga morate nujno napotiti k terapevtu, ki mu je to področje poznano, sicer se lahko vedno zapletata v začaran krog izdajstva, strahu, nezaupanja, skrivanja in laži. Zaslužita si pa oba več: odnos, kjer sta spoštovana, direktna in iskrena. Takšni odnosi se lahko zgradijo na dolgi rok, vendar z resno odločitvijo, da zapreta vse izhode, vse obrambne mehanizme in začneta skrbeti vsak zase – šele tako se bosta lahko spet počasi povezala. Če tega ne bosta zmogla storiti sama, sta dobrodošla na partnersko terapijo. Partnerska terapija se priporoča takrat, ko partnerja samo ne zmoreta objektivno pogledati na svoje rane in svoje obrambe.

V vprašanju ste vprašali še, kaj je sočutno. Sočutno partnerstvo temelji na prevzemanju odgovornosti zase. V tem smislu je na vas, da se soočite s sabo, s svojo ranljivostjo in hkrati zahtevate varen odnos. Težko je sicer odgovoriti, kaj je sočutje, ker ste tu vi tista, ki najbolj lahko začutite, ali je on pripravljen sebe res spremenit (ne da ga vi spreminjate, ampak da se je on zagotovo odločil, da želi od sedaj naprej drugače). Najbolj sočutno je to, da poslušate sebe. Kaj vam pravi telo? Najbrž ste zmedeni – moški, ki ga ljubite/ste ga ljubili vas je razočaral in vam povsem obrnil življenje. Pomembno je, da se zavarujete in da naredite-naredita plan, kako naprej.
Najraje bi vam rekla, da pridita na terapijo: tam se v hipu pokaze, ali nekdo zmore sprejeti odgovornost zase; tako pa težko sodim, slutiti je le odvisne odnose, zato bi vam predlagala branje literature te tematike. Ampak vi veste, vaše telo ve, kako je v resnici. Socutno je to, da mu sledite, ga poslusate. V vsakem primeru pa postavite razmejitve.

The post Izdal me je in ne morem zaupati. Kaj naj storim? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.