Vprašanje:  S partnerjem sva skupaj 3 leta, imava 20 mesečnega otroka. Ugotovila, sem, da je alkoholik. Rada bi da odide vstran, a noče, nima kam. Ko je otrok dopoldan doma , ga čuva partner. Kar mi sploh ni všeč, a drugega varstva ni. Otrok je noro naporen. Joka, cvili, se dere, ne pomaga če sem prijazna, niti če sem bolj groba. Prosim, potrebujem pomoč, ne vem kako naprej.

_________________________________________________________________________________________

Spoštovani,

hvala za vaš zapis. Zares ste se znašli v situaciji, ki za vas je potisnila v stisko. Brez denarja, izčrpani in brez podpore partnerja (za katerega ni jasno, ali odnos še imata) in staršev je zagotovo obremenjujoče.

Vidim, da ste pisali že lansko leto in ne le, da se situacija v enem letu ni spremenila, postala je še bolj boleča. Vaš zapis je žal pokazatelj tega, da se brez resnih od-ločitev težko kaj spremeni. Ne vem, če se boste zares morali ločiti od partnerja, pa tudi morda od staršev (ki jih tokrat ne omenjate toliko), pa vendar se zdi to nujno vsaj začasno, da bi lahko poskrbeli zase.

Trenutno se zdi, da ste se v nenehni skrbi za druge ljudi preizčrpali in da vam telo sporoča, da ne more več. Kaj če bi ga poslušali?

Kaj če bi si verjeli, da je partner toksičen in mama ni mama, ki bi bila tam za vas?

Če bi verjeli, tudi globoko v sebi, da je problem v njima in ne v vas, bi najbrž lažje naredili kakšne korake. Zato še enkrat – niste vi krivi za njuna vedenja, ste pa zdaj odgovorni, da zavarujete sebe in nujno (!) tudi otroka.

Puščati otroka v varstvu alkoholiku ,je namreč zloraba otroka. Ne želim, da se počutite slabo, ali krivo, ampak da čimprej razmislite, kje je možna pomoč/ rešitev. Otrok ob takšnem očetu brez nadzora ne sme biti več, niti en dan. Če nimate druge možnosti, razmislite o materinskem domu in kriznem centru, ali pa o pravni pomoči, kjer bi vas usmerili kako naprej – če ne želite več živeti s partnerjem.

Vsekakor v takem stanju ne bi smel ostajati doma in čuvati otroka.

In kje ste vi? Si takšnega partnerja sploh še želite? Kjer boste pregorevali in za vas ne bo prostora niti toliko, da se spočijete? Ste tudi od svoje primerne družine vajeni, da morate potrpeti karkoli, in sploh ni pomembno kako se počutite ? Ste vajeni biti v ozadju in upati, da vas opazijo?  In koliko časa boste še upali, da vaša mama postane mama in zaupa v vas? Kruto namreč je, da to enim nikoli ne uspe. Kaj lahko naredite zase? Zakaj ne upate začeti iskati nove službe, ki bi pomenila, da boste več z otrokom? Ko boste finančno bolj stabilni, bi bilo lažje vzdrževati stik z otrokom in ga ne puščati nikomur.

In a veste kaj? Morda se bo otrok tudi takrat končno malo lažje pomiril, ko ne bo več živel v takšnem stresu.

To ne pomeni, da ne bo več upora in tantrumov (ti so pri starosti vašega otroka pravzaprav dobri in ok), ampak vi boste bolj mirni,sočutni in se lažje odzivali nanj! Vam predlagam v ogled še en posnetek o trmi: TUKAJ (v branje pa Celostni razvoj otroskih mozganov, Daniel Siegel) in pa toplo svetujem, da čimprej poskrbite zase, vedite, da si zaslužite najboljše. Začnite z branjem knjig Sanje Rozman, to je lahko vaš prvi korak.  Priporočam pa vam tudi terapijo , da se boste lažje opolnomočili in da boste predelali vzorce, ki vas držijo nazaj.

Samo naprej! Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

The post Partner je alkoholik, na pomoč. Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Sem ločena in imam otroka z bivšim partnerjem ,ki pa je patološki narcis.  Bivši je vse v okolici je zmanipuliral in vse obrnil v svoj prid. Znašla sem se v stiski, saj  za vsak neodgovorjen klic, piše maile (tudi na CSD) in izvaja psihično nasilje z izgovori, da mu onemogočam stike z otrokom. Prosim za pomoč, saj sem v veliki stiski.

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa.

Vzgajati otroka z osebo, s narcisistično osebnostno motnjo je izredno težka naloga in zaradi vašega duševnega zdravja vam svetujem, da si poiščete oporo, ki vam bo lahko pomagala, da boste čustveno lažje kos situaciji, ter da boste lahko oblikovala situaciji najboljše strategije.

Morda nekaj konkretnih nasvetov kar se tiče starševstva.

Kot se gotovo izkusili že na lastni koži, narcistične osebe niso sposobne direktnih konfrontacij.

V svojem temelju so tako zelo prestrašeni in z občutki neprimernosti (česar se zavestno ne zavedajo), da na najmanjšo kritiko lahko reagirajo z nekontroliranim besom in popolnoma neproporcionalno s situacijo.

Kaj to pomeni? Da vaše kritike ali celo dobronamerni nasveti glede njegovega očetovstva, (čeprav so popolnoma na mestu) ne bodo ničesar spremenile. Verjamem, da vas jezi in boli, ker se kot oče ni zmožen pristno zanimati in povezati z vašim sinom. Žal tudi v ta odnos očitno vstopa z željo po tem, da se nahrani z občudovanjem, in sina verjetno doživlja kot neke vrste podaljšek samega sebe. To je res krivično in boleče, za vajinega sina a žal ga kot očeta ne morete spremeniti. Na žalost se osebe z narcisistično osebnostno motnjo tudi zelo redko prostovoljno odločijo za terapevtski proces, saj doživljajo, da ni z njimi nič narobe in da so problema vedno drugi.

Kaj pa lahko storite?

Kar lahko kot mama storite je to, da ustvarite varen prostor za vašega sina, da lahko kadarkoli izrazi žalost, razočaranje ali jezo, ki jo čuti. Glede na to, da mu brezpogojnega sprejemanja, zrcaljenja in sočutja oče ne zmore dati, je vaša sprejemajoča drža še toliko bolj pomembna.

Sinu lahko na letom primeren način razložite očetove težave, ne da bi pri tem uporabili izraz narcisistična motnja ali grdo o njem govorili. Zelo pomembno je, da sinu očeta ne kritizirate, saj je ne glede na vse, oče del njega. Če grdo govorimo o drugem staršu otrokom povzročamo še več bolečine in jih postavljamo v vlogo razsodnika. Ta je izjemno krivična in jih še globlje rani.

Seveda se sin nikakor ne rabi javljati na telefon, kadar ne želi komunicirati z očetom in tudi vi ne.

Kar lahko storite je, da odvetnik doseže spremembo dogovora na sodišču. Ta naj vključuje, da vas lahko vaš bivši partner kontaktira zgolj v povezavi s stiki. Nikakor vas nima pravice neprestano klicati in nadlegovati izven določenih ur. Morda lahko določite tudi način vajine komunikacije (če bi vam ustrezalo npr. izključno preko maila ali sporočil) in pa jasne dogovore glede datumov. Jasne meje, ki so pravno določene so tisti okvir, ki lahko pomaga, da osebe z narcisistično motnjo ostajajo znotraj dogovorov, ki jih drugače rade kršijo, saj s tem ponovno pridobijo `pomembno mesto` oz. pozornost (čeprav je ta negativna).

Kar se tiče njegovega nadlegovanja, manipulacij in groženj: to je čustveno nasilje in tega si ne zaslužite.

Otrokov oče se hrani z vašo nemočjo, obupom in strahom. On ve, da vas ima v rokah, ko vam prične groziti, da vas bo prikazal kot mamo, ki mu preprečuje stike. Zato je tako zelo pomembno da mu postavite jasne meje preko sodnega dogovora. Prav tako je pomembno, da imate vse te situacije (maile, sporočila, klice) dokumentirane kot dokaz tega kar se v resnici dogaja.

Kar se tiče šole. Če si otrokov oče želi vedeti kako gre sinu v šoli, mu lahko poročate sami ali pa mu omogočite dostop do ocen preko e-asistenta.  A kot sem predhodno omenila ,bi bilo smiselno raziskati na kakšen način lahko to storite tako, da ohranite razmejitev in njemu ne ostane toliko maneverskega prostora. Mogoče, da ga o ocenah, če si to on želi, obvestite preko maila v nekem časovnem razmiku, ki se vam zdi primeren? Bolj podrobno o tem, kaj se mu dogaja v šoli, lahko gospod vpraša sina (seveda je to odvisno tudi od starosti otroka).

Na vašo žalost, bo gospod v vašem življenju vse dokler vaš sin ne odraste in bo lahko samostojno komuniciral z njim.

Ta situacija je resnično težka in izčrpujoča. Zato je pomembno, da se v tem času opremite s čim več opore, ki vam bo pomagala vzdrževati potrebne meje in bo tam za vas. Oba z vašim sinom si to zaslužita.

Želim vam vse dobro!

Odgovor je podala družinska terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Konflikti z bivšim partnerjem- narcistom: Svetovanje za starševsvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem v stiski in iščem pomoč. Kaj storiti, ko sumiš, na varanje? Nikoli ga namreč ni doma in veliko popiva. Skupaj imava dva otroka, jaz pa sem v stiski. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, hvala za vaše zaupanje. To, kar ste v svojem daljšem vprašanju vprašali sicer ne kaže nujno na prevaro, pokaže pa na nekaj drugega: na odhod od doma, beg od družine in od sebe in tudi možno odvisnost od alkohola. Vse to so gotovo za vas zelo boleče situacije in sprašujem se, kako jih lahko zdržite.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj toliko dovoljujete?

Zakaj ne postavite meje in poskrbite zase in za vajina otroka?

Ne vem, ali beseda nikoli dobesedno pomeni, da partner večino časa ni navzoč, ampak če to drži – zakaj dopuščate toliko odsotnosti?

Se morda v tem vzdušju spomnite vašega otroštva in odsotnosti koga vaših najbližjih?

Pravico imate, da postavite mejo in rečete npr: doma imava dva otroka in skrbi me zanju in zate… kaj se dogaja?

Pravico imate partnerja soočiti s svojimi občutki (pri čemer govorite “jaz stavke”) in ga vprašati, kaj se dogaja pri njemu. Vprašate ga lahko povsem sočutno: “Si v redu, kaj iščes zunaj?

Sklepam, da si v stiski, a tudi jaz sem, ko te toliko ni… želim drugačno življenje.

Bos zmogel/zmogla ostati ob meni?”

Če imate utemeljene sume in res menite, da gre za varanje, pa spregovorite tudi o tem direktno in iskreno. Ubesedite vse svoje občutke in strahove. To zahteva veliko ranljivosti in tveganja, ampak le preko ranljivosti se lahkov partnerstvu zares povezujemo. Ranljivosti, stika s sabo in podelitve se učimo na partnerski terapiji, ki jo toplo priporočam tudi v vašem primeru. Če varajoči/a želi ostati z vami, ampak se boji, lahko pričakujete tudi zanikanje, če nimate “dokazov”. Povejte ji/mu, da želite iskren pogovor in reševanje naprej.

Če boste uspeli priti v stik s svojimi strahovi in bolečino in to pokazati tudi partnerju, boste vedeli, da ste vi dali največ.

Soočiti pa se boste morali tudi z realnostjo: četudi ne gre za prevaro, imate partnerja, ki se izogiba in ima verjetno težave z alkohol. Poiščite Al-anon in se povežite z njimi za dodatno podporo. Vi se morate odločiti, ali ste pripravljeni vse to predelati, ali želite zapustiti tak odnos. Svetujem vama partnersko terapijo (zdaj so vse terapije tudi online).

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

________________________________________________________________________________________________________

Vprašanje:  Partnerja sem že drugič soočila s seksualnimi sporočili, ki sem jih našla, ko si jih je dopisoval s sodelavko. Že prvič je dejal, da mu je žal in da ni šlo dlje od pisanja, tako kot sedaj- drugič. Sicer je sodelavka načela s pisanjem sporočil, on pa je samo sodeloval, zelo sva se sprla in nimam več zaupanja vanj. Iščem pomoč, ker sem v stiski.

Draga gospa, pozdravljeni. Mi je žal, da ste se znašli sredi takšnega trpljenja nesigurnosti. Nezaupanje, preverjanja, izjemno povečana stiska, strah in še bi lahko naštevali, so po prevarah izjemno značilna vzdušja.

In kar ste opisali je zelo jasno prevara. Četudi je “”zgolj”” verbalna oblika prevare, to ne pomeni, da ne boli. Za to vrste prevare psihologija in zakonska in družinska terapija uporabljata izraz čustveno varanje. Še več, če so sporočila seksualne narave, lahko govorimo celo o možni spolni zasvojenosti. Tudi to je prevara.

Takšna prevara lahko zareže v dno duše prav tako, kot če bi se se že vse zgodilo.

In najbolj vas najbrž bolijo ta skrivanja, laganja in morebitne čustvene manipulacije. Si predstavljam, da ste zdaj ves čas na preži in prav čakate, iz katerega konca bo spet kaj priletelo. Izjemno naporno je takšno življenje in upam, da si boste našli strokovno pomoč vsaj v obliki individualne terapije. Psihoterapijo v primerih prevar vedno svetujemo, ker gre za globoke zaznamovanosti. Pari včasih mislijo, da je dobro čimprej pozabiti, ampak se jim vsi ti občutki vrnejo kot bumerang, takrat, ko si to najmanj želijo. Telo namreč nikoli ne laže.

Glede prevar sem navadno vedno optimistična (in vidim na terapijah, da se ob pripravljenosti dveh dajo reševati), ko pa se nenehno ponavljajo v rangu nekaj let, pa stvari niso enostavne.

V takih primerih NUJNO svetujem strokovno pomoč za oba, alarmantno takojšnjo pa za tistega, ki se dopisuje.

S tem dopisovanjem verjetno kanalizira neko svojo stisko, lahko pa je prešlo že v zasvojenost. Ob prevarah se namreč sproščajo enormne doze adrenalina in ostalih hormonov, zato so ljudje z več ponovitvami k temu bolj nagnjeni. Zato vam svetujem, da preverite, če gre morda za spolno zasvojenost in pošljete svojega partnerja k našim strokovnjakom (terapevtom) za te teme. Ne vemo namreč, kaj se dogaja z vašim partnerjem in kaj vse kompenzira s temi klepeti. Nujno pa je to odkriti, sicer se vama lahko žal vse hitro ponovi, kljub obžalovanju.

Zasvojenost namreč ne pozna obžalovanja, oziroma ga pozabi čez 3 sekunde, nato pa pride še enkrat večja krivda.In toksični krog nevrednosti in krivde se lahko vrti v eno. Vredni pa ste več.

V vsakem primeru pa morata kot par ugotoviti, kaj se dogaja.

Kako boste Vi spet našli svoj mir?

Kako si lahko pomagate sami?

In ta izguba kontrole, ki se vam dogaja zdajle… ste jo doživeli že kdaj prej (lahko tudi v drugačnih situacijah)? Če je odgovor ja, bo tole za vas se malo težje.

Bistveno pa je, da prevzamete kontrolo predvsem nad sabo in svojimi občutki. Logično, da je zdaj vas fokus in kontrola pri njemu (to je vedno posledica prevar), a privoščim vam, da ne bo vedno tako. Da lahko vsak prevzame kontrolo zase (on za sebe, vi pa za sebe). Da se vi odločite, kaj konkretno to za vas pomeni in kako želite vi naprej.

Si mislim, da takole na preži ne morete in nočete živeti.

Resno vprašanje v tem oziru je, ali si brez strokovne pomoči sploh upate ostati ob njemu.

In kaj bi naredili, če se stvari ponovijo…? Ste razmišljali, da prav naredite en plan zase?

Zanimivo je, da sprašujete precej, kako mu naj verjamete. Zdaj mu namreč absolutno ne morete in to je normalno. Zaupanje si mora vas partner sam zasluziti počasi nazaj. In glede tega ne rabite popuščati čez noč. Popuščate tudi, ko rečete, da je sodelavka prevzela akcijo in da je on le sledil. Ja, in kaj potem? Se vseeno je isto odgovoren.

Saj veste, moški ki je v sebi odločen, se ne bo spravljal v skušnjavo niti malo….

Kje je vaša jeza? Tista, ki se zares razjezi? Ste se doma smeli jeziti?

Tukaj namreč ni čutiti, da se. Kot da se bolj sprašujete, kako spremeniti sebe. Kot da jezo odnese strah, strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo,….?

Tukaj pa je čutiti ogromno žalosti. A lahko verjamete, da bi bila v najslabšem primeru, če partner ne bi zmogel, z otrokom vseeno ok ? Četudi sama?

Ker se zdi, da je tale vaša jeza se nekje skrita in se zgolj skriva pod kontrolo, me zaskrbi, da je na vaši strani pa domača soodvisnost od odnosov. Poznate ta termin? Preberite kakšne knjige npr od Sanje Rozman. Če boste razmišljali o pomoči, veliko psihoterapetov izvaja online terapijo, ali pa lahko izberete naše psihoterapevte v Ljubljani – na to temo deluje naš Inštitut Vita bona, najdete pa tudi Institut Addictiva.

Tja greste lahko ali sami na terapijo, ali pa s partnerjem na partnersko terapijo.

Brez strokovne pomoči me skrbi, da se vama bodo stvari ponovile. Tega pa nikomur ne privoščim, sploh ker imata se otroka in so stvari lahko se toliko bolj boleče za vse.

Prevare nimajo zveze z ljubeznijo do drugega, prej z ljubeznijo(stisko) do sebe. Prevara je najprej prevara sebe, nespoštovanje svojega telesa. Zelo značilno je, da imajo zasvojeni radi žene, ampak ob njej ne zmorejo spolnosti. Šele ob zdravljenju pa jim postane bližina normalna, ker tudi sami nikoli niso bili deležni bližine,kot so si jo želeli- zaslužili. Kar grozno, ane? Ampak navajam, da dobite občutek, da to ne počne iz sovraštva/neljubezni. Kar pa ne spremeni dejstva, da tega ne bi smel početi in da taksna dejanja v odnosih niso sprejemljiva. Zato pa tudi priporočam strokovno pomoč (terapijo), da se prekine ta začaran krog in vsi zaživijo v odnosu, ki si ga zaslužijo.

Vas imam v mislih in srčno upam, da najdete strokovno pomoč. Da naredite plan in se odločite tudi, kako naprej, če se stvari ponovijo. Ponovitve boste najbrž težko prenašali in jih niti ne želite. Začutite sebe, vso jezo ob tem in samo sledite svojemu telesu, ki vas bo pripeljalo do varnosti. Tega občutja želim vsem trem.

Odgovarjala je družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

The post Konflikti v partnerstvu – varanje: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.