Zakaj sem samska? Ali obstajajo srečni odnosi?
Anonimna zgodba: Zakaj sem samska? Ali sploh obstajajo izpolnjujoči odnosi?
V sočutno partnerstvo smo prejeli naslednje vprašanje:
Imela bi eno kratko vprašanje in resnično bi prosila za kar se da iskrene odgovore. Včasih se vprašam, ali zares obstajata dva, par, ki imata stvari urejene na način, da je ta odnos zares izpolnjujoč za oba… Ali kdo izmed vas resnično pozna koga, ki mu je to tudi uspelo? Biti v odnosu, ki je “izpopolnjujoč” za oba, kjer je varnost, ljubezen, iskrenost, spoštovanje, etc..? Če se ozrem okoli, lahko vidim (tudi v tej skupini je veliko tega) zgodbe, kjer so v odnosih prisotne najrazličnejše odvisnosti-in tak odnos ne more biti funkcionalen?
Lepo prosim tudi strokovnjake za pomoč, mnenje…. ko veliko delaš na sebi in marsikaj razrešiš, se tako zelo spremeniš, da zelo težko najdeš partnerja, saj si zelo drugačen od vseh tistih, ki te izkušnje nimajo. Terapevti pogosto pravijo, da ko se spremeniš, v svoje življenje pritegneš drugačne ljudi, opaziš druge ljudi, ampak sočasno se tudi sprašujem nekaj drugega: če se to ne zgodi, sam pa veš, da si se zelo spremenil, kje je potem težava, da si recimo samski (in to ne po lastni želji)? Kaj še lahko narediš, kar še nisi, da bi lahko spoznal osebo, s katero bi lahko zgradil dober partnerski odnos? Sam si se spremenil, predelal vzorce, sočasno pa si samski, ker nikogar ni. Pa živiš svoj life, da ne bo pomote, ampak nekako ni primernih “kandidatov”? Kaj sedaj z vsem tem delom na sebi, če na koncu, ko potegneš črto imaš glede partnerstva ravno tako nič, kot bi lahko imel nič, brez dela na sebi? Resnično upam, da se bodo debati pridružili tudi strokovnjaki, saj me zanima njihovo mnenje.
Hvala in vse pohvale skupini.
Naš odgovor na anonimno vprašanje: “Zakaj sem samska?”
Draga anonimna, hvala za vaše vprašanje.
Vaše spraševanje – “Zakaj sem samska?” – je povsem na mestu. Odnosi so res lahko zapleteni, ko privede tako daleč, da postanejo »odvisni«. Tudi sama vidim (pre)visoke procente tega, kar omenjate (zlorab in odvisnih odnosov), tako da si predstavljam, da lahko marsikdo ob tem doživi prav en obup in občutek nemoči. Kot da nima smisla se truditi, če je vse tako porazno. Psihoterapija pa po drugi strani pokaže na to, da se odnose da spreminjati, da se celo stil navezanosti da spreminjati in da so ljudje pripravljeni na spremembe, da so pripravljeni na garanje in da ne želijo trpljenja. Ob vseh teh željah v zakonski družinski terapiji vidim tudi neverjetne spremembe odvisnih odnosov, kako postanejo bolj funkcionalni, bolj zdravi in partnerji med sabo bolj zdravo povezani. Še bolj neverjetno je to, da se te spremembe dogajajo tudi tam, kjer ljudje sprva ne verjamejo v moč terapije (ker ne vedo, da to pomeni pravzaprav njihovo lastno moč), kjer pridejo z muko, odporom, averzijo. Partnersko svetovanje, če se lahko tako izrazim, s sabo prinaša torej priznanje realnosti (res je kdaj hudo in naporno in brezizhodno), hkrati pa občutek, da so spremembe možne in žive (in tudi so).
Terapevtsko srečanje vas lahko povsem preseneti
Omenjate, da ste bili udeleženi v procesu terapije in da je v vas psihoterapija povzročila veliko sprememb. V resnici ste prav Vi največji dokaz, da so spremembe možne, da ljudje lahko spremenijo svoje življenje. Če se za to le odločijo. In pohvale za to, da ste se odločili stopiti na to pot. Vi torej sami najbolj dobro veste, kako je, ko je težko in morda izgleda brezizhodno, potem pa nas lahko že eno terapevtsko srečanje povsem preseneti. Zakaj to ne bi bilo možno tudi pri drugih ljudeh? Zakaj se pojavi eno nezaupanje, strah, nemoč? Ste pomislili, kako to, da se prav v vas zbudijo ti občutki?
Koliko se pri vas skriva občutka žalosti?
Razumem, da ste v situaciji, ki vam ni všeč in da je potem logično, da se sprašujete, ali bo kdaj drugače. Če imate občutek, da ni sprememb, je razumljivo, da težko verjamete v njihovo moč. In da se pojavi kup dvomov, vprašanj in skrbi. Ob tem se mi kljub temu poraja vprašanje, če so vam ta vzdušja od kje domača. Če ste kdaj že morali vnaprej skrbeti za druge in vnaprej urejati odnose? Vzdušje, ko se ni bilo varno prepustiti toku, ker je bilo morda doma povsem nepredvidljivo? Morda sem vas s temi vprašanji povsem izgubila in internetno svetovanje je precej omejeno… vseeno pa ostaja občutek, kot da je ob pisanju slutiti, da vam je ta skrb za druge domača in da hitro pridemo tudi pri vas do tega strahu, morda celo do odvisnih odnosov. Individualna terapija bi se tako zagotovo osredotočala na vaše otroštvo, skupaj z vami iskala to majhno punčko, ki je bila tam v preteklosti sama in osamljena in morala poskrbeti za druge. Koliko se pri vas skriva občutka žalosti, morda celo praznine, ki ste ju sprejeli že v vaših prvih letih? Koliko se v tej želji po povezanosti z nekom skriva občutek osamljenosti? In koliko si lahko pustite te občutke čutiti? Te odgovore veste samo vi.
7 let za organsko predelavo travme
Naše telesne izkušnje naj bi ostale močno zapisane v telesu, za vedno. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da bi naj organska predelava travme trajala več let. Da bi za telesne spremembe potrebovali vsaj 7 let in toliko pozitivnih izkušenj naj bi v tem času nabrali, da se telo celično spremeni, da se spremeni struktura vseh naših celic. Kakor da bi tudi telo potrebovalo čas, da verjame, da lahko spet zaupa. To ne pomeni, da boste 7 let hodili na terapijo, pomeni pa, da če ni toliko časa minilo od vašega zadnjega nevarnega odnosa, ste še vedno procesu predelave. Koliko zmorete biti do sebe v tem sočutni? Si priznati, da ste že veliko naredili, ampak da ste na dovolj dobri poti? In da je to čisto dovolj, da ne potrebujete biti popolni. Da smo pravzaprav vsi na isti poti, le vsak ima svojo, unikatno in da s tem ni nič narobe?
Vzdušja so tista, ki zavezujejo
Četudi ste v terapiji naredili ogromno in imate npr. varnejši slog navezanosti, so vzdušja tista, ki zavezujejo. Kar močno ostaja ob vašem pisanju, je en strah. Vzdušje strahu je navadno tisto, ki nas postavlja v partnerstvu pred dve možnosti:
- možnost »neizbire« (delal bom samo na sebi in močno povišal kriterije, da je kakšen partner sploh v redu) ali pa
- možnost pretirane izbire (kar vse je ok in konstantno bom v odnosih, ali pa bom v odnosu, kjer nimam pričakovanj, ali meril ipd.).
Oboje je v resnici nekonstruktivno – je boleč obrambni mehanizem, zadaj pa se pri obeh skriva občutek, da je v odnosih ranljivo, težko in nevarno. Da se ne sme zaupati, ker je strah pred intimo zelo velik. Tudi v to smer raziskovanja v terapiji bi se podala z vami. Nekako je slutiti, da bi lahko s poglobljeno predelavo strahu prišli še do globljih čutenj in res verjamem, da se takrat pa spremeni življenje toliko, da sprejmete sebe in se ne ozirate več na druge… si drznete iti na zmenek in biti vi – vi, takšni kot ste, imeti zdrava pričakovanja (ne torej »all in« ali povsem brez) in hkrati ne sklepati preveč zgolj iz enega srečanja.
Po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi
Sprašujete se, kaj sedaj z vsem terapevtskim delom na sebi, če pa ste (ostali trenutno) samski. Kot da bi delo bilo ovrednoteno, samo če ste v partnerskem odnosu. Ste to pri sebi opazili? Zmorete ovrednotiti vašo pomembnost in delavnost tudi brez partnerja? Naši bližji odnosi so zgolj naš odsev in rastemo tudi v odnosih, ki niso zgolj partnerski. Ne vem, če ste se prepoznali v kateri od zgornjih opcij in to niti ni pomembno. Zelo pa se strinjam s terapevti, da po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi. In niste vi krivi, če jih trenutno (še) ne. Morda to kaže le na to, da vaše telo še ni pripravljeno, da je sploh kdorkoli tako intimen z vami. Morda še ni čas, morda v resnici vi tega niti ne želite. Morda boste v nadaljnjih terapevtskih srečanjih odkrili vašo malo punčko, ki kriči, da so moški nevarni, ker so preveč prestopali vaše meje. Ne vem, kaj vse se dogaja v vašem notranjem svetu. Ampak princ na belem konju ne obstaja. Obstajajo pa sočutni ljudje, ki si jih zaslužite. Obdajte se z njimi in morda bo eden izmed njih tudi vaš princ, pa čeprav po zaljubljenosti ostane prevečkrat samo še…konj, ampak vaš konj. Malo za šalo, ampak vam iz srca privoščim občutek, da ste vredni odnosov in da imate le vi moč, da se obdate z odnosi, kjer se počutite varno, zaželeno in sprejeto. Čim več prijetnih občutkov in zdravih odnosov vam želim!
Katja Knez Steinbuch,
Zakonska družinska terapevtka
Trackbacks & Pingbacks
[…] strah pred odnosi, je morda do neke mere se upravičen, ker težko najdemo garante, razen svoje odločitve, po drugi […]
Komentirajte
Se želite priključiti debati?Veseli bomo vaših komentarjev.